Opatov praporščak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3:
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23. september in 25. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–264211–219 in 221–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=all2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=all2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=all|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=all|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=all|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=all|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=all|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=all|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=all|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=all|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=all|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=all|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=all|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=all|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=all|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=all|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=all|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=all|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=all|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=all|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=all|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=all|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=all|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=all|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=all|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=all|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=all|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=all|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=all|253}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=all|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=all|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=all|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=all|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=all|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=all|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=all|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=all|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=all|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=all|264}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11}}
 
==I.==
Vrstica 530:
 
– Tako bom pa tudi jaz po oblakih hodil in alelujo pel, ne da bi se bil poboljšal.
{{prelom strani}}
==X.==
Zatiški samostan je bil poln gostov. Z raznih strani so prihajali velikaši z večjim in z manjšim spremstvom in delali v samostanu tako, kakor bi ga sploh ne hoteli več zapustiti. Opat je svojim gostom na čast prirejal bogata gostovanja, velike love in viteške igre ter sploh izborno skrbel za njih zabavo. Tudi opatov brat, Friderik plem. Lindeck, je prišel z desetimi hlapci v samostan in delal je tako, kakor zmagovalec v podvrženi deželi.
 
Menihov se je polastila velika nevolja, ne le, ker so jih gostje prezirali, nego tudi za to, ker je vzdrževanje opatovih prijateljev snedlo velik del samostanovih dohodkov. V tem, ko je opat radodarno skrbel za tuje velikaše, je menihe prikrajševal celo pri jedi in pri pijači. Končno sta se šla prijor Markvard in senior Andrej pritožit k opatu. A naletela sta slabo. Opat ju je oštel in ju končno z bičem pognal iz sobe, ob enem pa odredil, da menihi tri mesece ne dobe več vina. To postopanje je menihe do skrajnosti razkačilo. Ko bi bil opat Najsvetejše prodal, bi mu tega ne bili tako zamerili, kakor da jim je vzel vino. Poskušali so pač pritožiti se pri vizitatorju v Reinu, a spoznali so, da to ne pojde. Opatovi gostje in njihovi hlapci so menihe tako strogo nadzorovali, da se nobeden ni mogel ganiti. Iz samostana pa brez opatovega dovoljenja ni nihče smel.
 
Tudi na šentlambertskem gradu, kjer je gospodovala vojvodinja vdova Virida, je bilo zdaj jako živahno, kajti opatovi gostje so prihajali čestokrat v grad in imeli tamkaj svoje zabave.
 
Posebno pozornost je posvečeval opat mlademu Pavlu pl. Glogvicu, jako premožnemu grajščaku, pri katerem je najel večje posojilo. Posebno ga je pogostoma vodil s seboj k vojvodinji Viridi in kmalu se je raznesla med prebivalci zatiškega samostana in šentlambertskega gradu govorica, da je Pavel Glogvic ženin opatove sestre, pri vojvodinji Viridi bivajoče.
 
– Boš videl, je Matija pripovedoval Rovanu, ta dva se vzameta še letos.
 
– Naj se, je ravnodušno odgovoril Andrej, dasi ga je pri ti novici obšlo neko nenavadno čustvo, nekaj, kar mu ni bilo jasno, a je bilo podobno ljubosumnosti.
 
– Naj se! Naj se! je rentačil Matija. Seveda naj se! Saj je meni tudi vseeno, ali vesel bi bil, če bi bila kmalu poroka. Ali bi ga pili! Jaz bi bil štirinajst dni pijan, pa če bi moral živ v pekel. A nikar ne misli, da bi se napil domačega vina. Tiste laške kapljice bi se napil, ki jo ima vojvodinja v kleti in ki gre tako v kri, da bi se še premilostni gospod opat na glavo postavljal, če bi se je malo nalezel.
 
