Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

 
Tinka se je začudila, da se je kar dvignila v postelji. . »Divji mož praviš, Kekec.« je vprašala. »Kaj govoriš o divjem možu? Saj sva pri pastirjih. Ali ni res, Kekec?«
{{prelom strani}}
 
Kekec je izprevidel, da ne sme prikriti sestrici ničesar. Saj je vedel, da stopi zdajzdaj divji mož v sobico in ga Tinka zagleda. In da bi se ga sestrica ne ustrašila preveč, zato ji mora povedati vse. . »Divji mož, da, divji mož Prisanek.« je rekel ves nevoljen in je skrčil pest. »Ti misliš, da sva pri pastirjih. Pa se motiš, Tinkara! Pri divjem možu sva, v njegovi hiši sva. Govoril sem bil sinoči z njim. Premikastil sem ga tako, da bo še dolgo pomnil. Kar ustrašil se me je, ko sem ga zgrabil. In mikastil sem ga, mikastil, da je bilo veselje. Tinka, ali slišiš? Divjega moža sem premikastil sinoči.«
 
Mož se je zasmejal na glas in je stopil dva koraka od postelje. Kekec je izpustil tedaj njegovo brado in je zdrknil na tla. Stal je tam, pa je pihal kakor mačka. Mož ga je gledal in se mu je smejal. . »Čuden si ti, Kekec, resnično čuden!« je govoril mož. »Prišel sem te klicat k zajtrku, pa pihaš kakor mucek. Glej, zajtrk stoji na mizi. Kar hitro pridita jest, da se mleko ne shladi.«
 
Kekec ga je debelo pogledal in se je popraskal za desnim ušesom. Glej no - pa je napravil spet neumnost. Mislil si je, da ga hoče divji mož zaklati. Na, pa ga povabi k zajtrku, prav prijazno ga povabi. Pa če je tudi res? - In Kekec se je popraskal še enkrat za ušesom, pa je poškilil za možem, ki je že odšel iz sobice, Resnično - tam na mizi se je kadila velika skleda žgancev. Prav lepo rumeni so bili žganci in so dišali tako prijetno naokrog, da so se Kekcu kar sline pocedile. Saj Kekec je imel rad žgance; najrajši je jedel rumene žgance, zabeljene z debelimi ocvirki.
{{prelom strani}}
zaklati. Na, pa ga povabi k zajtrku, prav prijazno ga povabi. Pa če je tudi res? - In Kekec se je popraskal še enkrat za ušesom, pa je poškilil za možem, ki je že odšel iz sobice, Resnično - tam na mizi se je kadila velika skleda žgancev. Prav lepo rumeni so bili žganci in so dišali tako prijetno naokrog, da so se Kekcu kar sline pocedile. Saj Kekec je imel rad žgance; najrajši je jedel rumene žgance, zabeljene z debelimi ocvirki.
 
»Glej no, Tinkara!« je rekel sestrici in je mlasknil z jezikom. »Saj je res skuhal zajtrk za naju. Žganci se kadé na mizi in mlekce. Glej no, Tinkara!« - Kekec je mlasknil še enkrat z jezikom in je že stopil čez prag. »Saj se ne bojim divjega moža. Lahko grem k mizi in jem brez skrbi. Saj me je povabil z lepimi besedami ... Pa kar pojdiva!« je rekel nato in se je obrnil k sestrici. »Kar pojdiva jest! Veš, zameriva se mu, če ne greva ... Kar hitro se napravi, Tinkara!«
Mož se je namuznil in si je pogladil brado, ko je videl, da je Tinka nehala jokati. Kekec pa je videl, kako se divji mož muza, in vse strah mu je izginil iz srca. . »Saj ni hudoben.« je mislil sam pri sebi in je otepal z vso slastjo rumene žgančke. »Saj če bi bil hudoben, bi se ne muzal in smejal ... Hm, nemara sem storil slabo, da sem ga sinoči in danes premikastil? Zameril sem se mu, pa mi vse povrne.« - In Kekec je pričel kašljati. Pa je položil žlico na mizo; ozrl se je možu naravnost v obraz in je rekel. »Glejte, stric Prisanek, glejte! Dvakrat sem vas zmikastil, dvakrat sem vam hudo storil. A vse zaradi tega, ker ste hoteli storiti Tinki hudo ... No, ne rečem, da ni bilo prav; a tudi ne rečem, da je bilo prav. Saj veste, stric Prisanek. No, saj ste obljubili sinoči, da obračunate danes z mano. Ali ni res, stric Prisanek?«
 
