Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 231:
Dospela sta do Bedančeve prostorne koče, ki je stala onkraj zelenih, košatih smrek. Tiho in mirno je stala tam samotna koča. Sonce, ki je že sijalo sem gori v to višino, se je lesketalo ob nizkih okencih in svetli žarki so trepetali vseokrog koče. Kekec je mislil, da ga povede Bedanec v svoj dom. A Bedanec je stopil samo k vratom in je pogledal, če so še zaprta. Nato pa je krenil skozi gozd. Do goličevja je vlekel Keca; do samotne bukve ga je vodil in je obstal tamkaj. Odvezal je Kekcu vrv od pasu in je pogledal za trenutek preko soteske - na ono stran, kjer je zelenela med belim skalovjem planotica. Zasmejal se je Bedanec škodoželjno in je pograbil Kekca za rame.
"Paglavec, zdaj boš videl, kaj zna in kaj je Bedanec," je rekel in je zagrabil debelo vrv. "Včeraj si se še nekaj grohotal in posmehoval ob tej bukvi. Meni si se posmehoval, ko si odvezal siromašnega možička od drevesa. A rečem ti, da se ti ne bo nikdar več ljubilo, da bi odprl usta in se mi posmehoval. Tu boš stal, tu boš stal in boš javkal in zdihoval. A nikar ne misli, da te kdo odveže. O, še najmanj pa misli na tistega možička, ki si mu nemara rešil življenje. Rečem ti, Kekec, da je tisti možiček tako bojazljiv, da pobegne pred vsako miško. Zato pa se ne zanašaj nanj, prav nič se ne zanašaj!"
"Stric Bedanec, slišite, stric Bedanec!" je odvrnil Kekec in se ni bal. "Kaj govorite tako? Saj se ne zanašam na nikogar, še najmanj pa na tistega možička ... Kaj jaz vem, kaj vam je napravil hudega! Zagledal sem ga tu k drevesu privezanega. Pa se mi je smilil, zelo smilil in zato sem prerezal vrv. Pa če bi bi bili privezani k drevesu vi, stric Bedanec, o tudi vas bi bil rešil, ker bi se mi smilili ... Zakaj se torej jezite name? Saj vem, da samo zaradi tistega češarka, ki vam je priletel na nos. Norčav sem bil, stric Bedanec, samo norčav in zaradi tega premislite, stric Bedanec, samo pošteno premislite! Saj se ne bojim! Če sem zaslužil, pa me ubijte, stric Bedanec, ako se uapte!"
{{prelom strani}}
"Tiho bodi, pobič!" je zagodrnjal Bedanec. "Saj sem že slišal o tebi, da si gobezdav kot nihče na svetu. Če si premotil Prisanka in Pehto, nikar ne misli, da boš premotil tudi mene. Hudo ti bo, ti rečem, strašno hudo ... Spoznal boš Bedanca in kar naprej si izmišljaj molitvice, ki jih boš premolil pri Bedancu! Kar počakaj in malo zaveži jeziček, da ti ne bo migal tako urno in strupeno! O, kar počakaj!"
Kekec se je namrdnil in ni izpregovoril besedice več. Mirno je stal ob bukvi, kamor ga je porinil Bedanec, in je iztegnil roke ob životu. Bedanec je počasi ovijal vrv ob drevesu in Kekcu. Močno je zadrnil vrv in je napravil potem pet debelih vozlov. V početku je zabolelo Kekca po vsem životu in zazdelo se mi je, da se mu je priplatilo na život tisoč rumenih mravelj. Streslo ga je, da bi bil skoraj zavpil na glas. A prebolel je bolečine in niti glave ni sklonil na prsi. Tesno je stisnil ustna in je samo enkrat globoko zasopel. Bedanec je stopil tri korake v stran in ga je gledal, gledal. Potem pa se je obrnil in je odšel proti gozdu.
Sonce e gledalo na zeleno goličavo in se je smehljalo s svojimi rumenimi žarki. Smrtna tihota se je razprostirala vseokrog in le iz globokih prepadov se je čulo pritajeno, veselo šumenje gorskega potoka ... Kekec je obrnil glavo in se je ozrl krog sebe. A videl ni nikogar;
{{prelom strani}}
niti Bedanca ne, ki je bil že odšel v svoje domovanje. In Kekec je zasopel in se je hotel pretegniti. A ni se mogel. Samo glava mu je bila prosta; a vse drugo mu je bilo zvezano, da se niti ganiti ni mogel ... In tedaj je Kekec spoznal, da mu bo še hudo in da Bedanec ni človek, ki bi se mogel z njim šaliti. A vendar Kekcu niso stopile solze v oči. Kekec je samo globoko zasopel in je sklonil glavo na prsi ...
