Opatov praporščak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober in 5. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227 in 229–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=all2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=all2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=all|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=all|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=all|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=all|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=all|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=all|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=all|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=all|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=all|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=all|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=all|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=all|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=all|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=all|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=all|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=all|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=all|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=all|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=all|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=all|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=all|253}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=all|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=all|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=all|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=all|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=all|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=all|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=all|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=all|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=all|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=all|264}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17}}
 
==I.==
Vrstica 944:
 
– Pomagajte premilostnemu opatu, jim je Jernej Kos ukazal. In med tem, ko so pohiteli na pomoč opatu, ki je bil brez zavesti omahnil na posteljo, je Jernej Kos vlekel Polonico po stopnicah nizdol in jo pahnil v temno klet. V tem ko je zaklepal težka vrata, se je dekle jokaje zgrudilo na vlažno zemljo.
{{prelom strani}}
==XVI.==
Težko je prišel Matija Jazbec na grajščino Smreko. Na potu je večkrat omahoval, kajti bil je vsled izgube krvi silno slab, ali njegova železna volja je premagala telesno slabost. Grajščinski oskrbnik – Rovanov oče – ga je prijazno sprejel in je prijateljsko zanj skrbel, tako da je Matija čez nekaj dni bil zopet na nogah. Samo glavo je imel obvezano, da so ga grajščinske ženske imenovale Turka.
 
Matija je samo staremu Rovanu povedal, kaj se je zgodilo v koči na hribu. Vendar se je kmalu raznesel glas, da sta izginili Polonca in njena babica. Sosedje so bili začeli ženski pogrešati; šli so končno v kočo in se prepričali, da sta izginili, in da je v sobi vse krvavo. A kmetski ljudje so tudi takoj začeli ugibati, da morajo biti pri tem dogodku vdeleženi samostanski ljudje.
 
Tudi na smreško grajščino so prišli glasovi o tem dogodku in vzbudili posebno med ženskami veliko zanimanje. Pri večerji ni bilo o drugem govora, kakor o skrivnostnem dogodku v koči na hribu. Posebno so ženske silile v Matijo, ker so vedele, da je poznal Polonico in njeno babico in da so mu samostanke razmere dobro znane.
 
Toda Matija se ni dal zapeljati, da bi bil kaj povedal, nego je le zbijal navadne svoje šale in se delal popolnoma nevednega.
 
– Časih sem mislila, da si ti Matija moder, kakor kralj Salomon, je nejevoljno rekla dekla Reza, ki je bila najbolj radovedna med vsemi posli. Vse si hotel vedeti in vse uganiti – o tem slučaju pa ničesar ne veš.
 
– Ali misliš ti, Reza, da je bil kralj Salamon res tako posebno moder, kakor o njem pridigujejo? je vprašal Matija mirno in dostojanstveno, kakor mož, ki se zaveda svoje imenitnosti.
 
– No, lej ga, kako neumno izprašuje! se je rogala Reza. Seveda je bil moder. Ali si že pozabil, kako sta se dve materi kregali, čegav da je otrok in kako da je kralj Salamon potem modro uganil, katera je prava mati.
 
– Prava reč, taka sodba, je dejal Matija. Tako modro sodbo, kakor kralj Salamon bi jaz tudi znal napraviti. In še prav gotovo!
 
Ženske so udarile v smeh, Matija pa se ni dal premotiti, nego rekel:
 
– Pravo mater kacega otroka se kmalu najde, ali pravega očeta najti, to je umetnost. Zato pa jaz na tistega kralja Salamona nič preveč ne dam.
 
Zdaj so se ženske začele jeziti in vse vprek vpiti na Matijo, ta pa se je le zadovoljno smejal, kakor vselej, kadar je kako poredno uganil. Vrišč se je šele čez nekaj časa polegel.
 
Kočijaž Marka, ki je bil med tem prizorom samo jedel in jedel, ja zdaj odložil žlico.
 
– Čudne stvari se včasih gode, je rekel cmokaje, prav čudne stvari. V nedeljo sem bil v Višnji gori, pa sem slišal, da je krčmarjeva mačka vrgla eno mačico pa enega psička.
 
