Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 979:
Kekec je že hotel odgovoriti. Toda tedaj je zamahnil z roko in je pogledal na nasprotno stran soteske. Zagledal je Bedanca, ki se je ravnokar priplazil iz globokega jarka. Kekcu ni dalo miru, ko je videl Bedanca. Kar zaskrbelo ga je in nič drugega ni mogel, kakor da je poskočil na skalo. Z rokami je plosknil in je zavpil: "Hej, stric Bedanec! Ali me slišite? Ali že zopet iztikate tamkaj in iščete skrivne poti, ki bi vas privedle do mene? - O, le iščite, stric Bedanec! Jaz vam povem, da je ves vaš trud zaman ... Nikoli več ne pridete do Kekca, nikoli1 Nekoč ste ga imeli - a vam je pošteno zaigral, da ga ne
{{prelom strani}}
pozabite nikdar več ... Le lovite Kekca! Le ulovite ga, stric Bedanec! Hehe, ako morete, ako morete ..."
Kekec se je zasmejal na ves glas. A Bedanec mu je zažugal s pestjo in je odgovoril: "Čakaj, paglavec, čakaj! Že jutri boš zopet v mojih pesteh in priklenem te na streho, da boš namesto sokoliča odganjal sove. Že sem našel skrivno pot - glej, tu doli v jarku se pričenja. Kekec, Kekec! Le pošteno se naspi nocoj, ker jutri ne boš utegnil ... Čakaj me, ti paglavec nemarni!" - In Bedanec se je zagorohotal prav grdo in strašno, da je Kekca zazeblo po vseh kosteh. Prestrašen je gledal za Bedancem, ki je šel preko goličevja in se je smejal vedno hije in glasneje, dokler ni izginil tam gori v goščavi.
"Ovbé, ovbé! Ali si ga slišal, Kekec?" je zajokala Mena in se je prijela v strahu za glavo. "Jutri pride semkaj - gorje bo nama jutri ... Reši me, Kekec, strašnega Bedanca me reši! ..."
Kekec se je prebudil hipoma iz svoje otrplosti, ko je slišal Menin jok. "Pa kaj že spet tarnaš, Menara?" je vzrojil in je bil jezen na vso moč. "Saj še ni Bedanca tukaj. Pa ga tudi ne bo tako kmalu ... Kaj misliš, da je res našel skrivno pot? Saj je ni, Menara, saj je ni. Veš, Bedanec se samo laže, da bi naju oplašil. Če bi vedel za pot, bi ne rjul na oni strani, ampak bi pridrvel semkaj ... Laže se, Menara, grdo se laže ... Le meni verjemi in nikar ne tarnaj!"
{{prelom strani}}
In Kekec jo je pregovarjal in jo je naposled tudi potolažil. Mena si je obrisala solzni obrazek in se je nekoliko pomirila, ko je videla, da Kekca ni prav nič strah. Kekec se je delal brezbrižnega in se je neprestano posmehoval Bedancu. Nazadnje pa je še celo rekel: "No, pa če tudi pride jutri - kaj zato1 Bom vsaj lahko obračunal z njim in mu zagodel obljubljeno poskočnico ... Hej, Menara, le naj pride! Boš videla, kako znam jaz obračunati ..."
Kekec se je samo delal pogumnega. Saj v resnici niti vedel ni, kako naj obračuna z Bedancem.
{{prelom strani}}
==11.==
Tisti dan se je Kekec smejal, da se je tolkel po kolenih. Bil je ves vesel in zadovoljen in obraz mu je kar žarel od srčne radovednosti. Sedel je na skali nad prepadom in je gledal na goličevje, koder je ravnokar hitel Bedanec, ki ga je bil Kekec razjezil s svojim smehom. Hm, pa saj ni čudno, da bi se Kekec ne smejal. Glej, pred tremi dnevi je bil zagrozil Bedanec, da pride po Kekca in se je nekaj hvalisal, da je iztaknil skrivno pot, ki drži na Kosobrinovo domovanje. Pa se je Bedanec lagal, grdo lagal. Saj so prešli že trije dnevi od takrat - a Bedanca še ni od nikoder! Bedanec še vedno iztika tam okrog jarka, a še vedno ni našel ničesar. To pa se zdi Kekcu tako lepo, da se mu srce kar samo od sebe smeje. In kako tudi ne? - Saj je Kekec zdaj prepričan, da ga Bedanec vendarle ne ulovi še tako kmalu. Medtem pa se Kekec domisli nečesa pretkanega, da bo Bedanec kar debelo gledal in se bo praskal za ušesom. O, le naj se trudi Bedanec; le naj se poti in naj robanti! Saj mu ne bo nič hasnilo - in nazadnje se bo smejal samo Kekec; samo Kekec se bo smejal in se tolkel po kolenih, kakor se smeje zdaj tam gori na skali.
{{prelom strani}}
"Stric Bedanec!" je bil zavpil Kekec ravno prejle. "No, kaj še vedno nočete priti pome? Tri dni vas že čakam. Saj ste mi obljubili že pred tremi dnevi, da pridete. Pa kako to, da nočete priti? Ali je mar tako daleč od vas na Kosobrinovo domovanje? Saj sem prišel jaz v pol urice od vas do semkaj. A vi, stric Bedanec, potujete že tri dni; tri dolge dni hodite, pa ne pridete nikamor. Človek bi skoraj mislil, da vas je polž učil hoje. Ali ni res, stric Bedanec?"
Bedanec ni odgovoril ničesar, ampak je samo dvakrat cepetnil z nogo ob zemljo. Zagrozil je Kekcu z roko in je odšel. No, Kekec je postal tako dobre volje, da je pričel žvižgati svojo najlepšo pesem. Še nekajkrat se je posmejal, potem pa se je napotil v kočo. Stopil je v kuhinjo, kjer je kuhala Mena borno večerjo. - "Zopet sem ga prav pošteno nasukal," je pravil. "O, zapomnil se bo, kdaj naju je hotel oplašiti. Rekel sem mu, da naj le pride, ker ga že tri dni čakava. Da se more tako hvalisati!"
"Ne draži ga, Kekec, lepo te prosim, ne draži ga!" je rekla Mena. "O, ti ga še ne poznaš, kako strašno je hudoben. Zato pa ga pusti v miru, da ne bo še bolj hudoben."
"Seveda, pustim naj ga!" je odvrnil Kekec. "Seveda, zato naj ga pustim, da si bo mislil, kako zelo se ga bojiva in da se treseva od samega strahu ... Menara, rečem ti, da Bedanec ne bo doživel veselja, da bi me videl, kako
{{prelom strani}}
se ga jaz bojim. Ne bo doživel tega, naka, še zanalašč ga ne pustim v miru, da bo kar zelen od same jezice in samega godrnjanja. Saj vem, da ne najde skrivne poti, ki sem jo jaz danes zavohal v kleti. Jutri pa jo gotovo najdem in jo zakrijem tako, da je ne iztakne Bedanec nikdar, pa če jo išče sto dolgih let. Tako je, Menara, in ti samo meni zaupaj in videla boš, kako se bo še vse dobro izteklo."
| |||