Opatov praporščak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=all2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2|s=all2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=all|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=all|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=all|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=all|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=all|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=all|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=all|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=all|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=all|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=all|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=all|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=all|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=all|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=all|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=all|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=all|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=all|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=all|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=all|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=all|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=all|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=all|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=all|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=all|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=all|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=all|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=all|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=all|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=all|253}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=all|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=all|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=all|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=all|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=all|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=all|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=all|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=all|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=all|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=all|264}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9}}
 
==I.==
Vrstica 332:
– Vsi ostanete tukaj, dokler se ne vrnem. Kdor prestopi v tem času prag refektorija, tistega zadene najstrožja kazen. Spremijo me premilostni gospod opat, senior Andrej, prijor Markvard in moja pisarja.
{{prelom strani}}
=={{redakcija|VI.|VII.}}==
Oba opata in njiju spremljevalci so odšli iz refektorija naravnost v oni del samostana,koder so imeli menihi svoja stanovanja. Opat Albertus je s tihim zadovoljstvom opazoval seniorja Andreja in prijorja Markvarda, ki sta bila silno zbegana, prav kakor da se imata v samostanu bati kdo ve kakih razkritij. Videlo se je obema na obrazih, da bi se najraje pogreznila v zemljo.
 
Vrstica 415 ⟶ 416:
 
– Vse te ljudi je odpraviti iz samostana – takoj. – Sedaj pa pojdimo dalje.
{{prelom strani}}
==VIII.==
Vizitacija opata Angelusa je pač spravila na dan, da so se v zatiškem samostanu godile nečuvene nečistosti, da se je tam živelo razuzdano in nemoralno, ali proti opatu Albertusu se ni dalo s tem ničesar opraviti. Albertus je bil stvar spretno zasukal in je vse nerednosti izkoristil v svoj prid, češ, prav zato so ga tožili, ker je hotel v samostanu napraviti red in menihe prisiliti, da žive primerno svojemu zvanju.
 
Vizitator Angelus je bil sicer prepričan, da zatiški opat ni tako nedolžen, nego da ima obilo grehov na svoji vesti, ali sprevidel je, da sedaj proti njemu ničesar ne opravi in zato se je zadovoljil s svečanostno obljubo, da spravi Albertus samostansko gospodarstvo v red, da bo odslej skrbno in vestno upravljal samostansko premoženje in strogo pazil na red v samostanu. Opat Albertus je vse to rad obljubil.
 
Vizitacija se je končala s tem, da je opat Angelus vnovič sklical vse menihe v refektorij. Očital jim je ostro vse njihove grehe in grdobije in jim končno vsem skupaj naložil primerno pokoro.
 
– Ali ima kdo še kaj pripomniti? je naposled vprašal vizitator, med tem, ko je njegov tajnik že spravljal svoje zapiske.
 
Sedaj je stopil izmed menihov mlad bled mož, Hugon Alba, in mirno skromno dejal:
 
– Jaz prosim nekoliko posluha.
 
– Govori!
 
– Milostni gospod opat, ste se zanimali za samostansko premoženje in za samostansko gospodarstvo in zanimali ste se tudi za nas nevredne služabnike Gospodove. Naloženo pokoro opravim tudi jaz, dasi sem nedolžen vsem tem, kar ste nam očitali. Prosil bi pa, milostni gospod opat, da bi se poučili tudi o željah in potrebah in o morebitnih pritožbah kmetskega naroda, ki spada pod samostan.
 
Vsi navzočniki so bili vidno iznenadeni, tudi vizitator, kajti nikomur ni prišlo na misel, da bi se le v sanjah zmenil za želje kmetskega ljudstva, kaj še za njegove pritožbe.
 
– Ali se Vam zdi to tako potrebno, da me morate opominjati? je porogljivo in zbadljivo vprašal vizitator. Kolikor sem videl, so kmetje lahko prav zadovoljni.
 
– Zunanjost moti, premilostni gospod opat, je pripomnil Hugon Alba skromno, a odločno. Kmetje niso zadovoljni, posebno ne s samostanom.
 
– Ne? Lejte si! No, če niso zadovoljni, se jih lahko pripravi do zadovoljnosti! Saj v gozdu še rastejo leskovke in te so izvrstno zdravilo za kmetsko nezadovoljnost, sicer pa so v samostanu tudi prav obširne ječe, kjer bi te ljudi kmalu obšla potrebna zadovoljnost. Tako se je rogal opat Albertus in s temnimi pogledi motril neustrašeno pred seboj stoječega Hugona.
 
