Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.020:
ga je spreletelo. "Resnično - orel se ziblje nad planotico. Zdaj pa zdaj se spusti na tla ... Ojoj, pa hoče nemara tu pograbiti še drugo ovco ali pa nemara še celó sirotico Meno ... O, seveda, če mu bo Kekec le pustil. Čakaj, krivokljunec! Še imaš nekaj peres na sebi, da te Kekec lahko pošteno oskube. O, resnično ..."
 
In Kekec se ni dolgo obotavljal. Skočil je v kočo po dolgo gorsko palico in je zdrvel proti grmovju. Že od daleč je slišal Menino obupno kričanje, zakaj tudi deklica je zagledala orla, ki je bil že nizko in je krožil ravno nad njo. Pa tudi živinica je opazila nevarnost. V svojem strahu se je stisnila h grmovju in se je tresla po vsem životu. Nizko je bil že orel, da se je slišalo njegovo frfotanje. Mena je strmela nanj in v svojem strahu si ni vedela pomagati. Zavpila je na ves glas in si je zakrila obraz z rokami, ko je završelo glasno nad njo in je videla orla, ki se je zagnal na ovco. A prestrašena žival je odskočila - in orel je padel na trato in je pričel frfotati, da bi se dvignil s tal.
 
Takrat pa je pridrvel iz grmovja Kekec. Zasmejal se je, ko je videl orla na zemlji. "O, zdaj je odbila tvoja zadnja urica," je rekel in je nameril ostro, okovano palico proti orlu. "Saj vem, da ne moreš poleteti kar tako z ravne zemlje. A preden priskačeš na skalico, te bo že prasnila moja palica ... Hej, misli si, krivokljunec, da še vedno Kosobrin gospodari tod okrog. Pa si se zmotil, drago orliček!
{{prelom strani}}
Kekec je zdaj gospodar tega kraja! Kekec ti pa že pokaže, da boš imel za vedno dosti ... Le glej me, orliček! Le glej me in pihaj!"
 
Orel je poskakoval po trati in je prhutal, da so se mu perutnice kar trle ob zemlji. A ni mogel priti do zaleta in je strašno odpiral kljun. A Kekec se ni prav nič bal. Naglo je skočil naprej in kakor bi trenil, je zasadil orlu palico globoko v prsi. Orel je strahovito zavreščal. Hotel je skočiti; a ni mogel več, ker ga je palica tiščala na vso moč k tlom. Zato se je prevrgel v stran in je obležal. Samo kremplje je še krčevito odpiral in zapiral.
 
"Ha, ali sem te, hudobec?" je rekel Kekec in ga je brcnil z nogo. "Zdaj ne boš več kradel ovac in tudi mene ne boš hotel več imeti za večerjo. I, ti tepec! Kaj ti ni bilo zadosti zadnjič, ko si mi pustil lepo pero za spomin in sem te dvakrat prav pošteno dregnil? Glejte ga, glejte! Pa mi pride še enkrat po roke in je pozabil, kar sem mu zadnjič obljubil. Hej, ti krivokljunec! Ali ti nisem rekel, da se bova drugače pogledala, če boš še enkrat onegavil krog mene? Pa imaš zdaj - hehe, imaš, da ti je pač zadosti ..."
 
In Kekec je dregnil orla še enkrat. A orel se ni ganil več in je bil mrtev. Kekec se je zadovoljno namuznil in stopil k Meni, ki ga je gledala vsa zavzeta in sklepala roke. - "No, ali si videla, Menara, kako se napravi, da
{{prelom strani}}
orel ne straši več živine?" jo je vprašal Kekec. "Le poglej tam krivokljunca! Nikoli več ne odpre kljuna, pa četudi mu ponujaš polno pest sladkorja ... O, Kosobrin bi pobegnil kot zajček in bi jadikoval, da bi bilo joj. A kaj sem napravil jaz, te vprašam, Menara? Kar poglej tja na trato! Kar poglej - pa boš videla, kaj napravi Kekec, če se mu orel zameri."
 