In Matija se je smejal na vse grlo, ko si je predstavljal, kako bi strogi, resni opat poskakoval in se na glavo postavljal. Tako se je smejal, da niti zapazil ni, kako se je Andrej primaknil oknu in z gorečimi pogledi opazoval po vrtu sprehajajočo se dvojico Pavla Glogvica in opatovo sestro, plavolaso gospodično Margareto.
 
Opat Albertus je imel res namen, poročiti svojo sestro s Pavlom Glogvicem, a ko je to Margareti razložil, se je ta odločno uprla.
 
– Glogvica ne vzanem, je izjavila, na noben način ga ne vzamem. Saj to ni vitez, ni mož, nego le človek, ki zbira denar.
 
– Ljuba sestra, je dejal opat, nikar ne govori tako zaničljivo o denarju. Za denar dobiš slavo, za denar dobiš moč, za denar dobiš ljubezen, denar je vse. Pavel Glogvic bo svoje premoženje, če bo tako gospodaril kakor sedaj, še silno pomnožil, tako da bodo njegovi otroci med prvimi velikaši v deželi. Že sedaj ima pet gradov in velike kupčije. Ali te nič ne mika, da bi imela tako veljavo kakor jo ima grofica Celjska ali grofica Ortenburška?
 
– Ne, je kratko, a zopet z vso odločnostjo odgovorila Margareta.
 
– Otročja si in nerazumna, je začel iznova opat prigovarjati svoji sestri. Pavel te ljubi in ker je mož, ki nima svoje volje, razen če gre za denar, ga boš vladala, kakor boš hotela. Verjemi meni, bogastvo je pogoj sreče. In zakaj se jaz trudim? Lahko bi kot opat mirno in v zadovoljstvu in v izobilju živel, če mi ne bi bilo za naš stari in plemeniti rod. Friderik nima premoženja. Ali naj njegovi sinovi, potomci nekdaj tako mogočnih in bogatih Lindeckov, postanejo služabniki kakega graščaka, ali naj gredo v samostane? Naš rod, rod Lindeckov ne sme izumreti, nego mora priti do nove veljave. Zato pa je treba denarja in vse moje delo je posvečeno temu namenu.
 
– Kako pa misliš to doseči? je radovedno vprašala Margareta.
 
– To je moja stvar. Čemu bi ti razkladal take reči, ki jih itak ne razumeš. Le to verjemi, treba je bilo velikih žrtev, da sem postal opat. Pride čas, ko ti že povem, kake so bile te žrtve. Če vzameš Pavla Glogvica, pomagaš s tem našemu rodu.
 
– Pavla ne vzamem, je kratko odgovorila Margareta. Bila je v vsem močno podobna svojemu bratu, kar je ta šele sedaj spoznal, ko je tako od{{prelom strani}}ločno odklanjala priporočenega ji ženina.
 
Opat pa ni odnehal, nego istotako trdovratno nadaljeval s svojim dokazovanjem.
 
– Lej, Margareta, je dejal, vojvodinja Virida je že stara. Dokler živi in dokler živim jaz, smeš od nje marsikaj pričakovati. Virida ima velik vpliv in veliko premoženje. Če vzameš Pavla, dobiš od nje lepo doto in lahko ti izposluje, da bo Pavel povzdignjen v grofovski stan. Pomisli, v kakem sijaju in kako srečno bi živela.
 
Pavla ne vzamem – to je bil ves odgovor opatove sestre. Ta malobesednost in trdovratnost je končno pretrgala nit opatove potrpežljivosti.
 
– In jaz pravim, da ga moraš vzeti, je rekel osorno in zapovedujoče ter jezno udaril ob tla. Jaz vem, kaj je potrebno za tvojo srečo in čas je, da ti jo zagotovim, kajti kdo ve, kako dolgo bo še trajalo moje opatovanje.
 
– Kaj nisi dosmrtni opat?
 
– Da, ali mogoče je, da me odstavijo. Dosti je velikašev, ki bi radi svoje sorodnike spravili na moje mesto in menihi bi me tudi radi odstranili.
 
– Kako to?
 
