Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 308:
Bedanec je odšel in je izginil v goščavi. Kekec je ostal sam pod drevesom in se je oddahnil, ko je videl, da ni hudobnega moža nič več blizu njega. Dvignil je glavo in je pričel gledati okrog sebe. Sonca ni videl nikjer več.
{{prelom strani}}
Samo na nasprotni strani soteske so se svetile bele skale v rdečem svitu in tisti svit je padal na mračno sotesko, da je oživela in se je odela v neko čudno, škrlatno svetlobo. -
"Večeri se," je pomislil Kekec. "Skoro bo noč ... Bog ve, če me tudi ponoči pusti Bedanec ob drevesu! Težko bo in hudo - strašno hudo ... A Bedanca ne bom poslušal in tudi sirote Mene ne pojdem krast, pa naj bo še tako strašno in hudo ob tem drevesu. ... Do jutri zjutraj pa bom že mrtev in mravel se že plazi sto tisoč po mojem životu ... A da bi imel vode, samo požirek vode - pa bi nemara ne bilo tako hudo in nemara bi me tudi ne bolelo tako strašno. A vode ni - nikjer je ni ..."
In Kekec je vzdihnil in je pogledal na ono stran soteske, kjer je stalo Kosobrinovo domovanje. Zagledal je tam na skali Kosobrina in malo Meno. Kosobrin mu je migal z roko in mu je klical: "Zdrži, Kekec, in ne vdaj se Bedancu! Saj te ne ubije ... Samo ne boj se ga! Vse bomo napravili, da te rešimo. A ti se drži, Kekec! Drži se ..."
Prav razločno ga je slišal Kekec in se je razveselil. Hotel je zavpiti; toda jezik mu je bil tako suh, da ga niti premakniti ni mogel. "Vode, o, samo malo vode!" je zajecljal, a tako tiho, da niti samega sebe ni mogel slišati.
Pa tudi mala Mena je zaklicala z one strani. Prav razločno je slišal njen glas, ki je prihajal k njemu na strmino:
{{prelom strani}}
"Kekec, o, ubogi Kekec! Krut je Bedanec kot nihče na svetu. Saj je tudi mene mučil, o, tako hudo mučil ... Pa mu ubežiš, Kekec, kakor sem mu jaz ubežala. Le meni verjemi, ubogi Kekec ..."
Kekec je poslušal in je dejal sam pri sebi: "Saj ne bom poslušal Bedanca. In tudi h Kosobrinu ne pojdem, da ugrabim malo sirotico ... Ne bojim se, ne bojim - še velo smrti se ne bojim ... Sirota Mena nima nikogar na svetu. Pa da bi jo mučil in pretepaval Bedanec zaradi moje malopridnosti? O, ne - nikoli ne ... Le pridi, Bedanec, in me bij s šibo, kolikor hočeš! Kekca pač ne premamiš nikdar, nikdar!"
Kosobrin in Mena sta odšla s skale. Škrlatna svetloba je hipoma izginila iz soteske in mrak je pričel zavijati belo skalovje v svoj temni plašč. Tedaj se je prikazal pred Kekcem Bedanec. Dregnil ga je z roko v prsi in je rekel neprijazno: "No, ali si se že premislil? Ali mi hočeš še kjubovati?"
Kekec mu ni odgovoril ničesar, ampak je stresnil odločno z glavo. Bedanec se je porogljivo zasmejal in ga je naglo odvezal od drevesa. Kekec se je pretegnil, ko je bil prost trdih vezi in je globoko zasopel. A skoraj bi omahnil in Bedanec ga je moral prijeti, da se ni zgrudil na tla. Na pol je nesel Bedanec Kekca po strmini in skozi grmovje; do same koče ga je privedel in vso pot ni izpregovoril besedice. Prišla sta v kočo in tam se je Kekec
{{prelom strani}}
zgrudil na klop ob steni. Kar legel je na klop in je sopel, naglo sopel.
