Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

 
»Saj sem ti rekel, da potrpi, Tinkara.« je odgovoril bratec. »Glej, zdaj grem po vode, da ti zopet obvežem nogo. Pa ne boš čutila več bolečine. Mogoče boš še popolnoma ozdravela, Tinkara, in se boš smejala.«
{{prelom strani}}
 
Kekec se je zasmejal prisiljeno in se je splazil v goščavo. Vrnil se je s polnim klobučkom vode. Namočil je platno in je zopet obvezal Tinki nogo. Pa je Tinki odleglo, da se je bratcu nasmejala. . »Ali vidiš.« ji je govoril Kekec. »Kaj ti nisem rekel, da ti odleže? - Glej, natrgal sem ti v grmovju poln žep debelih močnic. In košček kruha sem še prihranil zate, da ne boš lačna, Tinkara. O le jej, le jej! Saj jaz nisem prav nič lačen. Toliko močnic sem pojedel ravnokar tam v grmovju! Veš, toliko, da ne bi šle niti v tvojo košarico, ki je na njej naslikan rdeč petelinček.«
 
 
Tinka se je stresla še enkrat in je pogledala skozi prste. A srn ni bilo nikjer več. In zopet je bilo tiho vse naokrog. Le čebele so šumele po širnem pašniku, in divji gorski potok je pel tam doli sredi belega proda.
{{prelom strani}}
 
Samo enkrat se je zazdelo Tinki, da čuje zamolkel krik, ki se je oglasil nekje med gorsko samoto. . »Ali slišiš, Kekec.« je vprašala vsa plašna. »Nekdo je zavpil ... Nemara je zavpila Jerica?«
 
Tinka je videla, da je bratec v skrbeh. Zato pa je dvignila ročice in je zatarnala. »Kaj ti je, o, Kekec? Ali te je strah kakor mene? - O, tako rada bi tekla do samega doma! Pa ne morem, ker me noga boli ... Poizkusi, Kekec, pa me nesi pa malo! Samo do proda me nesi, ker me je tu strah, o, tako strah!«
 
Kekec se je zavedel, pa je premagal svojo bojazen. . »Pa česa se zopet bojiš, Tinkara.« je vzrojil, ker ga je bilo sram samega sebe in je bil jezen na samega sebe. »Tam gori v skalovju je zavpil samo jastreb. Pa se že bojiš, Tinkara ... Saj te bom nesel, pa četudi do samega doma. Kaj misliš, da sem tak slabič? Kaj misliš, da me je strah vsakega murna, če sede pred luknjico in zaškrta: čigav si, čigav si ti? - Ha, Tinkara? Ne bojim se niti divjega moža Prisanka, pa najsi še tako rogovili po gorah. O, resnično!«
{{prelom strani}}
Tinkara? Ne bojim se niti divjega moža Prisanka, pa najsi še tako rogovili po gorah. O, resnično!«
 
Kekec je tlesknil z rokami in je udaril z nogo ob tla. Pa je dvignil sestrico in jo je nesel na rokah po pašniku navzdol. Začutil je za nekaj trenutkov toliko moči v sebi, da bi se pograbil z vsem svetom. Sramoval se je samega sebe, da se je prestrašil tistega krika in divjega moža, ki domuje nekje doli med skalovjem. Stopal je naglo in trdno navzdol. A komaj je stopil sto korakov, so se mu pričele roke tresti. Zaman je stiskal zobe in ustna - sapa mu je pričela pojemati, in pred očmi so mu začele plesati neke čudne, rdeče lučce. . »Saj ni čudno.« je zasopel Kekec na vso moč, a se vendar ni ustavil. »Že od včeraj zjutraj nisem jedel prav ničesar poštenega. O, ni čudno ... Pa omagal ne bom, naka, še zanalašč ne bom opešal! Samo, da bi ne prišla noč prezgodaj - ta preklicana, prebita noč!«
Kekca je obšla taka slabost, da ni mogel več držati sestrice. Položil jo je med rušje in je pričel naglo sopsti. Gledal je na žareče snežnike in na gozdove, ki so že počivali v večernem mraku, pa je spoznal, da ne more več naprej. Zaradi slabosti se je tresel po vsem životu, in noge so se mu kar šibile. . »Da bi imel samo košček kruha, pa bi zdražl do samega doma ... Pa ne morem, ne morem ...«
 
