Sovodenj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 61:
ČERNIGOJ: Najlepše obraze sem slikal v Firenci, lepe postave pa tudi v domačiji.
HELENA: Res? Ali ne smem zvedeti ...
ČERNIGOJ: Poklicna tajnost, milostljiva.
Vrstica 109:
ČERNIGOJ: Potrudil se bom s sliko dokazati, da ni. Če mi bo uspelo, ne vem.
HELENA: Hvala vam, gospod mojster. Prosim pa, da o prejšnjem ne omenjate nikjer, posebno gospodu Dermoti ne. Dobro. – Danes delava že dolgo, s pavzo sicer ...
ČERNIGOJ: Oprostite, nisem vedel. Postal sem nervozen, da, nervozen; pa bi vseeno rad dokončal. Ob vaših zadnjih besedah ste se izdali, oči ste izdali in to me je vznemirilo. Hitim, milostljiva, vidite. Škoda bi bilo, če bi izginili ti sijaji v meni.
Vrstica 123:
HELENA: In umetnico zametujete?
ČERNIGOJ: Občudoval sem jo sinoči v premieri. Sedaj je v megli. Sedaj gorijo le žive oči. Ako vam ni neugodno ''(odloži čopič),'' prižgal bi rad ...
HELENA: Prosim.
Vrstica 167:
ČERNIGOJ: Obiski so pri meni redna zadeva. Njegov obisk je pa izreden. Prisilil sem ga, da me obišče. Poznava se že dolgo in bojim se zanj. Hočem ga privaditi drugačnemu življenju, sicer mi strohni v svoji grobnici.
HELENA: Rada bi ga videla. Tri leta so že, odkar ... odkar sva se spoznala. – Kozma, gospod ravnatelj pride sam pome?
KOZMA: Z vozom, milostljiva, s kočijo.
Vrstica 231:
ČERNIGOJ: On ne trka nikdar, ker lovi senzacije. Za mojimi durmi jih ni, zato mu ne zamerim. Torej senzacija. Martine!
SEVER: Milostljivo bi ...
HELENA: Tudi zanimalo!
Vrstica 243:
HELENA: Precej dolgo je. Ali senzacionalno, kakor pravite. ''(Čita.)''
ČERNIGOJ: Mogoče luč ...
HELENA ''(čita):'' Ne, ni treba.
Vrstica 383:
ČERNIGOJ: Dete neumno! Kaj se bom čudil, ko sem te pa sam pregovoril k temu. Takoj, ko sem te prvič videl pri kopanju. In – ali si mar prišla zelo nerada?
MINKA: Dolgo, dolgo sem premišljevala – ali ni mi dalo miru, kajti mikala me je vaša pohvala moje, kakor ste rekli, lepote. Saj veste, ženska sem in vse smo enake. Tudi zaslužiti se da nekaj in pa ...
ČERNIGOJ: In pa kaj še?
Vrstica 459:
ČERNIGOJ: Res je, Gregor. Mojo pot poznaš – jaz tvoje ne. Da mi jo poveš, tega te prosim.
SAMOTEŽ: Zakaj ne! – Pred nedavnim je bilo razpisano mesto dramaturga pri našem teatru. Kompetiram. Vložil sem prošnjo s prilogo vred. Priloga je glavno: Napisal sem delo, dejanje, ki se že vrši in se ima v kratkem dovršiti. Hočem, da se dovrši tako, kot je v delu naznačeno: ako v resnici izpade drugače, imam to eventualnost tudi do podrobnosti izdelano v glavi. To zaupam danes tebi. Delo pa ima naslov: Sovodenj.
ČERNIGOJ: Potemtakem se stvar godi v tem mestu.
Vrstica 472 ⟶ 471:
ČERNIGOJ: Ona mala prej je govorila skoraj iste besede, ki si jih ti napisal.
SAMOTEŽ: Ona mala deklica? – Ono dete je razumelo? Sedaj vidim, da je pogled nedolžnih najbolj oster. Sedaj vem, da sem prav napisal. Matija, ali ti je znano, da sem jaz privedel Heleno k teatru? Ni ti znano. – Ne bom opisoval na široko: Gotovo je, da sem jo pobral pred tremi leti na ulici. Ni bila vsiljiva, nasprotno. Ne vem kateri duh mi je vdihnil misel, da sem jo pokazal nekemu igralcu. Ali jo bom predstavljal šiviljam? No, sprejeli so jo v zbor. Lepa je bila – in je lahko napredovala. Tako jo je iztaknil Dermota – drugo ti je znano. Daj mi še piti. ''(Černigoj mu nalije.)'' Nisem se več zanimal zanjo in, mislim, da tndi ona zame ne. Do zadnjega časa. ''(Pije.)'' Zadnji čas je šinil vanjo demon.
ČERNIGOJ: Postala je slavna umetnica.
Vrstica 529 ⟶ 527:
DERMOTA: Tudi to. Rešitev bo na moji mizi. Potemtakem sva za danes opravila.
SAMOTEŽ: Še nekaj, gospod Dermota. Zakaj ste si izmislili ono laž o zaroki? Kajti, jaz vem, da lažete. Da bi Helena ...
DERMOTA: Hotela mene? Povem vam, da se mi je danes pripetilo nekaj, kar me je naenkrat naklonilo k temu koraku. In Helena? Ona da bi odrekla! Glejte, tako sem gotov tega uspeha, da sem ono besedico: »Lažete!« preslišal, res, kar preslišal. Lahko noč. gospod Samotež. ''(Odide.)''
Vrstica 569 ⟶ 567:
SAMOTEŽ ''(trudno):'' Matija, glej, tu stoji mož, ki pravi, da je oče Helene Polajnarjeve. Več ne vem in vrti se mi v glavi. ''(Omahne in Černigoj ga prime.)''
ČERNIGOJ: Cele dni je stradal, revež. Pomagajte mi, prosim, gospod Polajnar ...
<center>Zastor pade.</center>
Vrstica 604 ⟶ 602:
KOZMA: Nak, pred deseto uro nikdar. Zato tudi ni varno čakati. ''(Vstopi Molan. Kozma odide v pisarno.)''
