Kekec nad samotnim breznom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 19:
Strmel je Kekec tisti dan in se je čudil. Kar debelo je gledal in ni mogel verjeti. Bilo je pa tudi vse tako čudno in strašno, tako strašno, da Kekec niti vsega ni mogel doumeti. Zato pa je kar stal pred pastirjem Mišnjekom in ha je gledal, samo gledal. Pastir Mišnjek je zrl na Kekca s svojimi drobnimi, zvitimi očmi. Njegova dolga, sključena postava se je sključila še bolj in krog usten mu je zaigral škodoželjen posmeh.
Z roko je pogladil pastir Mišnjek svoje osivele, ščetinaste brke. Dolgo, obkovano palico je zasadil v zemljo in se je zarežal še enkrat. Udaril je Kekca po rami, prav pošteno ga je udaril, da se je Kekec stresel in je stopil korak nazaj. - "Pa mi ne verjameš, Kekec? Ha?" ga je vprašal Mišnjek prav resno. "O, ti si nepridiprav, velik nepridiprav! Zato mi pa nočeš verjeti ... A rečem ti, Kekec, da se boš še danes praskal za ušesom in boš mislil na pastirja Mišnjeka. Če nisi še nikoli v življenju javkal, boš pa danes. Javkal boš tako, da se ti bodo smejale vse divje koze in srne in jeleni in lisice, kolikor se jih
{{prelom strani}} klati in šopiri po Mali Pišenci ... Ali mi verjameš, Kekec? Ha, ali mi verjameš? Še enkrat te vprašam, Kekec! Pa bo prepozno, Kekec - hej, prepozno, če mi nočeš zdaj verovati ..." Kekec ga je gledal in je molčal, samo molčal. Toda naposled je stresnil z glavo in je zamahnil z roko. Pa se ni več čudil in tudi strmel ni več. "Stric Mišnjek!" je izpregovoril pogumno. "Ali mislite, da imate našo Tinkaro pred sabo? Hej, hej! Naša Tinkara se prestraši vsale miške, če zvečer zacvili kje tam v kotu ... A mene ne preplaši miška, mene ne preplaši vsak strah, ki je na sredi votel, na straneh ga pa nič ni. Stric Mišnjek, vi govorite, a vaše besede so kakor tisti strah, ki se ga boji naša Tinkara ... O, saj vam ne verjamem. Lepo pojdem po tej stezi skozi Malo Pišenco. Pa še na misel mi ne pridejo strahovi, ki ste mi o njih ravnokar pripovedovali. Še koga drugega se nisem ustrašil, pa bi se bal vaših strahov? Stric Mišnjek, hej, stric Mišnjek! Kar po brkih se pogladite, pa pojdite strašit koga drugega! Veste, Kekec ima druge skrbi v glavi in druge muhe, ki so več vredne nego vaši strahovi ... Stric Mišnjek, kar lepo pasite živino! Jaz pa grem naprej po stezi in bom prepeval vso pot. Pa brez zamere, stric Mišnjek!"
Kekec je zamahnil še enkrat z roko. Zavihtel je svojo dolgo, z ostro konico okovano gorsko palico. Zavriskal je ne glas, da je jeknilo stoglasno med divjimi, s snegom
{{prelom strani}} pokritimi skalami, ki so kipele vsepovsod v jasno nebo. Potem pa se je obrnil in je odšel po stezi, ki je držala med gostim rušjem tja dol, kjer je zelenel smrekov gozd. Pot je bila peščena in se je v početku vila tik pod gladkim sklaovjem strmega, v nebo kipečega snežnika. Stokrat je stopil Kekec po tisti stezi. Nenadoma pa se je ustavil in se ozrl na pastirja, ki je stal sredi trate tam doli in mu je žugal z roko. Kekec se je zasmejal na ves glas, pa je zavpil: "Stric Mišnjek! Ali slišite? Svojim kravam in teličkom pripovedujte o strahovih! Svoje ovce in bicke plašite z medvedi in škrati, ki domujejo po Mali Pišenci! Pa tudi to jim povejte, da se jih Kekec ni bal, resnično se jih ni bal ... Hej, stric Mišnjek! Ali slišite?" Pastir tam doli je zažugal še enkrat z roko. Zakrohotal se je, se obrnil in je izginil kar hipoma v goščavi in Kekec ga ni videl več ... "O, glej ga, glej!" je godrnjal Kekec, ko je stopal nalahko po stezi proti smrekovemu gozdu. "Tega Mišnjeka poglej! Pa me je hotek prestrašiti in oplašiti1 Sto škratov mi je opisal in naslikal; sto škratov, ki se lové po Mali Pišenci in odrežejo ušesa in nos vsakemu dečku, če ga ujamejo ... Pa o medvedih mi je pravil, ki se jih najmanj deset skriva tam doli med skalovjem Male Pišence. In o risih in volkodlakih se mi je nekaj lagal ter o divji mački, ki ima dvanajst glav in trideset krvavih šap ... Verjel bi vam, stric Mišnjek, če bi bil naša Tinkara, a ne Kekec. Pa če bi bilo tudi res, vseeno
{{prelom strani}} bi šel skozi Malo Pišenco. Ha, namenil sem se enkrat tako in zaradi tega ne odstopim od te steze, resnično ne odstopim! Pa naj strašijo škratje in medvedi in risi in divje mačke! Saj se ne bojim, ne bojim! In čemu bi se bal, hej, čemu?" In Kekec se zares ni bal. Ker se je bil že odločil za to pot, ni hotel iti po drugi. Že zjutraj doma se je odločil za to pot, ki po njej še ni šel nikoli. Poslali so ga od doma, da gre pogledat visoko tja v gorovje po živini, ki jo pase pastir Mišnjek vse poletje na planinah. In Kekec je šel in je sklenil že tedaj, da se vrne domov skozi Piščenico, koder še ni nikdar hodil. Pa je našel živino in tudi pastirja Mišnjeka je našel. In bilo je vse zdravo in bilo je vse v redu. Zato pa se je napotil nazaj proti domu. Pastir Mišnjek mu je pripovedoval strahote o Mali Pišenci, da bi ga odvrnil od te poti. A Kekec je spoznal, da se pastir Mišnjek samo norčuje in ga v svoji norčavosti samo plaši. Zato mu ni verjel, pa je kar stopil na stezo in šel po njej, da vidi tam doli krasoto in strahoto, ki toliko o njej pripovedujejo ljudje v dolini.