Tudi opat-vizitor ni bil prijatelj kmeta. Bil je velikaš, ki je kmeta zaničeval in ž njim delal kakor z živino. Bil je v tem oziru enih misli z opatom zatiškim. Grajščaki in samostani so v tistih časih kmeta strahovito tlačili in izsesavali in zatiški samostan se je med njimi posebno odlikoval.
 
– Morda nam pa ti lahko poveš, kaj kmetje pravzaprav hočejo? se je vizitator obrnil do Hugona. Tako vsaj spoznam, če je res potrebno tudi kmete zaslišati.
 
– Potrebno bi bilo, Vaša milost, jako potrebno, je dejal Hugon Alba. Naš slavni red je prišel kot posredovalec kulture v te kraje in pridobil si je velikih zaslug. Naši predniki so prej divje ljudstvo teh krajev seznanili z nauki Izveličarjevimi in jih pripravili do kristijanskega življenja. Naši predniki so delali pota, so obdelovali polja, so učili ljudstvo gospodariti. Toda čim bolj se je množilo samostansko premoženje, toliko bolj se je naš red odtujeval svojemu poklicu. Danes ni naš red več učitelj in dobrotnik ljudstva, danes smo podobni mrčesu, ki razjeda sadno drevje.
 
– Ti nesramnež, je zakričal opat zatiški in ves razjarjen planil izza mize. Kako se drzneš kaj takega ziniti?
 
– Pustite ga govoriti, je dejal vizitator.
 
– Kako se drznem kaj takega govoriti? je dejal Hugon Alba. Zapisano je: Ljubite resnico, hčerko božjo. Naj se zgodi z menoj karkoli, resnica mora na dan. In če me zadene za moje besede največja nesreča na zemlji, to vendar vem, da bom pred Bogom zanjo povišan.
 
– Torej povej, kar imaš povedati, se je nejevoljno oglasil vizitator.
 
– Naš samostan je največja nesreča za ljudstvo. Kmet dela, kakor živina, žanjemo pa mi, ki ničesar ne delamo. Samostansko premoženje je veliko. Ko bi mi živeli kristijanski, bi lahko več kakor polovico razdelili med ubožce. A tu živimo potratno in razuzdano. –
 
– Prej si pa rekel, da nisi kriv tistih grehov, ki sem Vam jih očital, ga je prekinil vizitator.
 
– Storil nisem nobenega takega greha, a kriv sem vendar, ker sem molčal in gledal, kar se je pred mojimi očmi godilo. Resnica pa je, da v samostanu živimo potratno in razuzdano, med tem ko kmet včasih še za sol nima. In samostan terja od svojih kmetov več dela in večje desetine, povrh pa izsiljuje še iz njega denar za odpustke, za maše in očenaše in gorje umirajočemu človeku, ki ima kak zlat pri hiši – na smrtni postelji ga straše s hudičem in s peklom toliko časa, da mu vzamejo, {{prelom strani}} kar ima. Ljudstvo nas kolne in mi smo to zaslužili.
 
Med zbranimi menihi je nastala velika nevolja. Gnetli so se okrog Hugona, mu ugovarjali, dvigali pesti in ko bi jih ne bila oba opata brzdala s pogledi, bi bili Hugona gotovo pobili.
 
Ta je stal mirno in samozavestno sredi razljučene množice in ji z mogočnim glasom zaklical:
 
– Bog mi je priča, da sem še premalo povedal. Samostan izkorišča kmeta, menihi zapeljujejo kmetske žene in hčere v nečistost, in ko bi Bog poslal ogenj in žveplo na samostan, bi bila to zaslužena kazen. Zato pa Vas prosim, premilostni gospod opat, poskrbite, da se menihi zopet posvetijo svojemu zvanju in da nastanejo druge razmere.
 
