Opatov praporščak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september in 30. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222 in 225–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=all2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=all|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=all|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=all|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=all|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=all|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=all|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=all|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=all|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=all|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=all|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=all|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=all|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=all|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=all|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=all|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=all|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=all|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=all|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=all|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=all|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=all|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=all|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=all|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=all|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=all|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=all|253}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=all|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=all|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=all|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=all|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=all|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=all|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=all|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=all|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=all|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=all|264}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12}}
 
==I.==
Vrstica 670:
 
Namesto, da bi bil opravil večerno molitev, je opat izpraznil steklenico rujnega laškega vina. Zadeva z Glogvicem ga ni več skrbela in zato so se njegove misli bavile samo s – Polonico.
{{prelom strani}}
==XII.==
»Moj ljubi fant, ne hodi z doma. Ostani tu! Prosi gospoda opata, naj pošlje koga drugega v Rim!« Tako je ihtela Polonica, ko je Rovan jemal od nje slovo, da nese samostanski dar 65 cekinov kardinalu Kristofu de St. Cyriacus v Rim.
 
Rovan je z vso ljubeznivostjo tolažil svojo ljubico, ali umiriti je vendar ni mogel.
 
– Lej, Polonica, ji je govoril, saj sama veš, da moram iti. Opat nima nikogar v samostanu, na katerega bi se mogel zanesti. Da pošlje mene, to je dokaz posebnega zaupanja.
 
– Vem, Andrejče, da te ima opat rad. Ali vendar te ne morem pustiti. Tako tesno mi je pri srcu, prav kakor bi te nikdar več ne videla.
 
– Takih skrbi se le otresi, se je smehljal Rovan. Tudi Rim ni na koncu sveta in jaz sem mlad in krepak ...
 
– Tako temne slutnje me navdajajo, je šepetala Polonica.
 
– Opat mi je poveril važne posle, je pripovedoval Rovan. Tudi do patriarha moram iti v Oglej in do opata Castiela v Brondolo, ki je vicarius generalis zatiškega samostana. In opat mi je zatrdno obljubil, da dobim plemstvo, ko se vrnem. Vojvodinja Virida je že pisala vojvodi Viljemu ...
 
Polonica pa se ni dala utolažiti. Tudi Rovanova slovesna obljuba, da na vsak način zapusti samostansko službo, čim se vrne iz Rima, je ni potolažila. Slovo je bilo žalostno, tako da se je moral Rovan naposled dekletu kar iz rok iztrgati in pobegniti.
 
Dekle sta tolažila stara mati in pa Matija Jazbec, katerega je bil Rovan pripeljal seboj, ter mu naročil, naj čuva Polonico in njeno staro mater.
 
– Matija ni mogel videti solza. Ljubil je samo vesele ljudi in tudi ni pojmil Poloničinega gorja.
 
– Kaj vraga zdihuješ, se je jezil in potlačil pesti v žepe. Saj pride nazaj! Jaz se še takrat nisem jokal, ko me je nevesta za vedno zapustila. Eno merico rakije zvrni, pa ti koj odleže.
 
– Beži, beži, tepec, se je repenčila starka. Kaj misliš, da bo dekle pilo rakijo, kakor kak samostanski vojščak?
 
– Zakaj pa ne? se je čudil Matija. Rakija je najboljše zdravilo za vse bolezni. Moja nevesta – Bog ji daj dobro, zdaj je omožena in trikrat na dan tepena –
 
Celo Polonica se je vzlic svoji žalost nasmehnila.
 
– Kaj si imel nevesto, Matija? ga je vprašala in si otrla solze.
 
– Pa še kakšno! se je bahal Matija. Najlepša je bila v šentviški fari. Samo rakijo je rada pila.
 
– Zakaj je pa nisi vzel?
 
– Zakaj? Hm! Saj bi jo, če bi me ne bila pustila. A ona je hotela, naj se jaz rakije odvadim, jaz sem pa hotel, naj se je ona odvadi. Kam bi bila tudi prišla, če bi bila oba pila! No, in zato je vzela mežnarja v Št. Vidu. Bog ji daj dobro – slabo se ji godi, da bolj ni mogoče.
 
– Saj tudi ne zasluži, da bi se ji bolje godilo, je trdo pripomnila starka. Če jo mož tepe, ima prav. Kaj pa vedno tišči v farovž.
 
{{redakcija|– M|M}}atija je modro prikimal.
 
