Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.102:
 
Kekec se ni dolgo obotavljal v kleti. Stopil je v odprtino, kjer se je pričenjala skrivna Kosobrinova pot, in se je splazil navzdol v črni hodnik. Naglo je spel naprej in je odprl težka kamnita vrata. Za trenutek je tam obstal, pogledal v temno noč in poslušal. A videl ni ničesar, pa tudi slišal ni ničesar. Samo gorski potok je nedaleč od njega šumel in prepeval. Kekec je postavil svetilnico na tla in je stopil venkaj na prod. Še enkrat je pozorno posluhnil, potem pa je stekel naglo po produ. Temno je bilo po ozki soteski, ker ni mogel zaradi visokih gorá mesec nikdar posijati semkaj. A vendar se je mogla razločevati vsaka stvar in Kekec je videl pred sabo vsak kamen, tako da se ni nikdar spotaknil, ampak je dirjal nevzdržno naprej po gladkem produ. Srce mu ni bilo več obupno in brez poguma. O, Kekec je bil zdaj vesel in bi bil najrajši zavriskal in zapel veselo pesem. Pa je molčal; molčal zaradi tega, ker se je bal, da bi ga ne slišal na drugi strani Bedanec, ki nemara preži in strmi v tiho noč. Zato je bil Kekec tiho in je samo tekel naprej in se ni nikjer ustavil. Le tu pa tam se je posmejal potihoma in si pomel roke. - "Bedanec! Bedanec!"
{{prelom strani}}
si je dejal tedaj. "Ti komaj čakaš jutra. A rečem ti, da ga tudi jaz komaj čakam. Hehe, to bo veselje jutri! Samo da pridem varno v dolino, pa sem dober in bo tudi zadnja poskočnica za Bedanca gotova. Samo da sem v dolini, o, samo v dolini!"
 
In Kekec je divjal naprej skozi temno noč. Ozrl se je enkrat predse in je zagledal pred sabo veliko svetlobo, ki se je lesketala tam doli, kakor bi sijal tam že beli dan. "Glej, glej!" se je razveselil Kekec. "Bližam se koncu soteske in v dveh minutah bom v dolini." - In resnično - še preden je stopil stokrat, je že bil v tisti jasni svetlobi, ki jo je razvalil mesec po tihem zagorskem svetu. Visoki bregovi in strmo skalovje so se razmaknili kar nenadoma - in Kekec je zagledal pred sabo dolinico, ki se je raztezala od nasprotnega konca, kjer je črnel gost smrekov gozd. - "Ahá, torej sem vendarle ubežal nevernosti," je zagodrnjal Kekec in se je obrnil proti potoku. "Naglo prebredem to vodico - in čez četrt ure sem doma, doma pri svojem Volku. O, to me bo gledal Volkec, ki me ni videl že toliko časa. Kar skakal bo in lajal, da bo strah. A še huje in strašneje bo lajal zjutraj, da bo Bedanec zijal in bo skakal z noge na nogo ... Hej, Bedanec! Pa te bo le nasukal Kekec, a ti napravi, kar hočeš. Nasukal pa te bom zato, ker si velik hudobec in sem ti že prvi dan obljubil, da te nasučem! Le počakaj, samo še do jutri ..."
{{prelom strani}}
Kekec si ni niti čevljev sezul, ampak je kar obut prebredel deročo vodo. Stopil je na pot, ki je držala od potoka dalje po širnem pašniku do same vasi. Noč je bila svetla in jasna, da se je videlo skoraj kakor podnevi. Živa stvar se ni ganila široko okrog. Le mesečni žarki so trepetali po mirni, speči zagorski dolinici in v njihovem svetu so se svetili visoki snežniki in so gledali molčé v jasno noč, ki je tako lepo spala pod njim.
 