"Hej, Mišnjek!" se je posmejal Kekec, ko se je vedno bolj bližal temnemu smrekovemu gozdu. "Pa je res mislil, da sem Tinkara in bom pobegnil kakor zajček, če mu pokažeš pest. O, naj pride mačka s krvavimi šapami; medved naj pride in pridejo naj škratje in risi - ne bojim se jih! Saj nisem storil še nikomur nič žalega. A če
{{prelom strani}} ravno hočejo, no, naj me pa! Saj imam palico; a na koncu palice je železna ost, ki kaj nemilo prasne; mogoče še bolj nemilo prasne kakor pa divja mačka s svojimi tridesetimi šapami ... Videli bomo, hej, videli ..." Kekec se je še enkrat posmejal in je stopil v mračni gozd. Pot je držala naprej in naprej in je bila dobro izhojena. Kekec je spoznal, da je to živinska pot, ki ga povede do velikega studenca, kamor hodi živina, da si pogasi žejo. Krog in krog so mirovale visoke, stoletne smreke. Njihove veje so bile obrasle z dolgimi, sivkastimi lišaji, ki so pokrivali tudi široka, smolnata debla. Gluha tišina se je razprostirala nad gozdom. Slišale so se samo Kekčeve stopinje in ropotanje njegove palice, ki jo je vlekel za sabo.
Vrstica 35 ⟶ 43:
Sonce je gledalo z visokega neba na ta gozd in ga je razžarjalo s svojimi žgočimi žarki. Prijeten vonj po smoli in smrekovem lubju se je širil naokrog, da se je Kekca polastila vesela razigranost. Pa si ni mogel kaj - kar zavriskal je in je pričel peti radostno pesem. Čvrsto je stopal po gozdu in je pozabil na pastirja Mišnjeka, na medvede in na škrate in volkodlake. Še na misel mu niso prišli več strahovi. O, Kekec je mislil samo na svoje pesmi, ki so mu tako veselo prihajale iz grla in so se razlegale vsepovsod po prostranem zagorskem gozdu.
Dospel je do velikega studenca, ki je izviral izpod ogromne skale tamkaj na prostrani trati, in sedel na kamen
{{prelom strani}} kraj studenca. Iz nahrbtnika se je vzel prigrizek, ki mu ga je bila dala mati za na pot. Zadovoljno ga je použil in se napil hladne studenčnice, nato pa je vstal in se napotil naprej. A pot ni bila več tako dobro izhojena; bila je tako ozka, da se je komaj razločevala in je zavila navkreber po strmini. A Kekca to ni vznemirilo niti najmanj. Čvrsto je stopal dalje in se opiral na svojo palico. Hipoma je prenehal gozd in Kekec je zagledal pred sabo nizko rušje, ki se je raztezalo tik do belega skalovja orjaškega snežnika, vzpenjajočega se visoko v soncu. Kekcu so se zasvetile oči, ko je zagledal tisto strmo, snežno goro. "To je Mojstrovka," je dejal in se je razveselil. "Ravno pod njo sem in zdaj bom kmalu v Mali Pišenci. Še pol urice, samo še pol urice ..." Ozka steza je zavila na desno med grbavim rušjem. Od vsepovsod je zadehtelo s prijetnim vonjem; zakaj vse skale, ki so ležale razmetane med nizkim grmovjem, so bile pokrite z rdečim ravšjem. In ravšje je dehtelo in njegov vonj je raznašal vseokrog lahen vetrc, ki je vel sem doli z zmrznjenih snežišč. Sonce se je smejalo s čistega, modrega neba in tiha radost se je razprostirala po vsem širnem zagorskem svetu ... Kekec je prepeval vedno glasneje in je vriskal, samo vriskal in prepeval. Steza je držala spet navzdol in Kekec je videl pod sabo samo zeleni gozd, ki se je širil daleč daleč v nedoglednost. Od nekod je prihajalo neko čudno, zamolklo šumenje
