Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

Dolgo bi še bil Kekec na svoji skali, da se ni hipoma ozrl tja v zeleno dolinico. Gledal je in gledal, a koče divjega moža ni mogel zagledati nikjer. Videl je beli prod, pa tudi gorski potok je videl in je še celo slišal njegovo šumenje. A domovanja divjega moža ni videl nikjer. Samo kamenit zid je videl, in tisti zid je segal od proda pa do samih strmih sten skalnate gore. Visok je bil zid, in Kekec je bil prepričan, da ga ne more nikdar preplezati. Pa se je Kekec čudil in je ugibal, čemu vse to? In ugibal je, kje pač stoji kamenita koča. Pa naj je ugibal in gledal še tako, koče vendarle ni videl nikjer. - Naposled se je naveličal ugibanja in iskanja. Pogled mu je hitel preko zelenih gozdov in mu je obvisel na polju, ki se je širilo onkraj gozdov. In kar hipoma je Kekec zavriskal in je pričel vihteti svoj klobuček, zakaj tam sredi polja je zagledal domačo vasico. Bele hišice je videl; sredi njih pa se je dvigal rjavi zvonik farne cerkve. Kekec je kar poskočil na noge in je strmel in vriskal. Gelj, saj ni daleč od doma. O, samo dobro uro hodá, pa je doma pri materi in Kezi. A kaj pomaga vse to, ko pa mora služiti pri divjem možu, ki ga ne izpusti izlepa. Še tri dni mora služiti in še tri dni ne more domov.
 
Kekec je postal žalosten, da je povesil glavo. Iz žepa je privlekel svojo ljubo piščalko, da bi si zapiskal v svoji žalosti. A pri tem se je ozrl na sosedne snežnike, ki so se dvigali strašno visoko proti nebu. Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v solčnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že pri sami misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tiste strašnem skalovju.
{{prelom strani}}
navpične stene, ki so se svetile v solčnih žarkih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že pri sami misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tiste strašnem skalovju.
 
»Kaj ni ta gora Škrlatica.« je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. »Resnično - to je Škrlatica, in na Škrlatico ni še nihče priplezal. O, in kako tudi? Niti jaz bi si ne upal, niti jaz, ki se ne bojim divjega moža Prisanka. In tam doli je log, zeleni log Vile Škrlatice. Kaj, če bi jo poklical, da mi da cekin? Za cekin pa si kupim citre. In sviral bom, od jutra do mraka bom sviral ... Kaj, če bi jo res poklical?«
 
A človek tam gori ga ni mogel slišati, ker je bil predaleč in previsoko. Kekec je videl zdaj, da se tisti tepec ne premika več počasi, ampak naglo, naglo, kakor da bi se mu mudilo. Kar zagomazelo mu je po hrbtu in nič več ni mogel gledati tistega drznega plezanja. Obrnil se je vstran in si je zakril oči z rokami ... Ko se je nekoliko pomiril, se je spet ozrl tja gor na Škrlatico. Zagledal je človeka že vrhu stene. Stal je mirno tam, kakor da bi počival po trudapolnem potu. A že se je obrnil in začel plezati navzdol.
{{prelom strani}}
 
»Ha, kaj ti nisem rekel, da ne prideš nikamor.« je zavpil Kekec in si je oddahnil. »O, nihče ne pride na Škrlatico, nihče! Samo Kekec bo prišel nekega dne, samo Kekec, ko doraste in bo močan kakor divji mož Prisanek ... Le hitro nazaj, ti tepec, in pazi, da se ne prekotališ!«
 
Tam doli pod Škrlatico pa je tekla skozi rušje deklica. Na vso sapo je hitela proti zelenemu logu, ki se je dvigal lepo in prijazno onkraj rušja. V roki je držala velik in rdeč mežikelj. Tuintam ga je pogledala in se je nasmejala. . »Pa sem ga le utrgala!« je rekla tedaj. »O, huda je bila pot preko tistih groznih skal! A vendarle sem prišla do mežikeljna in sem ga utrgala. Pa bo zdaj Vila ozdravela ...«
 
Bila je Jerica, ki jo je bil videl Kekec na Škrlatici. V ranem jutru je zapustila Vilin dvorec, pa je splezala na goro. Strašne so bile skale in prepadi tako grozni! A Jerica jih je premagala, pa se ni bala. Kadar se je pričela tresti nad strmim prepadom, pa se je kar pokrižala in je poklicala svojo mamico iz nebes. In minil jo je strah in nič več se ni tresla. Tako je našla visoko tam gori na mrzli steni rdeči mežikelj, in zdaj ga nese bolni Vili, ki jo gotovo že težko čaka doma.
{{prelom strani}}
Tako je našla visoko tam gori na mrzli steni rdeči mežikelj, in zdaj ga nese bolni Vili, ki jo gotovo že težko čaka doma.
 
