Fantovanje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
| dovoljenje= javna last
}}
Stari Matevževec je mrmraje odšel iz hiše proti hlevu. Janez pa je spravil denar v hlačni žep, ogrnil suknjo čez ramena in odprl vrata.
In že je bil zunaj na vasi. Noč je počivala tiho ko vse jesenske noči, brez vetra in ljudi. Dobro so se slišali koraki po vasi v nočni tišini, težki škornji so udarjali ob kamnito pot. Pri Janežu je zavil okoli hleva, potem čez vrt in bil pred ulnjakom.
Odgovoril mu je Liparjev France, ki je sedel ob robu postelje, s katere se je baš dvignil Janežev Matevž, najmočnejši fant v vasi. Hitro se je oblačil, privihal suknjič na ušesa, vzel Janezu cigareto iz rok in stopil iz ulnjaka.
Brezslišno sta odšla Liparjev in Janežev po vrteh, dve senci, ki je bil od njiju spoznati le duh cigaret.
Naredila sta še par korakov in obstala za Žagarjevo kamro. Matevž se je sklonil pod okna, tipal in vzdignil previdno in počasi srednje dolgo lestev.
Pod okni Krivčeve hiše sta že stala ob zidu Jožek in Janez. Ura je bila baš pol desetih, pod koraki prihajalcev pa ni počila niti vejica niti kamenček. V dolnji hiši so pogasnile luči, vse je že počivalo.
Vrstica 45:
Ob koncu Jenkovega kozolca so se ustavili.
Razbrzdan smeh je jeknil čez travnike, hitro so stopali fantje proti gozdu, se šalili, smejali in vriskali.
Vrstica 55:
Spala je, zavita v noč, sosednja vas. Mala cerkev sv. Miklavža je tudi ponoči ljubko pogledavala iznad slamnatih streh in bogatega drevja. Doli pod klancem pa je bila še luč. Skozi odprta okna je prihajal šum petja in glasnega govorjenja. Stari Lovriček je točil vsak večer, v petek ali svetek, največkrat čez dovoljeno uro.
Tone je stopil k sosednji mizi, kamor ga je klical mlad, močan in lep fant, da mu napije. Moral je prisesti in začela sta govoriti, kajti vsak ima tako rad študenta, ki ni ošaben, ampak občuje prijazno z vsemi. Pogledal je naokoli in videl večino oči uprtih vase, vedel, da vsakdo pričakuje, kako bo študent prisedel k njemu, da se pomenita to in ono. Zato je tudi stopil od mize do mize in govoril z vsemi.
Zakaj, tudi on se je čutil domačega med temi fanti in možmi, ki je gledalo iz njih tako trpljenje kot tudi ponos. Pomislil je: Glej, ves dan so delali kot živina, še so jim srajce skoraj potne, roke trde in zaguljene in kdo bi jim zameril, če pridejo zvečer v gostilno na besedo in kozarec. Vpijanijo se ne. Moral si je priznati, da ima dosti rajši te kmete in fante ko svojo družbo velikomestno, ki mu je tako tuja. Kakor govori ž njim danes, tako bo jutri postajal pri tej ali oni njivi, pri tem ali onem travniku. Tudi kmetič bo obstal s plugom ali koso, da se pogovori s Tonetom, ki ni gosposki, ampak domač.
Vrstica 67:
Ni mu bilo žal, da je zašel ponoči v to družbo. Bil je razigran tako, da je vstal, zavihal ovratnik, vzdignil ramena, nategnil obraz in zavlekel ustnice:
Tam v kotu se je tisti hip oglasil bas ko podna vrata. Štefan je začel peti in že se je oglasila po hiši tista melodija:
Vrstica 80:
Ob enajsti uri so zadnji fantje in z njimi Tone vstali od miz, da gredo.
Stali so pod cerkvijo in tiščali roke v hlačne žepe, kajti noči so bile lepe in hladne.
Tokrat je Tone vasoval prvič in bil srečen. Že prej je zvedel, da živi tu neka zala deklica, zato jo je hotel poznati. Ko jo je prvič videl, mu je bila takoj všeč. Kmalu je imel priliko, da jo nagovori. Govorila sta o tem in onem in Tone se je čudil, da je tako redkobesedna. Beseda je nanesla na dekleta in ona je nagajivo in obenem vabljivo pripomnila:
Hiša je stala na vrhu griča, ki so pod njim ležali travniki tja do vode. Lahna megla je vstajala iz Sore, skoznjo pa je prihajal lajež prav iz bližnjih vasi. Sicer pa je bila noč skrivnostno tiha, tako da se je Tone čutil kralja na tem mirnem in tako lepem nočnem svetu.
Vrstica 94:
Kakor je bila Čikova Ivanka sicer tiha, tako je govorila danes prostodušno in domače, da je razvnela dijaka, ki si je prisegal, da na svetu ni lepšega kot vasovanje pri lepem poštenem dekletu. Govoril ji je o vsem, o velikih mestih, o tamošnjih ljudeh, o sebi, o drugih. Poslušala ga je zvesto, kakor da bi ji pravil te besede brat, ki ji ne laže in ne bo lagal nikoli.
Tone pa je vasoval dalje ...
Vasovalec je okrenil glavo in videl Matevža, ki se mu je bližal.
Še slovo in Tone se je plazil pod češpljo na vrt. Tam ga je ustavil Matevž:
Obstala sta in prisluškovala. In tedaj je Tone videl, kako je France stopil pod Ivankino okno in klical. Okno zaprto, nič odgovora, kar je vdahnilo študentu dosti samozavesti. In še je prisluškoval:
Tone je vprašujoče pogledal Matevža, ki se je režal in govoril:
Takrat je Toneta speklo nekaj kakor kes. Minilo je zadovoljstvo, prihajali so očitki. Postal je tih, ko so se drugi glasno šalili.
Videl je, da ni delal lepo. Nikoli več ne gre vasovat ...
[[Kategorija: Kratka proza]]
|