Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

Jerica se je nasmejala na glas. »To te spet skrbi, Kekec.« je odgovorila. »Pa da ne moreš imeti nikoli miru! Saj pravim - vsak dan si utepeš nekaj neumega v glavo. Bog že ve, zakaj je podaril kozi rogove. Kaj misliš, da jih nosi kar tako zaradi lepšega? - Kekec, Kekec! Pusti kozi rogove in pojdi rajši h kosilu!«
 
»To znam tudi jaz.,« je dejal Kekec. »Ni mi treba praviti tega. Mislil sem, da si pametnejša nego jaz. Zdaj pa vidim, da veš ravno toliko, kolikor jaz ... Hm, povprašam koga drugega.«. — Kekec je pokimal z glavo. Še enkrat se je ozrl po kozi in je zmigal z rameni. Potem pa je stopil za sestrico iz hleva. Napotil se je v hišo, kjer sta sedeli mati in mala Tinka že za mizo. Ker je bil Kekec lačen, se je naglo lotil pohlajene jedi. Urno je zajemal s svojo veliko, leseno žlico in je pozabil na kozo in njene rogove.
 
Po kosilu je rekla mati. »Vzemite iz omare posodice, pa pojdite trgat gori za Krivi plaz močnic! Rabim jih, da si skuham: zdravila za svojo bolezen. Jako slabo mi je danes, in ongava Minara mi je rekla, da naj pijem vodo iz kuhanih močnic. Pa mi pomaga. Zato pa pojdite, pa natrgajte polne košarice! Ti, Jerica, lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Ali si slišala?«
{{prelom strani}}
polne košarice! Ti, Jerica, lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Ali si slišala?«
 
»Sem, mati.« je odvrnila Jerica in je vzela iz omare tri košarice. Pletene so bile iz vrbovih šibic in so bile bele. Samo košarica male Tinke je bila nekoliko pobarvana z rdečo barvo; naslikan je bil na njej na sprednji strani rdeč petelinček. Lepa je bila košarica, da jo je mala Tinka kar gledala. Skrbno jo je držala v roki in jo je ogledovala od vseh strani. »Mhm,« je rekla in je pocuknila bratca za rokav. »Ali jo vidiš, Kekec? Ali vidiš petelinčka?«
Otroci so prenehali peti. Obstopili so Kekca, pa so pričeli klicati. »Kekec, o, Kekec! Daj, zapiskaj nam, da se zavrtimo lažje ... O, lepo piščalko imaš, pa znaš tako lepo piskati. Ali si slišal? Daj, Kekec, o, daj! Lepo te prosimo, Kekec, o, Kekec!«
 
Kekec se je zasmejal še enkrat. A vendar je potegnil iz žepa dolgo! in tanko piščalko, ki je bila poslikana samo na debelem koncu z nekimi čudnimi rjavkastimi črtami. Vtaknil jo je v usta, pa je pričel piskati. Glasovi so bili čisti in so zveneli tako lepo in ubrano, da bi jih človek poslušal kar dolge ure. Otroci so se prijeli spet za roke in so se zavrteli. Zapiskal jim je Kekec pesem, in otroci so zapeli za njim.
{{prelom strani}}
so bili čisti in so zveneli tako lepo in ubrano, da bi jih človek poslušal kar dolge ure. Otroci so se prijeli spet za roke in so se zavrteli. Zapiskal jim je Kekec pesem, in otroci so zapeli za njim.
<poem>
»Vija - vija - vaja -vija
 
»Hm.« je odvrnil Kekec. »nisem je še videl. Daleč stanuje Vila Škrlatica, daleč tam pod belimi gorami. Enkrat jo poiščem in potrkam na zlata vrata njenega gradu. Lepo jo pozdravim in jo poprosim za cekin, da si kupim na sejmu citre. Kaj misliš, Tinka, ali mi podari cekin? Kaj misliš? - Nemara me pa zapodi ...«
{{prelom strani}}
 
»O, ne, Kekec.« je dejala mala Tinka vsa prepričana. »Veš, kar lepo snemi klobuček z glave. Zapiskaj na piščalko krasno pesem, ki jo znaš samo ti. Pa te bo poslušala Škrlatica in ti bo dala še celo tri cekine. O, kar meni verjemi, Kekec!«
 
»Mhm,« je odvrnila mala Tinka. Pa tudi Jerica ga je pohvalila. - Nato pa so speli naprej po zelenem gozdu. Pot je zavila navkreber v hrib. Šli so naglo, da bi čimprej prišli do Krivega plaza, kjer je vse polno rdečih močnic. Jerica in Kekec sta hodila lahko. Samo mali Tinki je bilo nekoliko nerodno. Že je pričela pomalem sopsti, in na čelu so se ji prikazale potne srage. Njena debelušna ličeca so postala še bolj rdeča. Za trenutek je postala in si je obrisala znoj z obraza. »Ali pridemo kmalu do močnice.« je vprašala. »Oj, meni je tako vroče!«
 
