Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september in 30. september–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222 in 225–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14}}
==I.==
Vrstica 755:
In zdaj se je še Polonica vzlic svoji žalosti zasmejala na glas.
{{prelom strani}}
==XIII.==
Minolo je več tednov, odkar je bil Rovan odšel v Rim. V zatiškem samostanu je bilo še vedno polno gostov, ki so veselo in brezskrbno živeli in si kratili čas s pijančevanjem, z lovom in z igrami. Tudi javni cesarski notar Leutbin iz Ljubljane se je mudil v samostanu in imel menda mnogo opravil, ker je cele ure presedel v opatovem stanovanju. Menihi so bili skrajno nezadovoljni, ker so slutili, da je cesarski notar Leutbin prišel v zadevah, ki utegnejo samostan jako mnogo stati. Ali menihi se niso mogli ganiti, ker jim je bilo še vedno prepovedano zapustiti samostan.
Med kmeti pa je vrelo. Opat je od njih zahteval vedno več denarja, opatovi gostje pa so kmetske žene in hčere nadlegovali tako, da so večkrat nastali krvavi boji. Tudi Pavel Glogvic se je bil vrnil v samostan in je pogostoma obiskoval grad v Št. Lambertu, da bi si pridobil ljubezen lepe opatove sestre. In kadar je Margareta zopet in zopet odklonila ljubavne ponudbe, se je Pavel Glogvic napil in je z drugimi plemenitaši divjal po vaseh.
Opata je bilo malo videti. Zarana, kadar je v samostanu še vse počivalo, je skrivaj oblečen kot navaden lovec zapustil samostan in brez spremstva krenil v gozde. Časih ga vse dopoldne ni bilo nazaj.
Albertus je bil vsakdanji gost pri Polonici. Nekega dne je bil nekoliko krvav, prišel pred kočo in prosil vode. Povedal je Polonici in njeni stari materi, da je bil v samostanski službi kot lovec, da pa je pobegnil, ker je pretepel meniha Jurija, ki je nekemu kmetskemu dekletu silo delal. S tem se je starki močno prikupil. Verjela je, da je tujec sedaj tatinski lovec, saj se je večkrat zgodilo, da je kdo iz samostana pobegnil in se potikal po gozdih, in zaupala mu je tembolj, ker ni nikdar prosil za prenočišče ter se vedno jako resno in dostojno vedel. Matija, ki je redno vsak dan prihajal, bi bil sicer jako rad videl tega tatinskega lovca, a nikar se mu ni posrečilo, da bi bil nanj naletel. Sicer je pa njegova nezaupnost kmalu izginila, ko je od Polonice izvedel, da je skrivnostni tujec nikdar z nobeno besedico ne nadleguje.
Prišel je pa dan, ko je bil Matija kaj neprijetno prebujen iz te zaupnosti. Prinesel je bil bučo vina na hrib in zadovoljno srkaje rujno kapljico sedel v izbi ter dražil Poloničino babico z vsakovrstnimi burkami, ko so se vrata odprla in je v hišo stopil skrivnostni tatinski lovec. Matija je na prvi pogled spoznal opata, opat pa je spoznal njega, a vendar sta se premagala in tega nista izdala.
– A – ti si torej tatinski lovec, ki zahaja semkaj, je začel Matija z veliko ravnodušnostjo razgovor. Na – pij, da si dušo privežeš.
Ponudil je opatu bučo z vinom in ta – misleč, da ga Matija ni spoznal – se ni branil.
– Slišal sem že dosti, da varuješ te ženske, ki žive tod na samoti, a ogibal sem se te, ker se bojim, da me izdaš samostanskim gospodom, pravi opat.
– Res je! Izdati te moram. To je moja dolžnost. Saj bi še odveze ne dobil, če bi pri spovedi povedal, da sem te zasačil, pa te nisem prijel.
– In če bi se jaz branil? Če bi jaz ne hotel iti s teboj? je vpraševal opat.
– Ho-ho, se je smejal Matija. Kaj misliš, da bo mene hudič vprašal, če bom hotel iti v pekel? Prav nič ne bo vprašal – kar prijel me bo. Seveda, če mu bom ušel – potem me ne spravi v pekel.
– Nehaj vendar s temi burkami, se je zdaj oglasila starka, in pusti moža v miru.
– Burke? Kdo pa uganja burke? Kaj delajo samostanski vojaki burke? Še kadar sem se ga nasrkal, ne delam burk. Ta mož krade samostansko divjačino. Moja dolžnost je, da ga primem in peljem v samostan. Tak je naš ukaz in jaz sem zvest služabnik premilostnega gospoda opata.
