Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 452:
{{prelom strani}}
Kekca za roko in ga je vlekel za sabo po strmini. Obstala sta tam doli nad prepadom in Bedanec je zavpil, da je jeknilo vseokrog: "Hej, Kosobrinček! Hej, zajček! Ali slišiš? Prikaži se, da ti povem nekaj lepega. Kar hitro se prikaži!"
 
Kosobrin se je prikazal na skali na nasprotni strani in je gledal ves začuden na Bedanca in Kekca. A Bedanec je prijel dečka okrog vratu in mu velel: "Daj, začni, pobič! Svojo lepo pesem začni, da jo sliši Kosobrin! Pa se bo kar prevračal tam na skali ... Začni, pobič, in jaz ti bom pomagal!"
 
Kekec se ni pomišljal, ampak je začel peti. Bedanec je pritisnil s svojim debelim glasom in pesem je bučala po ozki soteski, da je grmelo vseokrog. Kosobrin je poslušal in se je čudila. Toda naposled je uvidel, da je pesem namenjena samo njemu in se norčuje iz njega, strašno norčuje. Zato pa se je razjezil in je pričel grabiti za kamenje, ki je ležalo okrog njega. In tisto kamenje je lučal in niti pomislil ni, da ne more zadeti Bedanca. Zato pa se je Bedanec grohotal in je zavpil preko soteske: 2Kosobrinček, ti zajček! Ali si slišal to lepo pesem? Desetkrat na dan ti jo zapojeva od danes naprej s Kekcem, da boš zelen in pisan. Ali si slišal, Kosobrinček, ti zajček?"
 
Kosobrin je vreščal in je grozil s pestmi. Toda naposled se je zasukal na skali in je kar hipoma izginil Bedanec
{{prelom strani}}
se je grohotal neprestano in je stiskal Kekca s svojo debelo, močno desnico. "Zaigrala sva mu, Kekec, lepo sva mu zaigrala, da ne bo mogel spati vso noč," je govoril. "Zato pa bo dobro zate, Kekec, zato, ker si si izmislil tako lepo pesem. Veš, za večerjo dobiš srnjakovo stegno, opraženo in spečeno kakor v najboljši kuhinji. In nič več te ne navežem na vrv, o, nič več ... Pa vse samo zaradi tega, ker sva jo tako lepo zaigrala Kosobrinu. Kekec, veš, mislil sem si, da si velik nepridiprav. Pa si vendar dečko, ki ima glavo na pravem koncu."
 
Kekec se je muzal in se je smejal sam pri sebi. Tu pa tam je pogledal Bedanca od strani in je šel z njim navzgor po strmini. Kekec je bil vesel in zadovoljen, ker se mu je posrečil njegov sklep. Glej, prekanil je Bedanca tako, da mu je obljubil, da ga ne bo nikoli več privezal k drevesu. Pa še celo mastno večerjo mu je obljubil in to je že nekaj vredno. Zdaj bo Kekec lahko in lepo premišljal, kako naj popolnoma ukane Bedanca in mu zaigra zadnjo poskočnico. Zato se je veselil Kekec, samo zato. V svojem veselju bi se bil najrajši postavil na glavo: toda zaradi Bedanca se ni upal.
 
Prišla sta v Bedančevo kočo. Tedaj je rekel Bedanec: "Tu ostani lepo v miru! Pa nikar nič ne misli na beg. Če se tudi skriješ globoko pod zemljo, najdem te, Kekec, in te pograbim. Zato pa ne delaj neumnosti! Jaz grem v
{{prelom strani}}
gozd po srnjaka, da ga spečem za večerjo. Vrnem se kmalu."
 
Bedanec je odšel v gozd. Kekec je gledal za njim, dokler ni izginil tam v goščavi. Potem pa je hitel na trato. Trikrat se je postavil na glavo in je zavriskal na ves glas. Njegov vrisk se je razlegnil vseokrog po tihem zagorskem svetu. In tudi Kosobrin je slišal tisti vrisk. Kosobrin pa je bil jezen, da je kar s pestjo zažugal. Zagodrnjal je nevšečno in je rekel potem Meni, ki je ravnokar priganjala živinico domov: "Ali ga slišiš, Mena? Ali slišiš, kako vpije nepridiprav? O, mislil sem, da je Kekec kakšen pobič. A zdaj vem, da je nepridiprav, kot vsi drugi ... Kako pesem si je izmislil o meni! Saj si jo slišala, Mena. Grdo se norčuje iz mene, strašno grdo ... Kekec si jo je izmislil v svoji norčavosti in zdaj me bo dražil Bedanec z njo vse dni, da tudi ponoči ne bom mogel spati zaradi te nesrečne pesmi ... O, da more biti Kekec tak nepridiprav! Dam me more tako osmešiti! Hej ..."
 