{{prelom strani}}
==4.==
Kekec sam ni več vedel, koliko časa že stoji ob drevesu. Misli so se mu zmedle in samo to je še znal, da je v takem položaju, kakor ni bil še nikdar v svojem življenju. Vse telo mu je otrpnilo in čutil ni ne rok ne nog. Polastila se ga je žeja in samo to je še prosil v srcu, da bi prišel kmalu človek mimo in bi ga rešil strašnih vezi. A žive stvari ni bilo širom okrog. Mrtvaška tišina je ležala nad divjo sotesko, samo gorski potok je pritajeno šumel globoko doli pod njim ... "Ne prenesem tega - teh groznih vrvi ne prenesem," je stokal Kekec. "Najmanj tri ure sem že privezan k drevesu. A Bedanca ni od nikoder. Da bi mi prinesel vsaj malo vode! Pa tudi tega mi ne privošči ... Oh, kdo je še tako neusmiljen na svetu, kakor je Bedanec? Ni ga, po vsej deželi ni takega okrutneža, kakor je Bedanec. Zaradi siromašnega češarka privošči Kekcu smrt. Zakaj smrt pride gotovo pome, ako me ne reši pošten človek. Pa bo jokala uboga Tinka, strašno bo jokala. Saj je jokala za muciko ves dan; pa bi za Kekcem ne jokala tri dni? ... Hudo mi je, hudo ... Če bi prišel zdajle Bedanec, pa bi ga prosil, naj me izpusti. Resnično bi ga prosil; na kolenih bi ga prosil,
{{prelom strani}}
tako lepo bi ga prosil, da bi se usmilil in bi me odvezal od tega drevesa. Pa ni Bedanca od nikoder in pome pride smrt, ker me noče nihče rešiti. In za mano bodo jokali vsi, ker sem bil pošten in priden in nisem napravil na svetu nikomur nič žalega. Samo tega nisem napravil prav, da sem vrgel Bedancu češarek na nos. Pa moram zdaj umreti - zaradi neumnega češarka in Bedančevega nosa moram umreti. Ovbé, ovbè!"
Kekec je zastokal na vso moč, ker ga je bolelo, tako zelo bolelo po vseh udih. Ničesar ni videl več, pa tudi Bedanca ni videl, ko je stopil iz goščave. Gledal ga je Bedanec in se muzal, ko je slišal, kako deček milo stoče. Stopil je bliže pod drevo, pa se je zakrohotal: "Hehe, kaj vendarle stokaš, Kekec? Pa si se šopiril in hvalisal, kakor bi se ne bal nikogar na svetu. O, pa si naposled prišel pravemu v roke, pravemu, ki te bo naučil marsičesa! Samo še malo počakaj, pa boš videl, da bo šola dolga dolga ..."
Kekec je dvignil glavo in je pogledal z motnimi očmi na Bedanca. "O, saj ne bom tajil, da sem ravnokar stokal," je odgovoril. "Boli me, stric Bedanec, kakor da bi me grizlo tisoč mravelj ... Zato vas pa prosim, da me izpustite, stric Bedanec. Obljubljam vam, da ne bom metal nikoli več češarkov na nos in vas tudi ne bom nič več dražil. Čedno pesmico si bom izmislil o vas, veste, ravno tako, kot sem si jo izmislil o Kezi, ki je res lepa. Saj
{{prelom strani}}
ste jo slišali, stric Bedanec? A vas je razjezila, ker nimate pravih ušes za pesmi in vedno godrnjate."
"Tiho, pobič!" je velel Bedanec in je sedel na trato. "Izpustim te takoj, če napraviš to, kar ti bom ukazal. Še danes boš lahko doma, če me boš poslušal. Zato pa odpri ušesa, pobič, in poslušaj!"
In Bedanec je začel pripovedovati. O možičku je pripovedoval, ki ga je bil Kekec včeraj rešil vrvi. A možiček ni nihče drug nego Kosobrin, ki domuje onstran Male Pišence na planotici, ki se tako lepo vidi od tukaj. Tam ima Kosobrin svoje domovanje. A Bedanec ga ne more trpeti, že dolgo dolgo časa ga ne more trpeti. Kosobrin je bojazljivec in zajček. Strese se in zbeži, če samo veja zašumi nad njim. Zato pa si je izbral tako varno domovanje, kamor ne more priti niti divja kiza, a kaj šele človek! Pod planotico, nad planotico in na obeh straneh štrle divje skale, ki jih ne more preplezati nihče. Tam živi varno in ga ne nadleguje nihče, ker ga ne more nadlegovati živa stvar.
Saj bi Bedanec ne govoril ničesar o Kosobrinu. Pa vseeno mora, ker ne more videti Kosobrina živega. Glejte, imel je Bedanec v svoji koči deklico. Mena ji je ijme. Našel jo je Bedanec onstran gorá na Koroškem; na cesti ji je našel. Culico je nesla Mena v rokah. Jokala je bridko, ker je sirota. Mati ji je umrla in Mena je bila sama na svetu in ni vedela, kam bi se zatekla. Oče ji je umrl, še
{{prelom strani}}
preden je prišla Mena na svet. Zato pa je bila sirotica, ki ni imela doma in človeka, ki bi se zavzel zanjo. Po cesti je šla in je nosila svojo culico in je jokala, ker ni vedela, kam jo vodi širna cesta. Mena šteje komaj devet let in zato je vsa obupana, ker ne ve, kaj bo še z njo v tujem svetu ... Tam na cesti jo je srečal Bedanec. Smilil se mu je otrok. Zato pa jo je prijel za roko in jo povedel v svoje domovanje. Mena mu je prišla prav, ker je pridna in se zna lotiti vsakega dela. Stregla je Bedancu, na vso moč mu je stregla, da je bil Bedanec zadovoljen. Še celo kuhati se je naučila in Bedančevo domovanje je bilo vedno v redu in snažno.
