Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.168:
{{prelom strani}}
se jokala in obupavala! A hvala bogu, da ne veš ničesar in da zna Kekec molčati, kadar je treba. Pa četudi na vasi govore, da je Kekec gobezdav kot nihče - o, Kekec že ve, kdaj je treba molčati in lepo imeti jezik za zobmi ..."
Kekec si je mislil tako. Na glas pa je odvrnil: "Zakaj se čudiš, da sem že pokonci, Menara? Kaj ne vidiš, da je že dolgo dan? Veš, nisem te hotel buditi, ker si tako lepo spala. Zavrel sem mleko, ker mi je bilo dolgčas in nisem vedel, kaj drugega početi ... Jaz sem vstal ob svojem pravem času. Samo ti si malo zaspančkala, samo ti, Menara!"
Deklica se je čudila in skoraj ni mogla verjeti. Zmigavala je z glavo, da so se ji usipali dolgo lasje po ramah. Hitro je nalila mleka v skodelice. Potem pa sta srebala počasi gorko mleko in sta molčala. Ko sta bila gotova, je izpregovoril Kekec: "Menara, zdaj pa pojdeva tja k skalam, ki se dvigajo nad prepadom. In tam ti pokažem nekaj, kar sem si izmislil danes ponoči. Saj pojdeš, Menara?"
"Seveda grem," je odvrnila deklica in je radovedno vprašala: "Pa kaj si si izmislil? O, gotovo nekaj lepega."
"Boš že še videla," se je namuznil Kekec. "Vso noč sem imel zadosti dela zaradi tistega in pošteno sem se mučil. Seveda, to je bilo samo v sanjah, zakaj jaz sem spal ponoči, kot nisem še spal nikoli v svojem življenju."
{{prelom strani}}
In Kekec se je zasmejal in je odšel iz koče. Za njim pa je šla mala Mena in ustavila sta se kraj skalovja. Potuhnila sta se in sta počenila kraj dehtečega ravšja, ki je cvetelo tam okrog. Le Kekec je pogledal tu in tam previdno izza skale in se je ozrl na goličevje onkraj soteske. "Ni ga od nikoder," je zagodrnjal. "Nemara pa še celo ne pride, ker se je vendarle v zadnjem trenutku ustrašil Kekca in se je zbal za svojo brado ... Škoda bi bilo, če ne pride ..."
Toda ko se je Kekec destič ozrl na goličevje, je počenil naglo nazaj k Meni. "Prihaja, že prihaja," je rekel in se je stresel od razburjenja. "Ravno zdaj gre preko goličevja in se bliža jarku ... Oj, Menara, to bo gledal - hehe, in bežal bo, da se bo kadilo za njim."
Mena se je prestrašila. "Kaj, Bedanec prihaja?" je zaklicala v svojem strahu. "Oj, Kekec! Tudi ti se treseš in se bojiš ... Saj vem, da si me samo nalagal, ko si rekel, da Bedanec ne more do naju. Pa se bojiš zdaj, ker vidiš, da gre Bedanec k nama, ker je obljubil tako ... Zakaj si se lagal, Kekec? O, zakaj?"
"Tiho, tiho, Menara!" ji je prigovarjal Kekec. "Saj se nisem lagal. Kar malo potrpi in videla boš, da sem govoril resnico. Bedanec prihaja - to je res. A tudi to je res, da ne pride nikoli semkaj na planotico. Tiho, tiho, Menara, d te ne sliši Bedanec!"
{{prelom strani}}
Deklica je umolknila; a vendar je še vedno strahoma gledala na Kekca, ki je zopet kukal izza skale. "Ravno do jarka je dospel," je šepnil Meni. "Nekaj se obotavlja ... Hm, nemara premišlja, ali bi šel h Kekcu ali ne. Mogoče pa se še celo boji ..."
A tedaj je zavpil Bedanec s svojim bučnim glasom preko soteske: "Kekec, kje si? Pokaži se, da vem, da nisi ponoči zbežal v dolino. Zdaj pridem k tebi - he, Kekec, ali si mi pripravil zajtrk?"
Kekec je skočil na skalo in je odgovoril: "Tu sem - tu, stric Bedanec! Nisem pobegnil pred vami, ker se ničesar ne bojim. O, kar pridite, če se upate! Pripravil sem vam pošten zajtrk. Samo tega se bojim, da sem ga mogoče malo preveč osolil. Drugače bo pa dober ... Samo pridite, stric Bedanec, ker vas že težko čakam!"
Bedanec se je zasmejal in je skočil v jarek, Kekec pa se je sklonil k Meni in ji je rekel: "Sem gor pojdi, Menara! Zdaj boš videla, kaj sem si izmislil ponoči. Ne boj se, Menara, prav nič se ne boj!"
A deklica se je obotavljala in se je tresla od silnega strahu. Kekec ji je podal roko in jo je potegnil k sebi na skalo. Bedanca ni bilo videti nikjer. Izginil je tam nekje v jarku ... A kar hipoma sta zaslišala deček in deklica prestrašen krik, ki se je dvignil tam v jarku. V naslednjem trenutku pa sta zagledala Bedanca, ki je hitel na vso moč navzgor po jarku. Za njim pa je drvela velika
{{prelom strani}}
žival in je zalajala tu pa tam kratko, hripavo. Bedanec je splezal naglo iz jarka in je hotel steči po strmini. A žival se je silovito pognala in je bila z enim samim skokom vrh jarka in je zdrvela za Bedancem.
| |||