In Jerica je tekla še hitreje skozi rušje. Stopila je v hladni log, kjer je prepevalo tisoč in tisoč glasnih ptičev. Izza zelenja se je zasvetil beli dvorec in Jerica je stekla preko žive trate. Stopila je v vežo in je prišla vsa zasopla in znojna v krasno sobo, kjer je ležala na beli postelji bolna Vila Škrlatica.
 
Vila se je sklonila k njej in jo je rahlo dvignila. Sedaj šele je zapazila, kako je deklici obleka vsa raztrgana in roke vse razpraskane in krvave. Pa se je Vila bridko nasmehnila. Še enkrat je poljubila Jerico na rdeči, od solnca ves ožgani obraz, in jo je ponesla na rokah v sosedno sobo. Tam jo je slekla in jo je položila na belo, mehko posteljo. Pogrnila jo je z lepo odejo in je sedla kraj postelje na stol.
{{prelom strani}}
 
In Jerica je spala, dolgo je spala in se ni prebudila niti enkrat ... Ko je odprla oči, je pričela gledati vsa začudena okrog sebe. Bila je sama v sobi. Globoka tišina je vladala kroginkrog. Čulo se je samo pritajeno petje ptičev, ki so prepevali zunaj po samotnem gorskem logu. In Jerica se je čudila in v prvem trenutku niti vedela ni, kje pravzaprav biva. Toda polagoma se je domislila vsega. In tedaj jo je bilo sram, da ji je postalo slabo. Sram jo je bilo Vile in zato je kar skočila s postelje in se je naglo opravila. Oblekla si je svojo raztrgano obleko in svoje težko, nakovane čevlje. Sedla je na stol in je čakala, ker ni upala iz sobe. Samo enkrat je stopila tja k oknu, da bi videla, če še sije solnce. Odgrnila je težko zaveso, pa je videla, da se bliža solnce že visokim goram. Nato je sedla na stol in je čakala. Spanje ji je bilo prineslo spet vse moči in Jerica se je čutila čilo in zdravo.
 
»O, tega ne bo treba več.« je rekla Vila in jo je postavila nazaj na tla. »Veš, jaz zbolim samo vsakih sto let enkrat in sem potem bolna vse leto, če mi dobra duša ne prinese tistega rdečega mežikeljna s skal. Zdaj bom spet zdrava in vesela dolgih sto let. Zato mi ni treba več tistega mežikeljna.«
 
In Vila je prijela Jerico za roko. Odvedla jo je v drugo sobo in jo je umila tam z mrzlo vodo. Lepo jo je počesala in jo je oblekla v belo obleko, ki jo je vzela iz velike omare. Obula jo je v bele, žametne čeveljčke in jo je zavezala dolge lase s svileno pentljo. Jerica se je kar tresla od radosti, da ima novo, lepo obleko. Obrazek ji je kar žarel, pa tudi sram jo je bilo, ker ni imela še nikoli take obleke. Niti v zrcalo se ni upala pogledati, ko ji je rekla Vila, naj pogleda, kako lepa je. Naposled pa se je vendarle pogledala. Pa se je začudila, da je kar sklenila roke. Videla se je v velikem zrcalu, od nog do glave se je videla, pa skoro sama sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je lepa, tako lepa, da se je Jerica sramovala sama sebe. Zato je povesila oči. Bila je vsa rdeča in se ni upala več pogledati v zrcalo.
{{prelom strani}}
vendarle pogledala. Pa se je začudila, da je kar sklenila roke. Videla se je v velikem zrcalu, od nog do glave se je videla, pa skoro sama sebe ni mogla spoznati. Oj, bila je lepa, tako lepa, da se je Jerica sramovala sama sebe. Zato je povesila oči. Bila je vsa rdeča in se ni upala več pogledati v zrcalo.
 
