Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
B
Vrstica 661:
{{prelom strani}}
Kekec te ne ugrabi, pa četudi mu Bedanec odreže glavo. Le meni verjemi, da se bo Kekec držal pogumno, dokler ga ne privedem semkaj. Pa bosta potem skupaj in mi bosta pasla živinico ter mi pomagala."
 
Mali Meni so se zaiskrile oči. Tlesknila je z rokami in se je veselo zasmejala. "O, to bo lepo, stric Kosobrin1" je dejala v svojem velikem veselju. "Morate ga rešiti, stric, morate! In skupaj bova prepevala, da bo veselje naokrog. Pa kdaj ga privedete, stric?"
 
"Čez sedem dni, Mernica," je odvrnil Kosobrin in se je namuznil zadovoljno, ko je videl veliko radost na obrazu sirotne deklice. "Samo sedem kratkih dni še počakaj, ker prej mi je nemogoče ... O, Kekec je vesel pobič in prevejan kot nihče na svetu. Pa nama bo delal kratek čas, da bo veselje na našem samotnem domu. Res bo prijetno kot nikjer drugje po zagorskem svetu. In smejali se bomo. Dobro se bomo imeli in bomo veseli, samo veseli ..."
 
Mena ga je poslušala in v mali dušici ji je kar skakala velika radost. Saj se je veselila, da dobi druščino, da se bo lahko igrala s kom in prepevala z njim vesele pesmi. Sama je tu v tej divji samoti in nima nikogar razen strica Kosobrina. Zdaj pa pride Kekec, že čez sedem dni pride - veliko veselje pride in Mena ne bo nič več sama na samotnem Kosobrinovem domku ... Pa se je res radostila mala Mena. V svoji radosti je še celo na posteljici
{{prelom strani}}
zapela veselo pesem. In še preden je zaspala, se je zasmejala, zasmejala potihoma ...
 
A Kosobrin se ni smejal. Tam v kuhinji je sedel ob plapolajočem ognju. V dve gubi se je stisnil Kosobrin in je podprl glavo z obema rokama. Pa je mislil in mislil. Velike skrbi so mu razjedale dušo in duša mu je bila vsa plašna in boječa. Zaradi Bedanca ga je skrbelo, zaradi Bedanca, ki je že na sledi njegovi skrivni poti. Oj, da najde Bedanec tisto pot! Potem je siromašni Kosobrin izgubljen. Saj pozna Bedančevo jezo in tudi njegove pesti pozna. Nesreča bi bila, strašna nesreča ... In Kosobrin se je tresel po vsem životu ob misli na tako nesrečo. Lasje so mu vstajali pokonci in mislil je, samo mislil, kako bi odvrnil od sebe tisto nesrečo. A domislil se ni ničesar. To pa je grizlo Kosobrina še bolj. Kar stresal se je v svojem silnem strahu in se je prijemal za glavo.
 
Ogenj na ognjišču je že davno ugasnil. A Kosobrin je še vedno razmišljal in se je vedno bolj tresel in se je bal, tako strašno bal ...
 
Brez sove se je vrnil Kekec v Bedančevo kočo, ko se je že nočilo in so se že vžigale prve zvezde po širnem, visokem nebu. Koča je bila odprta, a Bedanca še ni bilo nikjer. Kekec je razpihal ogenj na ognjišču in je prižgal lojevko. Sedel je za mizo in je položil glavo nanjo. Čakal je Bedanca in ga je kmalu učakal. Stopil je Bedanec v kočo in je postavil na mizo veliko kletko, kjer je čepel
{{prelom strani}}
čuden ptič. Sivkaste perutnice je imel ptič in oster, zakrivljen kljun. Kekec ga je gledal radovedno in je mislil v prvem trenutku, da je to mlad orel. Ugibal je in ugibal, a ni mogel uganiti, kako je ime temu ptiču. Zato pa je kar vprašal Bedanca: "Stric Bedanec, kako pa se imenuje ta razbojniški ptič? Pa kaj vam hoče ta ptič? Orel ni, pa tudi jastreb ni ..."
 
