Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober in 5. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227 in 229–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19}}
==I.==
Vrstica 1.092:
Rovan je privolil in odšla sta mimo Zatičine proti Križni gori, ne sluteč, da se je med tem na samostanski pristavi izvršila grozna žaloigra.
{{prelom strani}}
==XVIII.==
Na samostanski pristavi pri Križni gori so bili zbrani opatovi gostje. Tudi opat Albertus je bil med njimi. Rana, ki mu jo je prizadela Polonica, je bila sicer globoka, ali nevarna ni bila in se je še dosti hitro zacelila. Čez teden dni je že mogel zapustiti posteljo.
Opat je bil uslužbencem na pristavi zabičal, da ne smejo nikomur povedati, kako se je zgodilo, da je bil ranjen. Pravil je, da ga je tatinski lovec napadel in vojvodinja Virida, kakor sploh vsi odlični ljudje njegove okolice, so to verjeli. Kmetsko ljudstvo je seveda po pristavskih poslih že izvedelo, kaj se je zgodilo, ali strah pred opatovo krutostjo je bil tolik, da si še govoriti niso upali.
Opat je svoje ozdravljenje hotel praznovati na pristavi pri Križni vasi in je v samostanu mudeče se plemiče povabil tja. Gostija je bila imenitna in kmalu je vladala med gosti viharna veselost, ki je še narasla, ko je Jernej Kos pripeljal nekaj kmetskih žena. Kmetje so bili tako vajeni, da so morali svoje žene pošiljati na take zabave, da še mislili niso na odpor. Narod je bil tako potlačen, da je izgubil vsak ponos in se še svojih človeških pravic ni zavedal.
Med pijano tolpo je bil opat kmalu edini trezni človek. Tudi hrupna veselost, ki je vladala krog njega, ni mogla ugladiti njegovega mračnega čela. Temni so bili njegovi pogledi in kratek ter osoren njegov govor.
Nakrat je mignil Jerneju Kosu k sebi, se še enkrat nekoliko zamislil, potem pa kakor da je prišel do določenega sklepa, šepetaje nekaj naročil svojemu oskrbniku. Še ta je nekam preplašen pogledal opata, a vajen je bil slepe pokorščine in se je molče odstranil.
– Spoštovani gostje in prijatelji, je potem opat zaklical zbranim veljakom z gromkim glasom, pripravil sem Vam posebno presenečenje.
– Čujmo – se je glasilo po dvorani – premilostni gospod opat govori! Čujmo! Slava opatu!
– V roke pravice je prišla stara čarovnica, ki bo sojena po cerkvenih in knežjih zakonih. Pri sebi je imela svojo unukinjo –
– Ali zna ta tudi čarati? se je oglasil Pavel Glogvic{{redakcija|?|.}}
– Učila se je čaranja in kolikor se je doslej dognalo, se je naučila samo čarovniškega plesa. Da povečam Vašo zabavo, sem ukazal, da pripeljejo čarovnico sem, naj nam zapleše čarovniški ples.
– Izvrstno! Slava opatu! To je krasno! tako so klicali zbrani velikaši in se gnetli okrog opata.
– Ali je zala? Ali bi jo smel poljubiti? je vpraševal Pavel Glogvic.
– Le poljubi jo, ako hočeš, se je smejal Friderik pl. Lindeck, opatov brat. Danes ni tu nobenega praporščaka, ki bi te radi tega ob tla metal.
Še je donel po dvorani glasni smeh, ki ga je provzročila ta surova šala, ko so se odprla vrata in so hlapci siloma privlekli v sobo v dolg temen plašč zavito osebo – Polonico.
Vlekli so jo do opatovega sedeža. Ko so jo izpustili, se je Polonica zgrudila na tla, kakor da je brez zavesti. Opatovi gostje so se vsuli okrog nje, kričali in se smejali ter delali vsakovrstne opazke, Pavel Glogvic pa se je sklonil k Polonici ter strgal ž nje plašč, ki jo je pokrival. Golo je ležalo sramu in strahu trepetajoče dekle pred pijano tolpo.
– Zapleši nam čarovniški ples! – Na noge, čarovnica! – so kričali eni opatovih prijateljev.
– Prav zala je ta čarovnica, so se oglašali drugi.
Opat je sedel nem na svojem stolu, v očeh pa se mu je brala osvetoželjnost.
– Zapleši! je ukazal s trdim glasom.
Polonica se ni ganila. Le tiho njeno ihtenje, le trepet njenega života je kazal, da živi.
– Zapleši! je zdaj zagrmel opat vnovič in mignil hlapcem, ki so takoj pristopili in postavili Polonico na noge.