– Kaj ne uvidevaš, da za svoje netjake ne morem drugače preskrbeti, kakor če izkoristim samostan? Tudi doto zate sem le na ta način preskrbel, da spravim kolikor se da samostanskega denarja na stran. Zato me menihi sovražijo in preganjajo, in zato me skušajo velikaši odstraniti. Če bi se ti omožila s Pavlom, bi mi odvzela veliko skrb. Ti bi mi pa omogočila, da bi za Friderika in njegove otroke izdatno preskrbel, predno pride do poloma.
 
Ta razkritja so Margareto jako presenetila, ker ni imela niti pojma o bratovem položaju. Predno je mogla še kaj odgovoriti, je dejal opat:
 
– Premisli si torej vse še enkrat in bodi pametna.
 
A komaj je opat izgovoril te besede, je dvignila Margareta glavico in rekla z vsem poudarkom:
 
– Premisliti si nimam ničesar. Kar sem rekla, pri tem ostanem. Pavla Glogvica ne vzamem in ga ne vzamem – pa naj se zgodi karkoli.
{{prelom strani}}
==XI.==
Po zatiških gozdih so se veselo razlegali glasovi lovskih rogov. Opat je bil svojim gostom na čast priredil velik lov, katerega se je tudi sam udeležil, kajti bil je strasten lovec in sploh prijatelj vseh viteških iger.
 
Po samostanskem vrtu so se med tem šetali menihi in, čuvši glasove lovskih rogov, se togotili na vso moč, tembolj, ker jim je bilo še vedno strogo prepovedano zapustiti zatiškega samostana zidovje.
 
– Kaj hoče neki opat s tem doseči, da nas drži kakor jetnike, nam krati pijačo in nam brani vsak dotikljaj z zunanjim svetom, se je jezil na opata menih Mihael Zedlitz, voditelj tiste stranke v samostanu, ki je bila poskusila opata izpodriniti.
 
– To je kazen, ker smo ga tožili, je menil menih Ivan Pock.
 
– To že, je dejal Konrad de Franconia, in sicer prav občutna kazen, ali neki poseben namen mora vendar za tem tičati. Čemu je opat privabil toliko gostov v samostan? V tem grmu mora tičati kak poseben zajec, a kolikor si tudi belim glavo, ne morem uganiti, kaj naj to pomeni.
 
– Goste je poklical za svoje varstvo, se je oglasil zopet Ivan Pock. Oni dan je bila neka ženska pri spovedi in mi je pravila, kako med kmeti vre, ker jim je opat naložil nov davek. Kadar gre za denar, je opat ves zlodjev. Kmetom je povedal, da se je oglejskemu patiarhu pokazala mati božja in mu velela, da mora njej na čast sezidati novo cerkev na Sveti gori pri Gorici. Kmetje morajo zdaj plačevati za to cerkev. Kolnejo sicer kakor pogani, plačujejo pa vendar.
 
Zbrani menihi so udarili v smeh. Kmet se jim ni smilil, nasprotno, še dobro se jim je zdelo, da zna njihov opat kmetsko ljudstvo tako spretno izkoriščati.
 
– Gostje, je nadaljeval Ivan Pock, so bili zato poklicani, da bi opatu pomagali, če bi se kmetje spunt<ins>a</ins>li.
 
– In da bi ga varovali, če bi se nam posrečilo, kmete nahujskati, ali {{prelom strani}} če bi se mi sami uprli opatu, je dodal Mihael Zedlitz.
 
– Preklicano dosti denarja se mora zbirati v opatovi blagajni, se je oglasil Albert Freyberg, ki je doslej molče poslušal ugibanje svojih tovarišev. Po tem sodeč, kar se izve pri spovedi, mora opat ljudi grozno odirati. Oni dan sem nekega kmeta na vse načine pestil, da mi mora prinesti vsaj pet srebrnikov, pa je bilo vse zastonj. Še hudiča in pekla se ta mrcina ni ustrašil. Venomer mi je pripovedoval, da je opat kmetom vse pobral, kar so imeli.
 