{{prelom strani}} in Kekecu se je zdelo, da vrši mogoče tam doli nad gozdom silen veter in pripogiblje težke vrhove orjaških smrek. Toda motil se je. Nenadoma je obstal tam gori na višini in se ozrl predse. Rušje se je bilo razmaknilo in pred Kekcem je zazijal globok prepad. Navpična skala se je dvigala visoko visoko iz prepada in vrhu te skale je stal zdaj Kekec. Videti ni mogel dna prepada; samo razpenjeno vodo je videl, ki je bruhala tam iz srede skale in je padala bobneč in hrumeč v globoki prepad. Od tam pa je drvela srdito po ozki soteski med divjimi skalami, ki so jo ovirale na obeh straneh. A voda se je zajedala v skale in je hrumela dalje - preko skal, preko proda, preko zelenih tolmunov. "Hej, hej!" je zavpil Kekec. "To je pa že Mala Pišenca ... Glej, tam sredi skale izvira in hrumi po soteski. Pa sem prišel tako hitro semkaj? No, kdo bi si bil mislil. - Še dobro uro bom hodil po tej soteski, da pridem v dolino ... Joj, pa kako lepo je tukaj! In divje je tudi, da bi se skoraj bal, če bi ne bil Kekec. Tinkara bi kar sedla od samega strahu. Oči bi si zakrila, pa bi se potrkljala v prepad kakor frnikula v luknjico. Joj, jojmene - naša Tinkara! Pa zakaj jo je strah? Saj še nikoli ni videla strahu, kakor ga tudi jaz še nisem videl nikoli. Hm, čudno - resnično čudno ..."
Kekec se je posmejal in je šel mirno nad strašnim prepadom. Steza je krenila onkraj jarka na levo pod visokimi
{{prelom strani}} borovci in je držala tik nad sotesko, kjer je bobnel razdivjani gorski potok. Hladno je bilo v tej soteski, zakaj sonce ni moglo sijati semkaj, ker so mu zapirali pot v sotesko visoki grebeni razdrtih, skalnatih gor. Žive stvari ni srečal Kekec nikjer. Samo enkrat je zagledal plašnega gorskega zajca, ki je drvel preko steze in samo enkrat je vzplahutal nad njim velik, krasen ruševec in je izginil v visokih vrhovih temnih borovcev. Kekec je žvižgal in je stopal čvrsto naprej in se je čudil, da je pot tako lahka in zložna. Toda kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega gozda je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale od samega proda pa do nebotične višine na obeh straneh ozke soteske. A Kekec se ni ustrašil. Kar lepo je plezal naprej med skalami in je skakal preko jarkov, ki so rezali na več mestih skalovje. O, Kekec je bil vajen takih potov, pa se še zmenil ni za nevarnosti, ki so prežale nanj vsepovsod po strmih skalah. Kekec se je samo namuznil in nasmejal, ko je zagledal nevarnost pred sabo ali pod sabo. Splazil se je urno preko težavnega mesta, kakor bi trenil - "Hehe!" je dejal tedaj Kekec. "Da me ulovi zdaj škrat, pa me lahko izpremeni v divjo kozo. Nič se ne bojim, pa če me tudi začara v divjo kozo. Saj znam plezati - bolj znam plezati kakor rajnka Keza. A Keza je bila koza, da je ni enake med vsemi Prisankovimi
{{prelom strani}} divjimi kozami, ki sem jih bil pasel in sem jih tako pošteno prekanil ..." Kekec se je hotel še nekaj hvalisati. A tedaj je nenadoma začul nad sabo hripav glas, ki se je razlegnil neprijetno po ozki soteski. Kekec se je začudil in se je ozrl okrog sebe. A nikjer ni videl žive stvari. Tisti hripavi glas je zavreščal še enkrat, še dvakrat, trikrat. Tedaj pa je Kekec pogledal v višavo in nekaj mrzlega ga je streslo po vsem životu. Nad sabo je zagledal veliko, črno ptico, ki je krožila nad sotesko in se je spuščala navzdol in je pri vsakem krogu presunljivo kriknila.