»Potrpi, Tinka!« ji je odgovorila Jerica. »Glej, kmalu bomo tam gori. Še tri grmovja in prikaže se Krivi plaz.« - Prijela jo je za desnico, in Kekec jo je prijel za levico - pa so šli spet navkreber po strmini. Steza je prenehala hipoma, in morali so se plaziti skozi gosto grmovje, ki se je razprezalo vse naokrog. Bilo ni več smrek okrog; le krivenčasti, napol podrti borovci so rasli med nizkim, grbavim rušjem. In nevisoko nad sabo so zagledali golo skalovje, ki je štrlelo proti nebu. Videli so sneg, ki se je svetil med skalovjem v širokih razpokah aliin dolgih plazovih.
{{prelom strani}}
 
»Juhuhu - Krivi plaz!« je zavriskal Kekec in se je vrgel na trato, ki je bila vsa rdeča zaradi zrelih močnic. Mala Tinka se je zasmejala na ves glas in je kar sedla, pa je pričela počasi trgati sočne močnice. Seveda - eno v usteca, dve pa v svojo lepo košarico. In Tinka je bila vsa zadovoljna. Niti ozrla se ni po bratcu in sestrici. Videla je samo močnice in je čutila, kako so dobre in sladke. Bilo jih je toliko na trati in tako goste so bile, da se je košarica kar vidoma polnila.
 
Kekec se je oddaljil najbolj. Šel je naravnost do skal in je izginil kar hipoma onkraj rušja. Čulo se je samo njegovo veselo in glasno žvižganje. Jerica je trgala nedaleč od Tinke in je molčala. Minila je ura, in tedaj je bila Jerici košarica polna. Dvignila se je, pa je stopila k Tinki pogledat. Ovbe, Tinki je bila košarica še napol prazna! Zakaj močnice so bile tako dobre, da ni dajala Tinka več dveh v košarico, eno v usteca, ampak narobe. No, Jerica ji je pomagala, in kakor bi trenil, je bila tudi Tinkina košarica polna do vrha.
 
Nato sta deklici sedli na trato. Mala Tinka je postala utrujena in zaspana. Položila je kodrasto glavico Jerici na kolena in je kar zaspala. Jerica je gledala nekaj časa njen okrogli, rdeči obrazek in njena malce odprta usteca. Potem pa je vzdihnila bridko in se je zazrla v dolinico, ki je ležala globoko tam doli. Videla je zagorsko vasico sredi zelenega polja in je razločila vsako hišo. Tam med zelenjem se je svetila njena rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in lepa. Oj, lepo je bilo nekoč v tisti hišici! Tako prijetno je bilo in veselo od jutra do večera! Saj je živela takrat še njena mamica. In mamica se je vedno smehljala in jo je božala. Majhna je bila Jerica še takrat. Komaj da je znala že dobro hoditi in čebljati. A lepo je bilo vendar in veselo. Saj se ji je smehljala in jo je pestovala. - A umrla je mamica, kar nenadoma je umrla. Zvečer se je še smehljala, a v jutru je že ležala v veliki izbi, in krog nje so gorele debele sveče. Pokopali so jo - in Jerica ni imela več mamice... In potem je prišla druga mamica. A ta mamica ni bila tako dobra in vesela kot prva. Ni se smehljala in tudi prepevala ji ni. Prišel je bratec Gregec, ki so ga poimenovali vsi za Kekca; prišla je sestrica Tinka. Rada ju je imela Jerica, pa tudi bratec in sestrica sta imela njo rada, da se kar ločiti nista mogla od nje. A kaj vse tisto! Jerica ni imela svoje mamice. Zato pa je bila žalostna. Mačeha je vedno bolj bolehala in je prihajala vedno bolj osorna z Jerico. Očeta ni bilo domov tedne in tedne, ker je drvaril visoko v gorah. Jerica je delala doma in na polju, delala trdo, a z veseljem. Pa vesela ni bila, ker ji mačeha ni privoščila prijazne besede. Nevoljna je bila mačeha vedno in jo je zmerjala. In zgodilo se je večkrat, da jo je udarila v svoji nevolji. To pa je bolelo Jerico. Na podstrešju je jokala ponoči na svoji borni posteljici in je klicala mamico. Mamico je klicala iz nebes, da bi prišla k njej in jo pobožala samo še enkrat kakor nekoč. Lepo bi se ji nasmehljala mamica - in Jerici bi bilo tako prijetno v mladi dušici...
{{prelom strani}}
je bilo vendar in veselo. Saj se ji je smehljala in jo je pestovala. - A umrla je mamica, kar nenadoma je umrla. Zvečer se je še smehljala, a v jutru je že ležala v veliki izbi, in krog nje so gorele debele sveče. Pokopali so jo - in Jerica ni imela več mamice... In potem je prišla druga mamica. A ta mamica ni bila tako dobra in vesela kot prva. Ni se smehljala in tudi prepevala ji ni. Prišel je bratec Gregec, ki so ga poimenovali vsi za Kekca; prišla je sestrica Tinka. Rada ju je imela Jerica, pa tudi bratec in sestrica sta imela njo rada, da se kar ločiti nista mogla od nje. A kaj vse tisto! Jerica ni imela svoje mamice. Zato pa je bila žalostna. Mačeha je vedno bolj bolehala in je prihajala vedno bolj osorna z Jerico. Očeta ni bilo domov tedne in tedne, ker je drvaril visoko v gorah. Jerica je delala doma in na polju, delala trdo, a z veseljem. Pa vesela ni bila, ker ji mačeha ni privoščila prijazne besede. Nevoljna je bila mačeha vedno in jo je zmerjala. In zgodilo se je večkrat, da jo je udarila v svoji nevolji. To pa je bolelo Jerico. Na podstrešju je jokala ponoči na svoji borni posteljici in je klicala mamico. Mamico je klicala iz nebes, da bi prišla k njej in jo pobožala samo še enkrat kakor nekoč. Lepo bi se ji nasmehljala mamica - in Jerici bi bilo tako prijetno v mladi dušici...
 
