Premaganci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m popravki
Vrstica 655:
Gospa Ručigajeva je napravila malo pavzo.
 
»Povejte mi po pravici, gospod inženir — ali nič ne slutite, kaj se poraja v vašem srcu in morda — ne vem sicer še a morda vendar tudi v srcu moje netjakinje Zore.«
 
Kotnik je bil pripravljen na resen razgovor, a tako drznega vprašanja ni pričakoval. Malo je zatrepetal, a hitro se je premagal.
Vrstica 677:
»Ah, saj ni treba o ljubezni govoriti; zaljubljenci se tudi tako razumejo.«
 
»Draga gospa ne segajte tako daleč,« je vzkliknil Kotnik skoro nevoljno. »V vsem občevanju med Zoro in med menoj ni bilo najmanjše stvarice, ki bi opravičevala tako domnevanje.«
 
»Saj ne dvomim o tem; saj sem vam to že rekla,« se je razvnemala gospa Ručigajeva. »Toda to na stvari nič ne preminja. Skušali ste si pridobiti prijateljstvo in naklonjenost tistega dekleta, ki vam je brez dvoma jako simpatično; začeli ste v trenotku kakor Žvanut, v trenotku, ko se je razdrla prva zaroka Zorina in je bilo dekle zopet prosto.«
Vrstica 685:
»Okoliščine govore pač proti meni,« je rekel, »a vendar je vaš sklep neutemeljen. Pozabil sem pač, da ljudje vobče ne verjamejo v prijateljstvo med moškim in med žensko. Grešil sem le, ker s tem nisem računal. V prihodnje se bom drugače vedel in ničesar ne bom več storil, kar bi se dalo količkaj napačno tolmačiti. Ste-li zdaj zadovoljni, gospa?«
 
»Da, da ... ali odkrito povedano: ne.«
 
Vstala je naglo, stopila h Kotniku in mu položila roko na ramo.
Vrstica 695:
»Ljuba, milostiva gospa,« je vzkliknil smehljaje, »kaj vam hodi na misel.«
 
»Ljubi inženir to veste, da vas imam rada jaz vam le pravim, vi ste zaljubljeni v Zoro.«
 
»Žvanut je še vse drugače zaljubljen, če smem sploh rabiti ta izraz, in pričakuje, da bo pojutrišnjem njegova zaroka z Zoro.«
Vrstica 744:
Oddala je pisma, si pred malim zrcalom v naglici uravnala lase in se potem smejé se obrnila h Kotniku.
 
»Tako zdaj pa pojdiva. Danes imam vse polno potov. Najmanj v desetih trgovinah imam opravka. Kaj ne, da bodete galantni in name počakali. Ogledate si lahko izložbe.«
 
Nenadno srečanje z Zoro je bilo Kotniku skrajno neljubo, a kakor si je mučil možgane, ni se domislil nobenega izgovora, moral je iti.
Vrstica 812:
»To ste napačno tolmačili,« je dejal Kotnik. »Kritikoval sem Žvanuta, to je res, ali slabo nisem o njem sodil. Nadarjen je, marljiv je, vseskoz časti vreden mož. O, kar vzemite ga, gospodična Zora ... sčasoma se že privadite njegovih posebnosti.«
 
Ustavila sta se in si pogledala v oči. Samo trenotek in oba sta čutila kaj ju veže, nerazdružno za vse življenje.
 
Naglo je Zora dala Kotniku roko in s kratkim pozdravom hitela od njega, prav kakor bi bežala pred svojim spoznanjem.
 
Zbegana in utrujena je prišla Zora domov in težko ji je bilo pri srcu. Zavedala se je zdaj, da ljubi Kotnika in čitala je bila v njegovih očeh, da jo tudi on ljubi a zakaj ji je potem tako nujno in odločno svetoval, naj vzame Žvanuta.
{{prelom strani}}
»Neka skrivnost tiči tu vmes,« si je rekla Zora. »Kotnik premaguje samega sebe, vojskuje se zopet svoja čuvstva in zatreti jih hoče za vsako ceno. Zakaj to?«
Vrstica 824:
Sedla je za mizo in spisala kratko, lakonično pismo, naznanjajoče Žvanutu, da si je njegovo snubitev premislila in da ne more postati njegova žena. Odkritosrčno mu je priznala, da ljubi drugega in da je to šele sedaj spoznala.
 
»Tako to je odpravljeno,« je rekla sama pri sebi in je mirno zložila pismo ter je vteknila v zavitek. Ni ji prišlo na misel, da bo ta kratka odpoved, združena z odkritosrčn<ins>i</ins>m priznanjem, Žvanuta bolela. Ni ga mislila žaliti, a bil ji je zdaj tako tuj, kakor da ga ni nikdar poznala; vse njene misli in vsa njena čuvstva so bila pri Kotniku.
 
