Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

 

Tinka je glasno vzdihnila. Odprla je malce oči in je pogledala bratca. »Še malo naj spim ... O, Kekec, tako sem trudna!« - Še enkrat je vzdihnila Tinka, pa je zaprla oči. In čez trenutek je zopet zaspala.

»Hm.« je rekel Kekec in je stopil k nizkim durim. »pa jo pustim, naj spi še nekaj časa. Jerica se itak še ne vrne ... Bog ve, ali so divji lovci še v koči? Tako rad bi jih videl, pa četudi samo od daleč. Jerica je rekla, da so strašni. Če so res? Tudi Bedanes je strašen, a strašnejši je Prisanek. Pa se ne bojim - niti Bedanca niti Prisanka se ne bojim. Pa bi se bal divjih lovcev, ki imajo obraz samo počrnjen kakor dimnikar na vasi? Oj, ne, oj, ne!«

 

A Kekec se ni jezil in hudoval zaradi tega. Samo nasmejal se je, pa je pregnal za trenutek lakoto, ki se je oglasila, ko se je domislil gorkega mleka. Nato si je umil obraz in se je obrisal kar z rokavom. Napotil se je nazaj do šupe, da bi pogledal, kaj dela sestrica. A Tinka je še vedno spala in se ni hotela predramiti, dasi jo je klical Kekec na ves glas. »Oj, Tinka! Oj, Tinkara! Ali slišiš? Čas je že, da vstaneš, ti Tinkara!«

 

 

Z visokega parobja jih je zagledal zdaj Kekec, pa je tlesknil z rokami. »O, glejte!« je zaklical na glas. »Tam so snežniki, ki sem jih videl že tolikokrat. Tisti strmi, grozni skladovi - to je Škrlatica. Zelen gozdič se širi pod njo; tam je lepi gaj, kjer domuje Vila Škrlatica. A tam na desno se dviguje Prisanek. Glavo ima povešeno, kakor da bi spal. A pod njim so razmetane visoke skale kroginkrog. Ej, tam stanuje divji mož Prisanke. Stokrat mi je že pravil oče o njem. Oj, ne bilo bi dobro, če bi prišel njemu v pest, resnično bi ne bilo dobro ...«

 

Tinka se je bridko nasmehnila. A vendar je pustila, da ji je bratec obul čeveljčke. Nato se je dvignila in se je počasi skobacala iz listja. Pač jo je še zabolelo tupatam v gležnjih, a ne več tako hudo. Počasi je šla za Kekcem po strmini. Čimbolj je hodila, tem manjša je bila bolečina v nogah. In ko je prišla Tinka na visoko parobje, je že niso več noge bolele. Kekec ji je kazal dolinico in snežnike. Pa tudi pot ji je pokazal, ki se je vila onkraj belega proda. . »Jej.« je rekla Tinka in se je razveselila. »Poznam to pot - z očetom sva šla tam pretekli mesec. Oj, na tistih skalah tam je trgal oče mežikeljne. Hhm, velik šopek jih je natrgal ... Jej, poglej, Kekec ...«

»Tinka, ali se upaš z mano doli na tisto pot.« jo je vprašal Kekec, ki je bil ves vesel, da sestrica ne tarna več. »Ali si upaš, Tinka? Glej, skozi to goščavo morava. Mogoče bova hodila samo eno uro. Spotoma srečava tudi Jerico, ki je odšla z divjimi lovci tja dol. Pa pridemo na lep način domov. Samo, če si upaš, ti Tinka?«

 

»Joj, Kekec!« se je začudila mala Tiinika im je tlesknila z rokami. »Pogumen si, Kekec, resnično si pogumen. Ti bi se ne ustrašil niti divjega moža Prisanka. Kaj, Kekec?«

 

 

»Počakajva še malo!« je odvrnila Tinka, ki se ji kar ni ljubilo vstati. »Jerica je rekla, da pride nazaj. Zato pa pride gotovo ... Povej mi, Kekec, ali je resnično tam zdolaj gaj Vile Škrlatice? Ti boš vedel zagotovo, ker ti veš vse. Pa mi povej, da bom vedela.«

 

