Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
B |
|||
Vrstica 544:
"No, ali bo kaj?" je zarjul Bedanec in je udaril vnovič po mizi. Kekec je zmajal z glavo in je vstal počasi izza mize. Ni izpregovoril besedice, ampak se je stisnil k steni in se je hotel izmuzniti od sena, kjer je bilo njegovo ležišče. A še preden je napravil tri korake, ga je že zgrabil Bedanec, neusmiljeno ga je zgrabil s svojimi trdnimi
{{prelom strani}}
rokami. Stresel ga je na vso moč in je vpil: "Ali pojdeš? Ha, ali pojdeš? Hitro mi reci, da pojdeš, ker drugače te starem še to uro ... Ali pojdeš? Ali pojdeš?"
Kekec se je pričel zvijati, da bi se rešil debelih, železnih pesti. A vse mu ni prav nič pomagalo. Pesti so ga stiskale vedno huje, da je po Kekcu kar pokalo. To pa je razvnelo Kekca. Zapihal je in je cepetnil z nogo po tleh. "Hej, stric Bedanec!" je zavpil. "Pa kaj me že zopet mikastite? Saj sem vam že včeraj povedal, da se zaman jezite in me zaman pestite ... Ne pojdem h Kosobrinu po Meno, naká, nikoli ne pojdem, pa če se tudi desetkrat na glavo postavite ... Nisem nepridiprav, pa tudi ne bom zaradi vas. Mislite nemara, da ste me ulovili na srnjakovo pečenko, kakor sem jaz ulovil Pethinega Volka? ... O, ne bojim se, ne bojim se ... Ne pojdem h Kosobrinu, naká, ne pojdem ... Pa me nabijte, če hočete!"
Kekec je utihnil in stisnil usta. Zamižal je, ko ga je udarila Bedančeva roka prvič po hrbtu. A ko se ga je dotaknila desetič, tedaj se je Kekec zasmejal porogljivo: "No, kaj vam še ni zadosti, stric Bedanec? No, kaj vas še ne boli roka? Pa zakaj se mučite, stric Bedanec? Ha, zakaj?"
Posmejal se je Kekec še enkrat, a Bedanec se je kar stresel, ko je slišal Kekčev smeh. Stegnil je svoje dolge roke, pograbil dečka okrog pasu, ga dvignil visoko proti
{{prelom strani}}
stropu, ga zasukal in ga vrgel tja v temni kot, kjer je ležalo razmetano seno. Kekcu je zaprlo sapo, ko je letel po zraku, in kar zabliskalo se mu je pred očmi, ko je priletel na seno. V prvem trenutku se je prijel za glavo in je potipal, če je še cela. Toda ničesar hudega se mu ni pripetilo. Samo pretresel se je bil pošteno, da se mu je v glavi močno vrtelo. "Glej, no - pa sem mislil, da me bo konec," je pomislil. "Res sem tudi letel po zraku, kakor da bi bil ptič, a ne Kekec ... Hvala bogu, da ni bilo nič hujšega. To ti je hudoba, ta Bedanec! Pa usmiljenja ne pozna prav nič ... Bog ve, nemara stopi še k meni, ker mu ni zadosti, da me je ravnokar tako nabil, kakor ni menda še nikoli nikogar. Nemara me pa še celó ubije? Ne bilo bi dobro, ne bilo bi dobro ..."
In Kekec je dvignil v svoji bojazni glavo, da bi pogledal po Bedancu in ga je tudi zagledal. Bedanec je stal kraj mize in strmel v gorečo lojevko. Še vedno je stiskal pesti in godrnjal nerazločne besede. Naposled pa se je okrenil in naglo odšel iz koče. Zaloputnil je težka vrata za sabo in Kekec je slišal, kako jih je zaprl odzunaj. Slišale so se še vedno nagle, težke stopinje - potem pa je bilo vse tiho. Samo žerjavica tam na ognjišču je tlela in se je utrinjala potihoma, s komaj slišnim prasketanjem.
