Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 489:
Kekec je prišel na goličavo in je zaklical na ves glas: "Stric Kosobrin, oj, stric Kosobrin!" - Kosobrin je stal tam sredi njivice in se je okrenil. Zagledal je Kekca in mu
{{prelom strani}}
je zažugal z roko. "Hej, nepridiprav!" je zavpil Kosobrin. "Kar semkaj pridi, da ti navijem ušesa! Kar pridi, o, kar pridi! Pa boš videl, kako se norčuje iz poštenih ljudi ... Ali si slišal, nepridiprav?"
"Slišal sem, slišal," je odvrnil Kekec. "Pa ne jezite se name, stric Kosobrin! Saj bi prišel k vam, da me pošteno zlasate. Pa ne morem, stric Kosobrin - k vam ne morem, ker ne poznam skrivne poti, ki drži k vam in ki bi Bedanec tako rad vedel zanjo ... Ne jezite se, stric Kosobrin! Tisto pesem sem si izmislil samo zato, da sem prekanil Bedanca in sem se rešil njegovih vezi. Veste, vsak dan vam jo bo prepeval Bedanec. A vi se nikar ne jezite! Rečem vam, da se rajši smejte! Kar zasmejte se Bedancu, ko vam jo prvič zapoje! Pa bo videl Bedanec, da se vi za tisto pesem prav nič ne menite, ampak se ji še celo smejete. Hej, razhudil se bo Bedanec in vam ne bo nikoli več prepeval tiste neumne pesmi. Le meni verjemite, stric Kosobrin, da bo tako ... Pa napravite tako, kakor sem vam rekel."
"Ahá?" se je začudil Kosobrin in je potem umolknil. Premišljal je nekaj trenutkov; nato je pa tlesknil z rokami in je rekel: "No, no - saj bo nemara res tako najbolje ... Kekec, prevejanec si in nisi nepridiprav ..."
A kar hipoma je Kosobrin zavrisnil na ves glas in je prestrašen vrgel motiko v stran. Zakrilil je obupno z rokami in je zavreščal: "Beži, beži, ako ti je življenje drago!" -
{{prelom strani}}
Zaprašil se je preko njivice in je izginil onkraj koče. Čulo se je samo še njegovo divje, obupno vreščanje.
Kekec se je čudil in ni vedel, čemu se je možiček tako nenadoma in tako silno prestrašil. Toda že čez trenutek je zagledal orla, ki je krožil nizko nad Kosobrinovo domačijo. "Ahá, tu je krivokljuni hudobec, ki me je hotel onile dan imeti za večerjo," je pomislil. "Pa sem ga prasnil, da mi je dal za spomin pero, ki ga nosim za klobukom ... A Kosobrin se ga boji in je zato pobegnil v varno kočo. Pa zakaj ga ne prežene Kosobrin in zakaj se ga boji? Saj se ga tudi jaz nisem bal ... Nemara pa je Kosobrin res zajček in se mi ni Bedanec lagal. Hej, hej ..."
Orel se je nenadoma spustil k tlom; kakor blisk je šinil h goščavi, ki se je raztezala onkraj njive pod belimi skalami. In tedaj je Kosobrin zavreščal še huje in Kekec je zaslišal tudi obupen krik, ki se je razlegel sem iz goščave. Kekec je spoznal tisti glas - bil je glas Mene, ki je pasla živinico v goščavi in je zavpila tako obupno. Kekec se je zdrznil in se je prestrašil na vso moč. Mislil si je, da je pograbil orel siroto Meno z ostrimi kremplji in se dvigne zdaj pa zdaj z njo v višave. Kekec je kar obstal ob tej misli in lasje na glavi so se mu naježili. Zakrilil je z rokami in je zavpil preko soteske: "Hej, stric Kosobrin! Vzemite palico, vzemite kolec, pa naženite krivokljuna! Mene bo odnesel ... Ali slišite, stric Kosobrin?"
{{prelom strani}}
A Kosobrin je vreščal neprestano in se niti pokazal ni. Mena je zaklicala še enkrat - tedaj pa se je že prikazal orel nad goščavo. V krempljih je držal ovco in se je dvigal više in više in je kar hipoma izginil onkraj skalovja. Kekec se je pomiril, ko je videl, da orel ni pograbil Mene, ampak samo ubogo ovco. Prešel mu je strah in oddahnil se je globoko. "Stric Kosobrin, zakaj ga niste s palico, kakor sem ga bil jaz?" je zavpil. "Pa bi imeli zdaj vi ovco, a ne krivokljunec ... Oj, zakaj se tako bojite, stric Kosobrin? Saj ni krivokljunca zdaj nikjer več ... Poglejte, poglejte, stric Kosobrin! Orla ni nikjer več ..."
