Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 744:
{{prelom strani}}
Nemara sta se Bedanec in Kosobrin pošteno skregala ..."
Kekec je stekel skozi goščavo. Na vso sapo je hitel med širokimi bukvami in se je ustavil šele na parobju. Ozrl se je navzdol proti divjemu jarku, od koder je prihajalo glasno vpitje. Tedaj pa se je prijel Kekec za glavo in je zavpil ves prestrašen. Zagledal je ta doli Bedanca, ki je mikastil majhnega možička. A tisti možiček ni bil nihče drugi kot Kosobrin. Držal je Bedanec Kosobrina z obema rokama; okrog pasa ga je držal in ga je dvigal od tal kot lahko peresce. In kričal je Bedanec, da se je razlegalo strašno po ozki, gorski soteski.
"Ovbé, ovbé!" je zastokal Kekec. "Glejte, pograbil je Bedanec Kosobrina! V jarku ga je zasačil, ko se je pripeljal Kosobrin semkaj, da si natrga zdravilnih rož ... Pa ga zadavi zdaj Bedanec, ker je strašno jezen na možička ... Ovbé, ovbé!"
In Kekec je pričel kar z nogami cepetati v svojem strahu. Lasje na glavi so se mu naježili, srce mu je zastalo. Toda samo za trenutek. Zakaj Kekec se je nemudoma stresel in je zastokal še enkrat. Stisnil je ustnice, da so ga zabolele, in je zakrilil z rokami. Nato pa se je zaprašil po strmini na vso sapo. Tekel je in tekel po goličevju in se še zmenil ni, da se je trikrat prevrnil po tleh. O, Kekec je samo zasopel in se je naglo pobral s tal. Pa je drvel naprej, drvel kakor veter in se ni ustavil nikjer več. Kar nenadoma
{{prelom strani}}
je stal kraj Bedanca, ves zasopel in oznojen. Dvakrat je še zakrilil z rokami, potem pa se je zaprašil v Bedanca in ga je zgrabil za roke.
"Ali boš pustil Kosobrina?" je sopel Kekec in se je vedno bolj zaganjal v Bedanca. "O, ti hudobec! Ali ga boš pustil? Rečem ti, da ga pusti! Ti še ne poznaš Kekca! A zdaj ga boš spoznal - zdaj, če ne izpustiš Kosobrina ... Hitro ga pusti, ti rečem še enkrat ..."
Bedanec je pogledal na razjarjenega Kekca, a ni izpustil možička, ki se niti ganil ni več med njegovimi trdnimi pestmi. Sunil je Kekca z nogo, da je deček odletel v stran in je padel za skalo. To pa je razjarilo Kekca še bolj. Kar zapihal je nevšečno in se naglo pobral. Zagnal se je vnovič v Bedanca in ga je zgrabil z obema rokama za košato brado in mu jo je pričel puliti, da je Bedanec zarjul od bolečine. - "Ha, ali te boli, hudobec!" je sikal Kekec in je pulil vedno huje. "Ne izpustim te, ne izpustim te, dokler ne pustiš Kosobrina v miru ... Ali si slišal, hudobec? Ali si slišal! - Kosobrina izpusti, ako ti je ljuba tvoja brada ... Ali ga izpustiš? Ha, ali ga izpustiš, hudobec? Ne odneham, ne odneham ..."
Bedanca je strašno bolelo, kajti Kekec ni poznal usmiljenja, ampak je pulil z vso močjo dolgo brado. Pač je otepaval Bedanec okrog sebe, da bi se otresel srditega dečka. A vse otepanje mu ni prav nič pomagalo. Kekec se ni zmenil za njegove brce, ampak je trgal in mikastil,
{{prelom strani}}
da so dolge dlake kar frfotale po zraku. Tedaj pa se je Bedanec sklonil in je položil Kosobrina na tla. Zgrabil je Kekca za komolce, da je zahreščalo in da je zavpil Kekec od divje bolečine ter je izpustil brado. Bedanec ga je na pol dvignil in ga je vrgel daleč onkraj jarka. Sklonil se je potem h Kosobrinu, ki je ležal na tleh in se ni več ganil. - "Hoho, kaj pa je to?" je zamrmral Bedanec. "Kaj je nemara mrtev? Ne gane se, pa niti sope nič več ... Pa če je mrtev? Ti prebita reč! Saj ga nisem mislil zadaviti ... Nemara je umrl od samega strahu, ko sem ga pograbil tako nenadoma in neusmiljeno ... Hm, hm - kaj bo pa zdaj?"
In Bedanec se je popraskal za ušesom in je gledal ves prestrašen na Kosobrina. Kekec je pritekel nazaj in pokleknil kraj Kosobrina. Za roko ga je prijel; a roka je bila odrevenela in mrzla. V obraz mi je pogledal; a obraz je bil bled in brez življenja. - "Ubili ste ga, Bedanec, nedolžnega človeka ste ubili!" je zavpil Kekec in groza se ga je polastila. "Ali ne vidite, da je Kosobrin mrtev in se ne gane več? ... Ubili ste ga - gorje, ubili ste ga! ..."