Bedanec je prižgal ob ognjišču debelo lojevko, da je bilo svetlo po prostorni koči. Postavil je pred Kekca lonec vode in skodelico rumenega močnika. Nemilo ga je zgrabil in ga je posadil za mizo. "Tu jej in pij!" mu je velel osorno. Kekec je pričel mežikati in se ozirati po koči. Naposled je zapazil pred sabo lonec. Z drhtečimi rokami ga je zgrabil in je pil, pil z žejnimi požirki. Potem pa je omahnil in se zleknil po trdi klopi.
A Bedanec ga ni pustil tam. Dvignil ga je in ga je ponesel tja v kot, kjer je bilo nametano suho seno. Tam ga je vrgel na seno in je odšel potem k mizi. Sedel je na klop; godrnjal je neprestano in je gledal na Kekca, ki je ležal na senu. Ogenj na širokem ognjišču in debela lojevka sta razsvetljevala širno kočo, da se je videla razločno vsaka stvar po koči. Kekec je še vedno mežikal; a vendar mu ni bilo nič več tako hudo, ker se je napil vode in si je pogasil strašno žejo. Bolelo ga je po vsem životu in ga je skelelo, da ni mogel niti premakniti rok in nog. Zrl je na Bedanca, ki je sedel za mizo, in sam pri sebi je premišljal, kako bi prekanil Bedanca in bi mu pobegnil še nocoj. A Kekec je bil prepričan, da je vse razmišljanje zaman in da Bedancu ne bo mogel ubežati nikdar, še najmanj pa nocoj, ko ne more niti nog premakniti. Zato
{{prelom strani}}
pa mu je bilo hudo in je gledal Bedanca poln onemogle jezice.
Bedanec se je naposled dvignil in je stopil h Kekcu.
Molče mu je zavezal vrv okrog pasa, a drugi konec vrvi je privezal k pogradu, kjer je sam spal. Ugasnil je lojevko in se je zavalil na pograd. Pokril se je z dolgim plaščem in se je obrnil k zidu.
Smrtna tišina je vladala po samotni koči. Čulo se je samo prasketanje dračja, ki je tlelo tam na ognjišču. A Kekec ni mogel zaspati. Bolelo ga je vse telo in po glavi mu je kar šumelo. A Kekca se ni polastil obup. Gledal je tja v pograd, kjer je spal Bedanec, in misli so mu kar utrinjale po glavi. - "Dobro me je Bedanec danes nasukal," je premišljal Kekec. "A kaj zato! Danes je Bedanec nasukal mene, a jutri bom nasukal jaz Bedanca ... Kaj pa, če bi poizkusil že nocoj? Jaz ne morem spati, ker me bolé vse kosti. Pa tudi vi ne boste spali, tudi vi ne, stric Bedanec! O, Kekec že poskrbi za to, da ne boste spali ... Hehe, presedalo vam bo življenje skupaj s Kekcem, kakor tudi meni preseda življenje z vami, Le počakajte, stric Bedanec!"
Z največjim naporom se je prevrgel Kekec na drugo stran ležišča, da se je skoraj dotikal z glavo stene. Dlan si je prislonil k ustom, pa je pričel oponašati sovo z zateglim, zamolklim skovikanjem: "Uhu-tevjém-tevjém-uhu ..."
{{prelom strani}}
Hipoma je napolnil kočo obupen krik. Bedanec je prasnil z ležišča in skočil na noge. Prestrašen je strmel k vratom in se je tresel po vsem životu. "Sova je tu, strašna sova," je stokal v svojem obupu. "Danes me straši že vdrugič ... Beži, sova, lepo te prosim, beži in daj mi mir! Saj ti nočem ničesar ... Ali slišiš, Kekec, kako skovika sova? Kekec, Kekec! Vsaj ti se mi oglasi, da me ne bo strah in groza ..."
Kekec je pritisnil pest k ustom, da bi se ne zasmejal na glas. Molčal je nekaj trenutkov, potem pa je še strašneje ponovil sovino skovikanje. In res se je zdelo, da sedi na strehi samotne koče velika sova in poje, poje grozno pesem v molčečo noč: "Tevjém-tevjém-uhú ..."