– To se zgodi, moj zgovorni sinko, je dejal vizitator in obrnivši se do zatiškega opata je pristavil: Za sedaj pa blagovolite poskrbeti, da se tega vročekrvnega mladeniča spravi v trdno in varno ječo. Ob kruhu in vodi ga bo že minila sedanja objestnost in potem se pomenimo dalje.
{{prelom strani}}
==IX.==
V globoki, v zemljo kopani ječi na severni strani ležečega stolpa, v katerem je bilo bivališče samostanskih vojščakov, je ležal Hugon Alba. Ključ do njegove ječe je hranil prijor Markvard, vojščaki pa so imeli naročilo, da strogo pazijo na jetnika, kajti sumilo se je, da ima med menihi nekaj zaveznikov.
 
Poveljnik straže je bil Matija Jazbec in vojščaki so vestno izpolnjevali svojo dolžnost. Koj prvo noč se je nekdo priplazil k stolpu, očitno z namenom, da bi govoril z zaprtim menihom, ali straža ga je prepodila. Hugon Alba ni videl nikogar razen opoldne, ko mu je samostanski hlapec prinesel kruha in vode, a pozabljen ni bil. Pri tesni lini, skozi katero ni posvetil nikdar sončni žarek, je vsako jutro neznana roka vrgla nekaj mesa ali nekaj klobas, tako da jetnik ni stradal.
 
Vizitator je bil medtem odpotoval v Rein in opat Albertus je bil zopet svobodni gospodar v zatiškem samostanu. Menihi so se več ali manj bali, kaj da bo zdaj, a prvi dnevi so minili mirno. Opat je menihe pustil, da so delali, kar so hoteli in skoraj bi bili mislili, da ostane to lepo razmerje, če bi opat ne bil poslal več vojščakov s pismi do raznih velikašev in če bi njegov praporščak Andrej Rovan ne bil odpotoval v Oglej k patriarhu. To se je zdelo menihom sumljivo in sklepali so iz tega, da pripravlja opat nekaj posebnega.
 
Nekaj dni po Rovanovem odhodu v Oglej so bili vojščaki, ki so stražili Hugona Albo, zbrani v stolpu in so praznili velike vrče vina. Zunaj je dež lil tako, da si straža ni upala stopiti izpod strehe. Kakor večkrat je prišel tudi ta večer prijor Markvard pogledat, če vojščaki izpolnjujejo svojo dolžnost.
 
– Kaj že zopet pijančujete, klade pijane? je zaupil nad vojščaki. Nikdar niste siti in če bi Vam nalil hudičevega olja, bi ga tudi izpili, da Vas le ni sram!
 
Prijor Markvard je bil sam velik častilec vinske kapljice in zato ni nihče njegovih besed resnim smatral. Vojščaki so se njegovi kapucinadi samo smejali in prijor se je sam smejal ter s hitrim požirkom izpraznil majoliko, ki mu jo je ponudil Matija.
 
– E, Matija, se je šalil prijor, zate bi bilo tudi že čas, da se poboljšaš. Zadnji čas je!
 
– Kaj pravite, gospod prior? Poboljšam naj se? Strela božja, čemu naj se pa poboljšam! Kdor se poboljša, mora vendar kaj imeti od tega. Ali naj se zastonj poboljšam? Če bi se poboljšal, bi se mi še slabše godilo, kakor sedaj.
 
Vsi so se smejali Matijevi filozofiji, Matija pa se ni dal premotiti, nego je prepričevalno nadaljeval:
 
– Vidite, gospod prijor, jaz sem sedaj popolnoma zadovoljen. Vsi ne moremo biti graščaki in bogataši. Sicer pa imam, kar je potrebno za življenje. Če bi se poboljšal, bi moral manj piti in jesti in se zabavati kakor sedaj.
 
– To je resnica, je dejal prijor Markvard, ti si pijanec, požeruh, igralec in babjek. –
 
– Tako je, tako, gospod prijor, je resno pritrjeval Matija, a ravno to je veselje mojega življenja. Ko bi tega ne bilo, kaj bi potem imel od življenja? In jaz naj se poboljšam? Nikoli! Za noben denar!
 
– Kaj bo pa po smrti, Matija? Misli na dušo! Če se ne poboljšaš, ne boš videl nebeškega kraljestva.
 
Matija je sklonil glavo in premišljeval, kakor da mu je zmanjkalo misli.
 
– Sedaj služiš s svojim življenjem hudiču in kdor hudiču služi, ne bo videl nebeškega kraljestva, je pridigoval prijor. V pekel pojdeš, Matija!
 