A Kosobrin se ni prikazal od nikoder, pa tudi vreščal ni več. Kekec je videl samo še malo Meno, ki je naglo gnala živinico proti domu in je glasno jokala. Tedaj pa se je Kekec pošteno razjezil. Kar z rokami je zamahnil in se je obrnil, pa je odšel nazaj proti Bedančevi koči. "Zakaj je Kosobrin tak zajček?" je vprašal samega sebe. "Boji se, boji in strah ga je kot našo Tinkaro ... Škoda, da mene ni bilo tam na oni strani. O, to bi bil dregnil krivokljunca! Pogledal bi me bil in bi me bil takoj spoznal. Pa bi mi nemara pustil še nekaj peres za spomin, oj, še nekaj lepih peres! In orel bi vedel, da Kekec ni tak zajček, kakor je Kosobrin."
Kekec je prišel do samotne koče in legel tam na trato. Z roko si je podprl glavo in je pričel prepevati pesem o Kosobrinu. Prišel pa je ravnokar Bedanec in se je zasmejal,
{{prelom strani}}
ko je slišal, da prepeva Kekec tisto pesem. Na hrbtu je nosil Bedanec lepega srnjaka, ki ga je bil ujel v gozdu z nastavljeno zanko. Vrgel ga je na trato in je potrepljal Kekca po rameni. "Hehe, lepo poješ, Kekec, lepo," se je nasmejal. "Ali vidiš srnjaka? Za večerjo ga bova imela, veš, samo zaradi tvoje pesmi. Saj sem ti obljubil in svoje obljube se zna Bedanec pošteno držati ... A veš kaj, Kekec? Pojdiva na goličevje, pa zapojeva Kosobrinu tisto tvojo pesem, da se bo usajal možiček in bo še bolj osivel. Kar pojdiva?"
In Bedanec je pograbil Kekca in ga je vlekel za sabo. Kekec se ni prav nič upiral, ampak je šel rade volje z njim. "Stric Bedanec," je govoril Kekec spotoma. "Rekli ste mi že nekajkrat, da je Kosobrin zajček. A veste, da ste resnico govorili. Videl sem sam, na lastne oči sem videl, da je Kosobrin zajček, ki se ustraši vsake muhe. In ravnokar se je ustrašil krivokljunega orla, ki mu je odnesel lepo ovco. Pa se je Kosobrin bal; a jaz se nisem bal krivokljunca, ko me je hotel imeti za večerjo. Zaradi tega mi je pa tudi dal orel za spomin svoje najlepše pero, ki ga nosim zdaj za klobukom. Veste, zato ga nosim, da me spozna orel takoj in se mi umakne, kakor hitro me zagleda."
"Zajček je Kosobrin, velik zajček," je odgovoril Bedanec. "Zato ga pa ne morem videti. Sam se čudim, da je
{{prelom strani}}
mogel biti tako pogumen, da mi je ugrabil Meno. Resnično se čudim ..."
Prišla sta na goličevje in sta zapela tisto pesem o Kosobrinu. Možiček se je prikazal na skali in je v začetku trikrat zamahnil z rokami. Toda hipoma se je zasmejal in se je smejal potem veselo, da se je tolkel po kolenih. Ko sta Bedanec in Kekec odpela pesem, je zavpil preko soteske: "Hej, Bedanec! Strašen si in močan kot medved, jaz pa sem majhen. A rečem ti, Bedanec, da imam jaz v mezincu več pameti, kakor jo imaš ti v glavi. Ali misliš, da se bom jezil zaradi neumne pesmi, ki si jo je izmislil otrok? Hej, Bedanec, Bedanec! Rečem ti, da si neumnejši kot otrok. Misliš, da se jezim zaradi tvoje pesmi? A rečem ti, da se samo smejem, da se bom smejal tudi jutri! Ti pa prepevaj, kolikor hočeš!"
Bedanec je stisnil svoje silne pesti in je zaškripal z zobmi: "Zajček, ti prismojeni zajček!" je zaklical Kosobrinu. "Otroci se že norčujejo iz tebe, ker si tak zajček ... A pokazal ti bom še pošteno, ko te zagrabijo moje roke. O, ne ubežiš mi, nikoli mi ne ubežiš! Enkrat si že bil v mojih pesteh. A izmazal si se, ker te je rešil siromašen otrok, ki ima stokrat več poguma nego ti, zajček!"
"Pa pridi k meni, če moreš!" se je grohotal Kosobrin. "O, velika je tvoja glava, zadosti velika, da bi si lahko izmislil pot, ki drži v moje domovanje. Pa tvoja pamet je manjša, veliko manjša, nego pamet zajčka, ki o njem
{{prelom strani}}
vedno govoriš, Bedanec, Bedanec! Bolje je, da si tiho in ostaneš lepo doma in se ne prikazuješ pametnim ljudem ..."