BENKO ''(pogleda):'' Če prav vidim, je to ...
MOLAN ''(vljudno):'' Pisatelj Molan. Da in vi ste menda pisatelj Benko.
Vrstica 624 ⟶ 622:
MOLAN: Za celo domovino, moj brat po poklicu!
SEVER ''(vstopi in ko zagleda prva dva, se zasmeje):'' Izgubljeno! Gospoda, vidva sta nenadkriljiva. Saj menda čakata tudi na ...
BENKO: Da, na žrebanje. Mesto je samo eno in kompetentov dosti.
Vrstica 630 ⟶ 628:
MOLAN: Kompetiral sem le iz radovednosti.
SEVER: I, seveda! In jaz iz navade. Celo življenje namreč kompetiram. Kakor opij je to. Kar se tiče sposobnosti si nočem oporekati ...
BENKO: Naj sodijo drugi. Mi čakamo. Mesto samo ni ravno zavidanja vredno ...
MOLAN: Zato izziva.
Vrstica 638 ⟶ 636:
SEVER: Gospodje: Kar odkrito! Nevarnega tekmeca imamo!
MOLAN: Tem lepša bo zmaga ...
BENKO: In tem slavnejši eventualni poraz. ''(Zvonec.)''
Vrstica 654 ⟶ 652:
DERMOTA: Gospodje, če je res kaj nujnega, potem prosim. Sicer sem pa danes jako zaposlen.
SEVER: Razumeli boste, gospod ravnatelj, da je opravičljiva naša nestrpnost, ako se spomnite, da so danes rešene prošnje ...
DERMOTA ''(pogleda):'' To je seveda nujna zadeva. ''(Kozmi:)'' Položite pošto na mizo. ''(Sede za pisalno mizo.)'' Tu je prva kuverta. Gospod Slavko Trpin! – Nobeden. Vaša imena gospodje, prosim, tako bo šlo hitreje.
Vrstica 676 ⟶ 674:
DERMOTA ''(sede in čita pošto, naenkrat se zdrzne):'' Kozma, pridite sem.
KOZMA ''(stopi naprej):'' Gospoda Plevnika še ni. Gotovo je zopet pijan ...
DERMOTA: Za to vas sicer nisem vprašal, Kozma, ali vseeno ste to pot napravili umestno pripombo. Zapodim ga še danes. Vem za drugega. – Sedaj pa povejte: Kdaj ste odnesli ono zeleno pismo – že veste, katero – v oddelek za prosveto?
Vrstica 688 ⟶ 686:
DERMOTA: Jaz pa pravim, da sem ga vam izročil v soboto – razumete – pozabili na naročilo in pismo oddali šele v torek brez moje vednosti.
KOZMA: Gospod ravnatelj, kakor gotovo stojim tukaj, tako gotovo sem šele v torek dobil zapoved. Družino imam, kako bi se mogel spozabiti ...
DERMOTA: Prinesite iz moje sobe tisto buteljko od včeraj.
Vrstica 705 ⟶ 703:
''(Kozma se prikloni in gre ven. Buteljko skrije pod suknjo. Dermota si podpre glavo in obsedi nepremično. Tako ga dobi Helena, ki vstopi.)''
HELENA: ''(odloži plašč na divan):'' Dobro jutro, gospod direktor! Niste razpoloženi? Na obrazu vam čepi nemir – Škoda, rajši bi bila prišla jutri ...
DERMOTA ''(vstane in stopi k njej. Poljubi ji roko):'' Pričakoval sem vas, milostljiva, že vse jutro.
Vrstica 721 ⟶ 719:
DERMOTA: Pikri ste, milostljiva.
HELENA: Gabijo se mi konvencionalnosti. Saj je to prava beseda? Poldrugo leto tu, poldrugo leto drugje – to je vsa moja šola. Naučila sem se nositi primerne toalete, primerno kramljati, lagati, nastopati na odru, za kulisami in povsod. Černigoj me portretira, moje fotografije so razstavljene na tolikih stenah, po oknih, po ilustracijah, svet mi dvori – ali jaz gospod ravnatelj – se dolgočasim! Da, to je prava beseda. Ta dolgčas ni samo neprijeten, temveč celo nezdrav.
DERMOTA: Kako to? Saj se vendar vrti okoli vas, kar ni nič čudnega, cela dežela!
Vrstica 730 ⟶ 727:
DERMOTA: Tega ne razumem. Kakšno nadzorstvo?
HELENA: Gospod ravnatelj, priznajte, da celo poldrugo leto ni ušlo vašim očem in ušesom niti eno moje dejanje. Da: Vi veste, da nisem svobodna, vi hočete, da delam po vaši skrivni zapovedi. Da! Takoj tega nisem vedela, ali počasi sem spoznala, se spočetka nad tem lepim dejstvom celo zabavala – to je edina moja zabava v tem lepem poldrugem letu – ali končno me je obsedlo dolgočasje.
DERMOTA: Ali ste mar ljubosumni?
Vrstica 737 ⟶ 733:
HELENA: Pustimo to. Hotela sem le povedati, da bi rada zvedela, zakaj to nadzorstvo? – Končno se že bojim!
DERMOTA: Povem vam, milostljiva, sledeče: Če so bila vaša svobodna pota res kdaj nadzirana, jih je v resnici spremljala noč in dan, na vseh potih, vedno, vedno ljubezen; da, ljubezen, milostljiva! Nisem igralec, ali skrivati sem moral dobro ta strašna čustva, dokler ne pride čas. Danes ste me izzvali. Da, ljubim vas blazno, milostljiva. ljubim vas ...
HELENA ''(nemirna):'' Kaj nameravate?
Vrstica 749 ⟶ 745:
HELENA ''(ga gleda presenečena):'' Izključeno, gospod ravnatelj. Vi veste, da ne spremenim svojega življenja in stanu – preden si nisem na jasnem s svojo preteklostjo. Ne odločim se nikamor, dokler ne vem, odkod prihajam. Helena Ratejeva! – Kdo so ti Rateji? In potem: Odkrito vam povem, da ne čutim v sebi do vas ničesar drugega kakor hvaležnost. Nisem kriva, da je tako. Ali res je. Ljubiti! Jaz bi vas ne mogla nikdar ljubiti!