Kekec je pokimal z glavo in se je zasmejal. Mena ga je debelo gledala in je strmela, samo strmela, pa ni mogla od začudenja izpregovoriti besedice. Kekec pa ji je pokimal še enkrat in je nadaljeval: "Zaradi tega orliča se ne bom zadrževal. Saj sem mu že poplačal, kar sem mu bil dolžan. Mislim, da ne bo terjal ničesar več od mene ... A glej, Menara! Bedancu sem še dolžan zadnjo poskočnico. Zato pa moram gledati, da se iznebim tistega dolga. Tudi Bedanec se mi je zameril, kakor se mi je bil orel. Poplačal sem zato orlu; a tudi Bedancu moram poplačati, ker se mi je strašno zameril. Videla boš že še, Menara, in boš gledala. Samo malo še počakaj, Menara!"
 
Kekec je zažvižgal in se je naglo obrnil. Šel je skozi goščavo naravnost proti koči. Tam pa je pograbil svetilnico in se je splazil v klet. Pričel je iztikati tam okrog in se je naposled ustavil pri široki, kamniti plošči, ki je bila vdelana v dno. - "Hm, tu se mora pričenjati tista skrivna pot," je zagodrnjal. "Že včeraj sem mislil ... A kako naj odvalim ploščo, ki tehta skoraj gotovo stot ali pa še
{{prelom strani}}
več? Kosobrin je bil slaboten možiček in gotovo ni mogel dvigniti celega stota. A vseeno je hodil po skrivni poti ... Pa kako je napravil, da je mogel dvigniti to strašno ploščo? Hm, kako? Vprašam te, Kekec, ki si ravnokar zmikastil divjega orla. - O, kar pomisli, Kekec, in odgovori, kako je mogel Kosobrin dospeti na skrivno pot?2
 
Kekec je zmajeval z glavo in je ugibal, ugibal. Ker se ni mogel domisliti ničesar, se je razjezil, da je kar cepetnil z nogo. Skočil je v kot, kjer je ležal močan cepin; zgrabil ga je in je rekel: "No, če se plošča noče zlepa dvigniti, se bo pa zgrda. Meni je pač vseeno!" - Pričel je zabadati cepin v ozko špranjo, ki je zevala krog in krog plošče. Že je prišel do zadnjega vogla in je že skoraj obupal. Zato pa je zasadil na vso moč cepin v špranjo, da je zajeknilo.
 
Kekec je zavpil na ves glas in je naglo odskočil. Hipoma se je stresla klet in je zaropotalo tako bučno, da se je Kekec v prvem trenutku prestrašil. Mislil si je, da se nemara podira klet in mu pade zdaj pa zdaj visoka stena na glavo. Zato pa se je stisnil v kot in je čakal, čakal ... Toda ropotanje je potihnilo in bilo je zopet vse smrtno tiho po kleti ... Tedaj pa se je Kekec vzravnal in se je bližal počasi kamniti plošči. A začudil se je, ko je ni zagledal nikjer. "Kaj se je zgodilo?" se je vprašal. "Kam je izginila plošča? - Ni je - nikjer je ni ..."
{{prelom strani}}
Posvetil je tja in je poskočil od veselja. Zagledal je tam črno jamo, ki je zevala na mestu, kjer je ležala prej tista plošča. In ko je posvetil še bolj, je videl pod sabo kamnite stopnice, ki so držale nekam daleč v globočino. Videl je Kekec tiste stopnice in obraz se mu je razjasnil. Plosknil je z rokami in je zavriskal na glas. - "Oj, našel sem skrivno pot!" se je govoril v svojem veselju. "Skrivno pot sem našel in zdaj se lahko obrišeš pod nosom, Bedanec! Nikoli ne prideš do mene, o, nikoli! Prekanil te bom danes in ti poplačal svoj dolg, kakor sem ga poplačal krivokljunemu orlu. Zdaj mi je pot odprta in prehitel sem te Bedanec, prav pretkano sem te prehitel!"
 