In zjokal se je skoro, ker je spoznač svojo slabost. A vendar ga ni še zapustil pogum. Gledal je kroginkrog, kam bi se obrnil, da bi prenočil. Dobro je vedel, da mora stati nekje pastirska koča, četudi popolnoma zapuščena: zakaj kjer je pašnik, tam je blizu tudi koča, kjer prenočujejo pastirji. To je Kekec dobro vedel. Ker je znal, da nocoj ne more nikamor več, je pričel iskati varnega prenočišča. Pa ni se oziral dolgo okrog sebe. Izza grmovja tam nad prodom se je svetilo nekaj belega. V prvem trenutku je mislil Kekec, da je to ogromna skala, ki leži kraj proda. Toda ko je pogledal natanko tja, je videl, da je to obširna koča, sezidana iz samega belega kamenja.
{{prelom strani}}
več, je pričel iskati varnega prenočišča. Pa ni se oziral dolgo okrog sebe. Izza grmovja tam nad prodom se je svetilo nekaj belega. V prvem trenutku je mislil Kekec, da je to ogromna skala, ki leži kraj proda. Toda ko je pogledal natanko tja, je videl, da je to obširna koča, sezidana iz samega belega kamenja.
 
»Jej, tam bova lepo prenočevala.« se je razveselil Kekec. »Čemu je treba prezgodaj tarnati? Saj pravim ... Samo, da bi dobila tam košček kruha in požirek mleka.« - Pa je bil Kekec zopet dobre volje. Dvignil je stokajočo sestrico, ki že ni mogla govoriti in izpraševati, pa jo je ponesel z zadnjimi močmi do kamnite koče. Odprl je vrata in je stopil v temno izbo. Izprva ni videl ničesar razen žerjavice, ki je tlela tam daleč v kotu. Položil je sestrico kar na tla in se je splazil do žerjavice. Tipal je okrog sebe in je zagrabil naposled za suho dračje, ki je ležalo na tleh. Vrgel ga je na žerjavico in jo je naglo razpihal, da se je vnelo dračje in je šinil visok plamen z ognjišča.
»Kaj.« je vzrojil Kekec. »Saj sem vprašal za dovoljenje. Ali nisi slišala, kako sem vpil na ves glas? Kaj morem jaz za to, če ni nikogar doma v hiši? Prosil pa sem vendarle. Ali si razumela, Tinkara?«
 
»Hm.« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je izlil v dve veliki skodelici. Urezal je dva debela kosa kruha, in
»Hm.« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je izlil v dve veliki skodelici. Urezal je dva debela kosa kruha, in pričela sta hlastno jesti. Posebno hitro pa je jedel Kekec, ki je bil že popolnoma slab zaradi lakote. Molčala sta, samo molčala in jedla. Po jedi pa je postal Kekec zopet dobre volje. Še celo žvižgal je, in še mari mu ni bilo, da mora spet prenočevati v tuji koči, ne vedoč, kdo je gospodar te kamnite hiše. Iztikal je spet okrog velikega pograda, ki je bil nastlan s slamo in pogrnjen z debelo, volnato odejo. Poizkušal je, če bi mogel odpreti velika lesena vrata kraj ognjišča. Pa se mu je tudi posrečilo, in odprl jih je. Plamen na ognjišču je bil zadosti velik, da je razsvetlil čedno sobo, ki je vanjo vstopil Kekec. Lepo posteljo je videl tam, pregrnjeno z rdečo odejo: pa tudi mizo je videl v prijazni sobi, okrog mize pa bele stole. Kekec se je čudil in je vzkliknil. »Hoj, Tinkara! Tu je lepo, še lepše kakor pri nas ... Ali slišiš, Tinkara?«
{{prelom strani}}
»Hm.« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je izlil v dve veliki skodelici. Urezal je dva debela kosa kruha, in pričela sta hlastno jesti. Posebno hitro pa je jedel Kekec, ki je bil že popolnoma slab zaradi lakote. Molčala sta, samo molčala in jedla. Po jedi pa je postal Kekec zopet dobre volje. Še celo žvižgal je, in še mari mu ni bilo, da mora spet prenočevati v tuji koči, ne vedoč, kdo je gospodar te kamnite hiše. Iztikal je spet okrog velikega pograda, ki je bil nastlan s slamo in pogrnjen z debelo, volnato odejo. Poizkušal je, če bi mogel odpreti velika lesena vrata kraj ognjišča. Pa se mu je tudi posrečilo, in odprl jih je. Plamen na ognjišču je bil zadosti velik, da je razsvetlil čedno sobo, ki je vanjo vstopil Kekec. Lepo posteljo je videl tam, pregrnjeno z rdečo odejo: pa tudi mizo je videl v prijazni sobi, okrog mize pa bele stole. Kekec se je čudil in je vzkliknil. »Hoj, Tinkara! Tu je lepo, še lepše kakor pri nas ... Ali slišiš, Tinkara?«
 