DERMOTA: To ni vaša zadnja beseda, vem, da ni. Poznam vas, milostljiva, vem, da ste kapriciozni. ''(Vstane in stopi k njej.)'' Pomirite se, milostljiva. Premislite! Poslušajte naprej. Pravite, da se ne morete nikamor odločiti, dokler ne veste, odkod ste. Glejte, milostljiva, jaz po tem ne vprašujem. Nisem vas vprašal takrat, ko sem vas sprejel v gledališče, ne bom vpraševal kasneje. Menda ste sirota, sama na svetu – zato vam jaz ponujam dom. Glejte, imam lepe dohodke, imam lepo, belo vilo nad sovodnijo! – Da me ne morete ljubiti, pravite. Jaz pa vem, da o tem še niste razmišljali ...
HELENA: Ni mi velelo srce.
DERMOTA: Ni se čuditi – v okolju, ki vas obdaja ...
HELENA: Je srcu najbolje, da spi. – Sedaj pa še nekaj: Zadnje čase čutim, gospod direktor, da sem vedno bolj razdražljiva. Prosim vas tedaj dopusta, nekaj mesecev.
Vrstica 761 ⟶ 757:
HELENA: In če resno zbolim?
DERMOTA: Ne boste zboleli! Prizanašali vam bomo čim najbolj, pri skušnjah, pri vsem. O, premalo me poznate, milostljiva! Do vaših ušes ni prišlo brez števila očitkov, namigovanj, da, frivolnih opazk, pred katerimi sem moral zadnje mesece braniti sebe in vas. In včerajšnja kritika ...
HELENA: Od gospoda Samoteža?
DERMOTA: Da, njegova. Mož bo še kruto obžaloval, kar je napisal. On bo preklical ...
HELENA: On ne bo svoji besedi ničesar dostavljal. Ni eden tistih, ki se bojijo resnice!
Vrstica 801 ⟶ 797:
HELENA: On je močnejši!
DERMOTA: Milostljiva, ne tirajte me do skrajnosti. Poznam vse obzire, ali upoštevajte, prosim, moje stanje, ne izrabljajte svojega položaja ...
HELENA: Vi mi grozite?
Vrstica 811 ⟶ 807:
DERMOTA ''(ji zaskoči pot):'' Nikamor, dokler nimam prave besede.
HELENA: Ne ljubim vas! – Sedaj – me pustite ... ''(Trkanje.)''
DERMOTA: Počakajte, samo nekaj minut ... – Kdo trka? Kdo trka? ''(Stopi od vrat, potem odgovori glasno:)'' Naprej!
SAMOTEŽ ''(vstopi):'' Dobro jutro, gospod Dermota. ''(Ugleda Heleno in se ji prikloni.)''
Vrstica 819 ⟶ 815:
HELENA: Ravno prav prihajate, gospod Samotež. Govorila sva o vas.
DERMOTA: Da, tudi o vas sva govorila. Milostljiva, če izvolite moment ... ''(Pokaže v sobo na levi.)'' Z gospodom imava ...
HELENA: Kako mi je žal! Tudi jaz bi rada govorila z gospodom. Nič ne de! Gospod Samotež, če imate popoldne čas, ob treh na primer.
Vrstica 869 ⟶ 865:
SAMOTEŽ: Vi ste jo čitali?
DERMOTA: Zakaj ne? Moral sem vendar priložiti svoj predlog. Ta predlog! – Rečem vam samo toliko: Sovodenj je silno vabljiv in nevaren tolmun. Kdor ga hoče premagati, mora biti dovolj močan: kdor se mu hoče izogniti, mora biti zelo premeten in spreten. Sovodenj! Dve struji se tam spoprijemata v vrtoglavem vrtincu – in na dnu je smrt in pekel. Gospod Samotež, nevarno igro igrate. Plavajte po svoji strugi, ne silite v sovodenj ...
SAMOTEŽ: Ta nevarnost je tako veličastna, da ji ni mogoče odoleti! Gospod Dermota, vi ste zastavili ves svoj vpliv, da propadem?
DERMOTA: Da! Le bebec bi se pustil brez obrambe potisniti v sovodenj. Da! V sovodenj hočete z menoj, v sovodenj ste me tiščali – ali pomnite: poznam jo bolje od vas! Na obali nad njo se blešči moja bela vila, moj ponos. S trdne skale me skušate strmoglaviti. Glejte, to mi je dalo misliti. Ali povem vam: Postavil se bom na rob skale in tam bom gledal na one, ki tonejo pod menoj ... Potem ko sem jih odbil pri naskoku.
SAMOTEŽ: Gospod Dermota, vaše misli so viharne in miru potrebujete.
Vrstica 912 ⟶ 907:
DERMOTA: Ta gospod pride na mesto Plevnika. Razkažite mu, kar je potrebno. ''(Odide v sobo na levi.)''
KOZMA: Gospod! – Gospod! – Pojdite za menoj, tu na desni je pisarna. Ne bojte se: Delo ni prehudo. Plevnik, mogoče ga poznate, je hud pijanec, revež, ali lahko je zmagoval pisanje. Kajti pri nas ni tako natančno. Umetniška svoboda! ''(Ko vidi, da se Samotež ne gane:)'' Ali bi radi kaj vprašali? Kar mene vprašajte, oni ''(pokaže na levo)'' je danes nataknjen. Sploh je bolje, če mu čim manj hodite pred oči. Da. In sedaj pojdiva!
SAMOTEŽ ''(se vzdrami):'' Da bi torej šel!
KOZMA: Seveda! Preden vam vse dopovem, bo poldne! Kakor rečeno, služba je lahka. Če vam ni dobro, ''(tiho:)'' požirek imam, ki kar poje po grlu ...
SAMOTEŽ: Pojdite po svojih potih. Jaz vas ne potrebujem. ''
Vrstica 923 ⟶ 917:
(Kozma zmajuje z glavo in odide v pisarno na desni. Samotež gleda za njim – vtem se odpro vrata in vstopi Sebastijan Polajnar.)''
