Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 871:
{{prelom strani}}
ker tam doli pač ne boste našli ničesar, še najmanj pa sove ..."
Bedanec je zavpil tam doli, da je jekalo po vsej soteski. Še huje je skrčil pesti in je zažugal z njimi Kekcu. "Le čakaj, ti nepridiprav!" je zavpil Bedanec svoji togoti. "O, ne šopiri se tako tam gori in nikar ne misli, da si na varnem. Še mi prideš pod roke in takrat bova zaigrala, da bo joj! Samo do tedaj še počakaj, ti nepridiprav!"
"O, seveda, seveda," je odvrnil Kekec prav mirno. "Počakal bom, stric Bedanec. A jaz vem, da tega ne učakam. No, če p učakam, pa bo vse drugače, kakor si mislite vi, stric Bedanec. Danes morate za mano samo pospravljati kočo in iskati sokoliča. A drugikrat bi morali nemara iskati še celó kočo, ki bi vam jo Kekec podrl ... Zato pa je bolje, da pustite Kekca v miru. Saj ste ga spoznali danes, stric Bedanec! Pa mi recite, da ga niste resnično spoznali, o, le recite! Še leto dni se boste praskali za desnim ušesom, če se boste domislili Kekca ... Le recite mi, če ni to res - samo recite mi, ako morete, stric Bedanec!"
Bedanec mu ni odgovoril ničesar več. Samo z rokami je pričel strašno mahati in se je obrnil, pa se je napotil preko proda. Kekec pa se je odmaknil od skale in je stopil k jokajoči Meni. "Hej, Menara! Strašno sem ravnokar nasukal Bedanca," je govoril in je bil ves zadovoljen. "Bedanec je škripal z zobmi in je kar otepal z rokami,
{{prelom strani}}
ker sem mu povedal svoje poštene misli. Pa je šel in ga ne bo več blizu - samo zaradi tega ga ne bo blizu, da se mu jaz ne bom posmehoval in mu strgal debelega korenčka. Samo zato, ti rečem, Menara ..."
A mala deklica ga ni poslušala, ampak je še vedno ihtela in je klicala mrtvega strička. Kekec je stal molčé nekaj časa kraj nje in jo je gledal. Prvič je videl zdaj siroto Meno od blizu in zasmilila se mu je zdaj tako, da se mu je srce kar stisnilo. Goste, rumene lase je imela Mena; temne oči so ji gledale žalostno v Kosobrinov obraz; a rdeči, okrogli obrazek se ji je kar tresel od silnega joka. in Kekcu je postalo v srcu hudo, tako hudo, da sta mu stopili v oči dve težki solzi. Položil je roko mali deklici na glavo in ji je pričel lepo govoriti: "Daj, Menara! Le nikar se ne joči, ker zdaj ne pomaga prav nič. Mrtev je striček Kosobrin in nikoli več ga ne prikličeš v življenje. Pa četudi jočeš sto let. Menara, vse ti ne pomaga nič ... Zato pa bodi kar lepo tiho! Glej, saj sem zdaj jaz pri tebi, Menara; namesto strička sem pri tebi, da te ne bo strah in ti ne bo dolgčas. A jaz se ne bojim ničesar na svetu. Pobegnila bova kmalu od tod. In ti boš ostala pri nas na našem domu. Lepo se boš igrala z našo Tinkaro in z mojim Volkom. Pa ti bo dobro, Menara, dobro, kot nikjer drugod ... Samo potolaži se in nikar ne jokaj!"
Deklica ga je pogledala s svojimi milimi očmi. "Oj, ali je res, Kekec?2 je vprašala in si je pričela brisati solze.
{{prelom strani}}
"Tako lepo bi bilo, če bi smela na vaš dom ... Oj, Kekec, pa ti bi me povedel tjakaj, da bi bila jaz vesela in bi se nič več ne jokala in bala? Če je res, Kekec?"
"Res je, res," je odvrnil Kekec. "Sirota si, Menara. Zato pa se mi smiliš, ker si sirota. Naši te bodo imeli radi in Tinkara bo kar skakala, ko te zagleda. Pozabila bo na vse, še celo na rajno muciko bo pozabila in te bo imela rada. Le meni verjemi, Menara, da bo tako in se boš ti veselo smejala pri nas doma."