Kekca pa ni zanimala krasna noč; Kekec je drvel na vso sapo po pašniku proti vasi, ki se je kopala nedaleč pred njim v tihih mesečnih žarkih. Šele ko je prišel do prvih hiš, je pričel stopati počasneje in previdneje in je zavil v ozko ulico. A hiše so bile temne in brez luči. Le mesec je obsvetljeval nizka okenca, da so se svetila in so migala prijazno v spokojno noč. Globoko v ulico je že dospel Kekec, ko se je nenadoma ustavil. Zaslišal je bil škripajoče in drsajoče korake pred sabo. Glasni so bili ti koraki in težki, da so zveneli daleč v noč. Isti trenutek se je prikazala velika in močna postava in je zavila mimo vogala v svetlo ulico.
 
Kekec se je stisnil k plotu in je gledal na postavo, ki se je počasi bližala. "Joj, tako velik in strašen je Bedanec," je rekel sam pri sebi. "Nemara je prišel v vas, pa gleda, kje bi zgrabil porednega paglavca ... Hm, najbolje je, da se skrijem, pa naj bo že, kdor hoče ..."
{{prelom strani}}
Neslišno in naglo je šinil Kekec preko plota in je počenil tam na tla. Skozi široko špranjo pa je gledal na ulico in na postavo, ki se je vedno bolj bližala. Počasi in težko je stopala in je bila velika, velika in močna. Kekec jo je opazoval neprestano in niti z očmi ni trenil. Mož je bil zavit v temen plašč. V levici je držal gorečo svetilnico, a v desnici dolgo helebardo, katere ost se je svetlikala v mesečnih žarkih. Kekec se je zasmejal po tihem, ker je spoznal moža. "Glej no, glej - pa sem se skoraj prestrašil in sem mislil, da mi prihaja Bedanec naproti. Pa je le Zep, samo Zep, naš dobri nočni čuvaj. Ustavil se bo zdajle, pa bo zapel svojo pesem ..."
 
Nočni čuvaj se je ustavil na ulici, ravno Kekcu nasproti. Počasi, zategnjeno je pričel peti, da se je slišalo prav čudno sredi spokojne noči:
<poem>
"Možje, deca in žené,
mirno dalje spite le!
Svetu zdaj Ferjan in jat
čuvava pred ognjem vas;
ura bije dve vam zdaj -
mir, pokoj sam bog vam daj ..."
</poem>
 
"Hm," si je rekel Kekec v svojem skrivališču, ko je poslušal pojočega nočnega čuvaja. "Zep me je pošteno preplašil. Kaj, ko bi tudi jaz njega malo poplašil? Zaslužil bi skoraj, ker me je spodil semkaj za plot in sem mislil,
{{prelom strani}}
da me straši Bedanec ... Kaj, ko bi poizkusil?" - A Kekec je zmajal z glavo in se je premislil, ker je vedel, da je Zep siromak in dober človek, kakor nihče na svetu. Zato je počakal, da je nočni čuvaj odpel svojo pesem in je počasi odkrevsal po ulici. Utihnili so njegovi težki in drsajoči koraki tam za vogalom. Tedaj pa je Kekec preplezal plot in je stekel po ulici in se ni ustavil prej, dokler ni dospel do domače hiše. Tiho je stala domača hiša pred njim in na pol so jo osvetljevali mesečni žarki. Vsi so spali v hiši. Nič se ni ganilo po njej in okrog nje ...
 
Kekec je stal tam na ulici in skoraj se ga je polastila velika žalost. Vzdihnil je trikrat in je pomislil, kako lepo bi bilo, če bi se splazil zdaj v hišo in bi legel na mehko postlano posteljo. Tako sladko bi zaspal in ne skrbelo bi ga zaradi Bedanca prav nič. O, zjutraj bi pa vstal. Zaigral bi si na citre, ki jih ni videl že toliko dni, in bilo bi veselje, veliko veselje. Vsi bi se veselili doma, ker se je vrnil zdrav in vesel, in mala Tinkara bi skakala od samega veselja. Joj, kako lepo bi bilo in veselo! - Kaj, ko bi stopil v hišo in bi vse poklical? Pa bi jim samo povedal, da je še živ in da se mu zdaj dobro godi in bi jutri pošteno zaigral strašnemu Bedancu ... O, kar lepo v hišo pojde, kar pojde, pa naj se zgodi, kar hoče ..."
 