Vrstica 49 ⟶ 65:
"Ovbe!" je izpregovoril Kekec, ko je zagledal tisto veliko, črno ptico. "To je orel in kroži ravno nad mano. Kremplje ima hujše nego mačka, ki mi je o njej pravil pred dobro uro sam pastir Mišnjek. In kljun ima - ovbe, strašen kljun ima ... Zagledal me je, pa me nemara pograbi ... Kaj ni to eden izmed strahov, ki mi je o njih pravil pastir Mišnjek? Ovbe, resnično ... Pa kako bi napravil, da bi zbežal orlu? Kako bi napravil?2
Kekec je obsedel na skali. Stisnil se je v dve gubi, pa je gledal orla, ki se je spuščal vedno niže. Že je slišal šumenje širokih kril in že je mislil, da šine zdaj pa zdaj orel bliskoma do njega in ga pograbi z ostrimi kremplji. A Kekec se je tedaj kar zasmejal. Naglo se je ozrl krog sebe in je skočil preko skale in se potuhnil. Sedel je v ozkem žlebu in je držal okovano palico v rokah. Kakor mačka
{{prelom strani}} je gledal orla, ki je bil že nizko, zelo nizko in je plahutal z ogromnimi perutnicami. Kekec pa je stiskal ustna in roka, ki je držala palico, se mu je tresla komaj vidno ... Kar nenadoma je šinil orel od skale in je zavreščal, da se je Kekec kar stresel. Prhutajoč je obstal nad Kekcem in je poizkušal, kako bi ga najlaže pograbil. "Ha, kaj si prišel, razbojnik?" je zasopel Kekec in je nameril palico naravnost v orla. "He, rad bi pojedel Kekca za večerjo - o, seveda, seveda ... Če bi bil Kekec bicek - seveda ... Čakaj, zagodem ti tàko, da se boš spominjal Kekeca, dokler boš živ ... Čakaj, ti nemarnež! O, le počakaj, ti hudobec krivokljuni ..."
Vrstica 55 ⟶ 73:
Orel je plahutal, da se je delal veter okrog njega. A ni mogel naravnost do dečka, ki je sedel med dvema skalama in se mi je zaradi tega smejal in režal naravnost v obraz. A Kekec je že iztegnil roko in je dregnil orla z okovano in ostro palico v trdo perut. Orel je strahovito zavreščal in je hotel s kljunom zgrabiti palico, a Kekec jo je potegnil naglo nazaj. In še preden je orel dvakrat trenil s perutmi, ga je zadel ostra palica drugič. Zadela ga je v prsi, da se je perje kar usulo na skalovje. Orel je kriknil od bolečine in je zaprhutal v stran. Trikrat je vzfrfotal tam, potem pa se je naglo dvignil in je plaval više, vedno više v jasno nebo.
Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za bežečim orlom in se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. "Ha,
Kekec se je splazil izza skal. Gledal je za bežečim orlom in se je smejal, da se je kar tolkel po kolenih. "Ha, ali sem te?" je vpil za orlom. "O, zmikastil sem te, kakor te še ni nihče! Bolelo te bo najmanj osem dni in boš vreščal, da bodo divje koze kar skakale po skalovju. Pa se boš spominjal na Kekca in boš vedel, kdaj si ga napadel kot razbojnik ... Hehe, mislil si, da se bom potuhnil od samega strahu kot miška. Da boš samo piknil in odprl kljun, pa me požreš za večerjo. Zmotil si se, orliček, pošteno si se zmotil ... Kekec je mikastil že koga drugega, pa bi se ne upal tebe zmikastiti? Hej, orliček! Zapomnil si boš Kekec in se mu boš umaknil za devete gore ... Glejte, glejte! Pa še lepa peresa mi je pustil tu za spomin. Kar najlepše pero poberem in si ga zataknem za klobuk. Petelinje pero pa vržem v stran. Čemu mi bo petelinje pero? Vsak paglavec na vasi ga že nosi. A orlovo pero - hm, kdo ga zmore, kdo? Samo Kekec ga zmore, ki je pošteno premikastil orla in ga je dvakrat prav nemilo dregnil. Pa se usaja zdaj orel, strašno se usaja, da uboge divje koze niti spati ne bodo mogle osem dni. Hej, hej!"▼
{{prelom strani}}
▲
In Kekec se je smejal in je pobral veliko pero in si ga je zataknil za klobuček. Petelinje pero pa je vrgel na tla. Zavriskal je na ves glas in se je pričel plaziti med gladkimi skalami. Še vedno se je muzal in se je spominjal, kako lahko in lepo je premagal divjega orla. Zato pa je bil ves vesel in še na misel mu ni prišla trudapolna pot, ki ga je vodila nad globokim prepadom preko gladkih,
{{prelom strani}} visokih pečin. Pa še sam ni vedel, koliko časa se že plazi po tej gorski divjini. A kar hipoma je obtičal v strmem jarku in ni mogel naprej. Nad jarkom se je dvigala strma, navpična stena, ki preko nje ni mogla splezati niti divja koza. Kekec se je popraskal za desnim ušesom in je zagodrnjal:
Vrstica 64 ⟶ 86:
Kekec se je res splazil po jarku, ki je bil poln ogromnih kamnov in ki je po njem curjala drobna vodica. Pol ure se je plazil navzgor in ves spehan je obstal tam gori ob robu. Na levo se je širilo zeleno goličevje, le redko poraslo s travo; a nad goličevjem se je dvigal bukov gozd in se je svetil v rumenih sončnih žarkih. Kekec se je razveselil, ko je zagledal pred sabo varno pot in je vedel, da je konec napornega plezanja. Kar stekel je preko goličevja in se ustavil šele kraj studenca, ki je izviral izpod skalice onkraj goličevja. Napil se je bistre vode in je krenil preko strmega roba dalje. Dospel je zopet do razritega jarka, ki je segal globoko doli do belega proda, po katerem je brzel in šumel divji gorski potok. Razločno je videl Kekec modro vodo in tudi šumenje vode je slišal. Zagledal je strme pečine, ki so se dvigale divje na nasprotni strani - skala na skali, prepad nad prepadom.