Vzdihnila je Jerica na trati visoko v gori. Solze so ji prišle v oči, da ni videla več zagorske vasice in rodne hišice. V srcu ji je bilo tako hudo, da bi bila zajokala na glas. Zakaj ne živi mamica? Glej, prinesla bi ji zdaj košarico močnic. Na pragu bi stala mamica in bi se ji smehljala že od daleč. . »Oj, mamica! Ali vidite močnice? Vam sem jih prinesla, samo vam, mamica!« bi rekla Jerica, in mamica bi bila vesela, o, tako vesela! Bolest je stisnila mali deklici mlado srce, da je kar zaječala. Komaj je zadržala glasen jok, in solze so se ji ulile po licih. »Mamca!« je zaklicala na glas in je dvignila roke. Tinka se je zganila v spanju in je odprla oči. Začudena je gledala sestri v obraz. A ko je videla solze, se je dvignila naglo in se je je oklenila okrog vratu.
»Ho-ho, slišim.« je odgovoril Kekec iz daljave. Tedaj ga je pa Jerica zagledala in se je prestrašila. Splezal je bil Kekec preko skal do sneženega plazu, ki se je vil onkraj skalovja strmo navzdol do nevidnega prepada. Hm, zagledal je bil Kekec strmi plaz, pa je pomislil. »Bog ve, kako se neki drsa poleti? Ej, to mora biti nekaj posebnega ... Davi nisem zvedel, čemu nosi koza rogove. A zdaj bom zvedel, kako se človek drsa poleti po snegu. Hej - hm ...«
 
Pobral je Kekec dolgo prekljo, ki je ležala med rušjem. Splazil se je preko skal in obstal na zmrzlem snegu. Zagledala ga je Jerica in se je vsa prestrašila. »Ali mi greš nazaj!« je zavpila in se je stresla po vsem životu. A Kekec se je samo zasmejal. Naslonil se je ob palico, je zastavil svoje okovane čevlje in je zavriskal. Kakor blisk je šinil po strmem snežišču in se je smejal venomer.
{{prelom strani}}
životu. A Kekec se je samo zasmejal. Naslonil se je ob palico, je zastavil svoje okovane čevlje in je zavriskal. Kakor blisk je šinil po strmem snežišču in se je smejal venomer.
 
Jerici in Tinki je zastala samega strahu kri v žilah. Prestrašeni sta gledali smelega Kekca, ki je drvil proti prepadu. Že sta videli nesrečo, in lasje na glav,i so se jima ježili. . »Joj, o, joj!« je klicala Tinka. »Kekec, pusti, o, Kekec!« - Jerica je hotela planiti do snežišča, a nog ni mogla zaradi strahu premakniti. Stala je tam in je vila roke. Videla je pred sabo strašno nesrečo, in mraz jo je stresal. Kekec je zdrknil že globoko doli po plazu; naglo kakor ptič v zraku je drsel navzdol. Še enkrat se je čul njegov veseli vrisk - in tedaj sta zakričali obe deklici in sta se prijeli v divjem strahu za glavo.
»Kekec, o, Kekec!« je zajokala mala Tinka na ves glas in se je vrgla na trato. Jerica pa se je prijela za glavo, pa sama ni vedela, kaj bi storila. Strah jo je prevzel popolnoma. S široko odprtimi očmi je strmela tja dol, kjer je izginil Kekec za belim snegom. In bila je prepričana, da je Kekec že mrtev. Ubil se je tam v prepadu in nič več ne bo piskal na svojo piščalko lepih pesmi, oj, nič več!
 
»Joj, o, joj!« je zatarnala obupana Jerica. Zgrudila se je na tla k Tinki in jokali sta obe, bridko jokali v strahu in nesreči ...
 
== 2. ==
676

urejanj