Bedanec je pritekel h Kekcu in ga je zgrabil za rame. - "Vstani, Kekec!" je zasopel. "Lepo te prosim, vstani in poslušaj tudi ti sovo, da me ne bo strah! Saj ti si pobič in se ne bojiš sove, pa jo lahko preženeš, da me ne bo strašila ... O, reši me, Kekec, in obljubim ti, da te jutri ne bom več mučil in ti bom samo okrog pasa privezal vrv in ti bom prinesel vode in jedi. Samo nocoj me reši; strašne sove me reši, ako moreš!"
"Hm, to je pač lahko," je odvrnil Kekec prav mirno. "Rešim vas neprijetne sove, stric Bedanec, ker vem, da boste izpolnili svojo obljubo. Samo malo še počakajte, da se sova oglasi še enkrat. Potem pa izpregovoriva z njo pametno besedo."
{{prelom strani}}
Bedanec je stopil k ognjišču, ker je bilo tam svetlo in ga v svetlobi ni bilo toliko strah. Kekec se je namuznil, pa je zaskovikal še enkrat. Potem pa se je na pol dvignil in je zavpil: "Ali me slišiš, sova? Kar izgini in miruj! Ali slišiš, sova?"
Tiho je bilo vseokrog. Samo enkrat se je še čulo pritajeno skovikanje, kakor da bi bila sova že daleč, daleč. Kekec se je posmejal. Bedanec pa je še vedno stal pri ognjišču in gledal na vrata. A ker se sova ni več oglasila, se je vrgel zopet na svoje ležišče: "Jutri ti izpolnim vse, kar sem ti obljubil zdajle," je rekel in se je obrnil k zidu.
Kekec pa je molčal in se je potihoma smejal v pest.
{{prelom strani}}
==5.==
Tisti dan se je jokala sirota Mena. Ves dan se je jokala na Kosobrinovem domovanju. Bilo ji je pa tudi tako hudo, da ni mogla ničesar drugega, kakor da se je jokala. Saj je videla ubogega Kekca, privezanega ves dan k drevesu, in vedela je, da je to hudo, tako hudo! Zato pa je Mena sklepala ves dan ročice. Hodila je venomer za Kosobrinom in mu je govorila: "Rešite ga, stric Kosobrin, lepo vas prosim, rešite ga! Kekec trpi in bo nemara še celo umrl ... Pa vas je včeraj Kekec rešil. Lepo vas je rešil ... Zato pa ga rešite tudi vi, stric Kosobrin, kakor ste rešili mene iz Bedančevih krempljev. Dajte, stric Kosobrin, in usmilite se Kekca!"
Kosobrin je zmajeval z glavo in si je gladil svojo dolgo brado. Ves žalosten je gledal na sirotico Meno in je govoril: "Seveda, Mena, seveda ... Rad bi ga rešil. Toda kako? O, to je težko, Mena, ker je Bedanec velikan, a jaz samo majhen možiček, ki me lahko odnese vsak vihar gorá ... Počakaj, Mena, da si izmislim zvijačo, pa pomorem Kekcu. Danes še ni mogoče; a jutri nemara si izmislim kaj poštenega, kar bo Kekcu v prid. A danes ne,
{{prelom strani}}
Menica! Danes ni mogoče ... Kar lepo tiho bodi in počakaj do jutri! Ali si slišala, Menica, ali si slišala?"
Mena si je obrisala žalostni obrazek in si je popravila dolge, rumene lase, ki so ji padali v dveh debelih kitah po hrbtu. Sedla je na skalo in je neprestano gledala na Kekca. Oči so ji bile vse žalostne in v srcu jo je bolelo, da je morala bridko zdihovati. A nočilo se je že in zato je odšla Mena počasi, počasi in žalostno proti koči, kjer jo je že pričakoval Kosobrin v mali, nizki kuhinji. Ogenj je plapolal na ognjišču in je razsvetljeval s svetlim plamenom vso kuhinjo. Pred ognjiščem pa je stal Kosobrin in je kuhal v trinožni ponvici večerjo. - Mena je sedla na klop kraj ognjišča. Z roko si je podprla glavo, pa je strmela nepremično in molče na plapolajoči ogenj.
