K nam pride: Razlika med redakcijama

| dovoljenje= javna last

}}

 

Gospod Sebastijan Arko je sedel v toplo zakurjeni pisarni. Pred seboj veliko, s številkami popisano knjigo, je mrmraje sešteval in tupatam potegnil iz dišeče debele cigare. V takem delu ga zmoti služkinja, ki prinese na tasi obilno mrzlo južino. Tiho postavi Nežka taso na mizico kraj gospoda, razloži krožnike, steklenico in čašo – in se vrne k vratom.

 

 

 

Kakor vsako leto, mora tudi danes služkinja Nežka z Jančkom v mesto na sprehod – ti zadnji dve uri pred Svetim večerom. Doma je toliko dela s pripravami, z drevescem, v kuhinji, da gospa že ne čuti več nog, ne rok. – Pa je Nežka oblekla Jančka v kožušček, mu obula tople snežene čeveljčke in hajdi ž njim v mesto, k izložbam, v cerkev. Skrbno se ogiblje trga, kjer prodajajo božična drevesca, da Janček v svoji radovednosti menda ne bi šel predaleč.

 

 

 

Na zemljo pada Sveti večer. Dež je ponehal in le goste snežinke se spuščajo neslišno izpod temnega neba in se ogledujejo v vseh barvah luči, ki žare po ulicah, izložbah, v visokih oknih. Goste trume ljudi vrvijo mrzlično po mestu, da oskrbe zadnje.

 

 

 

Gogpod Arko se je oblekel v najlepšo večerno obleko. Na prstanih, v kravatni igli blešče briljanti, v resno lice pa se je vselila prazničnost. Pri kaminu stoji z gospo Marijo in ji pripoveduje o lepi kupčiji, ki jo je sklenil. V kleti, kjer zdaj za silo stanuje delavska družina, se naseli po Novem letu velika delavnica za perilo. Tekom januarja mora biti klet preurejena za fabriko, tako se glasi pogodba, in on si je izgovoril delež pri družbi. On da, on uredi prostore, delež, dobiček bo velik. Zato mora Selan iz kleti. Mora! Izguba bi bila prevelika, ko bi ga pustil tudi le teden dni še notri.

 

 

 

V zadnjem koncu Arkovih kleti, v ozkem in vlažnem prostoru, po dnevu osvetljenem le skozi malo zamreženo okence, se stiska Selanova družinica. Oče, mati in trije otroci. Najstarejši je petletni Jožek.