Nesla je pismo sama v poštni nabiralnik, in ko je je vrgla v tružico, jo je prešinila prijetna zavest, da je zdaj zopet prosta, da ji ni treba imeti nobenih ozirov. Vedela je, da bo imela neprijeten prizor s teto, ki se je bila toliko zavzemala za Žvanuta, a ni ji bilo mar za to. Hotela je svoji teti odkritosrčno priznati vse, tudi svojo ljubezen do Kotnika, kajti ni slutila, da je gospa Ručigajeva že uganila to njeno skrivnost, še predno se je sama zavedla, česa ji je polno srce.
Vrstica 842:
Zora je pohitela iz sobe in odprla vrata. Starikav mož je stal pred njo. Težko je sopel in so komaj vzdrževal na nogah.
 
»Oče,« se je začudila Zora in videvši starčevo slabost vzkliknila prestrašena. »Oče kaj vam je?«
 
Podprla ga je z roko in omahujočega očeta peljala v sobo.
 
»Oče kaj vam je slabo?« je vpraševala. »Ležite ...«
 
»Strašno strašno,« se je izvilo starcu iz prsi. »O, Zora, jaz nisem kriv.«
 
»Kaj se je zgodilo, oče? Govorite, kaj je?«
 
»Strašno strašno,« so ponavljale ustne Severjeve. Potem je mož s težavo dvignil glavo, proseče je zrl svoji hčeri v oči in dihnil: »Kotnik se je ustrelil.«
 
Zora se je vzravnala. Trepetala je po vsem životu kakor bilka. Bleda kakor smrt je stala nekaj trenotkov pred očetom, potem je omahnila in se kakor posekano drevo zgrudila na tla.
 
»Zora,« je obupno vzkliknil starec in pokleknil poleg hčere, da bi ji pomagal. »Zora, slušaj me odpusti saj nisem kriv
 
Zora je naglo prišla k sebi. S trudom se je dvignila s tal.
 
»Zora odpusti moral sem govoriti.«
 
»Kaj ste morali govoriti? Česa niste krivi?« je vprašala, kakor da se je očetove besede nič ne tičejo, kakor če vpraša človek iz navade za stvar, ki ga nič ne briga.
Vrstica 876:
»Vi ste bili pri Kotniku?« je naglo vprašala. »Kaj ste hoteli od njega?«
 
»Povedal sem mu, da te mora pustiti, da se mora odpovedati svoj ljubezni
 
»Oče!«
 
»Da, odpovedati svoji ljubezni,« je ponavljal starec trdo, »ker ker ker je Fran Kotnik moj nezakonski sin.«
 
»Vaš vaš nezakonski sin « je zajecljala Zora. »Ni res ni res ni mogoče, oče, vi se motite.«
 
»Ne motim se!« je starec žalostno vzdihnil. »Ljubil sem njegovo mater in jo pahnil v nesrečo. Po njeni smrti sem se poročil s tvojo materjo. Skrbel sem pač za svojega {{prelom strani}} otroka, a približal se mu nisem nikdar. Kotnik ni vedel, da sem jaz njegov oče; razodel sem mu to šele snoči.«
 
S stisnjenimi ustnicami je stala Zora pred svojim očetom in je poslušala. Na njenih očeh se ni pojavila nobena solza, a srce ji je krvavelo neizmerne bolesti in duša njena je bila polna gorjupa.
Vrstica 894:
»Ničesar,« je jokal stari Sever. »Ko mi je izročil pisma, je rekel: Hvala vam za vse, kar ste zame storili; zdaj pa pojdite k Zori in recite ji, da sem jo ljubil iz vsega srca, da sem hrepenel po njeni ljubezni, a da me je življenje premagalo. Dal mi je roko in me spremil do vrat. Ves miren je bil in odpravil me je, kakor kakega tujca. Bolelo me je to, bolelo zlasti, da me ni hotel priznati za očeta, a mislil sem, da se že vse še poravna, če se le enkrat umiri. Mrmral je samo »premaganec, premaganec« in zaprl vrata za menoj. Ko sem bil še na stopnicah, zaslišal sem za seboj strel. Hitel sem nazaj, planil v sobo in našel Kotnika na tleh v krvi. Ustrelil se je bil v srce.«
 
»Premagan od življenja,« je kakor iz uma ponavljala Zora, »on, ta veliki značaj, on, ta plemenita duša in premagan od življenja.«
 
Vrgla se je na stol in se razjokala, a hitro je utrla svoje solze.