{{prelom strani}}
Sredi skalovja je zagledal zeleno planotico, kraj planotice pa je videl nekaj črnega, ki je bilo podobno koči, naslonjeni tik ob belo steno. Kekec se je začudil in je gledal na tisto planotico. Zmigaval je z glavo in je ugibal in ugibal. A ker ni mogel uganiti ničesar pametnega, se je napotil naprej. Vedno bolj se je bližal zelenim bukvam.
Vrstica 69 ⟶ 92:
Zagledal je tam ob bukvi majhnega možička, ki je bil komaj za poldrugo glavo večji nego Kekec. Trdo je bil možiček privezan ob bukev, da se ni mogel niti ganiti. Milo je ječal in stokal, a bradata glava mu je bila sklonjena na prsi. Kekec ga je gledal in gledal ves osupel. Nazadnje pa je le stopil bliže in je vprašal: "Kaj se vam je zgodilo? Zakaj ste privezani tako neusmiljeno ob drevo?"
{{prelom strani}}
Možiček je naglo dvignil glavo in je pogledal dečka. Radost se mu je zasmejala v očeh in trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. "Oj, pobič, pobič!" je odgovoril s tihim glasom. "Sam bog te je privedel semkaj ... Muke trpim, strašne muke. Že celo uro sem privezan k temu drevesu. Umrl bi bil že skoraj od samega strahu in trpljenja ... Oj, pobič, pobič! Samo da si prišel. Pa me rešiš, pobič, strašnega trpljenja me rešiš ..."
Vrstica 75 ⟶ 98:
Kekec je gledal možička in se je veselil z njim. Možiček pa ga je potrepljal po rami in mu dejal: "Ti si me rešil, ti, pobič! Oj, kako ti bom hvaležen vse življenje, da si me rešil iz strašnih krempljev smrti! Že me je držala smrt za vrat, pa si jo zapodil, ti, pobič! Kako ti bom hvaležen, oj, kako! Pa kdo si ti, pobič? Daj, povej, da se ti morem zahvaliti ..."
{{prelom strani}}
"Bežite, bežite, stric!" je odgovarjal Kekec. "Saj ni vredno, zares ni vredno ... Kekec sem, ki se vračam z goré proti domu. Ni mi treba zahvale. Saj nisem storil prav nič posebnega. Tako vrv prereže vsak otrok, pa bi je jaz ne?"
"Veliko dobrot si mi izkazal, Kekec," je nadaljeval možiček in je kar stiskal dečka z rokami. "O, ti ne veš, kaj si mi storil ravno zdaj, o, ti ne veš. Pa boš zvedel danes ali jutri ... Samo to ti rečem, Kekec, da nikar ne hodi preko goličave, ako ti je življenje ljubo! Idi potuhnjeno skozi gozd visoko tam gori. Zakaj tu ob goličavi preži Bedanec, pa te pograbi in te zadavi. Tudi mene je pograbil - sam si videl, da me je že držala smrt za vrat ... Zato se pa potuhni, Kekec, in pojdi varno skozi goščavo! Bojim se Bedanca - gorje ti, Kekec, urno beži in se potuhni! Glej, jaz že bežim, bežim, ker me je strah Bedanca ... Zbogom, Kekec! Vidiva se še kdaj ... Beži, Kekec!"
Možiček se je strkljal naglo po strmini navzdol in je izginil hipoma tam doli v jarku in Kekec ga ni videl več. Čudno se mu je zdelo vse to, kakor bi bil samo sanjal. Stal je še vedno kraj bukve in je gledal v globočino, kamor je bil izginil možiček. - "Kdo je pač ta možiček?" je ugibal sam pri sebi. "Bedanec ga je pograbil in ga je privezal k drevesu. Pa beži zdaj, beži, kot bi mu bil medved
{{prelom strani}} za petami ... Pred Bedancem me je svaril, ker je strašen in hudoben. O, vem, vem - saj še na vasi pripovedujejo o Bedančevi strahoti in grozoti ... Pa kaj, če bi res napravil tako, kot mi je rekel možiček? Ne bi bilo dobro, če mi ne zdaj Bedanec zasačil. Zdaj, ko sem rešil možička iz njegovih vezi ... hej, čudno bi se pogledala, čudno ..." Kekec je stresnil z glavo in se je polglasno posmejal. Nato pa se je okrenil in stekel v gozd. Pod širokimi bukvami se je plazil navkreber in je premišljeval o Bedancu in možičku. "Hej, to bo gledal Bedanec, ko stopi k bukvi in ne najde tam možička!" je mrmral Kekec, ko je sopel navzgor. "Robantil bo, da bo strah. Pa še na misel mu ne pride, da je imel pri tem Kekec svoje prste vmes ... O, da bi vedel! Kar zmlel bi me v prah, ker je Bedanec resnično strašen in močen. Pa mu je Kekec le zaigral kot še noben človek na svetu ... Pa me ne ujame, če me lovi tudi sto let. Kar potuhnil se bom in se bom skril kakor miška pred muciko naše Tinkare. Ujemi miško, mucika! Bedanec, ti pa ujemi mene, ako moreš, hehe, ako moreš!"
