Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2-3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 207:
Prepeljala sta se čez Savo in še tisti večer prispela v Celje.
{{prelom strani}}
==IV.==
Bled in vidno utrujen je stopil Andrej Rovan pred celjskega grofa Hermana in mu z globokim poklonom vročil precej obširen zavoj – pismo zatiškega opata.
V tem, ko je grof Herman pregledoval obširno pisanje, se je Rovan nakrat zazibal in se brez zavesti zgrudil na tla.
Strmeč je grof priskočil in videvši, da leži Rovan kakor mrtev na tleh, je poklical svoje ljudi. Prihiteli so z vseh strani, hlapci in dekle ter močili Rovana z vodo in mu drgnili sence z octom. Tudi Matija, Rovanov spremljevalec, je prištorkljal v sobo in dal s krepkimi besedami duška svojim čutilom.
– Kaj pa je s tem mladeničem? je vprašal grof. Kar nakrat je padel na tla, kakor bi ga bila strela zadela.
– Težko je ranjen, je odgovoril Matija. Napadeni smo bili. Pet jih je prišlo nad tri, a zmagali smo. Dva sta odnesla pete, trem sva pa pomagala s tega sveta. V nebeškem kraljestvu jih ne bodeva srečala.
– Kdo vas je napadel in zakaj? je izpraševal grof.
– E, ko bi to vedel. Temnilo se je že, ko so v diru prijahali za nami kakor volkovi planili na nas. Huda nam je predla in eden naših tovarišev je tudi moral odriniti v krtovo deželo. Bil je dober dečko in škoda je, da je moral tako mlad v pekel.
– A kdo so bili napadalci – ali mar razbojniki? je nestrpno vprašal grof.
– Kdo so bili? Razbojniki že ne! Eden je bil hlapec grajščine Svibno. Zdi se mi, da so nas napadli, ker so vedeli, da ima Rovan važna pisma pri sebi. Posebno Rovana so se lotili, a dečko se je branil kakor medved. Veste, svetli gospod grof, jaz mislim, da so tolovaje poslali na nas tisti, ki bi radi našega premilostnega gospoda opata izpodrinili. Teh sovražnikov ima gospod opat prav veliko – tudi med zatiškimi menihi.
– Tako – tako, je mrmral celjski grof. In v tem boju je bil tale dečko ranjen.
– Še prav hudo. Nagovarjal sem ga, naj se odpočije, a obljubil je opatu, da Va<ins>m</ins> pismo osebno izroči, in zato se ni zmenil za moja svarila.
Rovan je prišel v tem nekoliko k sebi. Odprl je oči in se ozrl okrog sebe. Ko je zagledal Matijo, je ustne ubral v rahel usmev.
– Ali si še živ? je veselo vprašal Rovan. Oh, ko bi bil zdrav – kar pod rebra bi te sunil, da si mi napravil tak strah. In robati mož je kar mogoče nežno pogladil Rovanu goste dolge lase s čela.
Na grofov ukaz so pripravili Rovanu posebno sobo in poklicali ranocelnika, ki je bolnika obvezal in ga potolažil z zagotovilom, da bo čez dober teden že toliko zdrav, da pojde lahko domov.
Zatiški opat je naslednje dni nestrpno čakal, kdaj pridejo Rovan in njegova spremljevalca in ker jih le ni bilo, obšla ga je slutnja, da se jim je na potu primerila kaka nesreča in da sta važni pismi, ki jih je Rovan nesel celjskemu grofu, prišli v roke njegovim nasprotnikom. Opat je bil vsled tega vedno jako slabe volje, tako da se mu je vse strahoma umikalo.
Opat je sploh le redko kdaj zapustil svoje sijajno stanovanje, ker je vedel, da ima med samostanskimi prebivalci polno sovražnikov, ki vsi podpirajo one plemiče, kateri bi ga radi izpodrinili, da bi enega svojih ljudi spravili na njegovo mesto. Kranjsko plemstvo je bilo takorekoč razdeljeno v dva tabora. V enem so bili opatovi prijatelji, na čelu jim je celjski grof Herman, v drugem pa opatovi nasprotniki, ki jih je vodil Viljem pl. Kozjak, podpiral pa mogočni grof Ortenburški. Zatiški menihi so bili večinoma na strani opatovih nasprotnikov, kmetje tlačani pa so opata sovražili in vse duše, ker je ž njimi kruto in neusmiljeno ravnal. Zvesti so bili opatu pravzaprav samo samostanski vojaki in pa vojvodinja-udova Virida, ki je opata vedno z vsem svojim vplivom podpirala in mu tudi dostikrat pomagala iz denarnih stisk, v katere je razsipni opat, ki je včasih imel kar po petdeset gostov v samostanu, prav pogostoma zašel.
