Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 291:
– Zanašam se nate. Ti si edini kojemu verjamem, edini, na katerega se zanašam. Ne pozabi svoje obljube.
{{prelom strani}}
==VI.==
Zatiški samostan je bil 30. julija 1404. praznično okrašen. Pričakovali so vizitatorja, opata Angelusa iz Reina, ki se je proti poldnevu pripeljal iz Ljubljane in bil pri samostanskih vratih slovesno sprejet.
Menihi so opata Angelusa najprej spremili v cerkev, kjer ga je z vso ljubeznivostjo sprejel zatiški opat Albertus. Opat Angelus je najprej v cerkvi opravil kratko molitev, potem pa so se vsi samostanci zbrali v velikem refektoriju na skupen obed.
Ko je bil obed končan, se je začela vizitacija, in sicer se je najpoprej pregledalo samostansko gospodarstvo. Opata Angelusa sta pri tem podpirala dva njegova spremljevalca, opat Albertus pa je imel na svoji strani seniorja Andreja in prijorja Markvarda.
Vspeh tega dolgotrajnega pregledovanja je dokazal, da je gospodarstvo v velikem neredu, da je opat Albertus samostanska posestva znatno zadolžil, da je bil samostan dolžan plačevati upnikom nerazmerno visoke obresti, da pa se je ves ta denar lahkomiselno potrosil. Opat Albertus ni mogel dati zadostnega pojasnila, a vendar je bil silno presenečen, ko je vizitator ta del svoje preiskave končal z zatrdilom:
– Konštatirati moram na svoje obžalovanje, da burzarij ni v redu.
Ta nastop vizitatorja Angelusa je pokazal zatiškemu opatu, da vizitacija ni samo formalnost, nego da je resno mišljena in da je od njenega izida odvisno, če sploh še ostane na svojem mestu, ali pa bo primoran se umakniti. In polastila se ga je divja jeza na vse one, ki so mu nakopali to nepriliko in v svoji duši je prisegel, da se vsem svojih nasprotnikom strašno osveti, naj ima vizitacija že kakršenkoli konec.
Menihi so imeli naročilo, da ostanejo zbrani v refektoriju, dokler se opata ne vrneta mednje. Čakali so dolge ure in mračilo se je že, ko so naposled prišli opata in spremljevalci.
Opat Angelus je sedel na častno mesto pod velikim križem, kraj njega se je vsedel opat Albertus, na vsaki strani od njiju pa je sedel eden pisarjev vizitatorjevih.
Zavladala je tišina ko je vstal prior Markvard in zbranim menihom povedal, da naj vsak, kdor ima kako pritožbo, stopi pred vizitatorja in pove, kar mu je na srcu, svobodno in neustrašeno, ker nobeden ne sme biti kaznovan, če pove resnico.
Vizitator Angelus je z rahlim prikimanjem potrdil to naznanilo, iz oči opata Albertusa pa je švignil po zbranih menihih tako grozeč pogled, da so imeli občutek, kakor bi jim kdo zagrozil z mečem.
In nihče se ni ganil. Vse je molčalo in vsi so se umikali pogledu opata vizitatorja, ki je vprašaje krožil od meniha do meniha.
– Iz vašega molka posnemam, da nima nihče nobene pritožbe – se je končno oglasil vizitator Angelus. To se mi zdi jako čudno, zakaj pisalo so mi različni gospodje visokega stanu, da vlada v samostanu velika nezadovoljnost proti premilostnemu gospodu opatu. Kdor ima kaj povedati, naj se torej oglasi.
In zopet je vladal v dvorani molk, na usta opata Albertusa pa je legel usmev tihega ponosa in veselega zadoščenja.
Zdaj je vstal opat-vizitator v znamenje, da je zborovanje končano.
– Z veseljem vidim, da so vse pritožbe, kar sem jih dobil, neosnovane in da vlada v samostanu krščansko bratstvo in evangeljska vzajemnost. Bratje, molimo, da bi vedno tako ostalo, na čast božjo in v slavo naše svete cerkve.
