Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.153:
In Kekec je godrnjal vso pot, ko je stopal iz kleti. Potihoma se je splazil v izbo in je stopil k vratom izbice,
{{prelom strani}}
kjer je spavala Mena. Uho je pritisnil k vratom in je poslušal. "Spi, spi, mala sirotica," si je dejal zadovoljno. "Ničesar ne sluti, da pride v vas čez nekaj minut strašni Bedanec. Pa tudi tega ne sluti, da sem bil jaz daleč v dolini in je morala biti sama v tej divjini. Še tega ne ve, da sem bil jaz vso noč pokonci in sem delal in strašno skrbel. Pa vse to samo zaradi nje, da je ne ugrabi Bedanec. A meni se smili sirotica, ki nima ne očeta ne mamice in je tako pridna in dobra ... No, no - pa kaj se spet onegavim? Saj nisem napravil nič posebnega in težkega. Niti upehal se nisem pri tem delu, še manj pa utrudil. Samo zaspanec me nekaj dreza v oči, ker ni mogel vso noč do mene. Pa tudi zaspanec bo pobegnil, ko sine dan, ki že ni več daleč."
Kekec je sedel na klop. Z rokami si je zatisnil oči, ki so ga vedno ščemele. Zaspanec se ga je loteval vedno huje in že mu je zdrknila glava nekajkrat na prsi. A siloma je premagal zaspanec in je skočil na noge. "Naká, še zanalašč nočem zaspati," je rekel odločno. "Kmalu se zdani in videti hočem Bedanca, ko se splazi v votlino. Pa tudi njegov obraz hočem videti, ki se mu bo tako lepo nakremžil, ko mu vošči moj Volkec dobro jutro ... V kuhinjo pojdem, zanetim ogenj in zavrem mleko, da Meni ne bo treba."
Res je odšel v kuhinjo in je zažgal na ognjišču suho dračje. Ponvico kozjega mleka je pristavil k ognju in je
{{prelom strani}}
sedel na klop. Nestrpno je gledal skozi okence, da bi videl, če se že dani. Mleko je zavrelo in ogenj je pričel pojemati. Kekec ni zdržal več v kuhinji, ampak je odšel iz koče.
Noč je ravno minevala in jutranji mrak je pokrival samotno sotesko. Visoki vrhovi skalnih gorá pa so se že srebrno svetili in so gledali veselo in lepo v zagorski svet. Lahna, mrzla sapica je pošumevala skozi sotesko in čulo se je, kako je potihoma curjala sveža, debela rosa z bližnjega grmičevja ... Kekec se je napotil k bližnjemu studencu in se je umil z mrzlo vodo. Tako mu je hipoma prešel zaspanec in Kekec se je čutil tako svežega in čilega, kakor bi bil spal vso noč.
Že se je svetil dan krog in krog in gore so že gorele v rdeči jutranji zarji, ko je stopil Kekec zopet v kočo. Potihoma je žvižgal in se je stisnil h gorkemu ognjišču, da se malo pogreje, ker se je bil zunaj premrazil. A dolgo se ni grel, zakaj mala Mena je stopila vsa začudena v kuhinjo. "Glej no - pa si že pokonci?" je rekla. "I, Kekec, kako pa je to, da si danes tako zgodaj vstal? Čudno, čudno ..."
Kekec se je obrnil in je pogledal mali deklici v rdeči obrazek. Pogledal jo je v njene temne, mile oči in v srcu ga je kar zapeklo. "O, ko bi ti vedela, sirotica!" si je mislil, "ko bi ti vedela, kako blizu ti je strašna nevarnost in kaj je moral pretrpeti Kekec zaradi tebe to noč! Oj, to bi
{{prelom strani}}
se jokala in obupavala! A hvala bogu, da ne veš ničesar in da zna Kekec molčati, kadar je treba. Pa četudi na vasi govore, da je Kekec gobezdav kot nihče - o, Kekec že ve, kdaj je treba molčati in lepo imeti jezik za zobmi ..."
| |||