Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.005:
{{prelom strani}}
se ga jaz bojim. Ne bo doživel tega, naka, še zanalašč ga ne pustim v miru, da bo kar zelen od same jezice in samega godrnjanja. Saj vem, da ne najde skrivne poti, ki sem jo jaz danes zavohal v kleti. Jutri pa jo gotovo najdem in jo zakrijem tako, da je ne iztakne Bedanec nikdar, pa če jo išče sto dolgih let. Tako je, Menara, in ti samo meni zaupaj in videla boš, kako se bo še vse dobro izteklo."
No, mala Mena mu je morala verjeti, ker je govoril tako samozavestno. Pričela sta jesti borno večerjo in sta se pogovarjala o vem mogočem. Privadila sta se v teh štirih dneh drug drugemu in zato sta kramljala ves dan, da jima je bil krajši čas. Tudi nocoj sta se pogovarjala ob plamenečem ognju pozno v noč, dokler ni pričel Meni lesti zaspanec v oči. In Mena se je napotila v svojo izbico. Kekec pa se je zavalil v hiši na klop. Odel se je z gorko odejo in se zleknil po trdem ležišču. A še preden je zaspal, je rekel na glas: "Jutri dobim skrivno Kosobrinovo pot. Oj, kakor gotovo sem Kekec - jutri iztaknem tisto pot. Tri dni jo že iščem v kleti - a jutri jo najdem. In Bedanec se bo obrisal pod nosom - he-he, jutri se bo obrisal ..."
Druga dan je Kekec zarana vstal. Šel je iztikat v hlevček in je našel po dolgem iskanju precej veliko svetilnico. Ves vesel jo je nesel v kuhinjo, kjer je Mena že zavrela mleko. Poiskal je debelo lojevko in jo je pritrdil v
{{prelom strani}}
svetilnico. Prižgal jo je ob ognju in je rekel: "No, svetilnico že imam. Pa tudi skrivno pot bom imel, še preden poteče dobra ura. In gledala boš, Menara, ko se vrneš s paše!"
"No, le kar najdi jo, Kekec!" je odgovorila Mena. "Veš, da bova brez skrbi in se ne bova bala strašnega Bedanca."
Odšla sta v hlevček. Mena je odgnala živinico; Kekec pa je pospravil po hlevčku, da je bilo vse čisto in v redu. Po dokončanem delu je hotel iti v kočo. Toda ustavil se je ne trati in je gledal v nebo, da bi videl, kakšno bo danes vreme. Po nebu so se podili oblaki; naglo in nevzdržno so hiteli nad zagorskim svetom. Toda preko gorá niso mogli, ker so bili prenizko. Obviseli so ob strmih, razdrtih pečinah in so se valili počasi od njih navzdol ... "Sem mislil, da bo deževalo," je pomislil Kekec, ko je gledal na oblake. "Pa ne bo, ker so oblaki preveč beli. No, meni je vseeno ..."
Že se je obrnil, da bi odšel v kočo. Toda tedaj je zadržal korak in se je zopet zagledal v nebo. Videl je nekaj črnega, drobnega, ki se je zibalo pod oblaki in se je spuščalo polagoma navzdol. Tisto črno je postajalo vedno večje in se je bližalo soteski. Že ni bilo več visoko nad ozko planotico, ko je presunljivo zavreščalo. Kekec se je stresnil, ko je začul tisti vrišč. - "Glej, kaj ni to krivokljuni razbojnik, ki me je hotel imeti onile dan za večerjo?"
{{prelom strani}}
ga je spreletelo. "Resnično - orel se ziblje nad planotico. Zdaj pa zdaj se spusti na tla ... Ojoj, pa hoče nemara tu pograbiti še drugo ovco ali pa nemara še celó sirotico Meno ... O, seveda, če mu bo Kekec le pustil. Čakaj, krivokljunec! Še imaš nekaj peres na sebi, da te Kekec lahko pošteno oskube. O, resnično ..."
| |||