"Ha, odšel je hudobec," si je oddahnil Kekec in se je trikrat pretegnil. "Zdaj bo rogovilil nekaj časa tam zunaj
{{prelom strani}}
po gozdu in bo pravil zverinam, kako je ustrahoval Kekca, ki pa se mu je pošteno zasmejal v obraz. Hej, dasi me boli hrbet kot še nikoli in mi po glavi vse brenči, vendar sem vesel, da sem ga tako nasukal ... Saj vem, da me bo jutri zopet in pojutrišnjem tudi ... Ovbé, ovbé! V strašen kraj sem prišel. O, nikoli ne pridem iz tega kraja! Pa če vendarle pridem, pa pridem gotovo brez nog, brez rok in brez glave. Posmehovali se mi bodo vsi in paglavci se mi bodo režali, ko zvedo, kako me je pretepaval Bedanec na gori. Sram me bo, da se še na cesto ne bom upal pokazati ... Kekec, Kekec! Kam si prišel?"
Vsega tega si je domislil Kekec. V seno je zaril glavo in je na glas zajokal. A Kekec ni jokal zaradi strahu in bolečine; jokal je zaradi sramote, ki mu jo je nakopal divji Bedanec. To pa je Kekca tako jezilo, da je kar pesti stiskal in bil z nogami po senu in jokal na glas. - Ko se je nekoliko pomiril, se je na pol dvignil in si obrisal mokri obraz. Gledal je po razsvetljeni koči, gledal z jeznimi pogledi in je mrmral ves razjarjen: "Pobegniti moram od tod - še jutri moram pobegniti. Vso noč bom premišljal, kako naj ukanim Bedanca in niti oči ne zatisnem ... Hudoba je Bedanec, velika hudoba. Zato pa moram jutri pobegniti. Saj pa tudi dela z mano, kakor bi bil jaz poleno, a ne Kekec. Čakaj me, Bedanec! Nocoj te bi strašilo sto sov. Ti, Bedanec, pa glej, kako se jih iznebiš! Nocoj je Kekec gluh, na obe ušesi gluh ..."
{{prelom strani}}
Kekec ni utegnil razmišljati in ukrepati. Bedanec je prišel domov in ni niti pogledal po dečku. Hitro je ugasil luč in se je vrgel na pograd. Kekec je poslušal in je čul, kako nemirno se obrača Bedanec po pogradu, ker ni hotel priti spanec k njemu. S tem pa je bil Kekec zadovoljen, da mu je šlo kar na smeh. "Da bi vsaj huda môra prišla, da bi ga nekoliko potlačila," si je mislil. "Kar privoščil bi mu, ker je taka hudoba ... Smejal bi se jaz in bi še celo pomagal môri ... Hehe, domislil sem se sov, ki se jih Bedanec tako boji. Kat jutri pojdem v gozd, pa ulovim tam v samotnem duplu živo sovo. Prinesem jo v kočo in jo podtaknem Bedancu v pograd. Hej, to bo zarjul hudobec, ko ga pogleda živa sova in ga nemilo prasne po kosmatem obrazu. Pa se ustraši hudoba, tako ustraši, da pobegne z naših gorá in ga ne bo več nazaj. Mene pa pusti tukaj in svoboden bom - resnično svoboden ..."
Domislil se je Kekec tega in je v svojem veselju tlesknil z rokami. Kar sedel je na bornem ležišču in je gledal, gledal v temo. "Tevjém-tevjém-uhu," je pričel skovikati s strašnim glasom, da je bilo grozno v samotni gorski koči.
Bedanec je planil s pograda in si zatisnil ušesa. Zdrvel je naravnost do ognjišča in je razpihal tlečo žerjavico in je vrgel nanjo suhega dračja. A strašno skovikanje ni utihnilo, dasi je svetel plamen razsvetlil vso kočo. Kekec
{{prelom strani}}
je videl Bedanca, kako je zgrabil dolgo palico in je pričel razbijati po stropu. "Vš-vš-vš!" je vpil, da bi prepodil nevšečno nočno ptico.