Opatu Angelusu te besede niso prišle od srca, kajti gojil je proti opatu Albertusu neko temno neprijaznost in slutil je, da menihi niso molčali, ker nimajo nikacih pritožb, nego iz drugih nagibov.
Navada je bila, da se je z zaslišanjem samostancev končala vizitacija. Zato so menihi, čim je bila molitev končana, začeli odmikati mize in delati priprave za večerjo. Nenadoma pa se je oglasil opat-vizitator, rekši:
– Prosim premilostnega gospoda opata, da mi izvoli pokazati samostanske prostore in celice.
Te besede so naredila na samostance tak utis, kakor da bi bila strela med nje zadela. Še nikdar ni noben vizitator pregledal samostana, saj še opat sam ni nikdar hodil v stanovanja menihov, sedaj pa je hotel vizitator videti celice. Nekateri menihi so bili vsled tega naznanila tako zbegani, da jih je opat-vizitator strme ogledoval in začel slutiti, da ga pri obisku meniških celic čaka posebno presenečenje. Zato je hitro stopil k vratom in energično ukazal:
– Vsi ostanete tukaj, dokler se ne vrnem. Kdor prestopi v tem času prag refektorija, tistega zadene najstrožja kazen. Spremijo me premilostni gospod opat, senior Andrej, prijor Markvard in moja pisarja.
{{prelom strani}}
Oba opata in njiju spremljevalci so odšli iz refektorija naravnost v oni del samostana,koder so imeli menihi svoja stanovanja. Opat Albertus je s tihim zadovoljstvom opazoval seniorja Andreja in prijorja Markvarda, ki sta bila silno zbegana, prav kakor da se imata v samostanu bati kdo ve kakih razkritij. Videlo se je obema na obrazih, da bi se najraje pogreznila v zemljo.
Komaj je opat vizitator stopil na hodnik, je strme obstal. Na hodniku so se vriskaje podili trije otročiči in se niso prav nič zmenili za došlece, kakor da jih že davno poznajo, kakor da se čutijo v samostanu popolnoma domače.
– Čigavi so ti otroci? je vprašal vizitator opata Albertusa. In kako so prišli sem v samostan?
Opat Ablertus se je zlobno nasmehnil in skomignil z rameni, češ, da tega ne ve.
Vizitator je krenil naravnost proti vratom, pred katerimi so se otroci igrali in jih ravno hotel ogovoriti, ko je začul nekake čudne glasove. Bil je hripav, globok glas, ki je skušal zamolklo peti staro narodno pesen. Slišal se je ta glas, kakor da bi kak ranjen medved ječal, a vendar se je razločil napev.
– »Nekdo poje«, je čez nekaj trenotkov opomnil vizitator in obrnivši se k svojim spremljevalcem, ki so bili ravno tako presenečeni kakor on, dejal: Kaj niso bili vsi samostanci zbrani v refektoriju?
– »Vsi« je odgovoril opat Albertus, in jaz se sam čudim vsemu temu, kar tu vidim in čujem.
Neznani pevec v meniški celici je ravno brenčal: »Le jokaj, jokaj, al' pa ne, saj nisi več moje dekle ...«, ko je vizitator naglo odprl vrata in vstopil v celico.
Obstal je pri vratih, kakor bi ga bila strela zadela, opat Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo, kakor da vidi kaj posebno prijetnega.
V celici so bile tri ženske, mlade kmetske ženske. Dve sta sedeli za mizo, ena pa je vlekla za škorenj široko klado, ki je ležala na postelji in smeje se braneč renčala: »Le jokaj, jokaj, al' pa ne, – saj nisi več moje dekle.«
– Kaj se godi tukaj? je z grmečim glasom ves iz sebe ogorčenja zaklical vizitator in stopil sredi celice, medtem ko so navzočne ženske strahoma planile pokonci, ne da bi zinile besedice.
– Sodoma in Gomora, je srdito dejal vizitator. Vstopite bratje in poglejte, kaj se tu godi v samostanu. Sramota za Vas, sramota za ves naš red!
