Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 940:
{{prelom strani}}
na tla. - "Menara, jaz sem gotov," je rekel. "Vse ne pomaga nič. Zdaj morava položiti mrtvega strička v rakev in ga ponesti v grob. Pa mi boš nekaj pomagala, ker sam ne morem."
Mala deklica je zajokala na ves glas in si je zakrila obrazek z rokami. Kekec pa je upihnil sveče in je odgrnil črni prt z mrliča. "Ne jokaj, Menara!" je rekel mali deklici. "Glej, tudi meni je hudo, da bi najrajši jokal. Pa nočem, ker vem, da ne pomaga nič ... Daj, Menara, položi blazinico v rakev, da bo stric Kosobrin lepo spal. Ne boj se, Menara, prav nič se ne boj ..."
Deklica je vzela blazinico in jo položila v rakev. Kekec pa je rahlo in previdno dvignil mrliča. Spustil ga je v rakev in ga je zavil v črni prt. Naglo je vzel pokrov in ga je poveznil na rakev. Mena je še huje zajokala. Tudi Kekca je bolelo v srcu, da so mu bile oči vse solzne in je stiskal ustna. A Kekec se je držal in ni hotel pokazati svoje silne bolesti. Hitro je zgrabil za kladivo in je zabil pokrov h krsti. - "Pomagala mi boš, da ga poneseva do grmovja," je dejal Meni. "Težka je rakev in sam je ne zmorem. Le lepo jo primi pri znožju in nikar ne joči, Menara! Moralo je priti tako in ti ne moreš pomagati. Pa tudi jaz ne."
In prijela sta rakev in sta jo nesla iz koče. Mimo njivice sta stopala brez besed. Obema je bilo hudo v srcu in mislila sta na siromaka, ki ga je zadela tako nagla smrt.
{{prelom strani}}
Ihtela je mala Mena in solze so ji vrele iz oči in so padale na belo rakev. A Mena je vedela, da so te solze zaman in da ne prikličejo nikoli več nesrečnega strička v življenje. A vendar je ihtela, ker ji je bilo pri srcu hudo in ni znala mala sirotica ničesar drugega. Dospela sta do jame. Kekec je vzel z rame vrv in jo ovil okrog rakve. Počasi sta spustila rakev v jamo. Obsula sta jo z rdečim ravšjem in Kekec jo je pričel zasipavati s črno prstjo. Kmalu kmalu je bil grob zasut in nad Kosobrinom se je dvigala visoka gomila.
Deček in deklica sta se napotila molče proti koči. Dolgo sta molčala. Šele ob koči je izpregovoril Kekec in je rekel: "Hm, strica Kosobrina ni več ... Glej, Menara, odšel je na drugi svet in bi pazil na naju, da se nama ne dogodi nič hudega. Pa ne žalosti se, Menara, preveč! Saj bo še vse dobro. Nekega dne pobegneva od tod. In Bedanec naju ne bo nič več strašil. Le meni verjemi, Menara, da se bo zgodilo tako ... Lepo bova zdaj gospodarila na Kosobrinovi domačiji in bova ugibala, kako se iznebiva nevšečnega Bedanca in mu zagodeva zadnjo poskočnico. In Bedanec bo šel plesat, da bo joj! Saj sem mu prisegel tako in prisege se bom tudi pošteno držal! Kar meni zaupaj, Menara, in videla boš, da se ti ne bo treba ničesar bati. O, izmislim si zvijačo, ki bom z njo prekanil Bedanca. Če danes ne, pa jutri gotovo ... Ali si slišala, Menara?"
{{prelom strani}}
"Slišala sem, Kekec," je odvrnila mala deklica. "Strašno si pogumen in zato ti verjamem. Samo tega se bojim, da Bedanec pridrvi semkaj. Pa naju pograbi. In hudo bo nama, Kekec, joj, tako hudo, če naju pograbi Bedanec ... Ali se ne bojiš, Kekec?"
"Kaj?" je vzrojil Kekec na ves glas. "Jaz nas se bojim Bedanca? I, še nikoli se ga nisem bal, pa se ga tudi ne bom ... O, le naj poizkusi, pa naj pride semkaj! Ne vem, če bo potem odšel od tod tako zdrav kakor včeraj iz jarka. Še imam jaz pesti in tudi Bedancu je ostalo še nekaj dlak v bradi. Le naj poizkusi, če še ni Kekca zadosti spoznal. Le naj poizkusi, ti rečem, Menara!"
Mena se je čudila na vso moč in je sklenila roke. A Kekec je še nekaj godrnjal in je bil vse zlovoljen. Odšel je na skalovje in je sedel vrh prepada na belo skalo. Zrl je na ono stran soteske in je mislil, da zagleda Bedanca tam na goličevju. A Bedanca ni bilo nikjer. Kekec se je skoraj oddahnil, ko ga ni nikjer zagledal. Saj je skrbelo Kekca, zelo ga je skrbelo in se je samo delal pogumnega in brezskrbnega. Dobro je vedel, da je Bedanec na sledi skrivni poti, ki drži v Kosobrinovo domovanje. In bil je tudi prepričan, da bo napel Bedanec zdaj vse sile, da ulovi Kekca in Meno. Zato pa mu je bilo v srcu polno bojazni in velikih skrbi, da je Kekec kar glavo povešal. O, za sebe se Kekec ni bal. Le za Meno se je bal, za
{{prelom strani}}
malo sirotico, ki se vsa trese od strahu in se tako boji Bedanca.