"To je sokolič," je odvrnil Bedanec skoraj prijazno in je stopil k mizi, a v roki je držal železno, dolgo verižico. "Sokolič je, sokolič. Ulovil sem ga v skalovju ... Pa veš, zakaj sem ga ulovil? Privezal ga bom na streho, da mi bo odganjal nevšečne sove, ki mi ne dajo ponoči miru. Oj, sove se strašno boje sokoličev. Pa ne bo niti ene več blizu ... Ehé, pa jih je le ugnal Bedanec ..."
 
Bedanec se je zasmejal. Spretno je zgrabil z levico sokoliča, z desnico pa mu je pritrdil verižico okorg nog in še zmenil se ni, da ga je sokolič dvakrat prav pošteno kavsnil z ostrim kljunom. Nato je odšel pred kočo in je nesel ujetega ptiča s seboj. Po lestvici se je splazil na streho. Ovil je verižico okorg močnega, železnega droga, da je trdno držala. Potem pa je prišel nazaj in je stopil kraj Kekca, ki se je venomer čudil. Sokolič je zamahnil s krili in se je zagnal, da bi zbežal. Toda priletel je samo do konca strehe, že ga je potegnil verižica nazaj. Jezno je zavreščal sokolič in se je zagnal že desetkrat, da bi pobegnil. A verižica je držala dobro in se ni vdala. Sokolič
{{prelom strani}}
pa je počenil vrh strehe. Žalostno je stisnil glavo med peruti in je miroval.
 
"Hehe, zdaj boste videle, debeloglavke nevšečne!" se je grohotal Bedanec in si je mel roke. "Nagnal vas bo sokolič, da bo veselje ... Samo pridite, pa boste videle. Bedanec bo imel zdaj mir pred vami in nikoli več ga ne boste plašile ... Le pridite, debeloglavke, le pridite!"
 
Še dolgo se je grohotal Bedanec tam zunaj na trati. Kekec pa se je splazil nazaj v kočo. Stisnil se je tam v temen kot in je gledal mračno predse. Saj je vedel, da ga je zdaj prevaralo zadnje upanje. O, tudi živa sova mu zdaj ne pomore nič več, še manj pa skovikanje, ki je z njim tako lepo strašil Bedanca vsak večer. Glej, tam na strehi sedi zdaj sokolič; a sokoliča se bojé vsi ptiči, še najbolj pa sova. In ni je nič več blizu. In tudi posnemati ne more Kekec sove nič več. Zakaj Bedanec bi takoj spoznal, od kod prihaja tisto skovikanje. In Kekcu bi bilo potem gorje, stokrat bolj gorje kakor zdaj ...
 
Vse to je Kekec zdaj spoznal. Zato pa se je stiskal v kot. Ustna so se mu kar tresla in krčil je pesti, v svoji veliki jezi jih je krčil. -
{{prelom strani}}
 
==8.==
 
Petelinček je veselo prepeval na Mežnarčevem dvoru. Njegovo pisano perje se je svetlikalo v rumenih sončnih žarkih, ki so se poigravali in migali po širnem dvoru. Vse to je videl gizdavi petelinček in je zaradi tega kikirikal še glasneje in se je še bolj šopiril med kokoškami, ki so zadovoljno čebljale okrog njega. A to veselo kikirikanje ni bilo všeč mali Tinki. Stopila je Tinka iz hiše; polence je pobrala in ga je zalučala proti petelinčku. - "Všš - všš - ali boš tiho, nepridiprav!" je zaklicala mala Tinka in je bila resnično jezna. A petelinček se je razkoračil in je trikrat zamežikal z očmi. Potem pa je pogledal prav debelo na Tinko in se je začudil: "Kok-kok-kok ..." Da Tinki ni všeč njegovo petje, njegovo krasno petje, ki ga putke kar prehvaliti ne morejo? Čudno, čudno ... Pa petelinček ni mogel tega verjeti. Zato se je čudil in je dvakrat stresnil z glavo. Ker je mislil, da se je Tinka vendarle samo zmotila, je skočil na plot in je zapel s svojim najlepšim glasom: "Kikir-li ..."
 