Mena je vzdihnila globoko iz srca in se je dvignila. Kekec pa je šinil z rokavom preko oči in je prijel mrtvega Kosobrina. "V kočo poneseva ubogega strička in ga položiva na mrtvaški oder," je rekel. "Zaslužil si je striček, lep pogreb si je zaslužil ..."
Dvignil je mrliča in ga je nesel na svojih močnih rokah preko planotice proti samotni koči, ki je stala kraj strmih pečin. Mala Mena je stopala za njim. Oči si je brisala in je vzdihnila tu pa tam težko in bridko ...
{{prelom strani}}
==10.==
Večerilo se je tisti dan po tihem, širnem zagorskem svetu. Beli vrhovi na obeh straneh Male Pišence so zažareli v škrlatnem ognju, ki je svetil vseokrog, svetil tudi v ozko sotesko pod sabo. Zelena Kosobrinova planotica je zažarela v takem ognju, da se je zdelo, kakor bi bilo stopilo z neba nekaj čudovitega, krasnega, česar ne more pojmiti človeško srce. Kekec se je čudil, ko je stopil iz Kosobrinove koče in je videl okrog sebe tisto večerno zarjo. Pa se mu je zdelo, da živi vse okrog njega in diha, diha skrivnostno in pritajeno. Tresle so se skale v onem čudnem svitu; njivice so se tresle in tudi grmovje se je treslo, kakor bi resnično živelo in prestopalo sem in tja ... "Hej, hej!" se je začudil Kekec še enkrat, "to je pa res čudno. Da so zdaj tu vaški paglavci, pa bi resnično mislil, da planotica živi in siplje same cekine tod okrog. Nemara pa bi jih bilo celo strah in bi pobegnili. Hm, mislil bi si, da sami škratje varajo in čarajo tod okrog. A škratov se boje paglavci; zelenih škratov se boje, da beže in se kar kadi za njimi ... Pa ni škratov in tudi cekinov ni nikjer. Sonce gre za gore; daleč gre nekam, kamor ne more nihče. In tudi Kekec ne ..."
{{prelom strani}}
A tista zarja je ugasnila po soteski, kakor bi trenil. Mračno je postalo širom okrog in tiho, tako tiho, da je Kekec skoraj slišal utripanje lastnega srca. Le divji gorski potok je pel tam sredi soteske svojo enakomerno, zvonko pesem. Tu in tam je priletel iz skalovja črni mračnik in je pričel frfotati nad njivico. Nekajkrat je obletel njivico, potem pa je izginil v sivem mraku ... Kekec pa se je pretezal tam na pragu, ker je čutil, da so mu roke vse otrple in odrevenele od težkega dela, ki ga je moral izvršiti danes popoldne. Zato pa je tudi stopil na prag, da se malo odsope in pretegne, ker so ga bolele vse kosti. Ravnokar je bil dovršil oder, kamor je položil truplo ubogega Kosobrina. Pa to tudi ni bilo lahko delo in je utrudilo Kekca na vso moč. A Kekec se ni ustrašil tega dela in ni prej odnehal, dokler ni bilo delo izvršeno. Potem pa si je vendarle privoščil malo pokoja, da popolnoma ne otrpne. A Kekec ni dolgo počival na pragu. Ko je zagledal prvo zvezdo, visoko tam gori na temnem nebu, se je obrnil in odšel v kočo.
Stopil je v izbo. Tam je stal oder, ki ga je bil Kekec napravil iz mize in nekaj dolgih desk. Sredi odra je ležal Kosobrin in je bil do vrata pogrnjen s črnim platnom. Glava mu je počivala na beli blazini. Obraz mu je bil bled in oči zaprte, kakor bi spal trdno spanje. Deset lojevk, velikih in debelih, je gorelo kraj odra, da je bilo svetlo po prostorni izbi. Na črnem platnu, ki je pokrivalo
{{prelom strani}}
Kosobrina, je ležalo pet velikih šopkov rdečega ravšja, ki ga je bila natrgala mala Mena tam gori na skalovju. Vsa izba je bila polna vonja, ki je prihajal iz žametnih čašic gorskega ravšja, in prijetno je bilo v izbi kakor tam na obronku, kjer cvete ravšje in dehti, dehti ...