Kekcu se je zazdelo, da je prišel že zadosti visoko. Zato pa se je obrnil na desno in je hitel skozi gozd, da bi prišel čimprej domov. Bukve so postajale vedno redkejše; pričenjalo se je nizko grmičevje in tu pa tam se je že raztezala širna trata, na gosto posejana z rdečimi, debelimi
{{prelom strani}} močnicami. Kekec je gledal globoko pod sabo zeleno dolinico, a sredi dolinice rodno vas, ki se je vsa kopala v rumenih sončnih žarkih. Zlat petelin se je svetil na rjavem zvoniku vaške cerkve, ki je stala tam sredi zagorske vasi. Kekec bi bil skoraj zavriskal, ko je zagledal vas. Toda še o pravem času se je domislil Bedanca in se je ustavil tam na višini, ker ni mogel naprej. Pod njim je štrlelo navpično skalovje, dvajsetkrat tako visoko kot je bil Kekec. Kekec se je ozrl tja dol in je zagledal tam obširno kočo kraj zelenih smrek. Dim se je dvigal nad kočo; a kraj koče je spal v senci velik človek in se ni ganil. Kekec je gledal in gledal. Legel je na trebuh in je strmel dol na spečega človeka. Kar nenadoma se je pa stresel in je spoznal moža, ki spi tam doli. "To je Bedanec - resnično, to je Bedanec," je dejal v prvem strahu. "Spi, spi ... Pa če se prebudi in me zagleda, me pograbi za vrat in me priveže k drevesu kot tistega možička ... Seveda, prej me mora uloviti. A mene ni tako lahko uloviti, ker imam srnjakove noge. Lahko bi mu še eno zaigral, da bi se še bolj razsajal, kot bo razsajal, ker sem rešil tistega možička ... Kaj, ko bi vendarle poizkusil, da bi bil mož kar zelen od jezice? Zaslužil je to, ker je tako hudo privezal možička k drevescu in ga je do smrti prestrašil ... Kaj, ko bi poizkusil?"
{{prelom strani}}
Kekec se vkljub nevarnost ni mogel otresti svoje prirojene norčavosti. Kar prsti so ga zasrbeli in prej ni miroval, dokler ni pobral s tal dveh borovih češarkov, ki sta ležali tam na trati. Previdno se je splazil nazaj vrh višine in je vrgel češarek v globočino. Češarek je priletel dedcu na nogo. Dedec se je zganil, a vendar je spal kar naprej.
"Hihi," se je posmejal Kekec in je zagnal drugi češarek. A zdaj je meril bolje - in češarek je priletel dedcu naravnost na nos; na vso moč je priletel, da je dedec skočil na noge. Prijel se je za nos in je zavpil na ves glas. Gledal je krog sebe, da bi videl, kdo mu nagaja. A ko je zapazil češarek na tleh, je zažugal z dolgo roko tja v smreke. "Prebite veverice!" je zarohnel, da ga je Kekec prav dobro slišal. "Pokažem vam, še danes vam pokažem! Pa se norčujejo nepridipravke iz mene - iz Bedanca se norčujejo! O, še danes vas polovim in podavim ... O, le čakajte, nepridipravke, samo še malo počakajte, hudobnice neumne in košate! Pokažem vam, da vam bo še presedalo, hoho, presedalo ... Prebita reč - hudobna in prevzetna ..."
Dedec je še godrnjal in si je tiščal nos s pestjo. Potem pa se je okrenil in je odšel s trate tja v gozd. Kekca niti videl ni, Kekca, ki je ležal tam na višini in si je zatiskal usta, da ne bi prasnil v glasen smeh. Toda ko je izginil
{{prelom strani}} dedec tam v goščavi, je vstal in se zasmejal: "Hoj, hoj!" je dejal Kekec in se udaril trikrat po kolenih. "Dobro ga je ošinil češarek po nosu, da je kar poskočil, kakor da bi ga bil pičil modras. No, to bo godrnjanja danes in rohnenja tu gori! Sirote boste zdaj, ve veverice! Pa tudi Kekec bo siromak, če ga ulovi Bedanec ... Šel je zdaj Bedanec na goličavo in zarjove, ker mu je izginil možiček ... Beži, beži, Kekec, če ti je življenje ljubo! Beži in ne onegavi se!" In Kekec je poslušal samega sebe. Stekel je preko trate in se zaprašil v goščavo. Tam doli je našel stezo, ki je držala v dolino. Tekel je vso pot in se ustavil šele v dolini. Od tam pa se je ozrl nazaj na visoko goro. Tlesknil je z roko in se je zasmejal.