Ker mu Tinka ni ničesar odgovorila, je stopil nazaj v veliko izbo. Zagledal je Tinko pri mizi. Glavico je bila naslonila ob mizo, pa je spala v globokem spanju. . »No, saj pravim - pa že spet spi.« je zagodrnjal Kekec. »Zdaj naj jo budim, kakor hočem - iz spanja je ne prebudim nocoj nič več ... Hm, naj jo pustim za mizo? O, tam se ne bo spočila ... Kar prijel jo bom, pa jo nesem v sobo na posteljo. Tam se bo lepo naspala. Ko pa pride pastir, pa ga že poprosim, da ne bo zamere ...«
Kekec je šel nazaj v izbo. Ogenj na ognjišču je ugasnil. Samo žerjavica je še tlela tam. Na mizi je gorela sveča, in Kekec je sedel na stol. Ni se mu več ljubilo iztikati po izbi. Čutil se je tako utrujenega, da bi najrajši kar legel na pograd. Oči so ga pričele ščemeti, da je le še komaj gledal. A vendar je še vztrajal in je čakal, kdaj pride gospodar te kamnite koče. Čakal je dolgo, a zaman. Dvignil se je, pa je stopil na prag. Ozrl se je v nebo, ki je bilo gosto posejano z velikimi, jasno gorečimi zvezdami. Snežniki so se pač svetili srebrno v beli mesečini, a v dolino je zakrival črni mrak, da se ni videlo nikamor. Kekec je spoznal, da mora biti že pozno. Zato je šel nazaj v kočo in je sedel za mizo. Z roko si je podprl glavo, pa je pričel misliti. Jerice se je domislil, Jerice, ki spi nocoj že daleč za gorami. Pa se je domislil, da je ne vidi tako kmalu. V srcu se mu je dvignilo nekaj težkega, da je vzdihnil na glas. »O, Jerica! Zakaj si šla od nas? Glej, zdaj bo tako žalostno na našem domu ... Čemu si morala iti, Jerica?«
 
Žalostno je povesil Kekec glavo, in oči so ga pričele vedno bolj ščemeti. Mislil je na Jerico in hudo mu je bilo po njej. Mislil je na Tinko in njeno bolno nogo in razžalostil se je tako, da je naslonil glavo na mizo. A njegova utrujenost je bila večja nego njegova žalost. Naj se je upiral, kolikor se je hotel, zaspanca vendar ni mogel premagati. Trepalnice so mu kar same od sebe zaprle oči in Kekec je zadremal.
{{prelom strani}}
A njegova utrujenost je bila večja nego njegova žalost. Naj se je upiral, kolikor se je hotel, zaspanca vendar ni mogel premagati. Trepalnice so mu kar same od sebe zaprle oči in Kekec je zadremal.
 
Prebudil ga je ropot, ki je nastal hipoma tam pri vratih. Prestrašen je dvignil Kekec glavo in si je pomel oči. Pogledal je k vratom in kri mu je zastala v žilah. Čez prag je stopilo nekaj velikega in temnega. Za trenutek se je motovililo ob vratih in je nato stopilo v izbo. Ker je sveča le slabo razsvetljevala prostorno izbo, ni mogel Kekec natanko videti človeka, ki je prišel v kočo. Samo to je videl, da je veliko, veliko in grozno tisto, ki ga je prebudilo iz spanja. Obšla ga je kurja polt in sapa mu je kar zastal. . »To je Prisanek ... O, resnično - to je Prisanek.« ga je izpreletelo, da se je tresel po vsem životu. Še enkrat je pogledal tja k vratom in se je prekrižal.
Mož je obstal in se je napol sklonil. Gledal je mladega dečka in se je čudil. . »Ha, ti si.« je izpregovoril potem in se je zasmejal obenem. »Ti si? Glej, glej! Pa kdo si ti?«
 