Mena je sedela na klopi kraj peči. Roke je bila prekrižala na prsih in je strmela nepremično na oder, kjer je spal njen dobrotnik večno spanje. Kekec se ji je približal in je sedel kraj nje. "Ali ni oder lep?" je izpregovoril potihoma. "Poglej, Mena, kako lepo gore vse sveče!"
Deklica je prikimala z glavo. "Lepo je - vse je lepo," je odgovorila šepetaje. "Pa ti si napravil vse to, samo ti, Kekec ... O, nisem vedela, da si tako dober in priden. In pogumen si, Kekec, da nihče tako na svetu. Glej, da ni bilo tebe, pa bi ležal ubogi starček sam in zapuščen tam v strašnem jarku ... A ti si ga spravil semkaj in se nisi ustrašil niti hudobnega Bedanca. Pa si pogumen, Kekec, strašno si pogumen!"
"Kaj tisto!" je dejal Kekec in je zamahnil z roko. "Veš, Menara, to ni nič. Malo sem se upehal in malo opraskal po kolenih. A drugega hudega ni bilo. Glavno je, da sem zaigral Bedancu pošteno poskočnico, da je kar mahal z rokami, ker mu je poskočnica tako ugajala ... Pa to ni bila zadnja poskočnica. Zadnja šele pride jutri ali pojutrišnjem ... Veš, Menara, zunaj se je že napravila noč in ti si gotovo že zaspana. Zato pa bo dobro, če greš
{{prelom strani}}
spat. Čuval bom jaz pri stricu Kosobrinu, vso noč bom čuval!"
A Mena je ugovarjala in nikakor ni hotela poslušati Kekca. "O, prav nič nisem zaspana," je govorila. "Pri tebi ostanem in skupaj bova čula. Veš, Kekec, da te ne bo strah in ti ne bo dolgčas. Pa bova govorila, da bo krajši čas."
"Hm," je odvrnil Kekec in je pogledal od strani deklico. Mena pa je pričela pripovedovati o Bedancu, ki jo je tako lepo odvedel v kočo onstran soteske in ji obljubil vsega dobrega. O svojem trpljenju je pripovedovala Mena; o Bedančevem trpinčenju in njegovi neusmiljenosti ter o Kosobrinovi dobroti. Kekec jo je poslušal molče; a ko je Mena nehala pripovedovati, jo je pogladil po laseh in je rekel: "Sirota si, velika sirota, Menara! Dosti si morala pretrpeti in si dosti jokala. A rečem ti, Menara, da bo zdaj konec tvoji nesreči. Zdaj, ko se je našel Kekec in te povede domov. Saj Kekec ni kar tako, kakor so drugi paglavci. Kar poslušaj me, Menara, pa boš videla, kako znam jaz sukati ljudi in kako sem nasukal Bedanca. Kar poslušaj, Menara, pa boš gledala in se čudila na vso moč!"
In Kekec je začel potihoma pripovedovati. Dolgo je pripovedoval o svojih nezgodah in o Bedancu. Mena ga je poslušala vsa zavzeta. Toda ker je pripovedovanje trajalo predolgo in Kekec še vedno ni končal, se je naslonila
{{prelom strani}}
na peč. Glavica ji je zdrknila kar hipoma na prsi. Oči so se je zaprle nehote in Mena je zaspala. Kekec je utihnil, ko je videl, da deklica spi. Nasmehnil se je in je odšel potihoma v sosedno izbico. Prinesel je s seboj belo blazino in odejo, ki jo je razgrnil po klopi. Tiho je položil potem deklico na klop. Deklica se je samo zganila, a zaradi prevelike utrujenosti se niti prebudila ni. Mirno je spala tam na klopi in je sanjala kdove kaj.
Kekec se je pretegnil in je stopil k odru. Gledal je na mrliča in na goreče sveče in oči so ga pričele ščemeti. "Siromak Kosobrin," je vzdihnil. "Kako mirno počiva in se ne boji ničesar na svetu. Še mar mu ni več Bedanca; še mar mu ni več divjega orla ... Siromak Kosobrin! Da je moral umreti tako naglo ..."