{{prelom strani}}
==2.==
Mala Tinka se je bila stisnila v kot kraj peči. Z rokami je zakrivala obrazek in vse telesce se ji je treslo zaradi krčevitega ihtenja. Zaman ji je govorila mati vsakokrat, ko je prišla iz kuhinje v izbo: "Ne jokaj se Tinčica, le nikar se ne jokaj! Saj ne bo nič hudega, Tinčica!" - A Tinka ji ni odgovorila; Tinka je samo ihtela. Tudi Jerica je ni mogla potolažiti, pa nja je še tako lepo govorila. Tinka je samo stresala z glavico, ni verjela ničesar in je ihtela, samo ihtela. Le tu pa tam se je ozrla s solznimi očmi na pleten pehar, kjer je ležala med krpami mucika, o, njena bela mucika, ki je imela zavezan krog vrata rdeč trakec. Bolna je bil mucika, joj, tako bolna, da bo nemara še celo umrla, oh, umrla! In Tinka jo bo morala zagrebsti v črno zemljo, kakor je bil zagrebel lani Kekec rajno Kezo. Pa je ne bo videla nikoli več - o, svoje mucike ne vidi nikoli več. - Ovbe, da se je moralo dogoditi to, da je morala zboleti bela mucika, ki je vse dni tako lepo mijavkala - ovbe!
Tinka se je sklonila nad pleteni pehar. Mucika se je stiskala tam v tople krpe, stisnjena je ležala tam, da se ji glave niti videlo ni in da se je tresla, samo tresla. Hudo je
{{prelom strani}} bilo mali Tinki, da ji je drobno srčece kar trepetalo. Gladila je muciko po nasršeni, beli dlačici in ji je venomer govorila: "Saj ne boš umrčkala - o, mucika, saj ne boš umrčkala ... Kar lepo dvigni glavico in zamijavkaj in mi reci, da ne boš umrčkala! Ali slišiš, mucika? Daj, zamijavkaj, samo malo zamijavkaj! Mucika, mucika!" A mucika ni slišala obušane Tinke. Niti glavice ni dvignila in se je tresla, tako čudno tresla. Tinka je zaihtela še huje in se je zopet stisnila v kot. O, zdaj je bil popolnoma prepričana, da ji mucika umre, še pred nočjo umre. A kaj bo Tinka počela brez mucike, kaj bo počela brez njenega mijavkanja, ki ga je Tinka rajši poslušala nego ubrano kosovo petje?
Vrstica 105 ⟶ 137:
V izbo je stopil Kekec, ves vesel in razigrane volje. Zagledal je jokajoče sestrico in se je začudil. "Pa kaj se zopet dereš, Tinkara?" je izpregovoril. "Ali hočeš, da grem po zmaja, ki ti takoj požre ves jok in vse solze? Ali hočeš, Tinkara?"
Tinka je stresnila z glavo in je zaihtela še huje, ko je zagledala Kekeca. "O, moja mucika!" je zaihtela. Pokazala je z roko na pehar in je zopet zakrila obrazek. - "Hm," je dejal Kekec in je pogledal v pehar. Potipal je bolno mačko in jo je dvignil na pol. A mačka niti glave ni dvignila, ampak se je samo dvakrat stresla. Kekec si jo je ogledal od vseh strani, pa je zmajal z glavo. - "Hm," je rekel še enkrat; potem pa je nadaljeval: "Ne kremži
{{prelom strani}} se, Tinkara! Mucika ti pogine zdaj pa zdaj ... Pogine ti, kakor je meni poginil lani Keza za Gmajnico. Pa se nisem prav nič kremžil: vedel sem, da mi vse skupaj prav nič ne pomaga. Keza je pač poginila, ker je prišel njen čas. In kaj sem hotel? I, zagrebel sem jo, in rajnka Keza je mrtva in nihče več je ne prebudi od smrti ... Tiho, tiho, Tinkara! Izmislil si bom lepo pesem o muciki. Pa bova prepevala tisto pesem na njene grobu in muciki bo dobro v grobu. Tiho bo predla in mijavkala: mijav - mijav - prav je tako, Tinka, prav!" Tinka je prenehala jokati. Neverjetno je pogledala bratca in je zmajala z glavo. "Pa če je res, Kekec? O, ti se mi vedno lažeš in me imaš za norca. Kako bo mijavkala v grobu, ko bo pa mrtva? Ha, Kekec?"