Mož ga je pogledal, prav grdo ga je pogledal in je odgovoril. »Kekec, ali misliš, da sem pozabil, kar sem ti obljubil? O, ne uide ti kazen. Še danes jo občutiš, počakaj, še danes, ker si bil tako predrzen. Dvakrat si me zmikastil. Zato boš pa služil dva dni pri meni. Moje divje koze mi boš pasel tam gori v skalovju. Ali slišiš, ti potepuh? Divje koze mi boš pasel dva dni. A le glej, da ti nobena ne uide, zakaj kolikor koz ti bo zmanjkalo, toliko dni več mi boš služil. Ali si razumel, potepuh?«
{{prelom strani}}
jo občutiš, počakaj, še danes, ker si bil tako predrzen. Dvakrat si me zmikastil. Zato boš pa služil dva dni pri meni. Moje divje koze mi boš pasel tam gori v skalovju. Ali slišiš, ti potepuh? Divje koze mi boš pasel dva dni. A le glej, da ti nobena ne uide, zakaj kolikor koz ti bo zmanjkalo, toliko dni več mi boš služil. Ali si razumel, potepuh?«
 
»A? Kaj pravite, stric Prisanek.« se je zavzel Kekec in se je kar ustrašil. »Divje koze naj vam pasem? O, stric, saj to je nemogoče! Divje koze so hitrejše kakor blisk in plezajo po skalah kakor mačke ... Lepo je pasti našo Kezo za Gmajnico, in človeku ni treba delati nič drugega nego da leži na trati in piska na piščalko. A divje koze, stric, divje koze! Kako naj jih pasem, ko jih pa ne morem? - O, stric! Rajši me nabijte, ker sem vas zmikastil. A divjih koz ne grem past - o, resnično ne grem past!«
 
»Bomo videli!« se je zasmejal mož in je vstal. »Bomo videli, Kekec! Veš, kar lepo te utaknem v malho, pa te ponesem v gore ... Bomo videli, ti potepuh!« - Nato je stopil k Tinki, ki se je bila pričela igrati z belo muciko. Pa se je namuznil in ji je rekel prijazno. »A Tinka je pridna deklica. Ubožica, pa nožica jo boli. A nič ne maraj, Tinčica! Glej, vzeli bomo iz omare škatlico, iz škatlice belo mazilo, pa bomo namazali bolno nožico. In Tinke ne bo bolelo več, prav nič je ne bo bolelo več.«
{{prelom strani}}
 
Mož je odprl omaro in je vzel iz nje belo škatlico. Namočil je v vodo beli platno in je stopil k Tinki. . »Pokaži tisto grdo nožico, ki te tako boli.« je rekel. Tinka se je obotavljala, ker se je še vedno bala divjega moža. A noga jo je pričela zopet boleti, da je kar stiskala ustna. Pa se je domislila, da jo nemara divji mož res ozdravi. Zato mu je pomolila oteklo nogo in je zakrila obrazek z rokami. . »Ovbe!« je rekel mož in je pokleknil na tla. »To je pa hudo ...«
 
Toda mož je zgrabil samó malho ter je vrgel Kekeca preko ramena. Dolgo palico mu je potisnil v roko in je rekel osorno. »Ali, potepuh! Čaj je že, da greš past. Koze že čakajo, ker bi rade jedle zelišče, dokler je še rosa na njem. Alo, gobezdalo prismuknjeno, alo!«
 