– Ah – pasja vera – ta je res zala – se je čulo klicati velikaše. Pavel Glogvic pa se je prerinil do Polonice in rekel:
– Golobičica – daj mi poljubček! Sklonil se je k Polonici, da bi jo poljubil, a dekle ga je sunilo od sebe, da je odletel skoro do opata.
Med tem pa je pristopil neki drugi velikaš in z bičem udaril Polonico po nogah.
– Zapleši, čarovnica, se je zadrl s surovim glasom. In ko je Polonica vsled udarca in bolečin dvignila nogo, je udaril v smeh in zopet zamahnil z bičem.
Hlapci so Polonico izpustili, a vzdržala se je samo trenotek na nogah, potem pa padla na tla.
– Prinesite kako metlo, je zavpil Pavel Glogvic na hlapce. Čarovnica pleše samo z metlo! Dimnika tu ni, da bi nam skozi dimnik ušla.
Polonica je dvignila glavo, sklenila roke in bridko jokaje prosila:
– Premilostni gospod opat – imejte usmiljenje!
Opat pa je ni poslušal. Počasi je vstal s svojega sedeža in dejal svojim gostom:
– Morda je punica izgubila svoje čarovniško znanje, ker sem jaz tukaj. Blagoslov, ki ga je prejela moja oseba, pa naj Vam ne krati veselja. Zabavajte se torej sami s to čarovnico, kakor veste in znate. Zapadla je smrtni kazni – zato lahko storite, kar hočete.
– Vivat opat! Slava opatu{{redakcija|«|!}} so kričali gostje in, čim so se za opatom zaprla vrata, planili na Polonico –
<center> – – –</center>
Danilo se je že, ko so Jernej Kos {{prelom strani}} in njegovi hlapci nesli napol mrtvo Polonico iz hiše.
– Lahko bi to punco spravil na grmado, je bil rekel opat Jerneju Kosu, kajti zapeljala me je s svojimi čarovnijami v greh in mi potem stregla po življenju. Ali jaz sem velikodušen mož. Zato jo vrzite iz pristave, naj gre kamor hoče. Tudi njeno babico izpustite.
Jernej Kos se je na tihem smejal opatovi pripovedbi, da ga je Polonca začarala, a rekel ni ničesar.
Polonico so nesli pred pristavo in jo vrgli na travo. Jutranji hlad je obudil dekle k zavesti. Počasi je vstala in se kakor blazna ozirala okrog sebe. Potem je stekla čez travnik brez cilja, kakor bi jo podili hudobni duhovi. –
Blizu pristave je stalo nekaj hiš. Vsa zasopljena je Polonica pritekla do njih in se ustavila pri vodnjaku. Nekaj trenotkov je omahovala, potem pa skočila v vodnjak. Začul se je lahek krik, potem je bilo vse tiho.
Izza kmetske kolibe se je prikazala kot smrt bleda ženska.
– Jezus Kristus – je šepetala vsa prestrašena – kaj je bilo to?
{{prelom strani}}
==XIX.==
V gozdiču blizu pristave kraj Križne vasi sta ležala Andrej Rovan in Matija Jazbec ter prežala, kdaj da pride kak pristavski posel v njiju bližino. Ležala sta že več ur na preži, a nihče se ni prikazal. Po ponočni orgiji, ki se je bila vršila na pristavi, ni bilo to nič čudnega.
Ure so tekle in Matija je postal lačen in žejen.
– Veš kaj, je rekel Andreju, morda bi bilo dobro, ko bi šel doli k onim kočam poizvedovat, če je kaj novega na pristavi. Ljudje me poznajo ...
– Le pojdi, je pritrdil Andrej. Če se kdo prikaže, ga že sam ustavim in toliko časa zadržim.
Počasi je odkorakal Matija proti kočam, ki so bile le dober streljaj oddaljene od pristave. Že od daleč je zapazil neko čudno vrvenje. Skoro vsi prebivalci teh koč so se gnetli okrog ene koče in stikali glave, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega. Matija je postal radoveden in je pospešil svoje korake.
– Kaj imate, ljudje božji, je vprašal zbrane ljudi, dospevši do dotične koče.
– Mrliča imamo, se je oglasila postarna ženica.
– V vodnjaku smo dobili neznano žensko. – Popolnoma gola je. – Zjutraj je pritekla čez travnike in skočila v vodo. Tako so hiteli pripovedovat ljudje in obstopili Matijo.
– Morda je revica znorela, je menil Matija, pa je obleko vrgla od sebe in se potopila.