A kar hipoma je ugrabil Kosobrin siroto Meno in jo je odvedel v svoje domovanje onkraj Male Pišence. Zato pa se je Bedanec razsrdil in je čakal prilike, da obračuna s Kosobrinom. Včeraj ga je zalotil in ga je privezal k drevesu. A prišel je Kekec. Rešil je Kosobrina in zaradi tega se je Bedanec razljutil na vso moč. Videl je Kekca, ki je bežal v dolino in proti jutru je prišel v vas, da ga pograbi. A ker ga ni našel doma, je pograbil njegovo mater in njegovi sestrici, ker je vedel, da priteče Kekec za njimi in se tako sam izroči Bedancu. In resnično - Bedanec se ni motil. Kekec sam je pritekel za njimi in Bedanec ga je zvezal in ga je privezal sem na drevo. Kekec pa naj zato lepo čaka in trpi, dokler se ne bo Bedancu zdelo vsega zadosti. In prav je Kekcu. Zakaj pa je
{{prelom strani}}
tako domišljav in predrzen, da se upa še celo Bedancu metati češarke na nos?
Bedanec je umolknil. Z roko se je pogladil po dolgi, črni bradi. Toda hipoma je skočil na noge. Pokazal je preko soteske na planotico onstran Male Pišence in je dejal: "Ali ga vidiš, Kekec? Ali vidiš tam Kosobrina? Poglej, Kekec, kar dobro poglej! Kaj vidiš tam? Ha, kaj vidiš tam?"
Kekec je dvignil glavo in je zasopel od bolečin, ki so ga skelele po vsem telesu. Pogledal je na ono stran in je videl tam ob robu planote onega možička, ki ga je bil rešil včeraj. Kraj možička pa je stala deklica, niti za ped večja nego Tinka. Možiček je mahal z rokami in je vpil nerazločne besede, ki jih Kekec ni mogel razumeti.
Bedanec niti čakal ni Kekčevega odgovora. S pestjo je zažugal Kosobrinu in je zavpil: "Hej, zajček! Hej, Kosobrinček! Pač si mi ušel včeraj; a ušel si mi samo zaradi tega, ker te je rešil Kekec, ki ima v mezincu več poguma nego v srcu ... Ali vidiš Kekca? Zaradi tebe je zdaj privezan k drevesu. Pa pridi semkaj, če se upaš, ti Kosobrinček, ti zajček! Pridi rešit Kekca, ki mora trpeti zaradi tebe! O, le pridi, kar pridi, če imaš samo malo poguma in usmiljenja! Poglej Kekca, ki je tako lepo privezan k drevesu, kakor si bil ti včeraj ..."
Možiček onstran soteske se je prijel za glavo in je vreščal neprestano. Deklica pa je sklepala roke in je
{{prelom strani}}
vzkliknila le tu pa tam z obupanim glasom. Bedanec se je grohotal v svoji škodoželjnosti in se je tolkel po kolenih. Kosobrin je zavpil še enkrat na ves glas. Potem pa se je zavrtel kar hipoma in je izginil za skalo. Pa tudi deklica je izginila in Kekec ni videl nikogar več.
"No, ali si ju videl?" je izpregvooril Bedanec? "Ali si videl zajčka, kako je tarnal v svoji strahopetnosti in je pobegnil, ko me je komaj zagledal? Ta te pač ne reši nikoli. Le meni verjemi, Kekec, in poslušaj me, kaj ti povem. Če se ravnaš po mojih besedah, pa boš še danes doma citiral veselo pesem."
Bedanec je sedel nazaj na trato. Roke je sklenil okrog kolen; mračno je gledal v globoki jarek in je premišljal. Kekec ga je gledal in se je čudil vsemu temu, kar je bil ravnokar videl in kar mu je bil povedal Bedanec o Kosobrinu in o Meni. Za trenutek so prenehale skeleče bolečine, da je mogel misliti prav bistro. Bog ve, zakaj je ugrabil Kosobrin Bedancu sirotno deklico? O, brez vzroka gotovo ne! Zares se je morala smiliti Kosobrinu mala Mena, da je premagal strašno nevarnost, se je priplazil na Bedančevo posest in je zbežal s siroto. Nemara se godi Meni zdaj dobro pri Kosobrinu in je zadovoljna in vesela. Pri Bedancu pa ji je bilo hudo in bridko in zato jo je Kosobrin odvedel, ker se mu je deklica smilila. O, Kosobrin ne pozna hudobnosti in neusmiljenosti. Zato pa je odšla Mena rada z njim in je zdaj vesela in
{{prelom strani}}
| |||