Ker Rovana in njegovih spremljevalcev le ni bilo nazaj, je opat sestavil novo pismo na celjskega grofa in se v spremstvu nekaterih zvestih vojakov odpravil v šentlamberški grad, prosit vojvodinjo Vidiro, naj tudi ona sestavi novo pismo.
V tem, ko je vojvodinja pisala pismo, se je opat s svojo sestro šetal po vrtu in ji razlagal svoje skrbi.
– Če Rovan ni prišel pravočasno v Celje – je pripovedoval opat – se mi zna slabo goditi. Moji nasprotniki so napravili grozno obtožbo proti meni. Samo če celjski grof opata v Reinu in vojvodo Viljema pravočasno na to tožbo pripravi, smem upati, da zmagam v tem boju. Zato me tako skrbi, kaj da je z Rovanom.
Zatopljena sta bila tako v svoje pogovore, da nista zapazila dveh jezdecev, ki sta se približevala grajščini in spoznavši opata in njegovo sestro obstala ob ograji.
– »Hvaljen Jezus, premilostni gospod opat«, je zadonel z globokim glasom izročen pozdrav. Opat se je ozrl in radostno iznenadjen zaklical:
– Rovan! Matija! Hvaljen Jezus, da sta prišla.
{{prelom strani}}
==V.==
V zatiškem samostanu je zavladalo veliko veselje. Celjski grof je bil sporočil opatu, da so ga pri vizitatorju, opatu Angelusu iz Reina, tožili različni velikaši, da pa sta vizitatorju in pa vojvodi Viljemu pisala tudi dva zatiška meniha, vsled česar pride opat Angelus v kratkem v Zatičino, da izvrši tam uradno vizitacijo.
To poročilo ni bilo veselo, kajti opat si vizitacije nikakor ni želel, a zadovoljen je bil že, da vsaj ni bil sklican kapitelj, nego da se prej vrši vizitacija. Za to to se je imel zahvaliti vojvodinji Viridi in celjskemu grofu Hermanu.
Opatova prva skrb je sedaj bila, da si pridobi med samostanci in med samostanskimi kmeti nekaj prijaznosti. V ta namen je postopal jako zvijačno in premeteno.
Razglasil je, da bode v nedeljo oznanjeno nekaj prav posebnega, vsled česar so kmetje od vseh strani hiteli v cerkev. In res je dal opat oznaniti nekaj posebnega. Dal je razglasiti, da je papež Bonifacij IX., iz posebne milosti za zatiški samostan in iz posebne milosti za zatiškega opata, dovolil,da se proščenje od dneva Sv. Nikolaja premesti na nedeljo v oktavo Kristusovega vnebohoda. To so si kmetje že davno želeli. Do leta 1277. so proščenje vedno odhajali v poletnem času. A kmetje so bili v tistih časih le po imenu kristijani, v resnici pa pravi pogani. Vpeljali so pri obhajanju proščenja vsakovrstne poganske navade in uganjali na dan te cerkvene slovesnosti največje nemarnosti in razuzdanosti, katerih so se z veliko vnemo udeleževali tudi menihi. Te nemarnosti in razuzdanosti so bile vzrok, da se je proščenje preneslo iz poletnega na zimski čas, s čimur se kmetje niso mogli nikdar sprijazniti.
Opat Albertus plem. Lindeck je dobro vedel, da se kmetskemu ljudstvu močno prikupi, če doseže, da bo proščenje zopet v poletnem času. Zaradi tega se je tudi zavzel za to pri »agentu«, ki ga je imel zatiški samostan v Rimu. Kardinal Krištof de St. Cyriacus je bil neke vrste diplomatični zastopnik zatiškega samostana pri sv. stolici. Dobival je za to 65 cekinov na leto in seveda rad ustregel vsaki želji zatiškega opata. Izposloval je premestitev proščenja in dosegel, da je bilo rečeno v dotični odredbi, da se je to zgodilo iz posebne milosti papeža Bonifacija do zatiškega opata.