Škrlatica se ji je smejala in ji je ravnala zlate lase. . »Ali vidiš, Jerica.« je govorila Škrlatica. »Ali vidiš? Pa si zdaj lepa, o, še lepša kakor jaz. Da bi te videla zdaj mačeha, pa bi te ne spodila več od doma. Ne upala bi se, Jerica, prav res bi se ne upala.«
»Ne boj se, Jerica!« jo je tolažila Škrlatica. »Saj Prisanek ne stori nič žalega Kekcu in Tinki. Lepo ju bo gostil nekaj dni. Potem pa ju izpusti domov. Le verjemi mi, Jerica! Saj poznam Prisanka in vem, da ne stori nikomur nič žalega. Čuden mož je in godrna vedno. Vsako leto podre na enem kraju svoje zidovje. Kdor pride tisti dan v njegovo hišo, se mu godi dobro. Ravno včeraj je podrl zidovje, a danes ga je že spet zgradil. In ravno včeraj sta zašla Kekec in Tinka k njemu. Zato pa se jima bo dobro godilo.«
 
Jerica ji je verjela in se je potolažila. Škrlatica pa je še pripovedovala o divjemu možu Prisanku. Da, čuden mož je in močan, da z eno roko izruje najvišjo bukev. V lepem prijateljstvu sta živela nekoč Prisanek in Škrlatica. Vila je hodila vedno in vedno tja v dolino, pa je pomagala ljudem, ki so jo klicali v svojih silah in potrebah. Vse jim je storila; pomagala jim je na polju in doma; pomagala je ubožnim in bolnim. A to je jezilo divjega moža. Vedno in vedno ji je govoril, da jo ljudje izkoriščajo in jo kličejo na pomoč tudi tedaj, ko bi jim ne bilo treba. A za hrbtom se ji posmehujejo, ker je tako milosrčna in dobra. In ljudje naposled niso hoteli več delati. Potuhnili so se, pa so poklicali k vsakemu delu Vilo Škrlatico. V svoji milosrčnosti je bila Vila tako kratkovidna, da ni opazila tega. Pa je napravila ljudem vse ... To je divjega moža tako razjezilo, da je prihrumel v svoji jezi k njej. Vse ji je povedal, vse o potuhnjenih ljudeh, ki se norčujejo v vasi iz Vile Škrlatice. A Vila mu ni verjela in se mu je smejala ... Pa je udaril Prisanek z nogo ob tla, pa je rekel. »Ker si taka in ker si slepa, pa ti odpovem prijateljstvo. O, Vila Škrlatica! Visok zid postavim med tvojo in mojo lastjo in preko tega zida ne pride nihče. Niti ti, Vila Škrlatica! Kadar pride živa stvar skozi ta zid, takrat pridem k tebi. A prej gotovo ne, ker si tako lahkoverna in slepa! - Še enkrat je udaril mož z nogo ob tla, potem pa je šel razjarjen in jezen. In še tisti dan je ogradil svoje domovanje z visokim zidom.
{{prelom strani}}
zid postavim med tvojo in mojo lastjo in preko tega zida ne pride nihče. Niti ti, Vila Škrlatica! Kadar pride živa stvar skozi ta zid, takrat pridem k tebi. A prej gotovo ne, ker si tako lahkoverna in slepa! - Še enkrat je udaril mož z nogo ob tla, potem pa je šel razjarjen in jezen. In še tisti dan je ogradil svoje domovanje z visokim zidom.
 