Skovikanje je utihnilo in Bedanec se je oddahnil, pa je stopil k pogradu, da bi legel. A tedaj se je oglasila sova zopet in Bedanec jo je moral zopet preganjati. To se je ponovilo pač desetkrat. Bedancu je že tekel znoj curkoma s čela in bil je tako spehan in prestrašen, da ni mogel nič več. Ko se je sova oglasila enajstič, se je zatekel h Kekcu. "Daj, Kekec, daj, pa mi preženi to grozovito pošast," je rekel s prosečim glasom. "Sinoči si jo zapodil tako lepo, pa jo moraš tudi danes zapoditi."
"Naj bo, stric Bedanec!" je odvrnil Kekec. "Lahko bi se zdaj maščeval nad vami, ker ste me zako pretepli. Pa nočem, ker jaz nisem človek, ki bi koga mučil. Dober človek sem in nisem hudoben, kakor so nekateri. Zato pa vam preženem sovo."
In Kekec je samo zavpil: "Poberi se, nevšečnica malopridna, in pusti nas v miru!" - Pa se ni sova oglasil nič več in bilo je zopet vse mirno in tiho okrog. Bedanec je legel na pograd, a še dolgo ni mogel zaspati.
"No, pa sem mu zopet pošteno zagodel," si je dejal Kekec vse razveseljen. "A jutri bo godba po tej koči, jutri, ko pride resnična sova semkaj. Hehe, to bo ples! Kekec in sova bosta godla, a stric Bedanec bo plesal!"
{{prelom strani}}
==7.==
Kekec se je plazil tisti dan po vsem gozdu. V vsako duplino je pogledal in je stikal po vsaki špilji med skalovjem. Bil je že ves opraskan po rokah in nogah, a vendar ni našel onega, kar je iskal širom okrog. Oj, nikjer ni našel sove, ki jo je tako potreboval! Saj je bil prepričan, da ga reši edinole sova iz tega hudega, neznosnega življenja. Zato pa je bil žalosten, ko je stikal zaman po vseh špiljah in duplih; žalosten je bil zaradi tega, ker ni mogel priti do žive sove. Zato pa je pričel javkati in zdihovati, da mu je postalo v srcu prav milo. Pa saj ni čudno! Danes ga je že dvakrat zopet pograbil Bedanec; hudo ga je pograbil in ga je pretepel, ker Kekec ni hotel iti po Meno h Kosobrinu. Seveda je Kekca na vso moč bolelo. A zdržal je, ker je mislil ves čas na sovo in je bil prepričan, da jo gotovo najde in še nocoj zagode Bedancu zadnjo poskočnico.
Razkačen je bil Bedanec in je rekel popoldne Kekcu: "O, ne misli, da te ne razmehčam! Če danes ne greš h Kosobrinu, pojdeš pa jutri. Ko ti postanejo koščice mehke, me boš pa še prosil, naj te pustim h Kosobrinu. A potlej bomo govorili drugače!"
{{prelom strani}}
Bedanec je odšel z doma in še rekel Kekcu: "Do večera me ne bo nazaj ... A nikar se ne zanašaj na Kosobrina! Zajček je in te ne reši nikoli, kot je rešil Meno. Pa če te tudi reši, ti ne pomaga to prav nič. O, že sem na sledi njegovi skrivni poti. Danes ali jutri jo najdem. Potem pa bo gorje Kosobrinu, Meni in tebi! - O, če hočeš h Kosobrinu, kar pobegni k njemu! A rečem ti, da te zgrabim že jutri in potem bova drugače plesala kot zdaj ... Ne branim ti - le pojdi k onemu zajčku, da ga bo še bolj strah. O, le pojdi, če se upaš ti in oni zajček!"
Bedanec se je zasmejal in je izginil v goščavi. Kekec je žugal s pestjo za njim. "Le pojdi in se ne vrni več!" je govoril. "O, saj je najbolje, da se ne vrneš. Zakaj zvečer te čaka nekaj posebnega, da se boš vse življenje spominjal nocojšnjega večera. Le pojdi, le pojdi!"