Kekec se je nakremžil in se je hotel obotavljati. A mož ga je kar potisnil skozi vrata. In tedaj je Kekec videl, da ne pomaga vse nič. Pa tudi na to ni več mislil, da bi premikastil divjega moža. Kar minila ga je vsa upornost in naglo je pričel stopati po gorski stezi navkreber. Šla sta skozi rušje in sta prišla na zeleno planotico, ki je bila kroginkrog zagrajena z visokim, lesenim plotom. In po tej planotici je ležalo polno divjih koz. Mož je zažvižgal presunljivo v prste in tedaj so poskočile koze na noge. Pričele so se gnesti okrog lesene lese in so bile vse nemirne, ko so zagledale nepoznanega dečka. Mož je odprl leso in koze so se usule iz ozke staje. Kakor mačke so jele plezati po strmem skalovju in so hitele više, vedno više. Kekec se je praskal za desnim ušesom, ko je gledal za njimi in postajalo mu je vroče. . »Kako naj jih pasem, ko pa bežé kakor blisk po gori.« je zajavkal. »Do večera izgubim vse in se vrnem sam nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!«
{{prelom strani}}
po gori.« je zajavkal. »Do večera izgubim vse in se vrnem sam nazaj. Pa vam bom moral služiti sto let, stric Prisanek!«
 
»Ne bo tako hudo, kot si misliš.« mu je odvrnil mož in se je namuznil. »Potepuh, da si me dvakrat premikastil - o, zato si imel poguma zadosti. Da bi pa pasel le dva dni moje koze, za to pa ti manjka poguma? Kaj, ti potepuh malopridni?«
»No, tu sva na kraju najine poti.« je rekel Prisanek. »Vidiš divje koze, ki so razkropljene po planoti? Le dobro pazi nanje in glej, da ti nobene ne zmanjka! Saj veš, kaj pomeni zate vsaka koza ... Kosilo imaš v torbi. Večerjat pa že prideš domov. Ko prične solnce zahajati za vrhove gorá, zažvižgaj trikrat v prste. Razumele te bodo koze, pa pojdejo same nazaj v stajo. Še enkrat ti rečem, Kekec: pazi na koze in mi privedi vse nazaj! Natanko jih imam seštete. Ravno sto jih je ...«
 
»Stric Prisanek, ali mislite, da še nisem nikoli pasel.« je odvrnil Kekec. »Zakaj mi naštevate vse tako? Tri leta že pasem našo Kezo za Gmajnico. Pa rečem vam, da v teh treh letih niti kihnila ni zaradi mene ... Ker že moram pasti divje koze, pa jih bom tudi pošteno pasel ... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pustite Tinkaro pri miru, ker ona se rada joče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med nama kakor sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ...«
{{prelom strani}}
Gmajnico. Pa rečem vam, da v teh treh letih niti kihnila ni zaradi mene ... Ker že moram pasti divje koze, pa jih bom tudi pošteno pasel ... Samo eno mi morate obljubiti, stric Prisanek. Pustite Tinkaro pri miru, ker ona se rada joče za vsako stvar. Pa boji se vas. Zato jo pustite pri miru. Zvečer mi Tinka pove vse. In potem se spet lahko kaj zgodi med nama kakor sinoči in davi. Na, pa bo zopet zamera ...«
 
Mož se je zagrohotal, da se se mu dolgi brki kar tresli. Potrepljal je Kekca po rami in mu je dejal. »Ne boj se, Kekec! Tinkari ne skrivim niti lasu na glavi. Tinkara je pridna deklica. A ti si potepuh, ti, Kekec! Le glej, da te ne pograbim enkrat prav pošteno. Potem boš pa zaman iskal po glavi, kje so ti rasli nekoč lasje. Le glej, Kekec!«
 
In Kekec je javkal še dolgo in je tarnal. Praskal se je za desnim ušesom in je zmerjal divjo kozo, ki se je pasla že nekje visoko nad snežnim vrhom visoke gore ...
{{prelom strani}}
 
== 10. ==
676

urejanj