– Prav pravite, mati, je rekel resno. Ali če bi vsak mož tepel ženo, ki sili za duhovniki, bi v zatiških gozdih kmalu palic zmanjkalo. Pa ženske niso same krive. Jaz poznam naše gospode –
 
– Jaz tudi, je rekla starka.
 
– Pa se vam ni treba ničesar bati, je dejal Matija. Rovan je meni naročil, naj pazim na vas, in če mi pride kak kutar –
 
– Mu bom že sama pokazala vrata, ga je prekinila starka. Vas nič ne potrebujem –
 
– Kaj? Mene ne potrebujete? Kaj pa hočete ve dve. Sami sta –
 
– Le nič ne skrbi, Matija, je nadaljevala starka, tako zapuščeni tudi nisve, kakor misliš. S sosedi imava dogovorjeno znamenje zaradi pomoči.
 
Matija je pa bil užaljen. Široko se je razkoračil pred starko, položil svojo težko roko na njeno ramo in dejal:
 
– Mati, vi ste neumni. Prav res, da ste neumni. Kaj je hiša brez moškega? Farovška kuharica, tista Lojzka, ki je prej služila v Št. Vidu, mi je enkrat dejala: Matija, če že ni moškega, saj en par moških hlač mora vedno biti v hiši. Tako mi je pravila Lojzka, in to je bila pametna ženska. In zato vam prinesem par hlač, da jih obesite na vrata – tujim ljudem za strašilo, vam pa za tolažbo, da čuva nad vami sam Matija Jazbec.
 
– Tepec – to je bilo vse, kar je odgovorila starka.
 
– Tepec? Kdo je tepec? Ali sem jaz tepec? Strela božja, če mi to še enkrat rečete, vam prevrnem kolibo. Meni je Rovan naročil, naj čuvam vas in Polonico in jaz izpolnim svojo obljubo. Če vam je to všeč ali če vam ni všeč – je meni vseeno. Jutri prinesem hlače in te bodo visele na vratih in vsak dan bom prihajal zjutraj ali pa zvečer, da vidim, kako je pri hiši. Tako bo in nič drugače.
{{prelom strani}}
Starka še odgovora ni dala, nego je odšla v hišo. Matija pa je sedel poleg Polonice na klop in ji, kolikor je njemu sploh bilo mogoče, nežno začel praviti:
 
– Ali si že kdaj videla, kako ujame jastreb svoj plen?
 
Polonico je to vprašanje presenetilo.
 
– Seveda sem videla!
 
– Kaj ne – jastreb kroži nekaj hipov po zraku, potem pa švigne kakor strela z neba nizdol in – plen je v njegovih krempljih. Vidiš, punica – Matija se je primaknil bližje in začel govoriti s pritajenim glasom – vidiš, punica, na svetu je tudi dosti moških, ki so kakor jastrebi. Če bi te kateri teh videl, bi tudi švignil nizdol in te skušal v kremplje dobiti. Sem na samoto se sicer težko kdo izgubi ali mogoče je vendar.
 
– Ne bojte se za-me, je pripomnila Polonica. Ponoči se noben človek ne upa sem gor, podnevi pa je dosti sosedov, ki bi prihiteli na pomoč.
 
– Nikar se preveč ne zanašaj na sosede. Zanašaj se sama na-se. In če bi se ti približal kak jastreb – brani se.
 
Matija je segel v svoj jopič in vzel iz žepa fino izdelano bodalce.
 
– To-le, Polonica, nosi vedno pri sebi. Nekdaj je to bodalo nosila pri sebi imenitna italijanska gospa. To bodalce ti bo v večjo pomoč, kakor če obesiš na vrat še toliko škapulirjev. Zdaj je v samostanu vse polno vitezov in njihovih hlapcev. To so nevarni ljudje, ki nobene ženske ne puste v miru. Če bi kdo iztegnil svojo roko po tebi – kar suni –
 
– Hvala vam, je odgovorila Polonica in vzela bodalce, katero je občudujé ogledovala. Vi ste res dobri.
 
– Kajpak da sem dober, se je smejal Matija. In po Rovanu nič ne žaluj. Teh par tednov, kar bo na potovanju, boš že prebila. Saj ni šel med divjake, da bi se mu moglo kaj zgoditi. No – in če že ne pride nazaj ali si pa izbere drugo – pasja dlaka – če bi drugače ne šlo, te pa vzamem – jaz!
 
In zdaj se je še Polonica vzlic svoji žalosti zasmejala na glas.
{{prelom strani}}