Tinka je našobila rdeča usteca; a polena ni več zagnala. Samo s prstkom je še zažugala petelinčku in je odšla preko dvorišča. Pa se Tinki res ni zdelo lepo od petelinčka,
{{prelom strani}}
da tako veselo prepeva - prepeva, ko mora Tinka samo bridko zdihovati in jokati. In kako ne bi zdihovala in jokala? Saj ni več bratca - visoki v gori ga je nemara že umoril strašni Bedanec in ga je zakopal nekje sredi gozda. Pa je zdaj Kekec mrtev in nikoli več ne bo igral na svoje zlate citre. In tudi prepeval ne bo več tistih lepih pesmi, ki jih je znal sto in sto. V grobu leži Kekec, mrtev in tih, kakor njena mucika, tam na vrtu. O, Kekca ni nikjer več, pa tudi bele mucike ni več. Tinka je ostala sama. Nihče se ne igra z njo in srce ji je polno žalosti in težke bridkosti, ki ji ne dasta nikoli miru, da mora mala Tinka neprestano jokati in zdihovati. Oj, jokati za Kekcem, ki ga ni že sedem dni domov; oj zdihovati za belo muciko, ki jo je ugrabila hudobna smrt, in počiva zdaj na vrtu v lepem grobu ...
 
Tinka se je napotila na vrt. Pod široko češnjo je sedla v mehko travo. Tam je bil grobek bele mucike. Ves je bil posut z rožami, da se črne prsti niti videlo ni. Tinka je gledala na grobek. Roke je prekrižala na prsih in iz oči so ji pričele vreti solze. Počasi so tekle solze po njenem rdečem licu in so bile vroče in pekoče. - "Oj, mucika!" je govorila Tinka v svoji žalosti. "Počivaš, lepo počivaš v črnem grobku in niti ne slišiš mojega zdihovanja ... O, zakaj je umrl nesrečni Kekec? Glej, mucika, rekel je, da si izmisli o tebi krasno pesem. Jaz bi jo zapela na tvojem grobu, a ti bi me slišala in bi mi lepo zamijavcknila
{{prelom strani}}
iz groba. Pa se ne oglasiš, mucika, ker jaz ne znam zapeti take pesmi kot Kekec. Nikoli več te ne bom slišala in tudi Kekca ne bom videla nikoli več ... O, hudo je meni, mucika, oj, strašno hudo ..."
 
Tinka je zajokala in v srcu jo je zabolelo tako silno, da ni mogla več zdržati. Kar zleknila se je in je zarila obrazek med travo. "Kekec, Kekec!" je zavpila tu pa tam. "Mucika, mucika!" - Pa je zopet jokala in se ni mogla ustaviti niti za trenutek.
 
Na vasi so začeli pritrkavati zvonovi in so naznajali delopust. Ubrani glasovi so se razlegli preko vsega zagorskega sveta in so peli tako mili, da se je človeku tajalo srce, ko je poslušal tisto jasno, svečano zvonenje. Tinka je slišala zvonove in v srcu ji je bilo še huje. Pričela je jokati na ves glas in je hotela, da bi prevpila pojoče zvonove. A ni šlo - resnično, ni šlo ...
 
Tisto ubrano zvonjenje je slišal tudi Kekec visoko tam gori pod belimi pečinami. Kekec je sedel na trati pred Bedančevo kočo in je strmel na domačo vas. Z roko si je podprl glavi in je mislil, mislil ... Oči so mu bile vse žalostne in lica pobledela in shujšana. Pa saj ni čudno! Teden dni ga že muči hudobni Bedanec in mu ne privošči ničesar dobrega. Vsak dan ga trikrat pošteno nabije in ga hrani s sirovim sirkovim močnikom, da je Kekcu že popolnoma upadel trebušček in so mu splahnela rdeča, polna lica. Oj, to je hudo, hudo! A najhuje je to,
{{prelom strani}}
da se ne more Kekec domisliti ničesar pametnega, da bi prevaril Bedanca in bi pobegnil domov. To je Kekca najbolj skelelo in skoraj samega sebe se je sramoval. Pa tudi je vsakokrat, ko ga je nabil Bedanec, stiskal ustna in prisegel sam pri sebi, da se znese nad Bedancem - o, vendar je uvidel potem, da je slaboten in da ničesar ne opravi, če se zapraši v Bedanca. Bedanec ga je neprestano gledal s srepimi očmi in je samo godrnjal. Le trikrat na dan je izpregovoril s Kekcem in vsakokrat mu je velel, naj se napoti takoj h Kosobrinu in ugrabi sirotno Meno. A Kekec je molčal in mu niti odgovoril ni. To pa je razjarilo Bedanca in zato je trikrat na dan Kekca prav pošteno nabil.
 