Kekec si je poveznil mokri klobuček na glavo. Še enkrat je pregledal natanko pobočje gore in dolinico tam doli. . »Naravnost skozi to goščavo morava.« je rekel in je prijel sestrico za roko. Šla sta nazaj preko senožeti in sta zavila v grmovje, ki ni bilo posebno gosto. Tla so bila mahovita, da se je hodilo prijetno in složno. Čudno - Tinke niso bolele zdaj noge nič več. Lepo je stopala z bratcem skozi goščavo in je bila vsa vesela. Saj je vedela, da bo kmalu doma pri mamici. Dobila bo skodelico sladkega mlekca, po katerim se ji je tako tožilo. Prijetno bo sedla za mizo in se bo smehljala, o, samo smehljala, ker je zopet doma. Pa bo pozabljeno vse, kar je morala prebiti v teh dveh dneh ... Tako je mislila mala Tinka in je bila vsa vesela. Čebljala je in govorila venomer. Kekec pa jo je poslušal in se je smejal sam pri sebi. Zadovoljen je bil, da Tinka ne tarna in zato je bil prepričan, da srečata kmalu Jerico in da kmalu pridejo do dolinice in varne poti.

Tuintam sta se ustavila in sta zaklicala v prostrani gozd. »Hoj, Jerica, hoj!« - A nihče ni odgovoril. Niti odmeva ni bilo od nikoder. A to ju ni vznemirjalo. Saj sta bila prepričana, da srečata zdajpazdaj Jerico. In šla sta naprej med nizkim grmovjem, pod visokimi smrekami. Hodila sta že več kot eno uro, ko sta dospela do globokega jarka, ki jima je presekal složno pot. Obstala sta vrhu njega in sta se spogledala.

 

A Kekec ni izgubil dobre volje. Nasmejal se je sestrici na glas in ji je odgovoril. »Čemu tarnaš že zopet, ti Tinkara? Mar bo zato pot lepša? - O, kar potrpi malo! Kmalu sva v dolini, kmalu ... Le lepo stopi naprej in pazi, da ne zdrsneš po listju.«

 

 

A Tinka ni odgovorila. Samo tiho ječanje se je slišalo sem gor iz grmovja. Kekcu so se ježili lasje vedno bolj, pa tudi kolena so se mu pričela tresti. Joj, kaj se je zgodilo Tinki? - O, gotovo se je pobila, ko se je drsala naglo med ostrim skalovjem. Nemara ji je še celo slabo postalo in ne bo mogla več naprej? In kaj potem, oh, kaj potem? - Kekec je zastokal v svojih skrbeh in se je spustil kakor veter po strmini. Tam dol pod visoko, debelo bukvijo je našel Tinko. Ležala je tik debla in je bridko ječala.

Naglo je razvezal jermene in je potegnil čevelj z noge. Tinka se je kar stresla, ker jo je zabolelo na vso moč. Zavpila je - a Kekec je že držal čeveljček v rokah. »Ali ga vidiš, Tinka.« je govoril in se je smejal obenem. »Tako hitro sem te sezul kakor še nikoli ... Kar počakaj še malo. Grem iskat vode, da ti umijem nogo. Boš videla, da ti potem kar odleže. Boš videla, Tinka ...«

 

 

Resnično - Tinki je odleglo, da ni več stokala. Dvignila se je celo in je sedla, ko je pila iz klobučka mrzlo vodo. Kekec je sedel kraj nje in jo je božal po livih. . »Ali si lačna? Ali bi rada košček kruha.« jo je vprašal in je izvlekel iz žepa kruha in ostanek svinjine. »Na, vzemi, Tinka, pa jej, da ne boš lačna. Vem, da ti je hudo. A potrpi malo, Tinka, potrpi malo, ker bo kmalu bolje!«

In Kekec se ni dolgo pomišljal. Rahlo je prijel sestrico in jo je dvignil na svoje močne roke. Tinka se ga je oklenila okrog vrata, in tako jo je nesel Kekec po strmini navzdol. Seveda je šlo počasi, ker je moral Kekec paziti, da se ne spodrsne po polzkem listju. Previdno je stopal in še mari mu ni bilo, da mu je pričel znoj curkoma teči z obraza. Težka je bila Tinka: a Kekecu se vendar niso utrudile roke. Ustna je stiskal, da bi se preveč ne zasopel. A sam pri sebi je ponavljal vedno in vedno. »Prinesem jo domov ... Resnično jo prinesem, da ji pozdravi padar Tonček nogo. Pa če je do kosila ne prinesem, do večerje pa prav gotovo ... Uboga Tinkara! Boli jo in skeli, kakor je mene skelelo lani za Gmajnico ...«

 

 

In resnično - čez nekaj trenutkov je že stal na robu širnega pašnika, ki se je raztezal složno tja dol do samega belega proda. Srebrno se je svetil gorski potok in je šumel lepo pesem.