Vila Škrlatica ga ni več videla. Pa tudi njej so se odprle tiste dni oči in je spoznala, kako so jo zlorabljali ljudje. Silna jeza jo je navdala in tisti dan je prisegla, da ne pomaga živemu človeku več. Zaprla se je v svoj dvorec in nič več ni hodila v dolino. Pa so jo klicali ljudje. »O, pridi, Vila Škrlatica! V sili smo in potrebi. Pomagaj nam!« - A Škrlatica jih ni slišala in od tistega dne ni pomagala nikomur več. Niti onemu, ki je bil v resnični potrebi. Tuintam je stopila k visokemu zidu in je zaklicala. »Oj, pridi, Prisanek! Lahko podreš zdaj svoj zid, ker ne maram več pomagati ljudem. Hudobni so ljudje in so me imeli za norca. Oj, Prisanek! Ali slišiš.« - A Prisanek je samo godrnjal za zidom. . »Še ni prišla živa stvar skozi zid. Hodi, Škrlatica, in me pusti pri miru!« - Tako je zavpil divji mož Prisanek in je odšel v svojo hišo.
Škrlatica jo je pogledala, pa je vedela, zakaj Jerica zdihuje. . »Pojdiva!« je rekla po jedi. »Greva v zeleni gaj in odtam do zidovja, ki obdaja Prisankovo domovanje. Pokažem ti vse, in nemara se mi posreči zdaj, da omečim divjega moža.«
 
In šli sta. Po lepi poti sta šli, po mehkem mahu skozi senčnati log. Solnce je stalo tik nad belimi snežniki in njegovi zadnji žarki so poljubljali tiho zagorsko dolinico. Od vsepovsod so se oglašali glasni ptiči in so peli svojo veselo, drobolečo večernico. Lahek veter je pošumeval med zelenim listjem, da je drhtelo in pelo s tihim glasom. Prijeten, sladek vonj se je razlival po vsem logu. Saj so rasli na vsaki trati gosti grmi rdečega ravšja in ob potu so bili vsepovsod nasejani gorski nageljni in so dehteli, dehteli ...
{{prelom strani}}
se je razlival po vsem logu. Saj so rasli na vsaki trati gosti grmi rdečega ravšja in ob potu so bili vsepovsod nasejani gorski nageljni in so dehteli, dehteli ...
 
Škrlatica in Jerica sta molčali vso pot. Iz loga sta prišli na beli prod in do šumečega gorskega potoka, ki se je penil med kamenjem in skalovjem. Preko ozke brvi sta šli čez potok in sta zavili v gosto rušje, ki se je širilo onkraj proda prav do snežišča pod belimi stenami. In kar hipoma sta stali pred visokim, visokim, kamenitim zidom in nista mogli naprej.
 
Kekec se je zasmejal onkraj zida. »Kako se mi godi? I, nu - divje koze pasem pri Prisanku. A divje koze so zverjad, ti rečem, Jerica! O, naša Keza je res prav pohlevna stvar. Nikoli več je ne bom zmerjal, nikoli več ... Tri koze so mi ušle danes, sam Bog ve, kam. Pa bom moral služiti Prisanku pet dni. Dva zato, ker sem ga dvakrat prav hudo premikastil; tri zato, ker sem mu izgubil tri koze ... O, to bo robantil v hiši! Pa se ga ne bojim, naká, ne bojim se ga. Le naj poizkusi! Pa prasnem spet vanj in ga premikastim ...«
{{prelom strani}}
 
In Kekec se je zasmejal vnovič. Jerica pa je v svojem strahu kar sklepala z rokami. A Kekec je nadaljeval. »Ni mi hudo drugače. Veš, Prisanek zna skuhati dobre žgančke, da le kaj! Pa mi je dobro ... Lepo pretolčem teh pet dni pri njem, a potem se vrnem s Tinko domov. Da ne pride še več dni zraven, za to bom že poskrbel. Saj sem Kekec, a Kekcu je mogoče vse. Še celo divjega moža sem zmikastil, pa bi se bal? Naka ... Veš, Jerica, Tinka si je zvinila nogo. Zato ne more domov. A Prisanek jo ozdravi. Saj je rekel davi tako. Na postelji leži, a poleg nje bela mucika. In mucika mijavkca in Tinka se smeje, pa ji je dobro ... A ti, Jerica, kaj delaš tu? Kaj nisi šla čez gore k teti Nežari? Ha, Jerica?«
 
 
In Jerici je postalo v srcu tako hudo, da je na glas zajokala. A Vila jo je pričela božati po laseh in jo je tolažila z lepimi besedami. Za roko jo je držala in jo je vedla skozi rušje. Preko brvi jo je vedla v samotni dehteči log, kjer se je svetlil sredi večernega mraka njen krasni dvorec ...
{{prelom strani}}
 
== 11. ==
676

urejanj