Kekec je že stopil na prag in je prijel za kljuko hišnih vrat. Toda tedaj je obstal in je stresnil z glavo. "Ne, nikamor ne grem!" je rekel odločno. "Samo še večje skrbi
{{prelom strani}}
bi napravil domačim, če jim povem, kako zelo se jezi Bedanec name. In sirota Mena bi ostala sama na Kosobrinovem domu, kakor je nocoj sama ... Jej, če se zdaj zbudi in me pokliče, ker jo je strah? Pa če me ne najde v izbi, bo mislila, da sem zbežal, ker se bojim Bedanca. Kako bo jokala sirota in bo nemara umrla od samega strahu ... Ovbé, zato pa moram hitro nazaj, ker je že pozno in se bo pričelo kmalu svitati ... Kekec, Kekec! Ne stoj tukaj in ne cmeri se in onegavi, ker ni treba ..."
 
In Kekec je stresnil še enkrat na vso moč z glavo in se je nevšečno namrdnil. Zdrvel je okrog vogla do dvorišča. Tiho je odprl leso in je polglasno zažvižgal. Tedaj pa je zalajal na nasprotni strani njegov Volk in je zacvilil. A še v istem hipu je stal pred dečkom in ga je gledal s svojimi svetlimi, iskrečimi očmi. Kekec ga je pričel božati z roko in mu govoril: "Volkec, ljubi moj Volkec! O, koliko dni se že nisva videla! Gotovo ti je bilo dolgčas po meni in si žalostno cvilil, ker me ni bilo od nikoder. A zdaj pojdeš z mano, ker te potrebujem, ljubi Volkec! Stražil boš mene in siroto Meno tam v divji soteski ... Midva pokaževa zobe strašnemu Bedancu, midva, ljubi Volkec! Tako jih pokaževa kot teti Pehtari! Ali se še spominjaš, ljubi Volkec?"
 
Volk je stisnil ves vesel in zadovoljen svojo glavo k dečkovim kolenom in je potihoma renčal. Še enkrat ga
{{prelom strani}}
je Kekec pobožal in je rekel: "A hitro morava od tod, ljubi Volkec, ker se strašno mudi. Ob prvem svitu pride pome Bedanec, ker me hoče pojesti za zajtrk ... Hehe, ljubi Volkec, midva mu pa zasoliva tisti zajtrk, da se ga bo spominjal vse življenje in ga ne bo več skominalo po takem zajtrku ... Kar pojdiva, ljubi Volkec, ker kmalu zapojo prvi peteleni. Vso pot bova tekla in se ne bova bala nikogar, še najmanj pa strašnega Bedanca."
 
Kekec je zdrvel na ulico, Volk pa je tekel kraj njega. In nista se ustavil nikjer, niti na pašniku ne. Le tu pa tam je zalajal Volk kratko in pretrgano in je poskočil v svojem velikem veselju. Daleč sta že bila od vasi, ko sta zaslišala peteline, ki so naznanjali prvo jutranjo ur. Kekec je pospešil še bolj svoje korake in se je oddahnil šele, ko sta prišla do ozke soteske. Prebredla sta potok in sta se obrnila navzgor po belem produ. Tema ju je zakrila in zato nista mogla več tako hitro naprej. A Kekec se ni nič več bal. Saj je vedel, da od tam nima daleč do Kosobrinovega domovanja. Še predem se zasvita dan tam na vzhodu, bo že lepo sedel v koči na visoki planotici in bo pričakoval Bedanca. Roke si bo mel in se posmehoval, kakor se ni še nikoli v življenju.
 