"Čakaj, čakaj, hudobec!" je grozil Kekec, ko je ležal zvečer na senu in je zaman poskušal, da bi zaspal. "O, ni še konec vseh dni in ne vem nazadnje, kdo se bi smejal - ti ali jaz ... Še nihče ni pretepal Kekca. Samo mati me včasih oplazi z gorko šibo. A mati dela prav, ker imam jaz preveč porednih muh v glavi ... Ti, hudobec, pa me pretepavaš - Kekca pretepavaš. Pa še ne veš, kdo je pravzaprav Kekec. Zato pa te zadene nekaj, da boš gledal debelo in se ti ne bi nikoli več ljubilo, da bi pretepaval poštene ljudi ... O, le čakaj, hudoba! Pride Kosobrin in me povede na svoje domovanje. In videl boš, hudobec, kako se ti bo potem godilo ... Pa ti bo še presedalo sosedstvo s Kekcem. Saj Kekec ni Kosobrin, ki se
{{prelom strani}}
trese pred vsakim zajčkom. Zato pa počakaj še nekaj dni, Bedanec!"
 
In res - Kekec se je zanašal samo še na Kosobrina, ker mu vse nakane in spletke niso prav nič pomagale. Zato pa je potrpel vse in ni nikoli javkal. Kadar ga je Bedanec nabil, se je splazil tja na goličevje in je gledal dolgo na Kosobrinovo domačijo. Videl je možička, ki je delal pridno na njivici. Tudi Kosobrin je včasih pogledal nanj in je pomignil z roko. A Kosobrin ni izpregovoril več besedice z njim, ker ga je bilo strah Bedanca. Tam gori med grmovjem se je prikazala sem in tja mala Mena. Zamahnila je z roko in je zaklicala veselo preko soteske: "Kekec, Kekec!" - A že je izginila v goščavi, še preden je mogel Kekec zavpiti prijazno besedo.
 
"Hm, Bedanca se bojita," je pomislil Kekec. "Strah ji je, zato pa nočeta govoriti z mano. Mislita si, da razdražita Bedanca še huje, ako govorita z mano ... Prav delata, čisto prav ... Zato pa tudi jaz ne izpregovorim več z njima. Mirno bom sedel tu in bom čakal, kdaj se prikrade Kosobrin v jarek in me odvede s seboj. O, da bi prišel že kmalu! Tako težko že čakam, tako težko ..."
 
A Kekec je vendarle čakal in je potrpel. Odšel je nazaj na trato pred Bedančevo kočo in je strmel v dolino ali pa je gledal na ujetega sokoliča, ki je žalostno sedel tam gori na strehi. Sokolič je neprestano povešal glavo. Le redkokdaj jo je dvignil in oči so mu pogledale na belo
{{prelom strani}}
skalovje. Tedaj pa je sokolič polglasno zaječal. Stresnil je s perutmi in se je zagnal naprej. A neusmiljena verižica ga je potegnila nazaj, da je sokolič omahnil tam na koncu strehe. Potem je sfrčal nazaj na sleme. Stisnil je glavo med perutnico in se dolgo, dolgo ni več ganil.
 
Kekcu se je ujeti ptič smilil do srca. Že večkrat se ga je polastila misel, da bi rešil sokoliča. "Kaj, če bi ga izpustil?" je pomislil sam pri sebi. "To bi robantil Bedanec, če bi mu ptič ušel! Kar na streho pojdem in odvežem sokoliča. Veselo bo vzfrfotal in bo poletel v skalovje. In vesel bo, tako zelo vesel, kakor bi bil jaz, če me izpusti Bedanec ... Hoj, kaj če bi poizkusil?"
 
Kekec se je že splazil do strehe. A pravočasno se je še premislil. "Bedanec me ubije, če izpustim sokoliča," je dejal. "Saj bo takoj vesel, da ptič ni sam pobegnil, ampak da sem ga jaz odpel z verižice ... Počakaj še malo, sokolič! Tistega dne, ko pobegne Kekec, boš pobegnil tudi ti. To ti obljubljam danes in kar Kekec obljubi, to je pribito, še bolj pribito kot deska k Bedančevi koči. Zato mi pa verjemi, sokolič, in nikar ne žaluj ..."
 