– To je že mogoče, je menil Matija. Jaz sem v Ljubljani poznal žensko, ki je rodila enega peka, enega čevljarja in enega krojača.
 
Kočijaž Marka je zazijal, ženske pa so planile na Matijo, obsipale ga z odbranimi psovkami in ga naposled pognale iz veže na dvorišče.
 
Tu je Matija naletel na starega oskrbnika Rovana in šel ž njim pred grajščinska vrata, kjer sta legla v travo.
 
– Bil sem v Zatičini, je povedal stari Rovan in sem izvedel, da je opat bolan. Pripeljali so ga iz pristave v Križni gori. Pravijo, da ga je na lovu nekdo napadel in ranil.
 
– Kdaj pa se je to zgodilo? je vprašal Matija.
 
– Že pred več dnevi, tisti dan, ko sta izginili Polonica in njena mati.
 
Matija se je zamislil, čez nekaj trenutkov pa je vstal in dejal staremu Rovanu:
 
– Gospod, posodite mi kak dober meč – in kako bodalo – dobro bo, če grem pogledat v samostan – morda le izvem, kje imajo Polonico skrito.
 
– Matija – to je nevarno. Kdo ve, kaj se lahko zgodi.
 
V tem trenotku se je začelo peketanje konjskih kopit in v tistem trenutku je že Matija planil naprej in zavriskal:
 
– Andrej – hvala bogu, da si prišel.
 
Andrej Rovan, opatov praporščak, je skočil raz konja. Poljubil je svojega očeta in prijateljsko stisnil Matiji desnico.
 
– Tu sem – in tu ostanem. Za ves svet ne bi šel več od doma, je veselo rekel Andrej in je šel z očetom in Matijo v hišo.
 
Matiji pa se je lice zmračilo in globok vzdih se mu je izvil iz prsi.
 
– Huda ura bo, je mrmral polglasno. Bog daj, da bi bila že prestana.
{{prelom strani}}
==XVII.==
Bila je noč, ko sta šla Andrej Rovan in njegov zvesti tovariš Matija Jazbec iz smreške grajščine doli proti Zatičini. Matija je bil Andreju pač povedal, kaj se je zgodilo, zamolčal pa mu je, da je zatiški opat, preoblečen za tatinskega lovca Polonico zasledoval in da je opatov oskrbnik Jernej Kos s svojimi hlapci odpeljal dekleta in njeno babico. Tako sta se namreč dogovorila z Rovanovim očetom, da bi Andrej v prvi jezi ne storil kake nerodnosti in morda cela opata napadel, za kar bi bil prav gotovo obglavljen.
 
Noč je bila mehka in tiha, ko sta šla Andrej in Matija med travniki in polji doli proti Zatičini, kjer sta mislila najprej vprašati dalnjo sorodnico Poloničino, če ona kaj ve, kam da je Polonica izginila.
 
Med potjo je Matija na različne načine pripravljal Andreja na to, da izve popolno resnico.
 
– Veš, Andrej, mu je rekel, meni se zdi, da je najbolje, če se človek sploh ne ženi. Sicer se mnogo govori, da je rodbinsko življenje najlepše, a meni to ni šlo nikdar v glavo. Tudi višnjegorski pek misli tako. Oni dan mi je rekel, da najlepše rodbinsko življenje ima vdovec brez otrok.
 
– Za take šale nisem razpoložen, je osorno odgovoril Andrej. Pusti me ž njimi v miru.
 
– Saj se ne šalim, je zatrjeval Matija. Bog me daj, da bi se šalil. Zakaj bi se pa ne pomenila o zakonskem življenju, saj greva vendar Polonico iskat, ker jo hočeš ti vzeti.
 
– No, pa povej svoje mnenje, je nestrpno dejal Andrej in pospešil korake.
 
– Moje mnenje – hm – moje mnenje je, da stori najbolje tisti, ki se sploh ne ženi. Kaj pa je zakonski mož? Reva vseh rev. Mož hlače oblači – nosi jih pa žena. In to naj bo sreča?
 
Andrej ga niti poslušal ni in zato mu tudi ni odgovoril. Molče sta nekaj časa korakala drug poleg druzega.
 