In Kekec je odšel v gozd, da si ulovi sovo. Toda iskal je zaman vsepovsod. Ves žalosten je sedel tam na goličevju v travo in je gledal na Kosobrinovo domovanje onkraj ozke sotesek. Še nikoli ga nista minila pogum in vesela razigranost. A danes mu je bilo tako čudno pri srcu, da bi bil najrajši na glas zajokal. Saj je vedel, da zanj ni več rešitve; o dobro je vedel, da nikoli ne ubeži hudobnemu Bedancu, ki ga morda nekoč še umori v svojo togoti in zlobi. - In Kekcu je bilo žalostno pri srcu. Kar glavo je povešal in je tu pa tam vzdihnil. Z vso silo
{{prelom strani}}
so mu hotele privreti iz oči debele, vroče solze in Kekec jih je komaj zadrževal.
Iz te žalosti ga je prebudil glas, ki ga je poklical z nasprotne strani soteske. "Kekec, o, Kekec!" je zaklical tisti glas. "Ali slišiš, Kekec? Kako se ti godi? Ali si žalosten, Kekec?"
Kekec se je ozrl na ono stran in je zagledal Kosobrina, ki je stal na skali in ga je klical. Žalostno je pokimal z glavo in je odgovoril: "Hudo mi je, stric Kosobrin, hudo ... A rešitve ni nikjer ..."
"A kje je Bedanec?" je nadaljeval Kosobrin. "Ali je blizu? Ali je doma?"
"Ni ga blizu, pa tudi doma ga ni," je odgovoril Kekec. "Odšel je nekam daleč in pred nočjo ga ne bo domov."
"Počakaj, Kekec, samo malo počakaj," je zaklical Kosobrin in je izginil za skalovjem. Kekec se je čudil in je čakal. Toda kar hipoma je zagledal tam doli v jarku Kosobrina, ki mu je migal z roko. Kekec je stekel po strmini navzdol in se je splazil v jarek, ki je sezal doli do samega belega proda. Kekec se je pač zavzel, kako je mogel priti Kosobrin tako hitro preko soteske. Toda vedel je, da ima možiček skriven dohod in izhod iz svojega domovanja. Zato ni več pomišljal, ampak je skakal naglo preko skal in je stal kmalu tam doli, kraj Kosobrina. Kosobrin ga je potrepljal po rami in je rekel: "I, čudiš se, kako sem prišel preko? Pa to ni težko, prav nič ni težko.
{{prelom strani}}
Saj imam pot, ki za njo nihče ne ve in tudi ne bo vesel. Oj, lepa je pot in tako skrita, da je ne more najti nihče.
Kekec je zmigal z glavo in je dejal: "Stric Kosobrin, če nikar se ne hvalite! Kmalu bo nekdo našel tisto pot. Sam mi je rekel, da jo je že skoraj zasledil. Zato pa se čuvajte, stric Kosobrin! Bedanec je na sledi vaši poti. Ravno prej mi je to povedal."
"Kaj? Ali res?" se je začudil Kosobrin in se je prestrašil. V svojem strahu se je ozrl krog in krog in si je mislil, da je Bedanec že nekje blizu. Toda ko ni videl nikogar, se je nekoliko pomiril. A vendar se je še vedno tresel in srce mu je bilo polno bojazni. "Saj bo menda res," je nadaljeval. "Videl sem ga že več dni, kako je stikal tod okrog. Glejte, glejte! Pa je iskal skrivno pot, ki bi ga povedla do mene. O, saj vem, kako bi me rad pograbil; pa tudi siroto Meno bi dobil rad nazaj ... Zato je stikal tod okrog, samo zato ... Ovbé, pa če res najde skrivno pot, kaj bo z mano? Kaj bo z ubogo Meno? - Jojmene, da mi poveš kaj takega, ti pobič!"
Kosobrin je sklepal z rokami in je tarnal in jadikoval. Kekec ga je gledal in je zmigaval z glavo, ko je videl njegov obup in njegov strah. "Stric Kosobrin," je rekel Kekec. "Čemu se bojite in tarnate? Saj Bedanec še ne ve za tisto pot. Zato pa bodite lepo mirni in samo glejte, da zmešate Bedancu vsako sled, da ne pride nikoli do tiste vaše poti. O, samo premislite malo, pa bo vse v redu!"
{{prelom strani}}
"Prav praviš, pobič!" je odvrnil Kosobrin in se je oddahnil. "Premisliti je treba ... Pa kar pojdem domov in premislim vse natanko."