Kekca so ščemele oči vedno bolj, da ga je že skoraj bolelo. Zato je stopil od odra in je odšel potihoma iz izbe. Odprl je vežna vrata in je obstal na pragu. Zagledal se je v noč, ki je mirovala vsepovsod. Nebo je bilo pokrito s tisočerimi velikimi, svetlimi zvezdami, ki so se neprestano tresle na visokem nebu. Mrzel vetrc je vel skozi ozko sotesko in iz globočine je prihajalo zamolklo, enolično šumenje gorskega potoka. Živega glasu ni bilo širom okrog. Samo dvakrat se je oglasil iz nasprotnega brega lisjak. Zalajal je zateglo, hripavo, potem je bilo spet vse tiho ... "Pozno bo že," je zamrmral Kekec, ko je gledal na zvezde in je videl, da so pričeli vrhovi
{{prelom strani}}
gorá svetlikati v bledikasti luči, ko ji je trosil tja zapozneli mesec.
Kekca je stresel mraz. Zato pa se je obrnil in je odšel nazaj v izbo. Sedel je na klop in je zaprl oči. Zaspanec se ga je pričel lotevati in Kekec se je komaj držal pokonci. Še enkrat je pogledal na spečo Meno. Potem pa se je kar zleknil in je podložil roke pod glavo. Napori prejšnjega dne so ga utrudili tako, da ni mogel več vzdržati. Mislil se je pač samo malo zlekniti. Toda še preden je mogel treniti trikrat z očmi, je trdno zaspal ...
Prebudila ga je Mena. Kekec je skočil pokonci in si je pomel oči. V prvem trenutku se niti zavedel ni, kje je pravzaprav. Toda zagledal je oder in goreče sveče in hipoma mu je bilo vse jasno. "Hm, nekaj sem zadremal," je dejal in je gledal skozi okno, od koder se je usipala jasna dnevna svetloba. "Glej no - pa saj je že dan, svetli dan ... Da sem mogel spati tako dolgo - čudno, čudno ..."
"Pojdi v kuhinjo, Kekec!" je rekla Mena in se mu je nasmehnila. "Zavrela sem mleko. Vem, da si lačen in ti skodelica gorkega mleka ne bo škodila. Kar pojdi, Kekec!"
Kekec je res odšel v kuhinjo. V mleko si je nadrobil rženega kruha in je pričel hlastno jesti, ker je bil resnično lačen. "Pa ti, Menara, si zavrela mleko?" se je čudil. "A kje si dobila mleka?"
"Kozi sem pomolzla," je odgovorila mala deklica. "Veš, Kekec, dve kozi imamo tam v hlevčku in eno ovco. Dve ovci smo imeli; a eno je odnesel oni dan divji orel ... Ne bo nama nič hudega, Kekec. Vsega si je priskrbel stric Kosobrin in zato ne bova lačna. Jaz bom kuhala. O, dobro znam kuhati! Saj sem morala kuhati Bedancu; pa bi zdaj ne znala? Le bodi brez skrbi, Kekec!"
Kekec se je čudil in je gledal deklico, ki je pridno pomivala leseno posodo tam ob ognjišču. "Saj verjamem, Menara," je rekel, ko je izpraznil skodelico. "Vedel sem, da si pridna deklica. Zato ti pa verjamem ... A veš, Menara, da morava danes zakopati ubogega strička Kosobrina? Glej, jaz mu bom stesal rakev. Grob mu izkopljem tam gori ob grmovju, kraj njivice. Pa bo počival v njem stric Kosobrin mirno in brezskrbno, ker ga ne bo motil nihče ... Takoj se spravim na delo in popoldne zagrebeva nesrečnega strička."
In Kekec je odšel takoj na delo. Desk je imel dosti na razpolago. Zato pa je kar naglo zbil rakev in je bil prej gotov, nego si je mislil. Vzel je potem lopati in se je napotil tja gor h grmovju. Tam pa je izkopal globoko jamo. Delal je neumorno in se niti ni zmenil za vroči znoj, ki mu je curjal neprestano s čela. Šele ko se mu je zazdelo, da je jama zadosti globoka, se je odsopel in si je obrisal z rokavom znoj z obraza. Stopil je tja dol h koči in je zgrabil leseno rakev. Ponesel jo je v izbo in jo je položil
{{prelom strani}}
na tla. - "Menara, jaz sem gotov," je rekel. "Vse ne pomaga nič. Zdaj morava položiti mrtvega strička v rakev in ga ponesti v grob. Pa mi boš nekaj pomagala, ker sam ne morem."
| |||