Tistega dne pa je rekel Kekec Bedancu: "Stric Bedanec, ali slišite? Povem vam, da vam sokolič danes ali jutri pogine. Poglejte ga, kako žalostno čepi tam na slemenu, pa mu ni mar za ves svet. Zakaj pa, stric Bedanec? Veste, zato, ker ga krmite s samim sirkovim močnikom, kakor mene. Pa mislite, da je sokolič zadovoljen s samim
{{prelom strani}}
močnikom. Mislite, da sem jaz zadovoljen? - O, vajen je sokolič česa boljšega in ne bi mu škodil masten zalogaj, kakor tudi meni ne bi škodil ... Zato pa vam rečem, stric Bedanec, da poglejte malo na sokoliča. Če vam pogine, no, pa bo zvečer zopet sovina godba. In javkali boste spet in Kekec vam bo zopet dober - zato dober, da vam preplaši nevšečno sovo ... Kaj mislite, da vsakdo rad jé sirkov močnik? Ali mislite, da se vsakomur ljubi plašiti nevšečne sove? Ha, stric Bedanec? Pa mi povejte!"
 
Bedanc je zarenčal nad Kekcem in ga je zasukal, da se je deček kar prekotalil po tleh. Obrnil se je Bedanec in je izginil v goščavi. Kekec pa je gledal za njim in se je namuznil: "Glejte, pa sem ga zopet prav pošteno dregnil," je govoril Kekec samemu sebi. "O, kar zasopel je in mi je pokazal zobe ... Pa misli nemara, da se ga bojim? Hehe, stric Bedanec, tega pa ne doživite, pa če moram tudi sto let z vami živeti ... Bog ve, kam se je obrnil? Skoraj gotovo na goličevje, da se malo skrega s Kosobrinom. Da se mu ljubi, o, da se mu ljubi!"
 
Kekec se je zagledal v zeleno, s sončnimi žarki vso posuto dolinico, od koder je prihajalo ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. Srce se mu je širilo vedno bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale nehote rosne in v duši je začutil silno hrepenenje, ki ga je vleklo v dolino, kjer stoji njegov dom, a doma počivajo v ozki skrinjici njegove
{{prelom strani}}
zapuščene citre. O, da bi imel vsaj citre pri sebi, da bi si zaigral veselo pesem, krasno pesem, ki bi se razlegala po tem divjem gorskem svetu! Lepše bi se razlegala tista pesem med mrtvim skalovjem kot ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. In bilo bi lepo in prijetno vseokrog ... A Kekec nima citer pri sebi. Že teden dni samujejo v skrinjici in nikogar ni, da bi malo zaigral na zlate strune - o, nikogar ...
 
In Kekec je mislil na svoje in je hrepenel po njih, ko je poslušal zvonjenje. Žalostno je povešal glavo še takrat, ko so utihnili zvonovi in je objela mrtva tišina zagorski svet. Niti pogledal ni več na veselo dolinico, ampak je zrl molče v tla in vedno večja žalost se ga je lotevala ...
 
Toda hipoma je dvignil glavo in se je ozrl okorg sebe. Zazdelo se mu je, da se je razlegel ravnokar pridušen, obupen klic, ki je prišel kdove od kod iz temne goščave. "Kaj je to?" se je začudil Kekec in je vstal. Toda tisti krik se je razlegel vnovič in je bil še glasnejši in razločnejši. - "Kdo vpije v goščavi?" se je vprašal Kekec. "Nemara vrešči divji orel ali pa jelen, ki ga je nekdo napadel ... Hm, čudno, čudno ..."
 
Tretjič je zavpil tisti presunljivi glas in Kekec ga je tedaj spoznal. "Bedanec vpije tam na goličevju," je dejal Kekec in se je čudil vedno bolj. "Strašno vpije Bedanec in je ves razjarjen ... Hm, pogledat grem na goličevje.
{{prelom strani}}
Nemara sta se Bedanec in Kosobrin pošteno skregala ..."