K nam pride: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 55:
Selan stopi korak naprej, se odkašlja in spregovori s hripavim glasom:
– Prišel sem prosit, če je mogoče, da počakate mesec dni – iščemo, ne dobi se nič, pa še žena je v takem stanju – in pred prazniki – če je mogoče, gospod ...
Gospod Arko se nemiren obrne proti oknu. Dež in sneg nametava tam zunaj, skozi zaprta okna sili v sobo ulični trušč, v sobi pa je tako ugodno in toplo; ko bi le ...
– Otročji ste, Selan. Na Sveti večer pride in se priporoča. Ja, ali veste, kako je to, če so delavci naročeni, pogodba podpisana, denar založen – sploh, Vam tega ne morem dopovedati. Imeli ste časa dovolj. Klet rabim s 1. januarjem zase, zato sem Vam odpovedal; pritožili ste se, nič opravili. Žal mi je, – je še kaj drugega?
Vrstica 92:
– Kaj ti prinese Jezušček? – Janček gleda radovedno v Jožka.
– Meni? Jabolk, pa fig, in pa konja in toplo obleko, svinčnik in ...
– To ni nič. Poslušaj zdaj, kaj prinese meni!
Vrstica 104:
Jožek pa razlaga vneto in živo:
– Zato, ker k Vam sploh ne pride! K bogatim, v lepe hiše ne hodi. On je ubog, je rojen v hlevčku na slamici, grejeta ga osliček in voliček. Mi imamo kozo, ki ga bo grela. Mi imamo slamo, naša soba je v kleti, je kakor hlevček, je vlažna ... K nam pride!
Vrstica 132:
Gogpod Arko se je oblekel v najlepšo večerno obleko. Na prstanih, v kravatni igli blešče briljanti, v resno lice pa se je vselila prazničnost. Pri kaminu stoji z gospo Marijo in ji pripoveduje o lepi kupčiji, ki jo je sklenil. V kleti, kjer zdaj za silo stanuje delavska družina, se naseli po Novem letu velika delavnica za perilo. Tekom januarja mora biti klet preurejena za fabriko, tako se glasi pogodba, in on si je izgovoril delež pri družbi. On da, on uredi prostore, delež, dobiček bo velik. Zato mora Selan iz kleti. Mora! Izguba bi bila prevelika, ko bi ga pustil tudi le teden dni še notri.
Gospa prigovarja možu, naj da Selanovim kak drugi prostor, vsaj še čez zimo. Kak drug prostor? Da, na to je že sam mislil. Ampak kje, ko je vse zasedeno. Ko bi v dvoriščnem poslopju ... Gospa prigovarja.
Naenkrat se zgane. – Preteklo je že četrt ure.
Vrstica 144:
Preteče spet četrt me. Gospo zaskrbi.
– Ti, tu pa vendar nekaj ni v redu. Kaj, ko bi ...
Ni še končala stavka, ko se odpro vrata in v sobo stopi Nežka, brez sape, prepadena:
Vrstica 150:
– Moj Bog, moj Bog!
– Kaj se je zgodilo? Janček! ...
Gospod Arko stopi korak naprej, gospa se prime za stol, da ne pade.
Nežka jeclja: – V trgovini, koj za oglom, ves čas sem držala Jančka za roko. Ali v gneči se je izmaknil. Ko sem opravila, pogledam. Jančka nikjer! Poklicala sem ga, pa ni glasu. V trgovini polno Ijudi, jaz v jok, povprašujem. Nihče mi ne more odgovoriti. Planem na ulico, kličem, vprašujem stražnike, nihče ne ve. Letam kakor brezumna, kličem; ljudje postajajo, me gledajo, a Jančka ni nikjer ... Tako sem priletela domov, tudi doma ga ni!
Gospod Arko se opoteče, oči se mu zamegle, gleda široko, iz grla se mu izvije krik:
Vrstica 175:
Oče in mati sedita brez besed pri črvivi mizi pod oknom. Od zgoraj s ceste se tupatam začuje korak mimohitečih ljudi.
V drugem koncu temačnega prostora pa čepijo ob motnem sviti sveče tri kodraste glavice in žarečih oči strmijo v čudo pred seboj. Na nizkem zaboju so postavljene jaslice: mah, pastirčki, Betlehem, hlevček. V hlevčku na slami Dete in Marija in sv. Jožef in še voliček in osliček. Poleg otrok leži koza in ž njimi vred zvedavo gleda in pričakuje ...
Pričakuje – kaj? Stene so temne in prazne, na mizi trd hleb kruha, no da, tako je vedno. A nocoj, nocoj pride Jezušček in ž njim svetloba, toplota in darovi, darovi. Ampak zdaj je še zgodaj in je treba moliti.
Polglasno govori mati, oče pa gleda v tla in odgovarja. O praznikih je revščina dvakrat bridka, a čudežev ni več ...
Kar se mati zgane: Ali ni potrkalo na vrata?
Vrstica 195:
Mali Janček gleda v ozadje, v svečo, k jaslicam.
– Prišel sem, ker k vam pride Jezušček, vi imate kozo, vi imate hlevček ...
Štiri glavice zro v jaslice in poslušajo že tretjič prelepo zgodbo betlehemske noči. Mati čita iz zgodb, oče sedi v temi in tudi posluša ...
– Zdaj bo pa res treba domov, Janček, v skrbi bodo!
Vrstica 213:
Gospod Arko molči in se obrne počasi k Selanu:
– Mogoče se bo pa le dalo narediti, Selan. Res, iz te kleti morate. A domislil sem se že opoldne, zakaj ste sploh tako naglo zbežali? Imam v dvoriščnem poslopju vendarle še dva prostora, ki bosta za silo, no, dosti boljša od kleti. Takoj po Novem letu pripravim in se preselite ...
<center>*</center>
| |||