Bedanec je položil roko na možičkove prsi, da bi videl, če srce še bije. A srce ni bilo več - bilo je tiho in je mirovalo ... - "Resnično - mrtev je," je dejal Bedanec in glas mu je bil zamolkel in se je tresel. "Mrtev je - umrl je od samega strahu ... Saj ga nisem hotel umoriti. Samo pograbil sem ga in sem ga nekajkrat
{{prelom strani}}
dvignil v zrak. Pa se je ustrašil in je izdihnil dušo ... Nisem ga hotel umoriti, resnično ga nisem hotel ..."
"Hudobec ste, stric Bedanec, velik hudobec," je govoril Kekec brezsmiselno in je še vedno klečal kraj mrtvega možička. "Kaj vam je storil siromak? Kaj vam je bil na potu? - O, bil je pošten in dober človek ... A vi ste ga umorili, stric Bedanec, dobrega človeka ste umorili. Gorje vam bo zdaj, stric Bedanec, strašno gorje!"
"Tiho, pobič!" je zagodrnjal Bedanec. "Saj sem ti rekel, da ga nisem jaz. Samo strah ga je umoril, tisti veliki strah ..." In Bedanec je pogledal še enkrat na mrtvega Kosobrina. Potem pa se je obrnil in je naglo odšel iz jarka in preko goličevja in je kar hipoma izginil v goščavi.
Kekec pa je klečal kraj mrliča in je ves obupan vil roke. Klical je Kosobrina na ves glas, ker ni mogel verjeti, da je možiček resnično mrtev. "Stric Kosobrin!" je klical Kekec. "Dajte, odprite oči, pa me poglejte! Saj ni več Bedanca tukaj! Odšel je, stric Kosobrin, in vam ni treba, da se ga še bojite ... Saj vem, da ste se samo potuhnili, da tako ubežite Bedancu. Zato pa odprite oči, stric Kosobrin, ker Bedanca ni več tukaj ... Ali slišite, stric Kosobrin? O, ali slišite?"
A Kosobrin se ni ganil. In tedaj je bil Kekec trdno prepričan, da je Kosobrin resnično mrtev. Zato je snel klobuček z glave in je sklenil roke. Potem je obsedel tam na
{{prelom strani}}
skali in je pričel premišljevati, kaj bi storil. Gledal je v globoki jarek, ki je po njem šumela divja Mala Pišenca. Misli so se mu utrinjale po glavi. Polotil se ga je spet srd, da je Kekec kar stiskal pesti. "Čakaj me, hudobec!" je govoril v svojem srdu. "O, danes ti zaigram, kot ti še nisem zaigral! Ne grem več v tvoje domovanje, ker me je strah in nočem živeti z morilcem pod eno streho! Rajši grem stanovat k zverinam v skalovje, rajši kakor k tebi, hudobec! Danes boš spoznal Kekca in danes ti bo še hudo ..."
Še nekajkrat je stisnil Kekec pesti in je zamrmral nerazločno besedo. Potem se je dvignil in je stekel preko jarka in goličevja. Naravnost v Bedančevo kočo je hitel; a koča je bila prazna in Bedanca ni bilo nikjer. Kekec je naglo zgrabil dolgo vrv in je stopil iz koče. "Ne, nikoli več me ne vidiš, ti, strašna koča!" je rekel. A tedaj je sokolič presunljivo zavreščal na strehi. Kekec se je ozrl nanj in mu je pomignil z roko. Stopil je na lestvo in se je splazil na sleme prav do sokoliča. A ptič se je preplašil in je vzfrfotal. Kekec je zgrabil za verižico in je potegnil ptiča k sebi. Kakor bi trenil, je odpel verižico in sokolič se je vzpel in je poletel v naglem poletu proti sivemu skalovju ... "No, tudi ti si rešen, kakor sem ti bil obljubil," je govoril Kekec. "A tudi jaz bom rešen danes. Zdajle pobegnem - in ni je moči, ki bi me mogla zadržati. Bedanec je umoril Kosobrina, s sirota Mena je
{{prelom strani}}
ostala sama onkraj soteske. Strah jo je in nikogar ni, da bi jo branil ... Ojojmene, da se nisem mogel prej spomniti Mene! Sirotica, kaj bo počela brez Kosobrina? Umrla bo, od samega strahu bo umrla ... A jaz pojdem tja na ono stran. Saj moram, moram, ker je Mena sirota in jo je zdaj strah, ker je sama, A kako naj pridem tja, če pa ne poznam skrivne poti, ki drži na Kosobrinov dom? Ovbé, ovbé! Kako naj pridem?"