In možiček se je že okrenil in je zdrčal navzdol. A hipoma se je premislil. Ustavil se je, se obrnil in prišel nazaj h Kekcu. "Oj, ta moja boječnost! Oj, ta moja boječnost!" je dejal in si je otrl znoj s čela. "Neprestano živim v strahu in skoraj bi rekel, da bi se celo zajca ustrašil, če bi nenadoma skočil predme. Kar strese me in srce mi kar zastane, če slišim sumljiv šum ... Pa saj ni čudno! Živim tu v tej strašni samoti in žive stvari nikdar ne vidim. Prav čudim se, da že nisem pozabil govoriti. Samo Bedanca vidim včasih; a bolje bi bilo, da bi ga ne videl nikoli. To ti je strašen možak, da ti ni takega na vsem svetu. Sosed mi je; a rajši bi imel medveda za soseda kot Bedanca. Pa saj ga poznaš, pobič ... Ali nisi rekel, da ga ni doma? Ali si resnico govoril, pobič? Povej, povej! Zakaj če je Bedanec doma, pobegnem takoj domov, ker se ga strašno bojim ... Kar resnico govori, pobič!"
"Ni ga doma," je odgovoril Kekec. "Saj mi je rekel, da ga pred nočjo ne bo domov."
Kosobrin se je pogladil nemirno po bradi in se je ozrl trikrat naokoli. Potem pa je sedel na skalo in je govoril: "Boječnost, ti rečem, Kekec - strašna boječnost! Ta je kriva, da imam težko življenje ... Pa saj se mi posmehuje celó mala Mena, ker sem tako boječ kot nihče na svetu. A kaj morem za to, če mi je pa tako prirojeno ... Oh, prepričan sem, da umrem od samega strahu, če me še enkrat Bedanec pograbi. Kar zdihnil bi, strepetal bi in bi umrl na mestu ... Težko je, ako ima človek takega soseda, kot je Bedanec. Ko bi me vsaj sovražil ne, pa bi bilo dobro. A sovraži me strašno, da bi me najrajši zadavil še danes. Saj ga poznaš, Kekec, dobro ga poznaš ..."
"A zakaj vas tako silno sovraži?" je vprašal Kekec. "Dajte, povejte, stric Kosobrin! O, da sem jaz na vašem mestu, pa bi zaigral Bedancu tako, da bi ga minilo vse sovraštvo in bi nemara še celo pobegnil od tod, kakor je morala pobegniti teta Pehtara ... Jaz se ga ne bojim in bi mu že pokazal, ako bi bil na vašem mestu ..."
"Daj nehaj, pobič!" se je prestrašil Kosobrin. "Kaj govoriš tako predrzno? Ne kliči nesreče, ker že sama prehitro pride! Kdo bi se upal Bedancu zaigrati pošteno? Kdo, te vprašam, pobič?"
"Hm," je odvrnil Kekec in se je nasmehnil. "Če ni drugega na svetu, pa bi mu Kekec zaigral. In mu bo tudi zaigral; če danes ne, pa jutri. Saj sem prisegel tako in prisego bom tudi držal. To vam rečem, stric Kosobrin, da boste vedeli ... A zdaj mi povejte, zakaj vas sovraži Bedanec. Zakaj mene sovraži in mikasti, o, to mi je znano, še preveč znano."
{{prelom strani}}
Kosobrin ga je pogledal ves začuden in je pripovedoval: "Sovraži me že od zdavnaj. Sam bog ve, koliko let je že od tega. Vsakokrat, ko je prišel sem na goličevje, se mi je posmehoval in klical: "Sem pojdi, ti zajček, ako se upaš. Za ušesa te primem in te malo povzdignem, da boš imel ušesa še daljša. Hoho, pridi, zajček! - A jaz se nisem upal in sem se samo tresel onkraj skalovja. Ko pa sem razvidel, da Bedanec nikakor ne more do mene, ker ne pozna skrivne poti, sem postal pogumnejši. Pa sem mu pričel odgovarjati in ga tudi zasramovati. In tako sva vpila vsak dan preko soteske, da je bilo že kar grdo. Dobro, da naju ni slišal nihče, ker bi se bil lahko nama posmehoval. In tako je prišlo sovraštvo med naju ...
