Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
Začudil se je Kekec tisti dan, prvič v svojem osemletnem življenju se je začudil kozi. Hm, kar obstal je sredi hleva. Prst je utalknil v usta, pa se je čudil. Kar ihipoma se je domislil tega, in čudno se mu je zdelo, da še nikoli ni premišljal o tem. Saj je gnal vsako jutro kozo na pašo. Tri ure je presedeval vsak dan z njo tam gori za Gmajnico. Gledal jo je in se je pogavarjal z njo. Pa še nikoli mu ni prišlo na .misel, da bi io povprašal. »Hej, Keza kezarsta! Povej in mi odgovori, zakaj nosiš dva rogova na glavi? Daj, zgani se in mi povej!« - 0, še nikoli se ni domislil Kekec tega. Domislil se je šele danes, ko je prignal kozo s paše in je obstal sredi hleva. Kar začudil se je Kekec, pa je stopil h kozi. Prst je vzel iz ust, pa je pograbil kozo za rog.
 
»Mekeke.« je zameketala koza in je vstala. Pogledala je dečka, pa je vedela dobro, da se zgodi zdaj nekaj posebnega. »Ti, Keza,« jo je nagovoril Kekec in jo stresel na lahko. »Glej, česa sem se domislil ravno zdaj? Veš, kar tako mi je šinilo v glavo ... Čemu sta tebi rogova? Ha, te vprašam? Saj ju ne potrebuješ. Nikoli se še nisi pretepala na vasi in tudi bodla se nisi, kakor se bode sosedov oven. Volka se ti ni treba bati; zakaj če pride volk, ga naženem jaz s palico. Ti bi poginila od strahu, in niti na misel bi ti ne prišlo, da, bi se branila... Pa zakaj nosiš torej rogove na glavi? Ha, te vprašam? Daj, zganii se, Keza, pa mi odgovori. »Mekeke.« je odgovorila koza in je pokimala z glavo. Legla je, pa je pričela mirno prežvekovati. A Kekec ni bil zadovoljen z njenim odgovorom. Dvignil jo je spet in je nadaljeval. »Čudna si, Keza, in ne znaš druge besede kot mekeke! Pa sem te vprašal, lepo vprašal, zakaj nosiš rogove? Če mene vprašajo: Kekec, zakaj imaš nos pod očmi? - O, kar lepo odgovorim: Striček, zato, da voham vašo strd, ki jo imate v čumnati, in zato, da kihnem, ker bi rad strdi, striček! - In ti, Keza, pa ne veš, zakaj nosiš rogove na glavi? O, čudno, čudno...«
{{prelom strani}}
»Mekeke.« je odgovorila koza in je pokimala z glavo. Legla je, pa je pričela mirno prežvekovati. A Kekec ni bil zadovoljen z njenim odgovorom. Dvignil jo je spet in je nadaljeval. »Čudna si, Keza, in ne znaš druge besede kot mekeke! Pa sem te vprašal, lepo vprašal, zakaj nosiš rogove? Če mene vprašajo: Kekec, zakaj imaš nos pod očmi? - O, kar lepo odgovorim: Striček, zato, da voham vašo strd, ki jo imate v čumnati, in zato, da kihnem, ker bi rad strdi, striček! - In ti, Keza, pa ne veš, zakaj nosiš rogove na glavi? O, čudno, čudno...«
 
In Kekec je majal z glavo in se je še vedno čudil. Koza ga je gledala in je meketala. Trudna je bila, pa bi se bila rada zleknila po mehkih tleh. A Kekec je ni izpustil, ker je še vedno premišljal o njenih rogovih. Ti rogovi, o, ti rogovi! Čemu jih nosi ta prebita koza, ko jih pa vendar ne rabi? Saj pravim - čudma reč. Pa ko bi vsaj ta nesrečna Keza znala lepo povedati lepo besedo! Pa ne zna in ne zna, in če dregaš še tako in jo še tako stresaš za rogove! Govori ji lepe besede - a odgovarjala ti bo,vedno in vedno in te gledala neumno: mekeke! Saj pravim - in Kekec stoji še vedno pred njo in ugiblje zaman in premišlja. Kekec bi tako rad vedel vse; a koza ne zna govoriti, resnično ne zna govoriti.
676

urejanj