Kekec na hudi poti: Razlika med redakcijama

 
Kekec je zasadil palico v zemljo in je prekrižal roke na prsih. Pa je čakal, da zarohni Prisanek in ga zgrabi, ker je izgubil tri koze. A Prisanek ga je samo pogledal in je odvrnil prav mirno. »Hm, že prav! Boš pa pasel tri dni več!« - Pričel je naglo preštevati svoje koze. Ko jih je preštel, je zaprl leso in se je napotil proti hiši. Kekec je stopal za njim in se je čudil na vso moč, da ga ni divji mož prav nič oštel. Šla sta ob visokem zidu in tedaj je šinila Kekcu v glavo lepa misel, da se je kar namuznil. . »Stric Prisanek!« je rekel kar nenadoma in je pokazal z roko na zid. »Ali je res, da podrete ta visoki zid, kakor hitro pride živa stvar skozenj? Ali je res? Glejte, na vasi pripovedujejo tako ljudje. Pa jim ne verjamem ...«
{{prelom strani}}
 
»Res je, res!« je odgovoril Prisanek. »Tako sem prisegel pred sto leti in svoje prisege ne prelomim nikdar. Pa čemu vprašuješ, paglavec? Kaj misliš, da se boš splazil ti skozi zid? Hehe, Kekec, hehe!«
 
Kekec se je čudil, pa ni mogel verjeti. Z glavo je majal, pa je gledal Tinko. A tedaj je stopil Prisanek v sobico. Kar z rokami je prijel malo Tinko in jo je dvignil. . »Jest gremo, Tinčica!« je govoril prav sladko. »Pripravil sem mlekca zate in dobrih mlincev. Da boš vesela, Tinčica!« - In Tinka se je nasmejala in se ni prav nič bala Prisanka. In kako tudi? Saj sej je igral Prisanek ves dan z njo in ji je govoril prijazne stvari. Pa še celo dobrih sladkarij ji je prinesel, da se je mala Tinka malo posladkala in oblizala. Pa se ga naj zato boji?
 
Kekec se je še vedno čudil in je zmajeval z glavo. Ker nič več ni poznal sestrice, ki je prej že jokala, če ji je kdo pokazal samo prst. Glej jo no - Tinkaro! Pa se ne boji Prisanka. A davi se je kar drla samega strahu, ker je morala sedeti s Prisankom za mizo. A zdaj pa pusti, da jo nese divji mož k mizi in se še celo smeje. Čudno, čudno ... Kekec je šel za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavckala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.
{{prelom strani}}
za njima. Pa tudi mucika je šla za njima in je mijavckala vso pot. Kekec je molčal, ko je otepal rumene žgančke. Zamislil se je bil v svoje misli in le tupatam je pogledal na Prisanak in se je namuznil. Tinka je jedla svoje sladke mlince in je pila belo mlekce. Prisanek pa je govoril prijazne besede in jo je dražil, da se je morala mala Tinka tupatma zasmejati.
 
Ko se je stemnilo, so šli spat. Kekec se je spet zavil v debelo odejo in je legel tam v kotu kar po tleh. Tinka je ležala lepo na svoji posteljici. A Prisanek se je premetaval zunaj v veliki izbi po pógradu. Pa je ječal, bridko ječal, ker ni mogel zaspati. Njegovo ječanje sta slišala tudi bratec in sestrica v sosedni sobici, pa nista mogla zaspati. . »Ali slišiš, Kekec.« je vprašala Tinka potihoma. »Ali slišiš, kako ječi zunaj Prisanek? Pa zakaj ječi tako?«
Prisanek pa je odgovoril. »O, ne tlači me huda môra. Samo težke sanje imam in v sanjah ječim, da je strah. Hm, nerodno mi je, ker spim tako slabo ... A nocoj sem spal prav dobro. Pokaži mi tisto piščalko, ki si nanjo piskal sinoči! Veš, nekaj časa sem te poslušal sinoči. A potem sem kar zaspal in sem spal tako lepo kot še nikoli. Vsak večer mi boš moral zdaj piskati, ti Kekec! To ti rečem že danes ... Pokaži mi piščalko!«
 