POLAJNAR: Dajte mi roko, mladi mož. Imam vas rad ...
SAMOTEŽ: Od sinoči vas poznam in nikoli nisva imela ničesar skupnega. Sinoči pa ste mi segli v delo. Pot ste mi razčlenili v razpotje. Pravite, da je Helena vaša hči. – Ne bojte se, nič se ne sliši noter ...
POLAJNAR: Ne zamerite, gospod Samotež. Hvaležen sem vam, da ste se zavzeli zanjo.
Vrstica 933 ⟶ 927:
POLAJNAR: So dokazi – ali žalostni in strašni. Veljajo pa le – onemu notri – in ne vam in ne drugim.
SAMOTEŽ: Tako – me tu ne potrebuje nihče več. Zbogom, gospod Polajnar. Verjamem vam brez dokazov. Kot očetu vam priznam, da sem zakrivil tudi jaz pogubo Helenino. Jaz sem jo izdal odru. Zakaj je nisem pustil na cesti, da bi si sama našla boljše poti in boljše družbe. Kriv sem; popraviti sem hotel krivico; vrnil se je oče in nimam več pravice do nje. Le popoldne še; povabila me je. Lahko ste zraven – nimam skrivnosti. Grem v praznino. Odslužim svoj dolg in grem; prej pa moram priznati svoj dolg. Onemu notri. – Gospod Polajnar, tole je resnica: Na tleh je spoznanje. Od tal in spoznanja pa klije novo življenje. Staro je pokopano – le priznati je treba. Še danes ...
POLAJNAR: Pridite tedaj zvečer v vilo ob sovodnji.
Vrstica 946 ⟶ 939:
POLAJNAR: Ali hočeš, da vpijem? – Strezni se in pridi ven! ''(Dermota vstopi.)'' Tako. – Sedaj poslušaj.
DERMOTA ''(se naglo ogleda po sobi):'' Ali nisi govoril malo prej z nekim mladim gospodom. Tu v sobi ...
POLAJNAR: Da. Šel je. Ne boj se, nikogar ni.
Vrstica 956 ⟶ 949:
DERMOTA: Ne dolgujem ti ničesar; poznaš najin dogovor in tam je zate napisano: Nič. Česa tedaj iščeš pri meni?
POLAJNAR: Kako naj ti dopovem: Rad bi, da bi se vse izteklo brez grozote, rad bi, da prizanesem sebi in še komu s čudnimi odkritji ... Da, voda pokaže svoje žrtve deseti dan, če ne, pa čez deset let. In če voda dela tako, ki je ne muči vest, kaj potem človek?
DERMOTA ''(s široko odprtimi očmi):'' Iz tebe govori blaznost! Bojim se te!
Vrstica 970 ⟶ 963:
POLAJNAR: Daj mi mojo hišo nazaj in pojdi po svetu. Še danes.
DERMOTA: Dosti je. Ti si blazen. Odpočij se – in pridi zvečer. Ob osmih, kakor si rekel. ''(Vstane.)'' Da, oplašiti me hočeš! Nekaj neumnega domnevaš – mogoče ti je kdo celo kaj natvezil – to bo, kajne? In jaz naj se oplašim in zbežim po svetu. Kajpada! Kar takole: Hišo daj in pojdi, beračit! Lepo, res lepo! Le pridi zvečer, z vsemi odkritji, z vsemi hudiči, če hočeš, ne bojim se! Pridite vsi, kar vas je zelenih od zavisti!
POLAJNAR: V pogubo drviš, Dermota!
Vrstica 979 ⟶ 971:
''(Kozma priteče iz pisarne.)''
KOZMA: Gospod ravnatelj, inšpektor iz ministrstva ...
DERMOTA: Kaj? Kje je?
KOZMA: V pisarni. Jezen. Nervozen. Po vas je vprašal ...
POLAJNAR: Ob osmih v vili ob sovodnji ''(Odhaja.)''
Vrstica 993 ⟶ 985:
INŠPEKTOR: Le mirno, gospod ravnatelj. Ne mudi se tako, v pisarni tudi še ni nikogar. Da, nikogar ni. ''(Sede v naslanjač.)''
DERMOTA: Gospod inšpektor, veseli me, da ste prišli in da ste sami priča težav ...
INŠPEKTOR: Pošljite slugo ven!
Vrstica 1.003 ⟶ 995:
INŠPEKTOR: Povejte mi, gospod ravnatelj, zakaj je v uradu vse prazno.
DERMOTA: Zaposlil sem prejšnjega pisarja. Plevnika. Pijanec mi je bil zadnje čase le v škodo. Nekajkrat sem mu spregledal, končno pa ...
INŠPEKTOR: Da, že prav. Ali, dokler ne dobim druge moči, vendar ne bom podil prve iz hiše.
Vrstica 1.011 ⟶ 1.003:
INŠPEKTOR: Kdo je novi pisar in zakaj ga ni tu?
DERMOTA ''(ponudi cigare, ki jih oni odkloni):'' Novi pisar vam je znan, gospod inšpektor, vsaj po imenu. Gospod Samotež ...
INŠPEKTOR: Kako to? Pisatej Samotež?
Vrstica 1.017 ⟶ 1.009:
DERMOTA: Da, za pisatelja se smatra.
INŠPEKTOR: In tudi je. Zaradi njega prihajam. Dobili ste določeno nalogo, da poročate, zakaj se je njegova vloga zakasnila. Ker pa ste v spremnem predlogu dostavili neke konkretne migljaje, tako rekoč konstatacije, sem si takoj mislil, da stvar uredim najbolje tu. V zadevi slutim posebnosti, tendence in hočem razjasnitev.
DERMOTA ''(po premolku):'' Da, zaradi zakasnitve. Stvar je silno mučna. ''(Vzame s pisalne mize list.)'' Dovolite, gospod inšpektor, da uvodoma pripomnim sledeče: Uradni sluga Kozma je dober in pošten delavec. Ima precejšnjo družino.
Vrstica 1.024 ⟶ 1.015:
INŠPEKTOR: Po njem ne vprašujem.
