Suša: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
| dovoljenje= javna last
}}
Dolgočasna je postajala pokrajina, kot so bili dolgočasni v tistem času vsi ljudje na njej. Trudna je ležala v soncu in zevala v temnih razpokah: polje slabotno kakor jetičen obraz, bregovi in travniki opaljeni, gozd onemel. Dežja ni bilo ne od severa ne od juga. V razbeljenem ozračju je zavalovilo samo včasih dušeče, kakor prah iz peči, da je mrzlično vztrepetalo drevje in žito ... Priroda je umirala, ljudje so strmeli, gori na jasnem je pa viselo oko, žareče in kot
nepremično v svoji zlobi.
Vrstica 16:
Godrnjal je okoli voza, popravljal tu in tam, zadovoljen nikdar, iz vseh njegovih besed pa je zvenel prikrit srd nad slabo letino.
Jerca je stisnila obrvi v svoji slabi volji. Janez pa se ni zmenil zanj; delal je venomer, lepo zložno in počasi.
Vrstica 27:
Vsakovrstne misli so se križale v Janezovi glavi: napol neverjetne, napol nerazjumljive, napol resne, napol smešne, čim bolj jih je odganjal, s tem večjo silo so se povračevale. Nedelja je bila včeraj, kot so bile vse nedelje prej: pili so in peli, nazadnje se stepli s Podrčani kot ponavadi – pa je vendarle morala biti drugačna, ker je on danes drugačen človek, kot je bil. Nikdar do danes še ni premišljeval, kar je bilo in kaj bo, danes mu pa roji to že ves dan po
glavi. To se reče: tako neumen, kot je danes, ni bil še nikdar. – Zamižal je in v temi pred seboj zagledal trideset let svojega življenja. Pridal jim je trideset bodočih let, videl je veliko število, odprl oči in zaklel:
Na cesti je stala postarana ženica, pred seboj rumeno prevlečen voziček, kjer so gledali vratovi zelenih steklenic izpod belega prta.
Ker so kazali slabovoljni Erbežnikovi malo zanimanja za njeno gostobesednost, je porinila voziček. Pa kot bi ji bila padla nova misel v glavo, ga je po par korakih zopet ustavila ter se okrenila:
Kot okamneli so obstali vsi.
Erbežnik je zamišljeno zmajeval z glavo, kot bi še vedno ne mogel prav zapopasti tako nepričakovane novice. Kozma, tako pameten fant, da bi ga lahko vsej fari za vzgled postavljal, ki ni bil niti pijanec niti pretepač, čeprav hrust, da bi kakega Miha za kosilo čez Lubnik porinil, naj bi se šel prepirat z njim zaradi ženskega krila. Se je pa že kdo babi prav debelo nalagal – saj jo poznajo od Loke do Žirov, kakšen jezik ima – potem je pa srečala kakega potepuha in je mislila, da je Miha od Sv. Florjana ... Če je pa vendarle to res, kar ona pravi, potem bi pa ne bil rad v Mihovi koži. Če ga ne obsodi sodnija, obsodi ga Damjan ali Urh sam, komur prej v roke pade, če se le še kdaj prikaže v domači kraj.
Poznati je treba te ljudi! So res dobrega srca in potrebnemu radi pomagajo. Balant v Malenskem vrhu ni imel več kot kup dolgov in palico za pot po svetu, pa mu je posodil Urh med štirimi očmi, brez obresti in papirjev: nekam od daleč sta si menda v rodu. Pa kaj bo tisto – kdor pa mednje zgrabi, ta se gotovo opeče. Kako je takrat napravil Urh, ko je bil Kozma še majhen in je prinesel malo natrgano uho iz šole. Kar nad glavarja je šel in tako je rogovilil, da so ga imeli potem dva dni pod ključem. Učitelj jih je pa tudi dobil pod nos.
Kaj urnih korakov je odšla z vozičkom po cesti.
Vrstica 73 ⟶ 71:
Ej, ko ljudje tako radi kaj novega zvedo! Kako bi mogel usmiljen in bogaboječ človek ostati zakrknjenega srca? Noga, četudi trudna in stara šestdeset let, postane gibčna, če nosi važno novico, o kateri poleg vse zanimivosti v vsej vasi še živa duša ničesar ne ve!
Postal je za hip in njegov pogled je objel njeno, mladostne svežosti in zdravja polno postavo:
Njegov obraz je obledel, ustnice so se mu tresle, njeno lice pa je zagorelo močneje.