Bedanec je razmišljal, kako bi mi prišel do živega in bi me premikastil. Jaz pa sem pričel tuhtati, kako bi najlepše zaigral Bedancu, da bi se še bolj raztogotil. Hej, pa je prišla lepa prilika. Lansko jesen je privedel Bedanec v svojo kočo malo sirotico Meno. Videl sem jo vsak dan tu na goličevju. Sedela je na kamnu in je vsak dan bridko jokala. Smilila se mi je; zato pa sem se prikradel nekoč na goličevje in sem jo vprašal, zakaj se joče. Pa mi je povedala vse. Kako jo Bedanec pretepa kar na lepem in ji ne privošči ničesar dobrega. Z lepimi besedami jo je bil privabil v svojo kočo, kjer mu mora delati vse in mu še celo kuha. A kako naj pošteno zna vse to, uboga sirotica,
{{prelom strani}}
ko pa nima niti devet let? Zato pa jo tepe Bedanec in jo suva ...
Tako mi je pravila mala Mena in je jokala na ves glas. Smilila se mi je v dno srca. In kar hipoma mi je nekaj reklo: Ugrabi siroto, Kosobrin! S tem rešiš deklico iz velike bede in obenem zaigraš Bedancu, da bo kar besnel in se togotil ... Šinila mi je v glavo ta misel in kar prijel sem otroka in sem ga odvedel na svoj dom. Vsa srečna je zdaj mala Mena. Kako tudi ne? Saj ji ne manjka ničesar ...
O, da bi bil vedel ti, pobič, kako je razgrajal Bedanec tisti dan! Videl je Meno pri meni in v svoji strašni togoti je hotel podreti ves hrib. A jaz sem se mu smejal, da sem se tolkel po kolenih ...
Od tistega dne me sovraži Bedanec na vso moč in le preži, kako bi me zalotil. A ni mogel do mene, ker v moje domovanje drži samo ena pot, ki je tako skrita, da je ne najde živa stvar. Še celó Mena ne ve zanjo, ker sem ji bil zavezal oči, ko sem jo odvedel na svoj dom. In po tej poti hodim časih semkaj, da si natrgam zdravilnih zelišč, ki rastejo samo na Bedančevi strani. In tako me je zalotil oni dan Bedanec. Zgrabil me je in me privezal k drevesu. Zahteval je Meno nazaj; a ker mi je nisem hotel dati, me je privezal k drevesu in mi rekel, da ostanem privezan, dokler mu ne izročim deklice in dokler me smrt ne reši strašnih vezi ... Dolge ure sem bil privezan
{{prelom strani}}
tam in sem vsak trenutek pričakoval smrt. Pa si prišel ti, pobič, in si me rešil. Oj, stokrat hvala naj ti bo, pobič!"
Kekec je poslušal ves zamišljen in je rekel, ko je Kosobrin umolknil: "Saj sem vedel, da je tako. Že prvi dan sem si mislil, da je tako. Zato pa nisem verjel Bedancu, ko se je hvalisal, kako dobro se je imela Mena pri njem. O, mislil je, da sem navaden vaški paglavec, a ne Kekec, ki je poizkusil že marsikaj na svetu. Zato pa sem mu pričel takoj gosti in ne bom odnehal, dokler mu ne zagodem zadnje poskočnice."
In Kekec je pripovedoval Kosobrinu. O sovah je pravil, ki strašijo vsak večer Bedanca, da je groza. Pa tudi o pesemci je pravil, ki si jo je izmislil o Kosobrinu, da se reši neljubih vezi. Kosobrin se je sicer smejal, a vendar je rekel Kekcu in ga je svaril: "Kekec, Kekec! Ne delaj neumnosti, da ne razdražiš Bedanca še bolj. Saj ni tako kratke pameti, kakor si ti domišljaš. Jaz se ga bojim, strašno bojim ... Bodi pameten, Kekec, in potrpi! Samo sedem dni potrpi. Potem te pa jaz rešim, če te do tedaj Bedanec ne izpusti. Priden bodi in ne draži Bedanca! Lepo te prosim, Kekec, ker te imam močno rad! Saj si mi rešil življenje, pa bi te ne imel rad?"