"Hm, nečesa se moram domisliti!" je premišljeval Kekec tam na skali. "Na večne čase pač ne bom sedel v tej divjini. Lahko bi šel domov. Pa kaj mi pomaga, če pa pride Bedanec za mano po moji sledi in me zgrabi, še preden bi mogel sesti doma za mizo ... Tu sem še najbolj varen. Samo Bedanec ne sme iztakniti skrivne poti; potem pa bo vse dobro. A kako naj to preprečim, ko pa niti sam ne vem za tisto skrivno pot? - Ovbé, da mora biti to tako težko, tako težko! Pa bi se lahko zdaj smejal Bedancu na vse grlo, da ni tiste preklicane skrivne poti. Hm, ne preostaja mi nič drugega, kakor da grem in poiščem tisto pot. Potem pa bomo govorili in si izmišljali naprej ... Resnično - to bo še najbolje ..."
Kekec je vstal in se je napotil proti koči. Mena je ravno prignala iz hlevčka svojo živinico, da jo požene na pašo. "Prav, prav, Menara!" je dejal Kekec dobrovoljno. "Kar pasi! Jaz se bom pa malo ogledal po svojem novem domovanju in bom pospravil vse. Potem pa pridem za tabo, da se malo pogovoriva."
Mena je odšla za živinico; Kekec pa je stopil v kočo. Iztaknil je tam vseokrog in je vtaknil v vsako reč svoj nos. Ko se je naveličal iztikati, se je spravil na delo. Hitro je odnašal iz izbe vse, kar mu je bilo na poti. In ni preteklo pol ure, pa je bila izba pospravljena. Niti najmanjša
{{prelom strani}}
stvarca ni kazala več, da je ležal pred dobro uro v tej izbi mrlič na odru. Kekec je bil zadovoljen s svojim delom. Zato pa se je napotil še v ozko klet, da se tam malo ogleda. Klet je bila temna in napolnjena s poljskimi pridelki.
"Hm, tu nekje se mora pričenjati tista skrivna pot," je premišljeval Kekec, ko se je oziral po temni kleti. "Nikjer drugje mi je ni treba iskati. Po luč pojdem in iztikal bom povsod. Prej ne odneham, dokler ne najdem tiste poti. O, Kekec ima dober nos. Že marsikaj sem iztaknil; pa bi ne mogel iztakniti tiste siromašne poti, ki jo išče Bedanec že leto dni? Hehe, Bedanec ima svoj nos, a Kekec ima tudi svojega ..."
Kekec se je posmejal in je bil ves vesel svoje misli. Odšel je iz kleti in je stopil pred kočo. A videl je, da je že nekaj pozno. Zato pa ni šel po luč, ampak se je napotil proti grmičevju onkraj njivice. "Jutri, jutri poiščem tisto preklicano pot, ki me tako straši in plaši," si je govoril. "Jutri te prehitim, Bedanec, in potem se le obriši pod nosom! Mar misliš, da bom javkal zdaj tukaj, kakor je javkal rajni stric Kosobrin? Oj, Bedanec, ti resnično še ne poznaš Kekca! A rečem ti, da ti bo še presedalo moje sosedstvo ..."
Onkraj grmičevja je dobil Meno. Sedela je na mahovni trati. Roke je bila sklenila na prsih. Bila je vsa tiha in je gledala žalostno predse. Živinica se je pasla mirno
{{prelom strani}}
med grmičjem in Meni niti ni bilo treba, da bi jo zavračala. Kekec se je ustavil kraj nje in jo je gledal. Smilila se mu je sirotica, da ga je v srcu kar bolelo. - "Menara," je izpregovoril in se je dotaknil deklice z roko. "Vem, da si žalostna zaradi ubogega strička Kosobrina. Pa saj sem ti že rekel, da se ti ni treba žalostiti. Oj, glej, Menara! Tudi meni je hudo. A jaz se ne menim za to, Da me ni sram, kar zapel bi lepo pesem, da bi se Bedanec usajal še huje. Pa ne smem peti; zaradi mrtvega strička ne smem peti. Grdo bi bilo. Ali ne, Menara?"
Deklica ga je pogledala in se je nasmehnila. "Kaj bi rekel ubogi striček, če bi te slišal? O, hudo bi mu bilo in bi ti zameril. Zato pa je bolje, da danes ne prepevaš."
Kekec je že hotel odgovoriti. Toda tedaj je zamahnil z roko in je pogledal na nasprotno stran soteske. Zagledal je Bedanca, ki se je ravnokar priplazil iz globokega jarka. Kekcu ni dalo miru, ko je videl Bedanca. Kar zaskrbelo ga je in nič drugega ni mogel, kakor da je poskočil na skalo. Z rokami je plosknil in je zavpil: "Hej, stric Bedanec! Ali me slišite? Ali že zopet iztikate tamkaj in iščete skrivne poti, ki bi vas privedle do mene? - O, le iščite, stric Bedanec! Jaz vam povem, da je ves vaš trud zaman ... Nikoli več ne pridete do Kekca, nikoli1 Nekoč ste ga imeli - a vam je pošteno zaigral, da ga ne
{{prelom strani}}
| |||