»O, kajpak! O, seveda! Da mi jo vzamete, stric Prisanek!« je odgovoril Kekec, ker se je zbal za svojo piščalko. Kar jopič je zapel, pa je stopil dva koraka nazaj. A Prisanek mu je prigovarjal toliko časa, da je naposled le pokazal piščalko. Mož jo je gledal nekaj časa, pa tudi zapiskal je nanjo. A kar hipoma je prijel Kekca za ramo in je rekel. »Ti, Kekec - ti mi boš prodal to piščalko. Zapiskam si nanjo vsak večer, pa bom lepo zaspal in ne bom stokal nič več. Kar hitro mi povej, koliko zahtevaš zanjo!«
{{prelom strani}}
naposled le pokazal piščalko. Mož jo je gledal nekaj časa, pa tudi zapiskal je nanjo. A kar hipoma je prijel Kekca za ramo in je rekel. »Ti, Kekec - ti mi boš prodal to piščalko. Zapiskam si nanjo vsak večer, pa bom lepo zaspal in ne bom stokal nič več. Kar hitro mi povej, koliko zahtevaš zanjo!«
 
Kekcu je stopil samega strahu znoj na čelo. Skočil je k Prisanku in se je obesil za njegovo roko. . »Oj, ne stric Prisanek!« je zavpil. »Ne prodam piščalke. Za ves svet je ne prodam ... Dajte mi nazaj piščalko, mojo lepo piščalko mi dajte nazaj!«
 
Kekec je zavriskal še enkrat in je stekel iz hiše. Tekel je vso pot. Samo tam ob zidu se je ustavil, kjer je bil sinoči Prisanek odluščil tisti zlati kamenček. S svojo dolgo palico je pobezal v luknjico. . »Pojde, pojde!« se je zasmejal. »Ej, stric Prisanek! Podarili ste mi citre in ste dobri kot nihče. A vendar vas bom prekanil, oj, lepo prekanil!« - In Kekec se je smejal do staje. Odprl je leso in divje koze so se zaprašile po skalovju. Kekec je zažugal s pestjo za njimi. . »Pa tudi vas bom prekanil. O, le čakajte! Samo štiri dni vas bom še pasel. A potem nikoli več ... O, le počakaj, ti divja zverjad! Ti še ne poznaš Kekca!«
{{prelom strani}}
 
Kekec je pobral velik šop slame in ga je zvezal z vrvjo. Pritrdil ga je k svoji malhi in tako se je pričel plaziti po skalovju za divjimi kozami. Tam na planotici pa je pričel naglo vezati slamo. Na štiri šope jo je razdelil in jo je trdo zvezal. Nato je šel preko zmrznjenega snežišča in je postavil na vse štiri strani šop slame in ga je pritrdil z debelim kamnom k skali. Nato je šel nazaj in je sedel na svojo skalo. Gledal je tja gor, kamor je bil postavil tiste štiri šope slame. Glej, pa se je še celo njemu zdelo, da sedé
tam gori štirje možički. Zavriskal je, da je poskočila nedaleč vsa prestrašena koza. Zaprašila se je preko snežišča in je hotela v skalovje. A hipoma je obstala, ker je mislila, da sedi tam na skali človek. Obrnila se je, pa je bežala v drugo stran. Pa tudi tam je sedel možiček; ravno tako na tretji in četrti strani. Koza je videla, da ne more nikamor. Zato je šla nazaj po snežišču, pa se je pričela mirno pasti.
Tisto lepo, ubrano zvonjenje je poslušala tudi mala Tinka. Sedela je na trati pred kamenito hišo in se je igrala z belo muciko. A kar hipoma je začula tisto zvonjenje. Nekaj trenutkov je strmela in se je čudila. A potem se je domislila, da je danes nedelja. O, ob nedeljah jo je mamica vedno oblekla v lepo obleko. V rdečkasto šlabankico jo je oblekla in krog vrata ji je zavezala svileno rutico. Pa sta šla s Kekcem k maši. Pri maši pa je bilo tako lepo, o tako lepo! - Glej, pa tudi danes je nedelja. A danes ne gre k maši, ker mora biti daleč od doma pri Prisanku. Bog ve, kaj dela zdaj mamica? Že dolgo časa je ni videla, o, tako dolgo že ne ... Tinka je povesila glavico. V mladem srčecu jo je zaskelelo nekaj bridkega, da je vzdihnila na glas.
 