DERMOTA: Res je, gospod inšpektor. – Ali dovolite: Ta Kozma je zakrivil zakasnitev one vloge, nepremišljeno; vedno je bil vesten, le ta prekršek ...
INŠPEKTOR: Kaj stoji na onem listu?
DERMOTA ''(mu poda list):'' Vzrok in povod zakasnitve. ''(Medtem ko inšpektor natika ščipalnik in čita:)'' Meni samemu je stvar zelo neljuba, tembolj, ker, kakor rečeno. Kozmi do sedaj ni bilo ničesar oponašati. In družino ima, veliko družino, uboštvo. Prosil bi tedaj, da se mu po možnosti spregleda ...
INŠPEKTOR ''(spravlja ščipalnik):'' Slabo izbirate, gospod ravnatelj. Pisar pijanec, sluga pijanec – kaj mislite, teater vendar ni nikakršna beznica. Tale izjava je brez vrednosti, odgovorni ste še vedno vi. S slugo napravite, kar hočete. ''(Raztrga list.)''
DERMOTA: Gospod inšpektor, prosim ...
INŠPEKTOR: Dosti o tem! Sedite. Nisva še končala – glavno šele pride. Povejte mi, na čem temelji ona vaša pripomba v predlogu. Že veste, kaj mislim: Da ruje, da izpodkopava ugled uprave in zavoda samega, da je tudi v njegovem delu ista tendenca itd. Sploh, zato sem tu, da mi stvarno in mirno razložite vse okolnosti, ki so vas privedle k onemu predlogu. Kajti, povem vam: Samoteževo delo je vzbudilo pri merodajnih osebnostih odlično pozornost. Da, takoj prve strani. Te tendence svarijo pred zlim in so zato vzgojnega pomena. Tega potrebujemo – taka stremljenja mora država v prvi vrsti podpirati. Da. Torej, govorite.
DERMOTA ''(pomolči malo):'' Po vaših besedah, gospod inšpektor, sodim, da mi preostaja le še obramba. Hoteli ste razjasnitev, pa ste šli dalje in – se moram braniti. Dobro. Rečemo to: Samotež je človek odličnih sposobnosti, ki bi jih mogel na pravem mestu plodonosno uporabiti. Toda, preveva ga skozinskoz neka silna ošabnost, dovolite, gospod inšpektor, poznam ga dobro! – Neko silno slavohlepje in zadosten kvantum zavisti. Da, zavisti. Iz teh njegovih nagnjenj je privrela tudi vsa strastna energija, ki je ustvarila ono delo. On razdira, gospod inšpektor: to pa menda ni vzgojevalno. Nerad govorim tako, ali – braniti se vendar smem. Samotež črti mene, predvsem mene, črti publiko, črti umetnike.
INŠPEKTOR: Vzroki?
Vrstica 1.046 ⟶ 1.035:
INŠPEKTOR: Ne razumem. Omenili ste vendar prej, da je vstopil pri vas v službo.
DERMOTA (molči): Da, povem tudi to. On je brez sredstev – zato sem mu sam ponudil, da začasno ...
INŠPEKTOR ''(vstane):'' Vidim, da je stvar zamotana. Zadeva se mora razčistiti. Hotel sem to vse urediti že danes, ali ni mogoče. Odrejam, da se naj gospoda Samoteža obvesti, to storite nemudoma, da naj se jutri dopoldne oglasi pri meni. Obvestite ga tudi, da si je ministrstvo končno odločitev o imenovanju pridržalo za teden dni. Drugega nič. – Imate kako željo ali vprašanje?
DERMOTA: Imam, gospod inšpektor. Če ste mogoče čitali sinoči kritiko ...
INŠPEKTOR: O premieri? Da! Ni mi bila ljuba ...
DERMOTA: Avtor je Samotež.
Vrstica 1.059 ⟶ 1.047:
INŠPEKTOR: Tembolj! On je razsoden človek. Ne nameravam iz te prve kritike izvajati nikakršnih posebnih zaključkov. Počakam. Vi sami veste, kaj je vaša dolžnost. Državni vzgojevalni zavod vam je poverjen, čuvajte nad njim. Pazite na izbiro igralcev.
DERMOTA: Prizadeta igralka, prva umetnica na zavodu, je prosila za dopust. Neutolažljiva je ...
INŠPEKTOR: Ukrenite po svojem: V ta delokrog ne posegam. Ali pazite na zavod.
Vrstica 1.106 ⟶ 1.094:
DERMOTA: Kar hočeš, le tu ostani. Prav v moji bližini. Moja punčka si danes, jaz tvoj fant, vse drugo – k vragu. Kako si mehka! Kako si topla!
DORA ''(se mu iztrga):'' Pustite, lahko bi kdo ... Ne glejte tako hudo: Tu vendar ni varno...
DERMOTA: Strah! Ha-ha! Strah je tvoj zaveznik. Pojdi, pojdi! Sem sedi – takoj! ''(Jo objame in poljubi na rame.)''
DORA ''(zavrisne in odskoči):'' Kri! ''(Pokaže na rame.)'' Bojim se vas. Tako – čudno gledate. Ali naj ...?
DERMOTA ''(pokima in ji pokaže z roko na vrata):'' Pojdi domov. Pojdi. ''(Dora si naglo obleče plašč.)'' Spati moram.
DORA ''(odhaja):'' Lahko noč! Zaradi primabalerine prosim ...
DERMOTA: Kar hočeš, samo pojdi.
Vrstica 1.120 ⟶ 1.108:
''(Dora odide.)''
DERMOTA ''(vstane in gre previdno k oknu. Tam posluša. Medtem vstopi Samotež, ne da bi potrkal):'' Kako že piše:
SAMOTEŽ ''(tiho in počasi):'' Brezsmiselne besede, ki sem jih nekoč napisal. Pozabite jih, gospod Dermota. Jutri grem, da vzamem delo nazaj. Prinašam spravo.
Vrstica 1.140 ⟶ 1.128:
SAMOTEŽ: Oba sva zagrešila. Jaz, ki sem Heleno privedel v življenje, vi, ki ste jo vodili naprej. Treba je, da popraviva škodo.
DERMOTA: Govorite razločno, gospod Samotež ...