– Veliko ima ta opat na vesti, ali – tako je govoril Konrad de Franconia – meni se zdi, da poleg tega, kar ste navedli, ima opat še vendar kake posebne namene. O, ko bi le imel kakega zanesljivega človeka, ki bi ga mogel poslati do vicedoma v Ljubljani, do grofa Ortenburškega in do vizitatorja, potem bi mu že prišli na sled.
 
– Proti opatu ne opravimo ničesar, je pripomnil Ivan Pock, ker ga držita celjski grof in pa vojvodinja Virida.
 
– Kaj ima neki vojvodinja, da tako gori za opata, je vprašal eden najmlajših menihov, Ulrik, ki je bil šele pred kratkim prišel v Zatičino.
 
– Kaj ima! Čemu tako vprašuješ? Prejšnji opat Peter je bil svoj čas kaplan na dvoru vojvode Leopolda. Virida je dosegla, da je postal opat v Zatičini, in ko je umrl vojvoda, se je Virida semkaj preselila. Kaj praviš – čemu neki? In kaj praviš, ali je to posebno čudno, če je lepi, viteški naš opat postal Petrov naslednik? Zato nikar ne vprašuj tako nerodno in zato tudi pravim, da se opata ne odkrižamo, dokler ga bo podpirala Virida.
 
Tako je govoril Konrad in ostali menihi so mu pritrjevali.
 
Lov se je med tem veselo nadaljeval. Opat je bil preskrbel, da je ostal Pavel Glogvic sam pri njegovi sestri tam, kjer so ostali konji in ko je videl, da ju ne bo nihče motil, je krenil po stranski poti v gozd. Od daleč je skozi drevje zagledal tik gozdnega roba stoječo malo revno kočico in proti nji je obrnil svoje korake, ker je videl, da stoji pred kočo, kar je opata vedno mikalo, namreč, mlado, zalo dekle. Tega dekleta opat ni poznal, dasi je imel sicer dobro oko za vse lepotice v zatiški okolici. Previdno se je približal koči in se ob gozdnem robu skril za grmovje tako, da je mogel vse opazovati, kar se je godilo pred hišo.
 
Dekle je svoje delo skončalo in se ravno odpravljalo, da bi okolu hiše pospravilo, ko se je na pragu prikazala stara ženska.
 
– Pojdi v hišo, Polonica, je rekla starka. Po gozdu se pode hudobni duhovi. Pred temi samostanskimi ljudmi nisi nikdar varna. Še napadli bi te pri belem dnevu, če bi te videli. Ovca se ne sme volkovom nastavljati.
 
– Nikari tako ne govorite, mati, je ugovarjala Polonica. Saj so tudi dobri in pošteni gospodje vmes.
 
– O, kajpak, se je rogala starka, kajpak, dobri in pošteni gospodje. Pa še kako. Ali se že kdaj slišala, da se volkovi dele na hudobne in nevarne pa na dobre in poštene? He?
 
Polonica ni odgovorila, nego je šla v hišo in opat je slišal, kako so bila vrata zapahnjena in okna zadelana.
 
– Stara čarovnica je pametno govorila, se je smejal opat in se zadovoljno stegnil za grmovjem. To dekle je zalo, jako zalo, pri moji veri. In če bi jo viteški lovci zagledali, bi se morda res spremenili v tolovaje in Polonico napadli. Novega bi to pač nič ne bilo! Tu daleč naokrog ga ni človeka, v čigar žilah bi se ne pretakalo nekaj kapelj viteške ali duhovniške krvi! Zato pa ostanem tu na straži, kajti te cvetke ne bo trgal noben vitez in noben menih – to cvetko utrgam jaz sam. Punca je prezala, da bi jo privoščil komu drugemu.
 
In zopet je ostal več ur na straži, dokler ni spoznal po glasovih rogov, da se nahajajo lovci daleč od koče, kjer je prebivala Polonica. Šele sedaj je počasi krenil za njimi, a jih šele došel, ko so bili že zopet na konjih in se vračali deloma v samostan, deloma v Šentlambertski grad.
 