Stopil je nazaj do voza, vrgel seno nanj, zadel vile čez ramo in odšel prek travnika.
Vrstica 107 ⟶ 104:
Ko je šel Janez proti domu, je hotel razvrstiti svoje zmedene misli, da bi mogel iz njih jasno in določno spoznati svoj položaj. Čutil je v sebi popolnoma natanko, da se je včeraj nekaj zgodilo, kar ga je vrglo iz dosedanjega tira brezskrbnega veseljačenja in ga začelo vedno bolj omreževati z nadležnimi mislimi in predstavami. Bilo je sedaj novo razpoloženje v njem, katerega prej ni poznal, oziroma se ga vsaj ni zavedal: naenkrat se mu je silno zagnusilo vse dosedanje životarjenje brez ciljev in namena.
Oče njegov je bil suhoparen kmečki čudak, ki ni kazal druge ljubezni kot ljubezen do denarja, katerega prizadevanja so imela en sam namen – obogateti. Za ženo in otroke se ni zmenil. Živel je samo v načrtih in računih: kako bi do zadnje skrajnosti izčrpal pridobitno silo njiv, travnikov in gozdov, kako bi mogel nepretrgoma vzdrževati dviganje svojega kapitala, vse drugo na svetu – v besedi in dejanju – mu je bila brezkoristna potrata časa in moči. Opomnil ga je včasi dober prijatelj pri kozarcu vina: Žena žalostna, otroci se te boje ... Pa je on zamahnil z roko: Česa jim manjka, povej! Denarja? Obleke? Jedi? Pokaži mi, kje žive v vasi bolje kot pri nas? Jaz delam, in kar bom pridelal, vse bo njihovo! – Dober prijatelj je zmajal z glavo in ni znal povedati tega, kar je mislil. To je bilo takrat, ko je odgovarjala telesna sila njegovi volji, ko je še živela žena in so bili otroci majhni. Toda neomajen tudi on ni ostal: žena je umrla, otroci so rasli, on se je pa staral. Z gnevom v srcu je moral gledati, kako izpodraščajo drugi njegovo oblast, kako vliva leto za letom več trudnosti v njegove ude, kako mu ostaja, kot v zasmeh, neprizadeta samo brezobzirna, vedno naprej strmeča volja in z vso strastjo svoje čudaške duše, se je zagrizel v naklepe, katere je še sklenil izpeljati v življenju.
Janez, ki je združeval veselo narav materino z ono čudaka očeta, je že zgodaj občutil njegovo hladnost. Če je slišal izgovarjati besedo oče, mu je zazvenelo tuje, skoraj neprijazno v ušesih. Polagoma se mu je vsiljevalo nepojmljivo razpoloženje, ki ga je strastno porivalo v razposajene družbe in mu tiščalo pijačo v roko. Primerjal je včasih samega sebe s svojimi tovariši in obšla ga je otožna nevolja. Brezkrbnost tovarišev je kakor sončni žarek, ki razvedri duše in razjasni lica; njegova je pot zasenčena po temnem ozadju, katerega ne pozna in ne vidi, a ga vendar čuti in sluti skrivnosti v njem. Živ je in vendar brez življenja! Vstala je ob čaši vina misel v njegovi glavi in izginila ob drugi čaši, pustila pa je svojo sled v njegovi duši. – Živel je iz dneva v dan, pil, pel, veseljačil in delal in pozabljal sproti vse, kar je verno zarezovalo znamenja v njegovo dušo. Bil se je za prepričanjem, da so mu na svetu vsi ljudje enaki, da mu ni niti eden več niti eden manj, in ko je mislil, da ga ima, je spoznal, da je presanjal trideset let.
S prezirljivim nasmehom je lahko pokazal celo vrsto v vsakem oziru najpomembnejših deklet, ki so gledale za njim – za Erbežnikovim edincem, in vendar mu je bila sovražna vsaka misel, ki je vezala Mickino ime s tujim imenom. Nikdar ni še resno razmišljal o svojem razmerju do Micke, ki je razburilo očeta skoraj na smrt ter so klepetavi ljudje že pozabljali govoriti o njem – in vendar se je ob malem prizoru pred cerkvijo porodil dvom, ki je zorel v okrutnega gospodarja njegovih misli.
Vrstica 121 ⟶ 115:
Zapeljali so voz na pod. Oče je odgnal konja v hlev, sestri pa je dejal, naj gre Janez po svojih opravkih, ker bosta zmetala že sama z Micko, in zlezel na sprednjem koncu, pri ojnicah na voz.