SAMOTEŽ: Bil sem pri Heleni ...
DERMOTA ''(se zdrzne):'' Govorite ...
SAMOTEŽ: Povedal sem ji, da je prišel oni, ki naj mu zaupa.
Vrstica 1.156 ⟶ 1.144:
SAMOTEŽ: Vrnil se je Sebastijan Polajnar, Helenin oče.
DERMOTA ''(odskoči nazaj):'' To je laž, laž, laž ...
SAMOTEŽ ''(začuden):'' Kaj vam je, gospod Dermota?
DERMOTA ''(govori težko):'' Zmedli ste me; to je vaš novi napad ... Sedaj razumem. To je vaša
SAMOTEŽ: Gospod Dermota, vi se motite. Moja beseda je prava. Pridite: Skupaj greva k Heleni, skupaj ji zagotoviva ...
DERMOTA: Fantazije! Prevara! – ''(Molk.)'' Slišite, gospod Samotež: Najljubše mi je, če odidete. Pričakujem nekoga. Da. Vaše besede bom preudaril. Misliti moram. Ne upam si takoj parirati.
Vrstica 1.168 ⟶ 1.156:
SAMOTEŽ: Dobro. Grem sam. Po Heleno grem.
DERMOTA ''(skoči k njemu in ga prime za rame):'' Človek, delaj hitro; dovolj je spletk. Udari, če hočeš, še nocoj ... ne odlašaj!
SAMOTEŽ ''(odhajaje):'' Brez skrbi, gospod Dermota! ''(Odide.)''
Vrstica 1.200 ⟶ 1.188:
ČERNIGOJ: Portret sem prinesel. – ''(Odhajaje:)'' Lahko noč, gospod ravnatelj! ''(Odide skozi leva vrata.)''
DERMOTA ''(se obrne in gleda na sliko. Vzame jo počasi v roko in jo previdno odvije. Ko jo odvije, gre in prižge vse luči. Sliko postavi na mizo in jo dolgo gleda. Boža lica in poljubuje sliko. Nato spregovori tiho):'' Če si – govori! – Izdajalske oči. Ti nočeš govoriti? Zakaj? Ti nisi! Nisi! – Ali se bojiš luči? ''(Gre in ugasne vse luči.)'' Sedaj sva sama. Sama na svetu. Kam gledaš, prikazen? ''(Gleda proti odprtemu oknu, kjer sije tema.)'' Prazno je tudi tam nad sovodnijo. Voda briše sledove. Glej, dokažem ti! ''(Stopa počasi proti oknu. Tam se pokaže bela senca, sprva nerazločno, potem jasneje, Helena, v belem ogrinjalu s široko odprtimi očmi strmi v sobo.)'' Kje je? Lažeš. ''(Skoči proti oknu in zamahne z roko. Senca se odmakne, strmi pa še vedno vanj. On se opoteče nazaj in zakrije z rokami oči. Nato gre k mizi, kjer vzame nož.)'' Ura bo osem, z dokazi na čisto. Takole! ''(Zabode sliko. Pogleda k oknu – sence ni več.)'' Ah! ''(Sede utrujen k mizi in se oddiha.)'' Do zadnjega madeža vse, vse naj izgine. ''(Bode z nožem divje v sliko, nato poskoči in zopet užge vse luči. Odpira vrata in vpije:)'' Kje ste? Osem je ura! Polajnar, Samotež, kje so vaši dokazi? Na dan! ''(Medtem, ko gre k mizi in pije, stopi skozi odprta vrata na levi Roza Oblat v slabi, zanošeni obleki.)''
ROZA ''(obstoji na pragu in gleda preplašena v sobo):'' Ne morem več, gospod Klemen, ''(stopi nekaj korakov naprej)'' pretežko je breme. Bog se usmili!
Vrstica 1.207 ⟶ 1.194:
DERMOTA ''(se sunkoma obrne):'' Čigav je ta glas? Kaj? Ti? – Proč od mene, greh! Proč! Uničeno je vse za menoj, ni jih več dokazov, edina ti – si še pred menoj.
ROZA: Greha ni več v meni, Klemen; pokoro prinašam ...
DERMOTA ''(skrivoma vzame nož, pogleda trenutno naokoli, nato stopi z enim korakom proti njej):'' V slabem momentu prihajaš ...
ROZA ''(z grozo v očeh opazi sliko na mizi):'' Tale je ona, o Dermota ...
DERMOTA ''(jo zgrabi):'' Kdo je ona?
Vrstica 1.223 ⟶ 1.210:
DERMOTA: K oknu! K oknu pravim! Mrtvim v lice boš izpovedala! ''(Jo vleče k oknu.)''
ROZA: Ono noč, ono strašno noč, ko bi imela pahniti, prav s tegale okna, malo Helenico ...
DERMOTA ''(hrope):'' Ti si jo pahnila: Prav s tegale mesta. Ob enih ponoči. Oblačno je bilo ...
ROZA: Nisem, nisem, gospod Dermota. Iz ljubezni do – vas in iz usmiljenja do nje ...
DERMOTA: Kaj si storila, pošast, govori?
ROZA: Storila sem, po človeško ... Skrivaj sem jo odstranila, daleč ... Izginila je. To je vse.
DERMOTA ''(naglo):'' Ti blazniš, Roza! To je vse izmišljeno. Peče te vest in hočeš se oprati. Ne pomaga ti nič. Govori drugače, ti pravim!
Vrstica 1.251 ⟶ 1.238:
POLAJNAR ''(pogleda skozi okno in posluša):'' Tu je – dokončano. Žena ''(prime Rozo, ki hoče skozi okno),'' vzdramite se, konec je. ''(Roza se obrne in s strahom gleda vanj.)'' Nisem prav storil, ker sem čakal zunaj. Bog mi je priča, da na kaj takega nisem mislil. Pojdiva, žena, in povejva ljudem, kaj se je zgodilo. ''(Jo vodi proti vratom na levi.)''
ROZA: Oče naš, kateri si v nebesih ...
POLAJNAR: Odpusti mu vse, kar je zagrešil.
