Kako se potuje po Afriki: Razlika med redakcijama

Ko je Stanley tu svoje ljudi prešteval, zvedel je, da mu jih je do semkaj že veliko pobegnilo, nekoliko pomrlo, veliko pa obolelo in tako oslabelo, da nikakor ni kazalo iti dalje z njimi. Saj so se komaj sami sebe dalje vlačili, kaj še le, da bi nosili težka bremena. Zato je te reve odbral, pustil jim za varstvo tudi nekaj krepkih ljudij z dobrimi puškami, napravil jim dobro utrjen tabor v Jam-buji ter jih pustil (bilo jih je 275) tu pod poveljstvom majorja Bartelotta, On sam pa jo je mahnil po kratkem počitku 28. rožnika s 389 ljudmi dalje ter Bartelottu naročil, naj čaka v taborišču, dokler mu ne pošlje Tipo-Tip izgovorjenih 600 ljudij. Tako odpočit in okrepčan, naj jo odrine kakor hitro mogoče za njim. Svojo četo je uredil Stanley prav po vojaško. Ker je bilo več kakor gotovo, da ga čakajo hudi boji, razdelil je četo svojo v štiri oddelke ter dal vsakemu po jednega častnika za poveljnika. Prvi oddelek je štel 113 glav, med njimi tudi nekaj zamorskih fantičev, drugi trije pa vsak po 90 mož. Vsi so bili razun tega, da so nosili po 30 kilogramov težka bremena, oboroženi z dobrimi puškami. Iz prvega oddelka je odbral 50 najspretnejših mož, ki so imeli nalogo, da so z velikimi in težkimi noži delali pred karavano pot skoz goščo, sekali drevje za mostove črež potoke in reke ter konec dneva napravljali iz grmovja in protja utrjena prenočišča. Ta oddelek, prednja straža imenovan, odrinil je zjutraj vselej prvi dalje, kmalu za njim pa nosači vseh štirih oddelkov, med kterimi so se nahajali tudi bolniki in drugi oslabeli ljudje. Konec karavane pa jih je stopalo trideset, ki niso nosili drugega kakor samo puške. Odbijati so imeli napade zamorcev od zadi za karavano. Tudi tej zadnji straži je zapovedoval jeden častnik, kteremu je Stanley naročil vestno paziti na to, da ne zaostane noben nosač. Naj velja, kar hoče, {{razprto|mora}} ga spraviti dalje, kajti vsak zaostali je neizogibno izgubljen. Rekel jim je, da mu smejo verjeti, da zavoljo zaostajanja pogine na afrikanskih potovanjih več ljudij, kakor v najhujših bojih z zamorci.

Tako na vse pripravljeni, odrinili so 28. rožnika l. 1887. dalje, prvi pred vsemi sekači z noži in sekirami. Stanley jim je naročil, da poiščejo v gošči le najožjih krajev ter se prerijejo hitro skoz, ker je za nosače silno mučno, s težkim bremenom na glavi postajati v vročem zraku. Sekači so morali pridno delati, sicer so jeli nosači za njimi kaj hudo godrnjati in pretiti. Novinci in strahopetni sekači so morali takoj oddati nože in sekire drugim ter prevzeti bremena. Tri sto trudnih ljudij s težkimi bremeni na glavah ne razume nobene šale. Sekajoč pa so morali imeti oči vedno na vse strani obrnjene, da so hitro zapazili v mraku in za drevjem skrite sovražne zamorce z ostrupljenimi pušicami in sulicami ter odbili vsak napad še o pravem času. Prvi dan so prišli takim pôtem le štiri ure hodá daleč do Jakonde, kjer so jih že pričakovali za boj pripravljeni zamorci, ki so hitro zažgali svoje koče ter napadli sekače pri delu. A v četrtini ure je bil boj končan; zamorci so se raztekli na vse strani. Naslednje dni so hodili po gosto obljudjenih krajih, kjer so napenjali zamorci vse svoje žile, da uničijo popotnike, a ker so bili ti previdni, pokončali jim niso skoz nekaj tednov niti jednega moža. Vendar so jim zamorci, ki so se jim postavljali v velikih trumah in očito naproti, delali še najmanj preglavice, dasiravno Stanley tako divjih še ni videl, in dasi jih je bilo kakor listja in trave. Mnogo nevarnejši so jim bili {{razprto|zamorci pritlikavci}}, komaj toliki, kakor naši 7 ali 8 let stari otroci. Prežali so na popotnike z ostrupljenimi pušicami in strašno ostrimi sulicami, dobro skriti za debelim drevjem v temni gošči. Stali so nepremakljivi, da so jih Stanleyevi ljudje sprva držali za stare klade ali štore. S takim ostrupljenim orožjem prizadete rane so bile neizrečeno boleče, največkrat smrtne. Če pa je ranjenec vendar ostal živ, minilo ga je vse veselje do življenja, in popolnoma ni nikoli več okreval. Če bi bili vsi zamorci tako številni in premeteni, kakor ti pritlikavci, ne jeden Stanleyevih ljudij bi ne bil videl več svoje domovine. K sreči pa jih je bilo le malo; sčasoma so se popotniki privadili, da so se z veliko previdnostjo izogibali tudi teh nevarnostij.