Iz hiše je stopil sključen starček nagubančenih lic. Poznal je Matijo in ga prijazno pozdravil.
– Stopi v hišo, je rekel starček, da vidiš revico, ki smo jo dobili v vodnjaku.
Matija je stopil čez prag in groze obstal. Na postelji je odeta z belo rjuho ležala – Polonica. Močni mož je skoro omahnil.
– Ali jo morda poznaš, je vprašal starček, ki je bil Matijo peljal v hišo.
– Poznam – se je Matiji izvilo iz prsi. Razburjenost ga je tako prevzela, da mu je zmanjkalo sape in da je moral sesti na klop.
– Poznam jo, je nadaljeval čez nekaj časa. Poštena deklica je bila. Opatov praporščak Andrej Rovan je bil njen ženin.
– Pa ni iz našega kraja, je opomnil omenjeni starček.
– Ne – doma je blizu Zatičine – a pred več dnevi so prišli Jernej Kos in njegovi hlapci ter njo in njeno babico siloma odpeljali. Mene so takrat skoraj ubili.
– Bog ve, kaj se je zgodilo, če so jo imeli na pristavi, je dejal starček in povesil glavo. Ta gospoda, ki je gori –
– Vse polno tujih ljudi je prišlo včeraj na pristavo. Tudi opat se je pripeljal, je dejala neka ženska.
– Pa Kovačeva Lenka in več drugih žensk je moralo na pristavo, je začel pripovedovati neki fantič. Še ni dolgo, kar so šle domu. Popolnoma vrtoglave so še bile. Bog ve, kaj se je vse godilo.
– Pravični Bog pa sedi na prestolu in gleda take reči –
– Zakaj jih pa trpite, je ves besen zatulil Matija. Zakaj gledate to? Pravični Bog je pustil drevesa rasti – zakaj ne vzamete polen v roke? Pravični Bog vam je dal kose in sekire – zakaj jih ne primete. Zato, ker ste ničvredni strahopetci, ker niste možje, nego psi in po pasje prenašate, kar ta opat in ti velikaši z vami uganjajo.
Ljudje so se prestrašili, ker niso bili vajeni takih besed, Matija pa v besnosti še zapazil ni tega.
– Ti pred nosom vam stoji pristava. Vi polnite te kašče, vaše žene in hčere vlačijo v to hišo greha in krivičnosti in vi molčite. Ti farji in ti velikaši žive v razkošju in obilnosti – vi pa stradate. Ali nimate nič možatosti več v dušah in nič krvi več v žilah?
Matija je potegnil meč iz nožnice in ga grozeče zasukal nad glavo.
– Če ste vi taki slabotneži in strahopetci, jaz pa nisem. In če me živega sežgo ali me strgajo na kose – smrt tega dekleta bom maščeval.
– Amen – je zaklical sključeni starček in v njegovih očeh se je zasvetilo – jaz ti pomagam.
– In jaz! je klical drugi.
– Jaz tudi – jaz tudi – tako so kričali ljudje in dvigali roke, kakor bi hoteli priseči.
V tem hipu so se odprla vrata in neka deklica je skočila v sobo, kličoč: Opat se pelje.
Res so se bila odprla velika vrata na pristavi in opat se je počasi pripeljal z dvorišča. Okrog njega so jahali njegovi gostje. Matija je planil iz sobe.
– Naj kdo steče v gozdič, je zaklical ljudem. Tam me čaka opatov praporščak. Naj pride takoj sem. Mudi se!
Nekaj fantičev je steklo proti gozdiču. Matija pa je hitel nasproti opatu.
– Stoj, je zaklical kočijažu, potem je neustrašeno stopil k vozu.
– Kaj hočeš, je vprašal opat ves začuden, da ga je Matija na potu ustavil.
– Premilostni gospod opat, je rekel Matija, v oni koči imamo umirajočega bolnika. Zdaj in zdaj mora izdihniti – če bi mu hoteli vsaj blagoslov dati.
Opat je bil prekanjen človek. Večkrat je v samostanu naročal menihom: delajte se verne, četudi sami nič ne verjamete. Z vero imamo kmeta bolje priklenjenega, kakor z vsako verigo. Tudi sam se je ravnal po tem in zato ni dolgo premišljal, nego hitro stopil iz kočije.
– Le jezdite naprej, gospoda, je rekel svojim gostom, umiranje kmetskih ljudi pač ni prizor za vas.
– Hvala za dovoljenje, je odgovoril Pavel Glogvic.
Velikaši odjezdili. Opat pa je šel z Matijo proti hiši, kjer je ležala mrtva Polonica.
{{prelom strani}}
| |||