In Kekec je razmišljala, a se ni domislil ničesar. To ga je razjarilo še bolj. Močno ga je zasrbelo v prstih, da ni mogel mirovati. Kar zaprašil se je nazaj v Bedančevo kočo. Prevrnil je mizo in klopi; pograd je prevrnil in se je lotil kuhinjske posode ter jo je razmetal krog in krog. - "Ha, hudobec!" je sopel. "Tu imaš svojo lepo kočo ... tu imaš Kekca ... Spominjal se ga boš, dokler boš živ. A rečem ti, da ga ne uloviš nikoli več ... O, hudobec! Kar pridi in poizkusi, če me moreš pograbiti! In žal ti bo in boš jutri zaman iskal, kje si imel nekoč kočo ... O, le počakaj, ti hudobec!"
Kekec je stopil do ognjišča, kjer je tlela žerjavica. "Kaj, ko bi razpihal ogenj?" je pomislil in oči so se mu zasvetile. "Zažgal bi mu kočo, da bi gorela z veselim plamenom ... Kaj, če bo jo res zažgal? To bi gledal Bedanec in bi robantil. Hej, hej ..."
A Kekec je zmignil z glavo. In da bi zbežal vabljivi skušnjavi, se je naglo okrenil in je zdrvel iz koče.
{{prelom strani}}
==9.==
Kekec je bil tisti dan razdražen kakor še nikoli v svojem življenju. V svoji razdraženosti pa niti mislil ni, kaj pravzaprav dela. Samo to mu je bilo jasno, da je pobegnil iz Bedančeve koče in da se ne povrne nikoli več tja. Pa če ga Bedanec tudi ulovi in pograbi - o, Kekec se bo postavil na noge in se bo zopet zaprašil vanj. In Bedanec naj ga ubije, ako hoče; ubije naj ga, kakor je ubil siromašnega Kosobrina - Kekec ne pojde z njim! Niti mrtvega ga ne spravi več v kočo nazaj, ker je Bedanec hudoben, da ni na svetu hujšega. - "O, lepo sem mu razmršil brado," je govoril Kekec, ko je hitel nazaj na goličevje. "Bolelo ga bo najmanj osem dni in se bo gladil po razkuštrani bradi. Pa še lepše sem mu vse razmetal po koči, da bo moral tri ure pospravljati, preden bo spravil vse v red. Oj, Bedanec, ti hudobec! Danes si videl, kaj zna Kekec. A videl nisi še vsega. Glavno pride šele zdaj ... Pa me boš prosil in moledoval, naj se te usmilim. A ne usmilim se te, ker si hudobec, strašen hudobec. Zagodel ti bom še zadnjo poskočnico in ne bom miroval, dokler se ne pobereš iz naših krajev ... Čakaj, čakaj, hudobec!"
{{prelom strani}}
Kekec je zažugal z desnico in je letel na vso sapo po goličevju. Znoj mu je tekel curkoma z obraza; a Kekec ni imel časa, da bi si ga obrisal z rokavom. Sopel je naglo in je stiskal ustne; srce pa mu je bilo polno gorja in jeze. Groza mu je vstala v duši, samo če se je domislil ubogega Kosobrina, ki leži mrtev tam doli v jarku. - "Kaj bo počela zdaj sirota Mena?" je mislil Kekec in kar strah ga je bilo. "Sama je zdaj tam med divjim skalovjem, sama in se ne upa nikamor. In kdo jo bo branil? Nihče; saj Mena nima nikogar na svetu. Kaj?" je vzrojil Kekec sredi svojih misli. "Nikogar nima Mena? Pa zakaj je Kekec na svetu? Mar zato, da ga pretepava Bedanec in krmi s sirkovim močnikom? Hoj, hoj! Le ne boj se, sirotica Mena! Še danes bo Kekec pri tebi in te bo varoval vsega hudega. Pa se ne bo bal Bedanca in tudi divjega orla se ne bo bal, kakor se je bal ubogi Kosobrin ... Le ne boj se, sirotica Mena! Še je Kekec na svetu, še - in ni ga ugonobil Bedanec ..."
Kekec je stopil v jarek, kjer je ležal mrtvi Kosobrin. Dvignil ga je na svoje močne roke in ga je spravil z največjo težavo na trato vrhu jarka. Tam pa je obstal in v prvih trenutkih se niti zavedal ni, kaj naj ukrene. Gledal je podse na beli prod, sredi katerega se je valil razdivjani gorski potok. Da je mogel priti tja dol, bi moral preplezati visoko steno; a stena je bila gladka in navpična, da je ni mogla preplezati živa stvar. Vse to je videl Kekec in
{{prelom strani}}
zaskrbelo ga je ... Toda Kekec ni obupal. Pogledal je na vrv, ki jo je bil prinesel iz Bedančeve koče. In tedaj se mu je razjasnil obraz in tlesknil je z rokami. - "Na prod spravim Kosobrina prav lahko," je dejal. "A kako naj ga prinesem na planotico? Hej, tudi to bo šlo, ako je Mena samo malo pogumna in se ne ustraši zaradi mene ... Pa bom poizkusil - resnično, kar poizkusil bom in se ne bom bal. In česa se naj tudi bojim? Siromak je Kosobrin in bi rad počival na svojem domu. Pa bi se jaz bal te kratke poti in bi ne ustregel mrtvemu siromaku?"
| |||