Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 399:
Kekec pa je veselo prepeval tam na višini. Zjutraj se je bil pošteno najedel sirkovega močnika v Bedančevi koči. Tudi vrč vode si je prinesel pod drevo, da ne bo trpel žeje kakor včeraj. O, Bedanec se je držal besede, ki jo je zastavil sinoči, ko je Kekec prepodil nevšečno sovo. Privezal je pač Kekca k drevesu; toda vrv je ovil danes Kekcu samo okrog pasa. Kekec pa je imel zaradi tega noge in roke proste, pa ga ni več tako bolelo kot včeraj. Pač ga je pestil Bedanec tudi danes in mu je velel, naj gre
{{prelom strani}}
in ugrabil Meno. A Kekec se je kar namrdnil in je pljunil v svoji nevolji pred Bedanca. Pa niti za šibo se ni zmenil, s katero ga je Bedanec prav nemilo oplazil po plečih. "Le dajte me, stric Bedanec!" je rekel Kekec malomarno. "Ne bojim se vaše šibe. Zato pa ne bom javkal - nakǎ, niti cmeril se ne bom ..."
Bedanec je strahovito zarenčal. Še enkrat je ošinil Kekca prav neusmiljeno in je vrgel šibo na tla. Toda videl je, da mu vse skupaj prav nič ne pomaga. Zato pa se je razsrdil in je odšel naglo v gozd. Kekec pa se je posmejal za njim in si je dvignil roke v svojem veselju. "Le pojdite, stric Bedanec!" je govoril. "Hvala bogu, da imam proste vsaj roke in noge ... Lepo bom razmišljal zdaj, kako naj vam zagodem, stric Bedanec! Saj zagosti vam moram pošteno, ker sem tako prisegel. In že sinoči sem pričel gosti, ko sem pričaral sovo na Bedančevo streho. Pa je plesal stric Bedanec, hudo je plesal, ker sem mu pričel gosti. Začetek je bil dober; a konec godbe bo še boljši. O, Kekec je dober godec, stric Bedanec! Videli boste še, ko vam zaigram zadnjo poskočnico ..."
In Kekca se je polastila vesela razigranost in dobra volja. Kar smejal se je, ko je govoril svoje besede mali Meni preko soteske. V svojem veselju pa si ni mogel kaj, da bi ne zapel radostne pesmi. A tisto petje je privabilo Bedanca iz gozda. Ves srdit je pritekel Bedanec h Kekcu. Z obema rokama je pograbil Kekca za rame, pa ga je
{{prelom strani}}
pričel silovito stresati: "Ali mi boš tiho, ti pagalvec?" je zavpil nad Kekcem. "Ti nemarnost! Kaj pa rjoveš tako neumno, da poplašiš vse orle po Mali Pišenci? Ali boš molačl, paglavec prebiti? Ha, ali boš molčal?"
Kekec je utihnil. Pogledal je jeznega Bedanca, pa mu je odgovoril prav mirno: "Stric Bedanec, saj sem vam že dejal enkrat, da ste res čuden človek. Ušesa imate, kakor jih imam jaz, pa ne morete slišati lepega petja; a jaz ga rad poslušam, pa imam ravno taka ušesa kot vi. Čudno, čudno - lepega petja ne morete slišati in tudi grdega ne. Pa bi človek mislil, da bodete vsaj sovino skovikanje lahko poslušali. A tudi tega ne morete. Pa kako je to, stric Bedanec?"
"Za ušesa te pograbim, ti nepridiprav!" je vzrojil Bedanec. "Bog ve, kakšen jezik imaš, da ti ne more nikdar mirovati. Rad bi videl tisti jezik. Zato pa pazi, ti pobič, da ti ne izderem iz ust tistega jezika. Pa boš miroval in ne boš nič več gobezdal."
"Hm," je odgovoril Kekec. "No, bom pa molčal, ker mi tako ukazujete in tako težko poslušate lepe besede." - In Kekec je res molčal in ni črhnil več. Zagledal se je v Kosobrinovo domačijo in videl možička tam sredi njive. Pridno je delal tam Kosobrin in je okopaval črno zemljo. Bedanec se je zleknil po trati in je strmel nekam daleč. Molčal je in ni trenil niti enkrat. Kekcu je postalo vse to dolgočasno. Pričel je mrmrati nekaj nerazumljivega
{{prelom strani}}
in je kimal z glavo. Toda kar hipoma se je vzravnal in se je namuznil. Obrnil se je k Bedancu in je dejal: "Stric Bedanec, ali slišite? Vi ne morete slišati pesmi. Toda ravnokar sem si izmislil lepo pesem, ki je stokrat lepša nego tisa, ki sem si jo bim izmislil na grobu rajnke Keze. Dajte, stric Bedanec, pa jo poslušajte! Videli boste, da jo boste lahko poslušali. Nemara jo boste pa še sami zapeli, ko vam bo tako dolgčas, kakor je zdaj meni. Dajte, stric Bedanec, pa odprite ušesa!"