Ko je zajezdil svojega konja, ozrl se je po gostih in videvši, da jezdi Margareta poleg viteza Kozjaka, je začel iskati Palva Glogvica. Ker ga ni našel, je poiskal svojega brata Friderika pl. Lindecka in ga vprašal, kje da je Pavel Glogvic.
 
– Primerilo se je nekaj neprijetnega, je dejal Friderik. Glogvic se je zaradi tega vrnil v samostan in morda celo že sploh odšel.
 
– Kaj pa se je zgodilo? je ves presenečen vprašal opat.
 
– Natančnega ne vem nič. Slišal sem, da je Pavel Margareto nekaj nadlegoval – bila sta sama tam blizu, kjer smo pustili konje – in Margareta je poklicala na pomoč. Slučajno je bil tvoj praporščak Rovan v bližini. Priskočil je in zgrabil Pavla ter ga tako treščil ob tla, da se je skoraj zemlja zazibala.
 
– Ni mogoče! je vzkliknil opat.
 
– Tako mi je pravil tisti tvoj norčavi Matija, ki je vse to videl<ins>.</ins> Glogvic je nato zasedel svojega konja in odjezdil. Šleva! Namesto da bi bil tega Rovana posekal.
 
Teman oblak je legel opatu na čelo, vzpodbodel je konja, da se je visoko povzpel in pojezdil k svoji sestri.
 
– Kaj je bilo z Glogvicem? jo je vprašal z zadušeno jezo.
 
– Nesramen je postal! Napadel me je in me poljubil.
 
– Kaj govoriš o napadu! Pavel je tvoj ženin in ima pravico te poljubiti.
 
Margareta se je na svojem konju ponosno vzravnala in upiraje svoje poglede srepó v bratove oči, je odločno dejala:
 
– Glogvic ni moj ženin in to tudi nikdar ne bo. Povedala sem ti to že včeraj in pri tem ostanem. Rajši grem v samostan, kakor da bi postala žena tega strahopetnika, ki se pusti metati ob tla, pa se ne upa prijeti za meč.
 
Opat je zamišljeno povesil glavo, Margareta pa je po kratkem molku brezskrbno pripovedovala:
 
– Ti bi se bil smejal, ko bi bil videl, kako je Rovan dvignil Glogvica in ga vrgel ob tla, in kako je potem mirno in samozavestno, kakor pravi junak, stal pred Glogvicem ter čakal, kaj se zgodi. Res bala sem se, da ga Glogvic na mestu prebode, a Glogvic je trepetaje pobral svoj klobuk in pobegnil, res pobegnil pred Rovanom. Menda se je Rovanovega pogleda vstrašil. Iz Rovanovih oči so kar strele švigale.
 
Opat je bil jako presenečen. Ogledoval je svojo sestro od strani, kakor da je zasledil na njej nekaj izvanrednega, govoril pa ni več o tej stvari ...
 
Zvečer, ko je bil sam v svojem stanovanju, je dolgo razmišljal o tem dogodku, končno pa rekel sam sebi:
 
– Ta Rovan je postal nevaren. Če ga kaznujem ali odslovim, se morda pridruži mojim nasprotnikom in to bi bilo zame jako slabo, če ga pustim, zna Margareti nevaren postati. Najbolje bo, če ga za nekaj časa pošljem proč. Naj gre v Rim! Kardinal bo vesel, če mu že zdaj pošljem tistih 65 cekinov, ki mu gredo na leto, med tem pa bo časa dovolj, da pomirim Glogvica in pregovorim Margareto. Kadar bosta poročena, ne bo ta ubogi praporščak več nevaren, četudi je zal, pogumen in vrl dečko.
 
Namesto, da bi bil opravil večerno molitev, je opat izpraznil steklenico rujnega laškega vina. Zadeva z Glogvicem ga ni več skrbela in zato so se njegove misli bavile samo s – Polonico.
{{prelom strani}}