In ljudje so res strmeli, da je zatiški opat tako zelo v milosti pri Kristusovem nasledniku v Rimu, da ni samo dosegel premestitve proščenja, nego da mu je papež pri ti priliki še na tako poseben način izrazil svojo naklonjenost.
Opat pa se je na tihem smejal, in ko je bil sam v svojih sobanah, je porogljivo dejal:
– To ljudstvo je neumno kakor noč. Stavil bi glavo, da nobeden ne sluti, da je vsa ta stvar veljala samo nekaj cekinov in da je vsa ta papeževa milost kupljena.
Odredil je, da se ta dokaz papeževe blagonaklonjenosti slovesno praznuje. Kmetom je odpustil desetino od ajde, v samostanu pa se je noč in dan popivalo in prepevalo, kakor v kaki gostilni na semanji dan. Popivali so gostje, popivali menihi, popivali hlapci in vojščaki.
Časih so se pivci kar torkljali in ruvali po samostanskem dvorišču in opat jih je gledal z okna in se zlobno smejal.
– Lej jih, te živine je pri neki taki priliki dejal menihu Mihaelu, ki mu je bil posebno udan. Ko bi pustil, bi zapili ves samostan in še Najsvetješe.
Sam pri sebi se je jezil, da gre samostansko imetje tako v nič, to imetje, katero je smatral za nekako svojo last, to imetje, s katerim je hotel uresničiti svoje smele načrte, svoje visokoleteče misli, a za zdaj je moral molčati in mirno dopuščati, da delajo menihi in hlapci kar hočejo, saj je bila napovedana vizitacija.
Ko je dobil naznanilo opata Angelusa iz Reina, da pride v svrho vizitacije koncem meseca julija v Zatičino, je sklical svoje najudanejše pristaše med menihi na posvetovanje in se ž njimi natančno dogovoril, kaj je pripraviti za vizitacijo in kako je skrbeti, da se vizitator odpravi, ne da bi dosegel kaj vspeha, potem pa brez posebnih skrbi pričakoval nevšečni obisk.
V samostanu pa je bil človek, ki je z bistrim očesom vse zasledoval, kar se godi in natančno pazil na vsako najnovejšo stvarico. To je bil menih Hugon Alba. V zatiškem samostanu je bil šele malo časa, a bil je ves drugačen človek, nego ostali menihi. Predno je prišel v Zatičino, je bil v samostanu v Cvetlju na Dolenjskem Avstrijskem, a odstranili so ga od tam, ker je imel o veri in cerkvi precej drugačne pojme, kakor drugi menihi, ker je imel nazore, kakor jih je v tistem času v Pragi razvijal in učil Jan Hus.
V samostanu je imel Hugon Alba samo enega prijatelja, s katerim je rad občeval, in to je bil opatov praporščak Andrej Rovan. Ta veseli mladenič se je oklenil temnogledega Hugona z vsem srcem, ker je tuji menih bil ves drugačen, nego ostali samostanski prebivalci, ker je rad in ljubeznivo občeval s kmeti, ki so jih drugi samostanci zaničevali, ker je vedno govoril domači jezik in tako odkritosrčno govoril o slabosti in nerodnosti v samostanu.
Odkar je bilo naznanjeno, da pride vizitator, je bil Hugon Alba vedno razburjen, prav kakor bi se pripravljal na kaj posebnega. Celo Rovan, ki sicer ni poznal ljudi in ni znal gledati v njih duše, je opazil to premembo in vprašal Hugona, kaj jo je povzročilo.
– Ne izprašuj me, ljubi mladenič, je odgovoril Hugon Alba. Pripavlja se velika stvar. A povej: si-li pripravljen zame kaj storiti v slučaju nevarnosti?
– Da, častiti oče, je preprosto odgovoril Andrej Rovan.
– Zanašam se nate. Ti si edini kojemu verjamem, edini, na katerega se zanašam. Ne pozabi svoje obljube.
{{prelom strani}}
| |||