Kekec ni odlašal prav nič, ampak je pričel stopati po vlažnih stopnicah navzdol. Svetil je okrog sebe, a drugega ni videl kot črno skalo, ki je z nje potihoma curljala voda. Temno je bilo povsod, temno kot v najbolj temni noči. A Kekec se ni bal, temveč je naglo stopal po stopnicah. Toda stopnice so prenehale nenadoma in Kekec je zavil v ozek hodnik, ki je držal nekam daleč v neznano temo. Šel je po hodniku dalje in dalje. A kar hipoma se je ustavil, ko je zagledal pred sabo bledo svetlobo. - "Hm, kaj bo pa to?" je pomislil. "Sveti se pred mano, kakor bi se delal dan ... Ali sem že na koncu poti? Čudno, čudno, da sem prišel tako hitro na Bedančevo stran ..."
{{prelom strani}}
In je šel naprej. Svetloba je prihajala vedno razločnejša in jasnejša in deček je slišal pred sabo votlo šumenje, kakor da pada nekje blizu voda z visoke skale. Hodnik se je razcepil. Širja votlina je vodila na desno, a ožja se je vila naravnost naprej. Tu je Kekec pomišljal, kam bi krenil. Toda naglo je zavil na desno in je skoraj tekel po kamniti poti. Naposled pa je obstal in ni mogel naprej. Skala je zapirala votlino in izhoda ni bilo nikjer. A Kekca ni to prav nič oviralo. Z roko je pričel tipati ob skali. Obtipal je veliko, kamnito kljuko in jo je obrnil. Skala se je razmaknila in pred Kekcem se je zasvetila velika, dnevna svetloba.
 
"No, no - na koncu pota sem," se je razveselil Kekec in je stopil iz votline. Zagledal je pred sabo beli prod in divji gorski potok, ki se je penil sredi proda. Onkraj proda pa se je dvigalo sivo, strmo skalovje - visoko visoko tam gori, kjer je zelenelo širno Bedančevo goličevje. Ko je Kekec zagledal vse to, je skočil naglo nazaj v votlino in je zaprl kamnita vrata za sabo. "Glej, glej!" si je rekel. "Saj to ni pot, ki drži na Bedančevo stran. Ta pot me privede samo v dolino ... Moram iti nazaj do ovinka in se splaziti po drugi votlini. Pa pridem do jarka, kjer je našel Kosobrin žalostno smrt."
 
Šel je nazaj in se je plazil potem po ozki votlini dalje. Nad njim je šumelo, prasketalo in bobnelo, da Kekec ni slišal niti lastnega glasu. In tedaj je Kekec vedel, da drži
{{prelom strani}}
Kosobrinova skrivna pot pod samim gorskim potokom. Mraz se je širil tod okrog, tako strupen mraz, da je Kekca kar streslo. Tesno si je stisnil jopič k prsim in zobje so mu zašklepetali v strašnem mrazu. Naglo je stopal naprej in se ni ustavil niti za trenutek. Hodnik je zavil navzgor. Pričele so se zopet stopnice in tam se je širila svetloba, da se je videlo skoraj tako kot pri belem dnevu. Hipoma so prenehale stopnice in Kekec je stal pred belo skalo. S tresočo roko je iskal skrivne kljuke in jo je tudi kmalu dotipal. Previdno je odprl kamnita vrata in je pokukal venkaj. Zagledal je pred sabo jarek, ki se je vzpenjal strmo navzgor. Tisto mesto je zagledal, kjer je umrl nesrečni Kosobrin in je Kekec zmikastil divjega Bedanca. V prvem trenutku se je Kekec razveselil. Toda hipoma se je odmaknil in je skoraj glasno zavpil v svojem divjem strahu.
 
Oj, zagledal je v jarku Bedanca. Niti deset korakov ni bil Bedanec oddaljen od njega. Sključeno se je držal Bedanec. V desnici je vihtel kladivo in je udarjal z njim po skali, da je kar jekalo. - "Kekcu so zagomazeli mravljinci po hrbtu, ko je zagledal Bedanca, in prestrašil se je tako, da je široko odprl usta in oči. Pa niti premakniti se ni mogel z mesta, samo gledal je debelo v svojem presenečenju in strahu.
 
"Ovbé!" ga je spreletelo. "Bedanec stoji tam in skoraj bi se bil zaletel vanj. Oj, to bi me pogledal Bedanec in bi
{{prelom strani}}
se zasmejal, da sem mu priletel v roke kakor poparjen ptič ... Glej, glej - tam tolče po skali in se vedno bolj bliža vratom, ki odpirajo Kosobrinovo skrivno pot. Pa potolče vrata - in Bedanec jih razbije, gotovo razbije. In pride po hodniku v našo kočo in pograbi Meno ... Ovbè, ovbè! Izgubljen sem ... in tudi sirota Mena je izgubljena ..."
 
Kekec je zastokal v svojem obupu. Ničesar drugega ni mogel ukreniti, kakor da je naglo zaprl vrata. Vkljub mrazu mu je stopil znoj na čelo in pričel se je tresti kot šiba na vodi. Še vedno je stal v hodniku in si ni vedel pomagati in svetovati. Samo to mu je bilo jasno in samo tega se je zavedal, da udari zdaj pa zdaj Bedanec na vrata in jih razbije. In Kekec je izgubljen, ker Bedancu ne more ubežati nikamor, oj, nikamor ..."
 