In resnično - noč je še tiho ležala nad divjo zagorsko sotesko, ko se je priplazil Kekec z Volkom do skritega vhoda. Odprl je kamnita vrata in je smuknil v votlino. Za njim se je zmuznil tudi Volk in se ni obotavljal niti za
{{prelom strani}}
trenutek. Svetilnica je še vedno gorela na koncu votline in Kekec jo je pobral, ko je zaprl vrata za sabo. Šla sta počasi naprej in sta prišla do ovinka, kjer se je cepila ona votlina, ki je držala na Bedančevo stran. Tam sta obstala in tedaj se je Kekec namuznil in je bil zadovoljen in vesel. Desetkrat je potrepljal Volka po glavi, pa mu je rekel: "Doma sva zdaj, ljubi Volkec! Glej to votlino! Ta votlina te privede naravnost v kočo strašnega moža, ki je delal z mano grdo in hudo. Ko se zasvita, pride tisti mož po tej poti, da me pograbi in me nemara zadavi, kakor je zadavil siromaka Kosobrina. A ti pazi, ljubi Volkec! Pokaži mu svoje zobe, kakor si jih pokazal Pehti! Pa če divji mož ne bo hotel zbežati, kar primi ga in zmikasti ga, ker ne zasluži boljšega! In videl boš, kako bo javkal in bo bežal, bežal ... Oj, ljubi Volkec! Spomni se na tiste dni, ko sem te krmil s samimi pečenkami! Pa tudi na tiste dni se spomni, ko si živel na našem domu in ti ni nikoli ničesar manjkalo! Še bolje se ti bo pa godilo tukaj na novem domovanju. Če me boš zjutraj pošteno obvaroval, ti bom privoščil tak zajtrk, kakor ga še nisi nikoli imel. Lepega, krivokljunega orla sem pripravil zate, da se boš kar oblizoval, ljubi Volkec! Zato pa glej, da boš zvesto stražil tu v votlini in boš pokazal Bedancu zobe in kremplje. In smejala se bova, ljubi Volkec, smejala se bova potem Bedancu in dobro bo nama, a tebi še najbolje!"
{{prelom strani}}
Še enkrat je pobožal Kekec Volka po hrapavi glavi in mu je dobrovoljno pokimal. Volk ga je gledal in njegove oči so se svetile, kakor da je razumel dečkove besede. Trikrat je na glas zarenčal in pokazal svoje dolge, ostre, bele zobe. Potem pa se je zleknil po tleh in je stmel za dečkom, ki je stopal že po stopnicah navzgor. "Čuvaj, Volkec!" je še zavpil Kekec in je stopil v klet. Tam si je poiskal deblih desk in jih položil povprek preko odprtine. Nametal je nanje vse polno poljskih pridelkov in jo tako zadelal odprtino, da bi Volk ne mogel iz votline. Ko je končal, je težko zasopel in si je obrisal znoj z obraza.
 
"No, zdaj je vse pripravljeno za Bedančev obisk," je zagodrnjal. "Samo Bedanxa še ni, pa ga tudi ne bo ... Jojmene, to bo gledal hudobec in se bo praskal za ušesi, ker sem si tako lepo izmislil zadnjo poskočnico! Hehe, saj je imel teden dni časa, da bi spoznal Kekca do dobrega. Pa ni hotel - hudobec ni hotel ... A danes me bo spoznal in žal mu bo, strašno žal. In sram ga bo, da ga je prekanil in ugnal naposled samo siromašni Kekec ... Samo, če se bo grdogledi Volk dobro držal? Hm, držal se bo. Saj ga poznam. Saj pravim - Volkec, ljubi moj Volkec! Več je vreden kot sto Bedancev, o, več je vreden kot vse pečenke, ki mi jih je spražila teta Pehtara tam pod Špikom ..."
 
In Kekec je godrnjal vso pot, ko je stopal iz kleti. Potihoma se je splazil v izbo in je stopil k vratom izbice,
{{prelom strani}}