Kekec je zamahnil z roko: "Kaj, tisto, stric Kosobrin!" je odvrnil. "Vi se bojite Bedanca. Jaz se ga ne bojim ... Ravno prej sem se nekaj cmeril in jadikoval sam pri sebi.
{{prelom strani}}
Pa vidim zdaj, da sem bil neumen. Čemu bi javkal, ko pa ne pomaga nič! - Ne bojim se Bedanca, četudi me vsako uro nabije, zato, ker nočem k vam, da bi vam ugrabil Meno in staknil vašo skrivno pot. Vsak dan me sili Bedanec in me pesti, da joj! A jaz nimam ušes, resnično - za Bedanca nimam ušes, pa naj vpije in razgraja še tako!"
"Ovbé, ovbé!" se je prestrašil Kosobrin. "Kaj k temu te nagovarja Bedanec? O, ti grdoba nevšečna! Kaj si izmisli? K temu te nagovarja? - A ti, Kekec, kaj boš napravil? Saj ne boš poslušal grdobe, saj je ne boš ..."
"Ali vam nisem rekel, stric Kosobrin, da za Bedanca nimam ušes?" je odgovoril Kekec. "Saj nisem nepridiprav - še nikoli nisem bil, pa tudi ne bom. Le name se zanesite, stric Kosobrin, in videli boste, da se Kekec ne zna lagati! In tudi tedaj nisem lagal, ko sem prisegel, da se bom znesel nad Bedancem in mu bom na koncu zasviral pošteno pesemco."
Kosobrin ga je potrepljal po rami in je dejal: "Saj sem vedel, da si pobič, ki mu ni para ... Kekec, samo potrpi sedem dni, kakor sem ti rekel. In potem ti bo dobro. Čez sedem dni pridem in te povedem s seboj, da bo Bedanec še bolj togoten ... A zdaj moram domov, ker sem se že predolgo zamudil. Lahko, da pride Bedanec in me pograbi. A jaz se bojim Bedanca, huj, tako bojim ... Ostani,
{{prelom strani}}
zdrav, Kekec! Čez sedem dni ... čez sedem dni, če ne bo boljšega prej ..."
Možiček se je zavrtel; strkljal se je doli po jarku in je kar hipoma izginil med sivim skalovjem. Kekec pa je še vedno sedel tam v jarku in je gledal na ono stran soteske. Pričakoval je, kdaj se prikaže Kosobrin na planotici. In ni čakal dolgo. Kar nenadoma je zapazil možička tam na skali; a kraj možička je stala Mena in mu migala z rokami. "Kekec, hoj, Kekec!" je zaklicala deklica s svojim zvonkim glasom, "kako ti je, Kekec?"
Kekec je vstal in je odvrnil: "Dobro, prav dobro, Menara! Če ne bo hujšega, pa sem zadovoljen. Saj mi ni sile. Včeraj me je Bedanec pogostil s srnjakovo pečenko. Zato pa sem mu jaz zagodel sovino godbo. S čim me pa danes pogosti, res ne vem. Skoro gotovo bo kaj dobrega. Saj Bedanec ne pozna drugega kot same dobrote ... Ali ni res, Menara?"
Mena se je zavzela, da je kar roke sklenila. Hotela je odgovoriti; a Kekec se je že obrnil in je splezal navzgor po jarku. Videl je Kekec, da se je že pričelo večeriti; zato pa je pospešil korake, da pride še pred nočjo domov. Mena in Kosobrin sta gledala za njim, dokler ni izginil tam v goščavi. Potem sta se obrnila proti domu in Kosobrin je pripovedoval deklici, kar mu je bil ravnokar Kekec povedal. - "Hm," je rekel Kosobrin naposled. "Dober je Kekec, resnično dober. Le nikar se ne boj, Menica!
{{prelom strani}}
Kekec te ne ugrabi, pa četudi mu Bedanec odreže glavo. Le meni verjemi, da se bo Kekec držal pogumno, dokler ga ne privedem semkaj. Pa bosta potem skupaj in mi bosta pasla živinico ter mi pomagala."
|