"Ovbè, ovbè!" je zastokal Kekec še enkrat. Potem pa je šinil z roko preko čela in se je obrnil. Kakor veter je zdirajl po ozkem hodniku in se je ustavil šele v mračni kleti. Tam je poizkušal dvigniti težko ploščo, ki je bila zdrknila v globočino; a zaman je bil njegov napor, pa če se je še tako upiral. Plošče ni mogel niti premakniti ... "Tudi to, oj, tudi to!" si je govoril in se je skoraj razjokal. "Mislil sem, da bo vsaj plošča zadržala Bedanca, ki je ne bo mogel dvigniti. A zdaj ni niti plošče več in Bedanec ima našo kočo kar lepo odprto. Oj, Kekec, Kekec! Kaj si storil?"
{{prelom strani}}
In Kekec se je udaril z roko po glavi, da ga je zabolelo. Počasi počasi je odšel iz kleti in je stopil v kuhinjo, kjer je mala Mena že kuhala rumene žgančke. Kekec je sedel na klop in si je podprl glavo z rokami. Gledal je in gledal deklico in oči so mu bile vse žalostne.
 
"No, ali si našel skrivno pot?" ga je vprašala Mena. "Dolgo te ni bilo od nikoder. Zato pa sem mislila, da si vendarle nekaj našel."
 
"Seveda sem jo našel," je odvrnil Kekec in se je pričel delati veselega in brezskrbnega. "Po kleti sem iztikal in sem jo našel. Oj, skrita je tako, da je ni mogel najti nihče razen Kekca. Veš, popoldne jo zadelam tako, da ne bo mogel Bedanec niti sto let do nje. Kar poslušaj me, Menara!"
 
In Kekec je pravil vse natanko. Samo to je zamolčal, da je videl tam v jarku Bedanca, ki tolče po skali in iztika za vhodom. Mala deklica je ploskala z rokami in v svojem veselju se je pričela vrteti po kuhinji. "Oj, ne bo naju zalotil Bedanec," je govorila venomer. "Kekec, nikoli več naju ne ugrabi! Nikoli več naju ne bo mučil in pretepal ... Oj, kako je to lepo, kako je lepo!"
 
Kekec je gledal sirotno deklico in v srcu ga je bolelo tako zelo, da mu je šlo na jok. Saj je vedel, da je nalagál Meno in ji ni povedal resnice. Saj je bil prepričan, da pride že danes Bedanec ponju in da ni nobene rešitve več ... A vkljub temu prepričanju se je Kekec smejal z
{{prelom strani}}
Meno, da bi je ne preplašil s svojo žalostjo in z obupom. A težko je bilo to Kekcu, težko, ker bi si bil najrajši pulil lase ... "Sirotica uboga! O, ko bi ti vedela, ko bi ti vedela, da te bo Bedanec še danes neusmiljeno pretepel!" je govoril sam pri sebi, ko se je na vso moč trudil, da bi jedel s slastjo rumene žgančke.
 
Popoldne pa se je Kekec potikal po vsej planoti in je ugibal, kako bi mogel uteči preteči nevarnosti. A ugibal je zaman, rešilne misli ni bilo od nikoder. To pa je Kekca tako potrlo, da se je neprestano praskal za ušesi. Nikjer ni našel miru. Hodil je sem in tja po planotici in je godrnjal nerazločne besede. Tu pa tam se je ustavil in je poslušal glasno ropotanje, ki je prihajalo od one strani soteske. In vedel je, da tolče tam Bedanec po skali in se vedno bolj bliža skrivnim vratom. In vsak trenutek je Kekec pričakoval, da se zasmeje Bedanec v jarku, zasmeje se zato, ker je našel, kar je iskal.
 
Večerilo se je že, ko se je razlegnil po ozki soteski vesel in bučen smeh. Kekec je obstal kraj njivice in se je stresnil po vsem životu, ko je zaslišal tisti smeh. Saj je vedel, da je zdaj Bedanec našel skrivna vrata in da prirohni vsak hip na planotico. - "Bog se usmili!" je vzdihnil v svojem preplašenem srcu in mrzel znoj mu je stopil na čelo.
 