In Kosobrin se je jezil in se je grabil za svojo sivkasto brado. "Stric Kosobrin," je rekla Mena. "Nikar se ne jezite! Saj Kekec ni hudoben. O, nemara si je izmislil to pesem samo zato, da ga je Bedanec odvezal od drevesa ... Le meni verjemite in nikar se ne jezite na Kekca!"
 
A Kosobrin je ni poslušal. Godrnjal je neprestano in se je jezil na Kekca. Premetaval je ves razdražen stvari po izbi in kuhinji in ni našel nikjer miru. "Navil bom temu
{{prelom strani}}
Kekcu ušesa," je govoril. "Resnično - strašno mu jih bom navil, pa četudi mi je rešil življenje ... Pa da se upa ta nepridiprav! - Iz poštenih ljudi se upa norčevati! Čakaj me, prismuknjenec! Še presedalo ti bo in se boš praskal za ušesi ..."
 
In Kosobrin je godrnjal in je odšel na njivico. Tam pa se je obrnil in je zažugal s pestjo preko soteske. Kekcu je zažugal in Bedancu, ki sta ga tako zasramovala s svojim petjem. "Čakaj me, Kekec! Samo malo počakaj!" je zavpil. Potem se je sklonil in je pričel kopati z motiko na vso moč, da je prst frčala okrog njega ...
{{prelom strani}}
 
==6.==
 
Kekec je ležal na trati pred Bedančevo hišo. Lepo se je videlo od tod v zeleno zagorsko dolinico, ki se je razprostirala globoko tam doli. Videl je vasico, ki se je kopala v rumenih sončnih žarkih, in skoraj vsako hišico je razločil. Videl je tudi rojstno hišo - tam med drevjem je stala in mu je migala iz globoke dolinice. Kekcu je zastalo za trenutek srce, ko je zagledal svoj dom, in bridke misli so se mu dvignile v duši: "Bog ve, kako hudo je našim zdaj doma!" je premišljal. "Mislijo si nemara, da me je Bedanec požrl ... Pa me ni požrl; samo na vrv me je navezal in me je nekajkrat prav pošteno oplazil s šibo. A hujšega ni bilo ... Joče se uboga Tinkara za mano in je zaradi mene pozabila celi na svojo rajnko muciko. Mogoče stoji ravnokar pred hišo in gleda na visoke gore. Pa se kremži in zdihuje, ker ji je hudo po Kekcu, ki ji ne igra več na citre in je tudi nič več ne draži. Oj, Tinkara, uboga Tinkara!"
 
In Kekec je šinil z roko preko obraza in je vzdihnil prav žalostno. Toda nenadoma se je udaril po čelu in se je zasmejal: "Glejte, glejte - pa sem se začel cmeriti," je izpregovoril. "Oj, to bi se mi zdajle Bedanec posmehoval,
{{prelom strani}}
če bi videl, kako se znam cmeriti! Kaj zato, če me je pograbil Bedanec! Saj me ne požre živega, pa tudi speče me ne za večerjo, ker ima tod okrog zadosti divjačine. Glavno je, da sem se rešil njegovih vrvi. Vse drugo pa pride kar samo od sebe. Saj sem ga že ulovil na sovo in na tisto lepo pesemco. In tudi zadnja poskočnica pride gotovo. Samo izmisliti si jo še moram. In izmislim si jo danes ali jutri. Izmislil sem si že marsikaj. Pa bi se ne mogel izmisliti zadnje poskočnice, s katero bom zaigral Bedancu, da bo kar strmel in skakal? Hehe, zakaj pa ne?"
 
Kekca se je polastila zopet dobra volja. Kar zažvižgal si je veselo pesem in je skočil na noge. Odšel je v kočo in je stikal tam vsepovsod. Toda ker ni našel tam ničesar poštenega, je odšel nazaj na trato. Ker Bedanca še vedno ni bilo od nikoder, se je obrnil do goličave, s katero se je tako lepo videlo na Kosobrinovo domovanje. "Hm, nemara je Kosobrin jezen name," je mislil sam pri sebi. "Jezen pa je zaradi tega, ker sem si izmislil o njem tako lepo pesemco. Pa ga pokličem in mu rečem, naj ne bo hud. O, povem mu, da ga nisem hotel jeziti z njo, ampak sem hotel nanjo Bedanca ujeti, kakor sem ga ujel na sovo. In Kosobrin ne bo nič več jezen ..."
 
Kekec je prišel na goličavo in je zaklical na ves glas: "Stric Kosobrin, oj, stric Kosobrin!" - Kosobrin je stal tam sredi njivice in se je okrenil. Zagledal je Kekca in mu
{{prelom strani}}