Senior Andrej in prijor Markvard sta se boječe stisnila k vratom, opat Albertus pa je s porogljivim usmevom dejal:
– Tukaj premilostni opat lahko spoznate, kakšni so tisti, ki me tožarijo. Kar vidite tu, sem z vso svojo avtoriteto skušal odpraviti in si s tem nakopal sovraštvo gotovih ljudi v taki meri, da so me zlobno obrekovali in sumničili ter se trudili na vso moč, da bi me izpodrinili.
– Kdo so te ženske?
– Ljubimke našim mehnihov – mojih tožiteljev. Časih jih je bilo še veliko več v samostanu, a jaz sem jih pregnal. Te ženske so iz bližnjih vasi. Menihi so jih vtihotapili v samostan in žive z njimi – ni da bi govoril.
– In ti otroci? je vprašal vizitator.
– Ti so sad tega grešnega in gnusnega občevanja samostancev s temi ženskami.
Vizitator je stopil k ženskam, ki so od strahu trepetale in se stiskale druga k drugi.
– Čigavi so ti otroci? je vprašal ženske.
Tista, ki je stala najbližje vizitatorja, je tresoč se na vsem životu dejala: »dva sta moja, eden pa Ančkin«.
– In kdo je oče? Kateri teh nevrednih menihov se je s teboj pečal?
Ženske so v silni zadregi molčale in upirale poglede v tla.
– Kdo je oče tvojih otrok? je ponavljal vizitator in položil svojo roko težko na ramo pred njim stoječe ženske.
Zopet ni bilo odgovora.
– Govori! je ukazal vizitator z ostrim poudarkom, sicer –
– Oh, Vaša milost, nikar ne sprašujte, saj reva tega sama ne ve – tako se je zdaj začul globok glas in s postelje se je dvignil širokopleč postaren mož – samostanski vojščak Matija.
Vizitator se je zdaj obrnil k Matiji, ga s strogim pogledom premeril od nog do glave in dejal:
– Kaj praviš? Sv. Duh teh žensk ni obsenčil. Otroci morajo imeti očeta.
– I, seveda, seveda, Vaša milost, je dejal Matija. A kako naj revici vesta, kdo da je oče. Moj bog, v samostanu je toliko ljudi, noč je temna in kuta je podobna kuti, tako da se ne more razločiti. Sicer je pa že naš ljubi Odrešenik – hvaljeno njegovo ime – rekel: »Ljubite se in množite se –«.
– Molči! Nesramnež! je zagrmel razjarjeni opat. Kako se drzneš tako govoriti. Kdo pa si?
Matija, ki je bil med tem pogovorom počasi spravil na nogo na pol sezuti škorenj, je zdaj vstal, se široko postavil pred vizitatorja in dejal:
– Vaša milost, jaz sem Matija Jazbec, samostanski vojščak. Bil sem v 46 bojih in trinajstkrat ranjen – pa še vselej srečno ušel peklu.
– Kaj delaš tu? Kako prideš ti, hlapec, v meniško celico?
Matija je bil zdaj v veliki zadregi in se, kakor bi iskal pomoči, oziral na vse strani.
– E – kako? Kaj pravi Vaša milost? –
– Kaj tu delaš? je zagrmel vizitator.
– Oh, nič, Vaša milost, prav nič. Veste, slabo mi je postalo. Ščipalo me je v trebuhu. Verjemite, Vaša milost,hudo je, če človeka ščiplje in če nima malo rakije. No, in ko me je tako ščipalo, sem dejal, pojdi ženske vprašat, kaj bi pomagalo. Prav na smrt sem že mislil, Vaša milost, in hudo se mi je storilo, da bom moral že zdaj umreti.
– Tepec! se je jezil vizitator. In od samih bolečin si prepeval nesramne pesmi in se valjal po postelji ter uganjal Bog zna kaj.
– Oh, Vaša milost! Kako morete tako govoriti! Bog naj me kaznuje, če sem jaz pel. Od samih bolečin sem ječal, ker me je tako ščipalo.
– Molči, je končal vizitator razgovor z Matijo in se obrnil k prijorju Markvardu ter mu ukazal:
– Vse te ljudi je odpraviti iz samostana – takoj. – Sedaj pa pojdimo dalje.
{{prelom strani}}
| |||