Še dosti drugega sta si očitala Bedanec in Kosobrin. Kekec pa je molčal in se je smejal sam pri sebi. Mel si je roke in se je samo muzal. Toda kmalu ga je minila dobra volja. Zakaj Bedanec se je obrnil in je odšel po strmini. Potegnil je Kekca za sabo in ga je pošteno zagrabil, ko sta prišla v gozd. Za ušesa ga je pograbil in mu je govoril ves razkačen: "Izmislil si si pesem - pa misliš, da se tista pesem kaj prime tega zajčka? Kaj nisi slišal, kako se je nama posmehoval? Kekec, Kekec! Hudo ti bo še, strašno hudo ... Za norca si me imel, samo za norca, ko si si izmislil tisto pesem."
"Kaj pravite, stric Bedanec?" se je zavzel Kekec in se je drgnil po ščemečih ušesih. "Nikogar na svetu še nisem imel za norca. Še najmanj pa vas. Kaj morem za to, če vam je ugajala moja pesem in ste jo kar prepevali Kosobrinu, ki se vam zdaj zaradi tega smeje in vas zmerja! Saj nisem jaz ničesar kriv. Pesem je moja. Kosobrin pa se posmehuje samo meni; a vam, stric Bedanec, se smeje samo zaradi tega, ker mu pojete tisto pesem ... Pa mi recite, da ni tako."
Bedanec mu ni ničesar odgovoril, ampak je samo stiskal pesti in je šel naglo proti svojemu domu. Tam se je spravil nad srnjaka in ga pričel razrezovati. Velik kos ga
{{prelom strani}}
je odrezal: odnesel ga je v kočo in ga je nataknil nad ognjem na železen drog. A Kekec je ostal zunaj koče. Gledal je po dolini, nad katero se je polagoma večeril poletni dan. Mirno in spokojno je bilo vse nad zagorsko dolino. In v ta sveti mir so gledali vseokrog beli snežniki, ki so se kopali v zadnji, plameneči zarji. Kekec je bil pobit in se je še vedno držal za ušesa, ki mu jih je Bedanec nemilo nategnil in ko so ga še vedno prav gorko ščemeli. "Ne bo dobro, resnično ne bo dobro," je godrnjal Kekec zlovoljen. "Bedanec je hud kakor ris in še marsikdaj me pograbi za ušesa in za lase. Pa me bo bolelo, neprestano bolelo ... O, najbolje bo, da mu pobegnem. Toda kako naj pobegnem, ko pa se Bedancu ne morem skriti na vsem širnem svetu? Gorje, gorje, da je tako ..."
In Kekec je postal malodušen, ves pogum ga je zapustil. Minila ga je vsa razigranost in tudi dobra volja ga je minila. Kar glavo je povešal in je gledal na temni mrak, ki se je dvigal iz ozke dolinice in se je bližal vedno bolj vrhovom žarečih gorá. A tedaj je stopil Bedanec na prag. "Hodi večerjat!" je rekel osorno in se je zopet obrnil.
"Ali bi šel?" je pomislil Kekec sam pri sebi. "Kaj pa, če bi se malo skujal? Saj mi ni prav nič za srnjakovo pečenko." - Že je mislil kar zunaj ostati. Toda premislil se je, ker je čutil, da je vendarle prav pošteno lačen. Zato pa je šel v kočo in je sedel molče za mizo. Bedanec je postavil predenj velik kos pražene divjačine in kos črnega
{{prelom strani}}
kruha in ni izpregovoril besedice. - Po večerji pa je šel Bedanec nekajkrat po izbi gor in dol. Obraz mu je postajal vedno bolj mračen in vedno bolj je stiskal pesti. A kar nenadoma se je ustavil in je udaril z vso močjo po mizi, za katero je Kekec sedel. "Rečem ti, pobič, nocoj ti rečem zadnjikrat, da mi pojdeš h Kosobrinu," je zavpil, da se je lesena koča kar potresla. "Zjutraj mi vstaneš že ob svitu, pa se splaziš do Kosobrina. Pa mi privedeš Meno in si zapomniš skrivno pot, ki drži do Kosobrinove bajte. Potem pa grem jaz sam tja - in rečem ti, pobič, da starem tega zajčka, z rokami ga starem tako gotovo, kakor starem nocoj tebe, če mi ne obljubiš, da pojdeš jutri h Kosobrinu."
Kekec je ostrmel, ko je videl Bedanca tako razjarjenega kot še nikoli. Kar šinilo je Kekcu nekaj mrzlega po hrbtu in nehoté se je prijel za ušesa. Zaman mu je prišlo v glavo sto misli, s katerimi bi mogoče nekoliko potolažil Bedančevo jezo. A Kekec je molčal. Strmel je orjaku v divji obraz. Niti zganil se ni več, ampak je molčal, samo molčal.
"No, ali bo kaj?" je zarjul Bedanec in je udaril vnovič po mizi. Kekec je zmajal z glavo in je vstal počasi izza mize. Ni izpregovoril besedice, ampak se je stisnil k steni in se je hotel izmuzniti od sena, kjer je bilo njegovo ležišče. A še preden je napravil tri korake, ga je že zgrabil Bedanec, neusmiljeno ga je zgrabil s svojimi trdnimi
{{prelom strani}}
| |||