"Ne bodi žalostna, Menica!" jo je nagovoril Kosobrin. "Saj bomo rešili Kekca ... Nič hudega se mi ne pripeti. Veš, Bedanec ga je privezal samo danes k drevesu. Jutri pa bo Kekec že svobodno hodil po gori. Nemara še celo pobegne Bedancu in se zateče k nama ... Le meni verjemi, Menica, in ne bodi nič žalostna zaradi Kekca."
Deklica je globoko vzdihnila, a vendar ni odgovorila ničesar. Kosobrin je zlil v leseno skodelico rumenega močnika in dal deklici drobno, leseno žličko. Sam pa je jedel kar iz ponvice; slastno je jedel z lepo izrezljano žlico in obraz se mu je svetil v veliki zadovoljnosti. Po večerji je prižgala Mena ob ognju lojevko. Voščila je Kosobrinu
{{prelom strani}}
lahko noč in je odšla v malo izbico kraj kuhinje. Tam je stala njena posteljica, lepo in mehko postlana. Mala mizica je stala sredi sobe, poleg mizice sta bila dva bela stola. Čedno je bilo po sobici in še celo šopek rdečega ravšja je bil vtaknjen v rjav lonček sredi mizice. Zato pa je tako prijetno in lepo dehtelo po vsej izbici. Mena se je razpravila in je šla spat.
Zgodaj se je prebudila in je vstala. Kosobrin je že grel v kuhinji mleko in po zajtrku je odšla Mena v hlevček, ki je stal onkraj koče. Tam notri pa sta meketali dve kozi in sta beketali dve beli ovci. Mena je prijela tanko šibico in je pognala živinico iz hlevčka. Mimo vrtička jo je gnala in je mimo dveh lepih posejanih njivic; tja gori jo je gnala, kjer se je pričela lepo pasti, mala pastirica pa je sedla na kamen tam pod belimi skalami in je gledala po divji, strašni soteski.
Jutro je bilo jasno in hladno. Po drevju in grmičju je ležala rosa. Sonca ni bilo v sotesko. Samo visoki, skalni vrhovi na Bedančevi strani soteske so se srebrno svetili in se smehljali v samotno globel. Gorski potok je šumel med razmetanim skalovjem in belim prodom. Mena je razločno videla njegovo modro vodo, ki se je zaganjala preko skal, in se je za trenutek ustavljala v globokoem tolmunu. Tam v goščavi je zaščebetala tu pa tam samotna sinica in je skakala z vejice na vejico. Deklica je zagledala drobno sinico in se je prijazno nasmehnila. Saj
{{prelom strani}}
je vedela, da ni sama v tej divjini - o, tudi drobne ptičke so tu in kjer so drobne ptičke, tam ni strahote in zapuščenosti.
Mena se je ozrla na samotno bukev onstran soteske. In tedaj se je zopet domislila nesrečnega Kekca. Bog ve, ali ga privede tudi danes hudobni Bedanec k drevesu in ga priveže k bukvi? - Mene se je zopet polastila žalost, ki jo je bila mučila ves včerajšnji dan. Zato pa je gledala tja na goličevje in je vsak trenutek čakala strahoma, kdaj se prikažeta iz goščave Bedanec in Kekec. In resnično - njen strah je ni varal. Kar hipoma je stopil iz gozda Bedanec. Na vrvi je imel navezanega Kekca in ga je prav nemilo vlekel za sabo. Meni je zastalo srce in vzkriknila je polglasno v svojem strahu. Videla je Bedanca, kako je privezal dečka k drevesu; videla je, kako je udaril Bedanec trikrat Kekca s šibo.
"Hej, hej!" je izpregovorila Mena in se je prijela za glavo. Z rokami si je zakrila oči, da bi ne videla ničesar več. Zakaj v srcu jo je bolelo, tako zelo bolelo. - "Kekec, Kekec!" je govorila mala Mena. "Da bi ti mogla pomagati! Kar šla bi in bi te rešila ... A ne morem, ne morem ... Ubogi Kekec! Pa ti je zdaj hudo, kakor je bilo meni hudo pri Bedancu ..."