Vrstica 1.275 ⟶ 1.262:
SAMOTEŽ ''(glavo oprto v dlani):'' Tako nisem hotel? Ali sem? Ali sem? ''(Černigoj se orne.)'' Mogoče danes, dopoldne? – ''(Černigoju:)'' Kaj je tam?
ČERNIGOJ: Vse prazno. Ali vendar – vsi ti prazni prostori govorijo ...
SAMOTEŽ: O čem?
Vrstica 1.281 ⟶ 1.268:
ČERNIGOJ: O strahotah! – ''(Sede tudi on.)'' Počakajmo, morda pride kdo.
SAMOTEŽ: Počakajmo! – Ti si mi včeraj ponujal denar. Se spominjaš? – Nisem ga vzel. Prepozno je bilo! – Sploh: Ali bi rad zvedel vse? Čas imava. – Solidna služba mi ni prijala in naenkrat sem bil na cesti. Postati sem hotel prost, da lahko brez ozirov govorim svoje besede. Toda jesti je bilo treba. Že takrat mi je bil v mojih načrtih napoti – Dermota. Neizrečno mikavna je bila sledeča zamisel: Naj mi on da sredstev, da ga z njimi udarim! – Tako sem storil in šel k Dermoti po denar. Dal mi je. Zakaj? Ker me je hotel zvezati. – Jaz sem pa v teh vezeh računal: Do časa, ko bo treba dolg povrniti, se ukoreninim ob močnem viru in mu mirno povrnem. Prilika se je ponudila, ko je bilo izpraznjeno mesto dramaturga. – Brr, dolgočasni so ti spoinini!
ČERNIGOJ: Pripoveduj dalje, Gregor!
Vrstica 1.291 ⟶ 1.277:
ČERNIGOJ: Ti nisi vzel denarja, ker si bil radoveden, kaj bo potem!
SAMOTEŽ: Pravzaprav sem vedel, kaj bo potem! On me je hotel ponižati, potem streti. Ali bi se ti dal? No vidiš. – Ker mu nisem mogel plačati v gotovini, je zahteval plačilo v delu – vsilil mi je pisarniško službo pri sebi. In to je tragično! Zanj in zame! V sovodenj sva šla oba. Ali to je bilo vendar preračunano, razumeš? – Vmes pa je prišla tale. ''(Pokaže na sliko.)'' Sirota – umetnica: danes ima očeta. – Tudi njo je hotel potopiti, tudi zanjo sem šel v sovodenj. Rešil sem jo! Danes popoldne mi je priznala. Dopoldne, ko je prišlo ono, kar se je imelo dovršiti – je prišlo spoznanje – popoldne se je pridružilo usmiljenje in kes. Še sedaj se ne morem otresti tega neznosnega občutka. ''(Pokonci.)'' Naj bo! Matija, danes sem premagan, ne morem dalje: Tudi njega rešim iz sovodnji. Kje je? Kje si, Klemen Dermota, da te prosim odpuščanja? –
ČERNIGOJ: Ali slišiš? Ljudje prihajajo.
Vrstica 1.332 ⟶ 1.316:
SAMOTEŽ ''(zamišljeno):'' Vi ste Helenin oče. – Ali veste, da jo ljubim? Udarite zločinca! Glejte, z zločinom sem jo priboril. Ona je vaša, udarite!
POLAJNAR ''(mu položi roko na ramo):'' Ona je od danes le vaša. Močne opore potrebuje Helena. Izčrpan sem – ne morem več. Jaz sem dovršil svoje delo. Tudi nisem vreden ... ''(Molk.)'' Gospod Samotež, obljubite mi ...
''(Vstopi Helena, vsa zasopla.)''
HELENA: Kje je Gregor? ''(Gleda po vseh in opazi Samoteža. Stopi k njemu.)'' Tu je, tu je! Hvala bogu, tako sem se bala ...
SAMOTEŽ ''(pogleda resno):'' Tu je tvoj oče, Helena.
Vrstica 1.344 ⟶ 1.328:
POLAJNAR: Kakor gotovo je bog v nebesih. Moja hči si.
ČERNIGOJ ''(h Kozmi):'' Pojdiva, Kozma. To ni čas za naju. Pogledava, če so ga našli. Obveščena je policija ... ''(Odide s Kozmo.)''
HELENA ''(poljubi Polajnarju roko):'' Moj ubogi oče! ''(Pade na kolena.)'' Moj ubogi oče!
POLAJNAR ''(jo dvigne):'' Vstani, Helena. Nisem vreden ... Zapustil sem malo dete ...
HELENA ''(mu gleda v oči):'' Tako dobre in žalostne oči imaš! Ti si moral biti zelo nesrečen ... Ali sedaj si srečen in moj, srečen in moj. – ''(Se obrne proti Samotežu, ki sedi nepremično.)'' Gregor! Gregor! ''(Stopi k njemu.)'' Vstani in poljubi mojega očeta!
SAMOTEŽ ''(gleda v tla):'' Ni je moči v meni, da bi ji priznal ...
ROZA ''(stopi k Heleni):'' Ali me poznate, Helenica?
Vrstica 1.366 ⟶ 1.350:
HELENA: Kako pridete vi sem? Od kje? Kaj se godi? ''(Sliši se govorjenje.)''
POLAJNAR: Sedi semle, Helena. – Bodi pripravljena ...
''(Vstopi policijski uradnik, gospod inšpektor. Sever, Černigoj in Kozma.)''
Vrstica 1.376 ⟶ 1.360:
HELENA ''(k Samotežu):'' Gregor, kaj se je zgodilo? ''(Samotež molči.)''
ROZA ''(stopi naprej):'' Jaz in gospod Polajnar ...
SAMOTEŽ ''(vstane odločno):'' Kaj treba tu zapisnikov! Primite me. Vse vam priznam, ali pozneje ...
INŠPEKTOR: Gospod Samotež, vi ste očividec ...
POLAJNAR: Dovolite gospoda, pojasnim vam ...
HELENA: Povejte mi, kaj se je zgodilo!
Vrstica 1.388 ⟶ 1.372:
URADNIK: Oprostite, da posežem vmes: Imam nujen nalog, zato prosim, da pustite govoriti to ženo.