Bedanec je zagodrnjal nekaj nerazumljivega in je zamahnil z roko. Kekec pa je kar pričel peti in se ni zmenil več za Bedanca. Pel pa je tako svojo pesmico, ki so jo je izmislil ravnokar:
<poem>
"Kosobrinček, Kosobrinček,
daj nam danes ti v spominček
dve žrebici, dve telici,
dve kozici, dve ovčici.
Ženemo jih ob vodici
na tej vrvici po stezici
tjakaj v gozdič, pisan gaj -
Kosobrinček, daj nam, daj!"
</poem>
A Kekec je komaj skončal svojo pesemco, že je skočil Bedanec na noge. Kar za vrat je prijel Kekca in ga je stisnil tako, da je Kekcu sapa zastala. "Kako se norčuje ta nepridiprav iz poštenih ljudi! O, glejte, kako se norčuje!"
{{prelom strani}}
je govoril Bedanec v svoji razdraženosti. "O Kosobrinu poje paglavec, Bedancu poje o Kosobrinu! Čakaj, čakaj, Kekec! Vse muhe in vse pesmi ti izbijem iz glave. Samo malo počakaj, Kekec!"
"Stojte, stojte, stric Bedanec!" je zavpil Kekec. "Saj se ne norčujem iz vas in tudi Kosobrina ne hvalim. Saj zakaj bi ga hvalil? Kaj ni ravno Kosobrin kriv tega, da me zdaj pestite tako neusmiljeno? Premislite malo, stric Bedanec! Samo začetek pesmi sem vam pel; a konca še niste slišali. Dajte, poslušajte še konec in pomislite malo na sovo, ki vas je strašila sinoči. Pomislite, da drevi zopet lahko pride sova na streho vaše koče. Pa boste spet tarnali, stric Bedanec, in boste prosili Kekca, naj vam prežene sovo. A kaj, če bom jaz gluh in ne bom hotel poslušati vaših prošenj, kakor vi nočete poslušati mojih pesmi? Ha, stric Bedanec? Kaj pa potem?"
Bedanec se je zdrznil, ko mu je Kekec omenil sovo. Izpustil je dečka in se je zleknil zopet po trati. Kekec pa se je skrivaj posmejal. Z roko se je pogladil po vratu in je nadaljeval svojo pesem:
<poem>
"Kosobrinček, Kosobrinček,
mi pa damo ti v spominček
dve mravljici, dve osici,
dve kresnici, dve mušici,
da si spečeš jih v kozici
in razrežeš na polici.
Nož ti seka - sek-sek-sek -
Kosobrinček, dober tek ..."
</poem>
{{prelom strani}}
"Ho-ho!" se je zasmejal Bedanec na ves glas in se je trikrat prevrgel po trati. Potem pa se je naglo dvignil in je skočil h Kekcu. Nož je potegnil iz žepa in je bliskoma prerezal vrv. "Kekec, dobro si si izmislil to pesemco. To bo pihal Kosobrin, kadar jo začuje ... Hej, Kekec, kar hitro me nauči te pesmi! Potem pa greva in jo zapojeva Kosobrinu. In Kosobrin se bo kar valjal od same togote tam na oni strani ... Prost si, Kekec, prost! Nič več te ne privežem k drevesu. Samo te pesmi me hitro nauči! Hitro, hitro, ti rečem, Kekec!"
"O glej ga, no!" se je zavzel Kekec sam pri sebi. "Kako naglo sem ga ujel! Včeraj sem ga ulovil na sovo, a danes na to pesemco. Stric Bedanec, meni se vse tako zdi, da vam kamlu zaigram zadnjo poskočnico, kmalu ..." Tako je mislil Kekec sam pri sebi. Na glas pa je rekel: "No, glejte, stric Bedanec! Saj sem si mislil, da niste brez ušes. In vseeno vam je ugajala lepa pesem. Vi hočete, da vas naučim tiste pesmi? Pa vas bom naučil. Samo dobro poslušati me morate in naučite se takoj."
In Kekec je ponovil trikrat svojo pesem. Bedanec je godel za njim s svojim debelim, bučnim glasom, dokler se ni popolnoma naučil pesmi. Potem pa je pograbil
{{prelom strani}}
Kekca za roko in ga je vlekel za sabo po strmini. Obstala sta tam doli nad prepadom in Bedanec je zavpil, da je jeknilo vseokrog: "Hej, Kosobrinček! Hej, zajček! Ali slišiš? Prikaži se, da ti povem nekaj lepega. Kar hitro se prikaži!"
| |||