Naposled pa je Mena vendarle pogledala še enkrat na goličavo. A videla ni več Bedanca; samo Kekca je še videla
{{prelom strani}}
in Kekec je stal ob drevesu ravno tako kot včeraj. Ko pa Mena ni videla Bedanca nikjer, jo je minil strah. Dvignila se je; z rokami je zamahnila in je zaklicala na ves glas: "Kekec, Kekec! Ali me čuješ?"
In z višine se je oglasil Kekčev glas. "Hoho, čujem, čujem," je odgovoril Kekec. "Pa kdo me kliče, hej, kdo me kliče?"
"Jaz sem, jaz - Mena," je zavpila deklica. "Tu na skali stojim. Vidim te, Kekec, dobro vidim ... Rada bi ti prišla pomagat, pa ne morem, ker sem majhna in slaba ... O, Kekec, kar potrpi! Vem, da se bojiš Bedanca, kakor sem se ga jaz bala. Zato pa mi je hudo pri srcu, ker ti ne morem priti na pomoč."
A mala Mena se je začudila in je ostrmela. Zakaj zaslišala je Kekčev smeh, ki se je hipoma razlegnil preko tihe soteske. Resnično - Kekec se je zasmejal na goličevju, na vse grlo se je zasmejal, da se je Mena kar zavzela. - "Kaj praviš, Menara? Hej, kaj praviš?" je vpil Kekec. "Jaz naj se bojim Bedanca? Motiš se, Menara, strašno motiš ... Ne bojim se Bedanca. Še včeraj se ga nisem bal, ko me je pestil in rahljal tako neusmiljeno. Menara, še boš videla, kako bom jaz pričel rahljati Bedanca. Še presedalo mu bo in se bo praskal za ušesi. Nasukal ga bom pošteno, kakor sem ga bil nasukal sinoči. Kar bled je bil in se je cmeril, da se mu danes posmehujejo sove vsega pogorja ... O Kekec ni paglavec, da bi
{{prelom strani}}
se ustrašil vsakega čmrlja na trati. Še najmanj se pa bojim Bedanca in najsi še tako rogovili in razsaja tod okrog ... Ne boj se, Menara! Še boš videla, kako se bo nekoč smejal Kekec in se bo tolkel po kolenih. Zato pa se ne boj in bodi vesela, kakor sem jaz ..."
Kekec se je še enkrat zasmejal. Potem pa je pričel prepevati radostno pesem, da je odmevalo vseokrog med mrtvim skalovjem. Mena se je čudila vedno bolj in je kar roke sklepala v svojem začudenju, ko je slišala Kekčevo petje. Skozi goščavo je pritekel Kosobrin ves zasopel. Obstal je kraj deklice in je dejal: "Ali slišiš Kekca, kako prepeva? Ali si slišala, kaj je ravnokar govoril? Menixa, rečem ti, da je Kekec pobič, da mu ni para daleč naokorg. Hoj, ta bo še zagodel Bedancu kakor nihče. Nemara se še celo zapraši Bedancu v razmršene lase in brado in ga pošteno opraska ... Menica, le meni verjemi in bodi brez skrbi ..."
Kekec pa je veselo prepeval tam na višini. Zjutraj se je bil pošteno najedel sirkovega močnika v Bedančevi koči. Tudi vrč vode si je prinesel pod drevo, da ne bo trpel žeje kakor včeraj. O, Bedanec se je držal besede, ki jo je zastavil sinoči, ko je Kekec prepodil nevšečno sovo. Privezal je pač Kekca k drevesu; toda vrv je ovil danes Kekcu samo okrog pasa. Kekec pa je imel zaradi tega noge in roke proste, pa ga ni več tako bolelo kot včeraj. Pač ga je pestil Bedanec tudi danes in mu je velel, naj gre
{{prelom strani}}
| |||