– Eh, kaj, je rekel Matija, hudič bo z mano že nekoliko usmiljenja imel. Zakaj bi me pa trpinčil, če mu vse življenje služim. Vsak gospodar ima rad hlapca, ki mu zvesto služi, zakaj bi hudič ne imel rad svojih služabnikov. Jaz mislim, da v peklu ne bo tako hudo, kakor se govori, saj bi sicer Bog ne dopustil, da bi toliko ljudi umrlo brez zadnje popotnice.
 
– O, Matija, tvoje misli so grešne. Čas bi bil, da se spametuješ. Pomisli, kake radosti čakajo ljudi v nebeškem kraljestvu.
 
– Sile menda ne bo, je odgovoril Matija. Veste, gospod prijor, meni se zdi, da tudi v nebesih ni kdo ve kako lepo. Ves dan po oblakih hoditi in alelujo peti, to tudi ni Bog zna kaj.
 
Prijor Markvard je bil pravzaprav istih misli kakor Matija, samo priznati ni tega hotel, in zato je zasukal pogovor na druge stvari. Pomagal je pa zopet prazniti vrče in razvil se je živahen in vesel pogovor, ki je trajal do pozne noči. Končno se je prijor odpravil v samostan, vojščaki pa so legli spat.
 
Ko je prijor prišel do hiše za goste, ki je stala na samostanskem dvorišču, so ga nakrat napadli štirje možje počrnjenih obrazov. Zamašili so mu usta in ga naglo odnesli na vrt. Vse to se je tako hitro zgodilo, da prijor Markvard ni mogel ziniti besedice. Na vrtu so ga napadalci zvezali in ga preiskali. Vzeli so mu vse, kar je imel pri sebi, {{prelom strani}} potem pa ga položili za neki grm in odšli.
 
Ko se je prior Markvard zavedel svojega položaja, je bil že sam. Ležal je z zvezanimi rokami in nogami na zemlji in komaj dihal, ker so mu bili napadalci zamašili usta. Nekaj časa pozneje je slišal v daljavi peketanje konjskih kopit ...
 
Ko se je začelo daniti, je Matija zlezel iz stolpa in koj zagnal velikanski krik. Straža pri ječi Hugona Albe je ležala zvezana in z zamašenimi usti na tleh – ječa pa je bila prazna. Hugon Alba je bil ušel. V samostanu je nastal vsled tega velik dirindaj, ki je postal še večji, ko so našli prijorja Markvarda in je ta povedal, kaj se je ž njim zgodilo. Zdaj je bilo Markvardu jasno, da je bil napaden zato, da so počrnjeni napadalci dobili ključ do Hugonove ječe.
 
Seveda se je stvar takoj sporočila tudi opatu Albertusu. Ta je z zaničljivim usmevom poslušal prijorja in Matijo ter druge vojščake, potem pa dejal ravnodušno:
 
– Naj bo! Če je ušel, je ušel. To pa Vam povem, da Hugona niso oprostili tujci, nego samostanski ljudje, in kdo ve, če tudi ti, prijor Markvard nisi bil ž njimi domenjen.
 
Markvard, ki je bil nedolžen pri celem dogodku, se je rotil in je prisegal, da mu dela opat vnebovpijočo krivico, ali opat mu ni verjel.
 
Matija se je zadovoljno vrnil v svoj stolp in ko se je Andrej Rovan čez nekaj dni vrnil iz Ogleja, mu je potrkal na ramo in mu rekel:
 
– Dobro si jo izpeljal, Andrejče, tako dobro, da boljše ni mogoče. Noben zlodej ne sluti, da si ti oprostil Hugona. Pa veš, brez mene bi ne bil nič opravil, zakaj ko bi jaz ne bil prijorja z vinom in s svojimi šalami zadrževal toliko časa, da so v samostanu vsi legli spat, bi ne bil dobil ključa.
 
– Dobro delo si storil, Matija, je rekel Andrej, in Bog ti povrne. Poštenega moža rešiti iz nesreče, je zasluga pri Bogu, ki ne ostane brez plačila, če ne na tem svetu, pa na onem.
 
Tedaj se je Matiji zjasnil obraz in veselo je vzkliknil:
 
– Tako bom pa tudi jaz po oblakih hodil in alelujo pel, ne da bi se bil poboljšal.
{{prelom strani}}