»Mamica! Mamica!« je zaklicala potem in je zajokala. Bela mucika je mijavkcnila in je dvignila rep. Stisnila se je k Tinki. A Tinka je ni videla več. Tinka je jokala, na ves glas je jokala in je klicala mamico. Iz hiše je pritekel Prisanek ves prestrašen, misleč, da se je dogodila nesreča. . »Kaj je, Tinčica? Kaj je.« je izpraševal in se je sklonil k njej.
{{prelom strani}}
več. Tinka je jokala, na ves glas je jokala in je klicala mamico. Iz hiše je pritekel Prisanek ves prestrašen, misleč, da se je dogodila nesreča. . »Kaj je, Tinčica? Kaj je.« je izpraševal in se je sklonil k njej.
 
A Tinka mu ni odgovorila, ampak je jokala vedno huje. Prisanek ji je prigovarjal z lepimi besedami. A vse ni pomagalo prav nič. Tinka je jokala venomer in je klicala mamico. Prisanek si ni znal pomagati več. Prijel je jokajočo deklico, pa jo je ponesel v hišo. Ponujal ji je sladkarije in je govoril lepe besede. A Tinka ni marala prav za nič. Niti poslušala ga ni, ampak je jokala, da se je kar tresla.
Lep je bil vrt, ki se je širil okrog belega dvorca Vile Škrlatice. Bilo je vse polno gredic, posejanih z najlepšimi gorskimi cveticami. Prijeten, blagodajen vonj se je širil kroginkrog, da se je Jerica kar smehljala, ker ji je bilo tako prijetno v srcu. Poslušala je ptice, ki so prepevale po širnem logu in se je čudila temu krasnemu petju. Sedela je na klopci sredi čudovitega vrta, pa se je smehljala, samo smehljala, ker je pozabila sredi te krasote na vse - na skrbi in na svojo grenko žalost.
 
A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo daleč tam iz zagorske vasi. Jerica se je zganila in je poslušala. In hipoma se je spet domislila Kekca in Tinke ter uboge mačehe, ki vzdihuje zdaj doma po otrokih. Zabolelo jo je v srcu, da je vzdihnila na glas ... Kaj dela tukaj pri Škrlatici? Ali ne bi bilo prav, če bi se napotila domov, pa bi povedala mačehi vse? In mačehi bi odleglo, ker bi vedela vsaj to, da sta Kekec in Tinka še živa ... O, resnično - kar domov se napoti. Razveselila se je bo mačeha, da le kaj! Pa ji pove Jerica vse, kje sta Kekec in Tinka. Še enkrat vzame slovo, potem pa se napoti čez gore k teti Nežati in tam bo služila, tako dolgo služila, da bo prav teti Nežari.
{{prelom strani}}
mačehi vse? In mačehi bi odleglo, ker bi vedela vsaj to, da sta Kekec in Tinka še živa ... O, resnično - kar domov se napoti. Razveselila se je bo mačeha, da le kaj! Pa ji pove Jerica vse, kje sta Kekec in Tinka. Še enkrat vzame slovo, potem pa se napoti čez gore k teti Nežati in tam bo služila, tako dolgo služila, da bo prav teti Nežari.
 
Tako je sklenila Jerica in je vstala. Hotela je v dvorec, da se lepo zahvali Škrlatici za dobroto in prijaznost. Poprosi jo za tisti rdeči mežikelj, da ga ponese domov mačehi. Z njim se je pozdravila Škrlatica, pa se pozdravi tudi uboga mačeha, ki je tako bolna. Saj Jerica ni bila huda nanjo, prav nič ni bila huda, čeprav jo je spodila mačeha od doma. Jerica je bila prepričana, da mačeha ni hudobna. Samo zaradi bolezni je tako zadirčna in nagla. Nemara ji je zdaj celo žal, da je spodila pastorko od hiše, pa se kesa. Nemara ...
 
Jerica je šla za Škrlatico in se je vsa vesela in srečna smehljala ...
{{prelom strani}}
 
== 12. ==
676

urejanj