Tako je govoril Matija z veliko resnobo. Starka in Polonica sta se čudili, Matija pa se je obrnil do dozdevnega tatinskega lovca in rekel:
– Najbolje bo, če greš sam z menoj. Malo te bodo zaprli, pa bo dobro. Prav lahko boš prestal, saj premilostni gospod so dobrega srca in radi odpuste, če se jih prosi.
– Ne vdam se, je odločno izjavil opat in prijel za kratki meč, ki ga je imel opasanega. Če se me dotakneš, ti razcepim glavo.
Opat je po teh besedah vstal in stopil k vratom, vzel v roko meč in se pripravil na boj. Polonica in njena mati sta zavriščale in planile med moža. Starka je vzlic svoji slabosti potisnila Matijo v kot, Matija pa je skakal kakor besen in se rotil:
– Ti boš meni glavo razcepil! Strela božja, po tej butici so peli že drugačni meči kakor je tvoj in glava je še cela. Jaz ti pokažem, kaj je samostanski vojak. Mi se še hudiča ne bojimo. Koj deneš meč stran!
Opat se je zaničljivo smejal. Ker se ga Matija ni lotil, minila ga je vsa skrb.
– Meč stran, pravim, je ukazal Matija. Ti, Polonica, pa prinesi kak štrik, da ga zvežem. Ali ne boš meča stran dejal? Ti, če me razjeziš – jaz ti polomim vse kosti.
{{prelom strani}}
Opat se ni več zmenil za Matijevo kričanje. Odprl je vrata in je ponosno odšel. Matija je kričal za njim:
– Le čakaj, tat tatinski, ti ne boš dolgo več lovil samostanskih zajcev. Jaz te že še dobim! In kadar te bom imel, te bom tako premikastil, da boš kričal, kakor lačen osel.
Obe ženski sta bili vsled tega prizora jako zbegani.
– Tega bi ne bila mislila, da se bodete spravili na takega reveža, se je končno oglasila Polonica.
– Pogumen pa si, Matija, pogumen, se je rogala starka. Jezik imaš dolg. –
– Le močita, je osorno rekel Matija. Ko bi bil hotel, bi moža lahko desetkrat treščil ob tla. Pa nisem hotel. Kar sta videli, sem storil vse, da bi mož mislil, da ga ne poznam. Jaz pa sem ga spoznal tisti trenutek, ko je odprl vrata.
– Ti ga poznaš? sta hkrati vzkliknili obe ženski. Kdo pa je?
– Volk vseh volkov – zatiški opat.
{{prelom strani}}
==XIV.==
Blizu Križne vasi je imel zatiški samostan veliko pristavo, na kateri je gospodaril zatiškemu opatu nad vse vdan mož, Jernej Kos. Opat je kaj rad hodil semkaj na oddih. Tu se je čutil varnega in tu se je lahko brez skrbi udajal vsem svojim strastem. Hodil je toliko rajši na to pristavo, ker mu je Jernej Kos priskrboval najlepše ženske iz cele okolice in opat je bil velik častilec ženskega spola sploh.
Opat je še tisti dan, ko ga Matija zalotil pri Polonici, prihitel na to pristavo in naročil svojemu zaupniku Jerneju Kosu, da se polasti Polonice in njene babice in ju pripelje semkaj.
– Matija bo gotovo odslej bolje pazil na ženski, je rekel opat Jerneju ali pa ju spravi celo v vas, da ne bo mogoče do njih. Zato ju primi še danes. Staro zapri v klet, na Polonico pa dobro pazi. Čim se nekoliko umiri, čez nekaj dni, se zopet oglasim.
Jernej Kos je bil takoj pripravljen izpolniti opatovo povelje. Izbral je tri zanesljive hlapce, s katerimi je šel že mnogokrat lovit kmetske žene in dekleta, in se ž njimi odpravil na pot. Veselo, pričakujoč obilnega plačila, so odjezdili od pristave in mimo Zatičine proti hribu, koder je na samosti stala koliba, v kateri sta prebivali Polonica in njena babica. Konje so pustili v gozdu, potem pa se splazili skrivajoč se med grmovjem in za drevesi proti kolibi.
– Matija mora biti še v hiši, ker vise na vratih njegove hlače. Treba je, da smo previdni.
– Matija je kakor ris, je dejal hlapec, ki je ležal poleg Kosa. Branil se bo, in kogar Matija zadene, tisti gre gorak s tega sveta. Huda bo, Jernej.