A smeh je utihnil in oglasil se je Bedanec v jarku: "Hej, Kekec! Pa sem le našel tisto skrivno pot ... Kar
{{prelom strani}}
lepo pojdi domov! Naspi se nocoj še pošteno, ker se ne boš nikoli več ... Jutri ob prvem svitu te pridem obiskat, pa se dogovorimo do dobrega ..."
 
Bedanec se je zakrohotal in Kekec ga je videl, kako se je splazil iz jarka in je šel naglo preko goličevja. Kekec pa je zdrsnil na tla in je tam obstal. Z rokami si je zakril obraz in je pričel glasno ječati. Dolgo je sedel tam, dokler se ni znočilo popolnoma in ga ni poklicala mala Mena k večerji ...
 
Tisto noč se je Kekec nemirno premetaval po klopi v izbi in ni mogel zaspati. Z grozo je mislil na jutrišnji dan in lasje so mu kar vstajali pokonci. O, za sebe se Kekec ni bal; bal se je samo za malo sirotico, ki spi zdaj tako lepo in mirno v sosedni izbici in sanja morebiti krasne sanje in se smeje v tistih sanjah ... Oj, sirotica! Zjutraj jo pa zbudi Bedanec in jo pograbi s svojimi strašnimi rokami. Pa bo ubožica jokala in klicala na pomoč. A kdo ji naj pride na pomoč, ko ni žive stvari daleč okrog, ki bi mogla pomagati Kekcu in nesrečni Meni? Nihče ju ne more obvarovati tistega strašnega in hudega, kar pride jutri zjutraj, oj, nihče ..."
 
Kekec ni mogel več ležati, ampak je poskočil na noge in je stopil k okencu. Tam je stisnil k steklu svoje vroče lice in v srcu ga je bolelo vedno bolj. Čutil je, kako se mu začele vreti solze v oči, ker se mu je mala sirota tako hudo smilila. Krčil je pesti v svoji onemoglosti in je polglasno
{{prelom strani}}
ječal. Sto misli se mu je podilo po razgreti glavi, ko je gledal v jasno noč in na bele gorske vrhove, ki so se svetili v tihih mesečnih žarkih ...
 
Toda kar nenadoma se je udaril po čelu in se je zasmejal. Šinila mu je v glavo prava misel in Kekec se je razveselil tako, da je kar poskočil. "Ne boš, ne boš, Bedanec! O, le pridi jutri, le pridi! Ravno prav mi prideš, da ti zagodem zadnjo poskočnico. Saj sem ti jo obljubil in zato le pridi jutri ... Pa boš gledal, hehe, tako grdo gledal, kakor nisi še nikoli ..."
 
Še enkrat se je Kekec zasmejal. Potem pa se je splazil potihoma iz sobe. Šel je naravnost v kuhinjo po svetilnico. Prižgal jo je in je odšel v klet.
{{prelom strani}}
 
==12.==
 
Kekec se ni dolgo obotavljal v kleti. Stopil je v odprtino, kjer se je pričenjala skrivna Kosobrinova pot, in se je splazil navzdol v črni hodnik. Naglo je spel naprej in je odprl težka kamnita vrata. Za trenutek je tam obstal, pogledal v temno noč in poslušal. A videl ni ničesar, pa tudi slišal ni ničesar. Samo gorski potok je nedaleč od njega šumel in prepeval. Kekec je postavil svetilnico na tla in je stopil venkaj na prod. Še enkrat je pozorno posluhnil, potem pa je stekel naglo po produ. Temno je bilo po ozki soteski, ker ni mogel zaradi visokih gorá mesec nikdar posijati semkaj. A vendar se je mogla razločevati vsaka stvar in Kekec je videl pred sabo vsak kamen, tako da se ni nikdar spotaknil, ampak je dirjal nevzdržno naprej po gladkem produ. Srce mu ni bilo več obupno in brez poguma. O, Kekec je bil zdaj vesel in bi bil najrajši zavriskal in zapel veselo pesem. Pa je molčal; molčal zaradi tega, ker se je bal, da bi ga ne slišal na drugi strani Bedanec, ki nemara preži in strmi v tiho noč. Zato je bil Kekec tiho in je samo tekel naprej in se ni nikjer ustavil. Le tu pa tam se je posmejal potihoma in si pomel roke. - "Bedanec! Bedanec!"
{{prelom strani}}