Popoldansko sonce se je upiralo naravnost skozi vrata, da se je zgoščeval zatohel zrak v omamno vročino. Prah, ki se je dvigal iz sena, je bil kot žerjavica; prijemal se je potnih rok in obraza, da je skelelo, silil je s svojo morečo težo v glavo in prsi.
Vrstica 129 ⟶ 123:
Janez je molčal in hitel.
Povedano po resnici, pa je presenetila tudi njega vest o umoru. Miha je res falot, ki je pregnal že precej sadja po tujih vrtih in kokoši po tujih hlevih, ampak, da bo zaradi take malenkosti umoril človeka, bi mu nikdar ne bil prisodil. – In ravno Kozma! – Mar je bila njemu Ančka in njena revščina! Norčeval se je pa tako iz vsakogar, posebno če je videl, da ga s tem draži. In tega mu ni noben pameten človek zamerjal, ker je bil že tako ustvarjen po besedi in naravi, da je z norčevanjem bolj zase pridobil kot kdo drugi s prilizovanjem in lepimi besedami. Ta norec pa gre in ga zabode. – Ta norec, mu je zarezal odmev lastnih misli po ušesih. Ta norec pa gre in skoraj nori zaradi praznih besed, ker je videl svojega dekleta s fantom, s katerim je bogve kolikokrat že in še bo govorila. – Ta norec, ki je še pijan od včeraj, ki sodi druge, sebe pa ne zna presoditi. – Pa vendar. Kot ognjeni zubelj ga je objelo čustvo, s katerim se je dvignil ta hip, pa se takoj zopet pričel pogrezati v staro razpoloženje. – France je mlajši od njega, oče njegov starejši od njegovega in zraven še davno ne tako skop in trmoglav kot njegov. Micka je pa božja stvar z rjuho zemlje v bregu, bajto na njej in staro majko v njej.
Zravnala se je in se mu smejala. Izza zagorele barve njenega obraza je udarjala žametasta rdečica, koder, ki se je razrešil v kiti, se je spustil prek čela ter ji pogledal v oči. Janez je prebledel in zopet pričel z delom.
Micka mu ni odgovorila, obmolknil je tudi Janez.
Govoril bi rad pa ni več mogel iz srda do ljudi in sramu pred samim seboj. Povedal bi ji svojo namero, katere se je obupno oklenil že včeraj kot zadnje bilke, ki ga še more potegniti iz črne teme: zvabil bi jo s seboj v svet, ki je dolg in širok, da bi se že še našel skromen kotiček za dvojico ljudi, za katera nima dovolj prostora in kruha domači kraj – pa besedice ni spravil preko ustnic. – In kaj more doseči stari s svojo trmoglavostjo? Dobil bo tujca pod streho, mogoče suroveža, ki bo postopal grdo z njim in ga požene nazadnje čez prag, kot je on pognal sina. Poskusil bi enkrat spregovoriti pametno besedo z njim. Pa že ob sami taki misli se je zganilo ono čudno čustvo, skoraj boječnost, katero je poznal že izza mladosti, vzbudilo odpor in zdrobilo samozavest, ponos in zaupanje in vse, kar sestavlja zmožnost v človeku. Misli, kot iz omotice porojene, so se vlekle iz njegovih možganov, z njimi se je dvigal in potapljal brez
cilja in jasne zavesti. Iz svoje razdvojenosti je gledal v vso grozo bodočnosti in vendar je obenem spoznaval malenkostne predmete svojih prizadevanj, zaradi katerih bi kdo drug komaj z mezincem ganil.
Janez je prislonil vile k steni in razprostrl roke.
Micka se je podrsala po senu, Janez jo je objel in ko se mu je hotela izviti, pritisnil jo je krepkeje k sebi.
Pognala se je, da je omahnil in razklenil roke – v istem hipu je izginila s poda. Prestrašen in drgetajoč je stopil k vratom tudi Janez, pa nikogar ni bilo nikjer. Zrl je v prazno dvorišče. Sončna luč, vroča tišina, šum potoka od nekod. V možganih mu je zaplesal blazen vrtinec strasti, jeze in maščevanja. Spreletelo ga je kot električna iskra: Ona ljubi Franceta. Črna misel se je zganila v njegovem srcu, da so se zasadili nohti v dlan. Takrat je videl pred seboj obraz očeta z neizprosnim ...
[[Kategorija:Kratka proza]]
|