Kekec pa se ni bal prav nič več in je odgovoril. »Mežnarčev Gregec sem. Toda povsod me imenujejo samo za Kekca. Kaj jaz vem, zakaj! Še celo mati mi pravi vedno Kekec ... In iz Kranjske gore sem doma. Pa sva šla s Tinko, da spremljava Jerico, ki je šla služit čez gore k teti Nežari . Izgubili smo se v gozdu in smo zašli. Tinka si je izvinila nogo in prinesel sem jo sem, pa sem jo položil na posteljo. Ponvico mleka sem vam vzel in dva kosa kruha, ker sva bila tako lačna. To vam povem, stric Prisanek, da ne boste hudi in ne bo zamere ...«
{{prelom strani}}
Izgubili smo se v gozdu in smo zašli. Tinka si je izvinila nogo in prinesel sem jo sem, pa sem jo položil na posteljo. Ponvico mleka sem vam vzel in dva kosa kruha, ker sva bila tako lačna. To vam povem, stric Prisanek, da ne boste hudi in ne bo zamere ...«
 
Mož je prekrižal roke na prsih in ga je gledal. Bil je velik, da mu je segal Kekec komaj do pasu. Oblečen je bil v sivo lovsko obleko, ki pa je bila vsa oguljena. Na glavi mu je tičal zelen klobuk, za njim je bilo zataknjeno pero planinskega orla. Bil je velik in močan. A nič divjega ni bilo na njem, razen dolge, goste brade in velikih brkov, ki pa vendar niso bili dva vatla dolgi.
A Kekec ni izpustil, ampak ga je mikastil še huje. Možu je bilo naposled zadosti vsega. S svojimi velikimi rokami je zgrabil Kekca okrog pasa, da je deček kar zastokal. Izpustil je brado in brke in je zagrabil za roke, ko so ga stisnile tako neusmiljeno. Mož ga je postavil trdo na tla, da je Kekec kar zacepetal. . »Glej ga, no - tega potepuha poglej!« je godrnjal mož in se je gladil po bradi in brkih. »Kar šinil mi je v obraz kakor mačka. O, ti potepuh! Čakaj, čakaj! Vzel bom pilo, da ti popilim kremplje, da ne boš več praskal. Samo malo še počakaj, ti Gregec, ki ti pravijo Kekec. O, samo malo!«
 
Mož je vzel svečo z mize, pa je odprl vrata, še preden se mu je mogel Kekec postaviti na pot. Stopil je v sobico in je dvignil svečo. Zagledal je malo Tinko, ki je spala na postelji. Tinki je bil obrazek ves bled. A vendar se je smehljala lepo in presrčno. Saj je sanjala, da je zopet doma pri svoji skodelici belega mleka. Mucika stoji pred njo z dvignjenim repkom in lepo mijavka. »Mijav, mijav, Tinka! Dobro je mlekce - prav prav!« - Pa Tinka se smehlja, ker je zopet doma in je ne boli več ta grda noga ... Gledal jo je mož in se ni ganil. Kekec se je priplazil za njim in je stopil kraj postelje, da bi branil sestrico. Ustna je striskal in v očeh mu je bilo polno solzá.
{{prelom strani}}
je malo Tinko, ki je spala na postelji. Tinki je bil obrazek ves bled. A vendar se je smehljala lepo in presrčno. Saj je sanjala, da je zopet doma pri svoji skodelici belega mleka. Mucika stoji pred njo z dvignjenim repkom in lepo mijavka. »Mijav, mijav, Tinka! Dobro je mlekce - prav prav!« - Pa Tinka se smehlja, ker je zopet doma in je ne boli več ta grda noga ... Gledal jo je mož in se ni ganil. Kekec se je priplazil za njim in je stopil kraj postelje, da bi branil sestrico. Ustna je striskal in v očeh mu je bilo polno solzá.
 
»Hm.« je dejal mož, a nič drugega. Obrnil se je, pa je šel iz sobice. Kekec se je stisnil še bolj k postelji, misleč, da je šel divji mož po nož, da zakolje njega in sestrico, pa ju speče za večerjo. A divji mož ni prišel z nožem. Samo debelo odejo je prinesel in jo je vrgel na tla. . »Zavij se dobro vanjo in lezi kar ne tla.« je rekel z zamolklim glasom. »A jutri se pogovoriva naprej, ti potepuh grdi!«
 
Kekec se je zavil v debelo odejo in je legel pod posteljo na tla. Še nekaj trenutkov je gledal v črno temo in je poslušal moža, ki stoka zunaj v veliki izbi. Potem pa ga je premagal zaspanec. In Kekec ni slišal in videl ničesar več ...
{{prelom strani}}
 
== 8. ==
676

urejanj