– Ti, Andrej, je čez nekaj časa začel zopet Matija, ali se še spominjaš tiste pridige, ki jo je imel prijor Markvard o ljubezni.
 
– Ne, je bil kratki odgovor Andrejev.
 
– Pa je škoda, je menil Matija. Prav dobra pridiga je bila. Ali veš, kako zdravilo je prijor priporočal zoper ljubezni.
 
– Ne, je dejal Andrej brez vsakega zanimanja za Matijevo pripovedovanje.
 
– Ti bom pa jaz povedal, je nadaljeval Matija. Prijor je pravil, da je v starih časih živel neki grški modrijan, ki je učil, da so proti ljubezni tri zdravila: glad, čas in pa štrik.
 
– Ali se naj obesim? je vprašal Andrej in se vzlic žalosti, ki ga je trla, nasmehnil.
 
– Kaj še! Poskusi s kakim drugim zdravilom. Lej, ko bi se ti tri dni postil in doma premišljeval, kaj je storiti, bi ti morda prišla kaka dobra misel, kako in kje bi dobil Polonico, če bi te že ljubezen sploh ne minila.
 
– Kaj ne, jaz naj doma ležim, med tem ko je Polonica v največji nevarnosti.
 
– E, posebnega se ji ne more zgoditi.
 
– Ali to ni nič posebnega, če jo kdo zapelje.
 
– No, nekaj prav posebnega to ni. Saj se je že večkrat zgodilo. In – eden mora vendar začeti.
 
– Matija, je vzplamtel zdaj Andrej, če mi še eno tako poveš – ne vem, kaj se ti zgodi.
 
Matija se je Andrejeve jeze nekoliko ustrašil, kajti po kratkem molku je začel ubirati druge strune.
 
– Lej, Andrejče, ko bi ti bil pameten, ko bi se dalo s teboj govoriti, bi ti jaz nekaj svetoval.
 
– Kaj pa?
 
– Nekaj imenitnega!
 
– Torej povej!
 
– E, kaj bi pravil, ko nisi pameten. Kar drviš tja naprej in sam ne veš, kaj hočeš! Če bi mi obljubil, da boš pameten in se boš ravnal po mojih besedah –
 
Andrej se je ustavil, prijel Matijo za jopič in ga tresel na vso moč.
 
– Ti še nekaj več veš, nego si mi povedal, je zakričal v veliki razburjenosti na Matijo.
 
– Če me boš tako stresal, mi pade še duša iz života in potem ne bom prav nič vedel, je odgovoril Matija.
 
– Povej, kar veš!
 
– Jaz prav ničesar ne vem. A drugi vedo! Toda – če me ne izpustiš, ti sploh ničesar ne povem.
 
Andrej je Matijo izpustil in Matija se je lepo počasi vsedel na travo kraj pota.
 
– Tako si me stresel, da se moram malo odpočiti. Vsaj toliko, da duša spet najde svoj prostor.
 
– Matija, lepo te prosim, povej, kje je Polonica, se je zdaj oglasil Andrej.
 
– Tega ne vem. Le to vem, kdo bi nama mogel povedati.
 
– Torej – usmili se me – govori –
 
– Ali boš pameten in boš storil tako, kakor bom jaz rekel?
 
– Da! Prisegam ti, da storim tako, kakor boš ti hotel.
 
– Potem pojdiva v Križno goro.
 
– Čemu? je vprašal Andrej strmé.
 
– Ker ve Jerneje Kos, kam je spravil Polonico.
 
– Jernej Kos – je ves iznenaden zaklical Andrej in spomnivši se uloge, ki jo je Jernej Kos že večkrat igral, dodal ves prestrašen: Pa saj to je – opatova desna roka – pa ne da bi opat –
 
– To morava izvedeti in zato pojdiva v Križno goro. Jernej Kos nama mora vse povedati, potem bova vedela, pri čem da sva.
 
Rovan je privolil in odšla sta mimo Zatičine proti Križni gori, ne sluteč, da se je med tem na samostanski pristavi izvršila grozna žaloigra.
{{prelom strani}}