SAMOTEŽ ''(proti Heleni):'' Kriv sem smrti Klemena Dermote ...
HELENA ''(zakriči):'' Kaj si storil, Gregor? ''(Priskočita Černigoj in Sever, ki govorita tiho v Heleno.)''
SAMOTEŽ: Sedaj je dovršeno. Njej, ki sem jo ljubil, sem priznal ... Sedaj je konec. Razpolagajte. ''(Gre in sede k mizi nasproti policijskemu uradniku.)''
POLAJNAR: Pred pol ure je skočil skozi to okno gospod Dermota in gotovo je, da je mrtev. ''(Sever pride bliže in naglo piše na papir.)'' Nesreča pa se je pripetila iz davnih vzrokov.
Vrstica 1.398 ⟶ 1.382:
URADNIK: Govorite, prosim, počasi. ''(Si beleži.)''
POLAJNAR ''(zbira misli):'' Da, počasi. – Tudi bom povedal le na kratko in le glavno. Natanko sedajle ne morem. – ''(Vsi so sedli, le Polajnar in Roza stojita sredi sobe.)'' Pred dvajsetimi leti sva na temle mestu trgovala skupaj Dermota in jaz. Podjetje je bilo znano. Jaz sem imel denar, on je vodil. Da. Bil je sposoben in pohlepen. Jaz sem veseljačil in nisem skrbel. Slaba vzgoja in razvejenost. – Pojavijo se velike izgube. Dermota molči in dela. Pridejo večje – Dermota mi razloži stanje. Rotim ga, naj ukrene, kar hoče, da le reši podjetje. Pristane in zahteva pogodbo. – Da. Pogodba pa je bila sledeča: Premoženje moje, dohodki na polovico. Če propade podjetje, jamčim Dermoti s celim svojim premoženjem, razen določenega dela, ki pripade mojemu otroku, če bo živel ... – Dovolite, da zberem misli.
INŠPEKTOR ''(proti uradniku):'' Stvar ima globoko ozadje.
Vrstica 1.408 ⟶ 1.392:
POLAJNAR: Ničesar nisem pozabil. – Imel sem dobro, mlado ženo, ki mi je umrla na porodu hčerke – edinke. Gospodinjila pa mi je Roza Oblat, tale žena, takrat mlada.
ROZA: Nerazumna ...
URADNIK: Ne motite ga ...
POLAJNAR: Mrtev je Dermota, ali sledeče moram razodeti. Zavidal mi je bogastvo. – Ženina smrt in nesreča v podjetju sta me gnali v pijačo – potem po svetu. Ta čas je izvedel pokojni svoj načrt. Neizkušeno Rozo je pridobil zase – ne morem podrobno popisovati, dovolite, da bom le kratek, pozneje, kakor hočete – ona je imela nalogo, da otrok izgine. Skozi tole okno, ponoči naj pade ...
ROZA: Usmilite se!
POLAJNAR: Ona ni mogla. Ali bala se ga je. Dermoti je sicer priznala, da je storila – dva dni nato pa je izginila z otrokom daleč. Tako je bilo. Mene je novica našla v tujini. Vrnil sem se zastonj. Otrok mrtev, podjetje propadlo ...
URADNIK: Kako je bila otrokova smrt dokazana oblastem?
POLAJNAR: Tiste dni je bila silna povoden; s človeškimi žrtvami ...
INŠPEKTOR: Razumljivo.
POLAJNAR: In Dermota je prišel do svojega. Začel je na novo. Poskušal tu in tam in zaradi svoje spretnosti postal ravnatelj. – Jaz sem pa blodil osemnajst let. Včasih sem se vrnil, da vidim svojo srečo in nesrečo. Dermota me je odganjal z miloščino. Do letos ...
ROZA: Utrujen je, gospodje, dovolite, da povem naprej.
Vrstica 1.439 ⟶ 1.423:
ROZA: Kakor bog je resnično vse, kar sem povedala. – Kje sem že ostala? Da. Vest in ljubezen sta me slednjič napotila, da poiščem očeta, da mu vse razodenem in da skupno greva k Dermoti. Priznam svojo krivdo in sojena bom po pravici. Ali ljubezen mi do zadnjega trenutka ni dopuščala, da izdam Dermoto. Prišla sva tedaj včeraj in nocoj se je zgodilo. Pred pol ure.
Zakaj je to storil, ne vem: ali ubraniti nisem mogla ...
SAMOTEŽ: Jaz vem!
Vrstica 1.447 ⟶ 1.431:
ČERNIGOJ: Gospodje, on si le umišlja.
SAMOTEŽ: Umišljam? – Res: Moja zamisel ni temeljila na realnih stebrih, ali zamisel je bila. Po njej sem tudi delal. Ti veš, Černigoj. Dermota mi je bil napoti; da ga odstranim, sem privolil v vsa sredstva. Res je, da sem mu ponudil spravo, nekaj hipov pred smrtjo. Zakaj? Hip sreče – je zameglil vse drugo. ''(Pomolči.)''
HELENA ''(stopi predenj):'' Če si kriv, Gregor, grem s teboj...
Vrstica 1.456 ⟶ 1.439:
HELENA: Tvoja sem tudi v pokori. ''(Obstane ob njem.)''
URADNIK ''(vstane):'' Za danes dovolj. Sedaj pa ...
INŠPEKTOR: Garantiram vam, da bodo jutri dopoldne vsi navzoči oblasti na razpolago.
ČERNIGOJ: Da, tudi jaz bi prosil, da nocoj ne ...
URADNIK: Ukrenjeno je potrebno. Lahko noč! ''(Se prikloni in odide.)''
INŠPEKTOR ''(k Samotežu):'' Na svidenje, gospod Samotež. Zagotavljam vam, da bom storil vse ...
SAMOTEŽ: Dobri ste in usmiljeni, gospod inšpektor. Hvala vam! Mojega problema ne morete rešiti. Skušal bom sam.
Vrstica 1.474 ⟶ 1.457:
SAMOTEŽ: Očeta imaš, Helena – in dom.
POLAJNAR: Gospod Samotež, čuvajte jo ...
ČERNIGOJ: Vzdrami se, Gregor!
| |||