– Ti si pa strahopetnik, je govornika zavrnil Jernej. Opat nam je še za vsako žensko dal tri cekine, za to bo pa dal še več. In kaj bi se Matije bal! Še predno bo mogel roko vzigniti, mu zabodem meč v trebuh.
Možje se niso motili. Na vratih so sicer visele tiste hlače, ki jih je bil prinesel Matija »za strašilo«. Matija pa je bil v hiši. Čeprav je pregnal opata na zvijačen način, tako kakor da ga je res smatral za tatinskega lovca, vendar se ni prav zanašal, da ne poskusi opat siloma, se polastiti Polonice. In zato je ostal na hribu ter nameraval ostati do druzega dne, ko sta se vsled njegovega prigovarjanja nameravali Polonica in njena mati preseliti v bližnjo, pod smreško graščino spadajočo vas.
Jernej Kos in njegovi spremljevalci so ležali v gozdu, dokler se ni zmračilo. Šele zdaj so se dvignili in se previdno bližali koči. Jernej je bil odredil, da ostane eden hlapcev zunaj hiše, da bi kdo ne pobegnil, ostali pa da gredo v kočo.
Vrata so bila samo priprta, tako da se je iz hiše natančno slišalo, kaj da govori Matija.
Napadalci so vzeli meče v roke in Jernej Kos jim je zašepetal na uho: Najprej po Matiji.
Planili so v hišo. Kakor divje zveri so vdrli v sobo. Matija, ki je sedel za mizo je planil kviško, a predno je mogel stegniti roko, udaril ga je Jernej Kos po glavi, da se je takoj ulila kri. Matija je takoj omahnil in je padel na tla.
– Hura – zmaga je naša, je zakričal Jernej Kos in se ozrl po svojih spremljevalcih. Ta dva sta v tistem hipu, ko je bil zadet Matija, skočila nad ženski, ki sta kakor okameneli stali v sobi in vsled strahu in presenečenja nista mogli ne govoriti ne se ganiti. Kakor bi trenil, sta ju hlapca vrgla na tla in ju zvezala.
– Dobro smo opravili, se je smejal Jernej Kos in dobro plačilo nas čaka. Spravite ženski v gozd, medtem pogledam jaz, kako je z Matijo.
Polonica je jokala, upila in prosila, naj jo puste, a napadalci so bili tako vajeni takih prizorov, da so se Polonci samo smejali. Starka pa ni zinila besede. Krčevito je stikala roke, iz njenih oči pa so švigali plemeni najhujšega sovraštva.
Kmalu je prišel tudi Jernej Kos za hlapci v gozd.
– Matija Jazbec ne bo več norcev zbijal na tem svetu, je dejal zadovoljno. Tako sem ga zadel, da teče od njega kri kakor iz studenca. Škoda zanj. Bil je vesel človek.
Zasedli, so prišedši iz gozda, konje. Jernej je vzel na svojega konja Polonico, starko pa drugi hlapec in potem so zdirjali proti Križni vasi.
Samotna in zapuščena je ležala koča na hribu. Skozi odprto okno je mesec vlival svojo mehko luč v sobo in obseval v krvi ležečega Matijo. Nakrat se je Matija začel premikati, odprl je oči in se začel počasi dvigati. Oziral se je krog sebe, kakor bi ne vedel, kje da je in kaj se je zgodilo. Počasi se mu je jel vračati spomin. Z veliko težavo je splezal do klopi, kjer je stal škaf vode in si začel močiti glavo ter izpirati kri.
– Menda boste morali name še malo počakati, gospod hudič, je težko sopeč govoril polglasno. Pošteno me je vsekal, a moja črepinja nekaj prenese.
Polagoma so se mu vračale moči tako, da je mogel stati in storiti nekaj korakov.
– Čisto dobro stojim, je govoril in tudi v glavi ne brenči več tako. Ko bi imel malo rakije, bi bilo kmalu bolje. No, pa voda bo tudi pomagala.
Opiral si je rano do jutra in jo skrbno obvezal. Zabil je potem z debelimi cveki okna in vrata in počasi in težavno odkorakal s hriba, a ne proti samostanu, nego proti smreški graščini. Prišedši na potu do ovinka, od koder se je videl zatiški samostan, se je vsedel na velik kamen in se zatopil v svoje misli. Nakrat je vstal, zagrozil s pestjo proti samostanu in zaklical:
– Trideset let sem bil Vaš služabnik, zdaj bom pa Vaš sovražnik in ne bom popred nehal, dokl{{redakcija|o|e}}r ne bo konec tega samostana in njegovih prebivalcev!
{{prelom strani}}
| |||