"Seveda bo mijavkala in predla v grobu," je odvrnil Kekec prav resno. "Lepo pesem bo slišala, pa se bo kar prebudila od smrti. Veš, Tinkara, lepa pesem prebudi vse na svetu. Pa bi mucike ne prebudila? Ravno tvoje mucike, ki je znala tako lepo mijavkati? O, Tinkara! Kolikokrat sem že stal na grobu rajnke Keze! Zapel sem lepo pesem in ko sem prenehal, sem slišal prav dobro iz groba Kezin glas. In Keza je meketala v grobu, tako lepo je meketala kot vselej za Gmajnico; mekeké - kekemeké ... Pa sem vedel, da me sliši Keza tudi v grobu; ker me ima rada, tako neznansko rada. - Zato pa se potolaži, Tinkara, in nikar se ne cmeri, ker ti ne pomaga prav
{{prelom strani}} nič. Slišala boš muciko iz groba in mrtva mucika ti bo klicala: mijav - mijav, Tinka! Lepo je v grobu, lepo in prav!" Tinka je poslušala vsa zavzeta svojega bratca in si je pričela brisati solze z lica. Kekec se je muzal zadovoljno, ko je videl, da je potolažil sestrico. In resnično - Tinka se ni več drla in je le po malem še globoko vzdihnila, vzdihnila iz polnega srca. Kekec pa je še enkrat pogledal mačko. Mačka se je bila zleknila in je bila mirna in se ni več tresla. Tedaj je vedel Kekec, da je uboga mucika mrtva in da ne bo mijavkcala nikoli več. Obrnil se je k sestrici, pa ji je dejal: "Glej, Tinkara! Mucika je ravnokar zaprla oči in te ne pogleda več ... Zagrebla jo bova tam na vrtu, še danes jo bova zagrebla. Pa ne bodi žalostna, Tinkara! Nič ne bodi žalostna ..."
Niti zaječala ni Tinka, ko je zagledala mrtvo muciko. Roko si je pritisnila na čelo in je gledala na živalco, ki se je bila ravnokar poslovila z življenjem. Uprla je v Kekca svoje žalostne oči in je dejala: "Da, poginila je sirotica ... Oj, Kekec! Prisanek mi je podaril to muciko. Ali se še spominjaš, Kekec? Rad je imel Prisanek muciko, kot sem jo imela jaz rada ... Kekec, ali pojdeš v gore povedat stricu Prisanku, da ni več bele mucike? Oj, jokal bo stric Prisanek, ko mu poveš, da mucike ni več. Ša ti ga potolažiš, ti, Kekec ... Saj pojdeš k stricu Prisanku? Ali ni res, da pojdeš k stricu Prisanku?"
{{prelom strani}}
"Pojdem, pojdem," je odgovoril Kekec. "Vse mu povem, vse o sirotni muciki ... Pa tudi o lepem grobu mu povem, kjer bo počivala tvoja bela mucika. Pa pride stric Prisanek k nam in ti prinese nemara dtugo muciko, da ne boš več jokala, prav nič jokala, Tinkara! O, že jutri zjutraj se napotim k stricu Prisanku. In potem bo vse dobro, vse ... Le meni verjemi, Tinkara!"
"No, le, Kekec!" je dejala Tinka in se je naslonila nad pehar, kjer je ležala mrtva mucika. Kekec pa je odšel v kuhinjo k materi, ki je kuhala večerjo. Sedel je na klop nedaleč od ognjišča. Roke je prekrižal na kolenih in je izpregovoril malomarno: "Oj, mati! Bil sem v gorah in sem videl našo živino. Pa tudi pastirja Mišnjeka sem videl. Vsi so zdravi in se počutijo dobro ... A to vam rečem, mati, da je pastir Mišnjek velik nepridiprav. Sto strahov mi je naslikal, sto divjih strahov, ki se potepajo po Mali Pišenci. A rečem vam, mati, da nisem videl niti enega straha. Samo divji orel me je napadel in me je hotel pojesti za večerjo. Pa sem ga pošteno dvakrat dregnil, da je kar oči obrnil, pa je zbežal in mi je pustil za spomin najlepše pero. Tu za klobukom imam pripeto pero. Le poglejte ga, mati! Orel mi ga je dal za spomin, sam orel tam v Mali Pišenci ... Pa veste, mati, koga sem še videl tam gori nad skalovjem? Samega Bedanca sem videl, mati! DVa češarka sem vrgel nanj, da se je dedec kar praskal in si je skoraj nos izpulil, ker ga je precej
{{prelom strani}} bolelo. To vam povem, da se boste tudi vi smejali, kakor sem se jaz tam gori na višavah. Bedancu sem se smejal in njegovemu rdečemu nosu. Hej, hej!" Kekec se je smejal na ves glas, pa je pripovedoval o svojih doživljajih v Mali Pišenci. A mati se ni smejala, ampak je sklepala v skrbeh roke. Ko je Kekec umolknil, se je prijela za glavo, pa je rekla: "Nepridiprav si, Kekec, velik nepridiprav! Povsod moraš iztakniti nekaj posebnega. Kar ti ni zadosti, da si moral Prisanku pasti divje koze in te je pograbila Pehta? Ha, Kekec= Ali ti ni zadosti? - Glej ga, glej! Zdaj si pa moral zopet nagajati Bedancu in ga razdražiti ... O, Kekec1 Ti ne poznaš Bedanca! Stokrat hujši je nego Prisanek ali Pehta. Pridrvi, pridrvi k nam in te pograbi za vrat in potem ti bo gorje, Kekec! Pa da si nam mogel napraviti kaj takega!"
Vrstica 123 ⟶ 161:
Kekec je povesil za trenutek glavo. "Oj, mati!" je rekel potem. "Kaj sem hotel, ko sem videl ubogega možička privezanega k drevesu? Smilil se mi je, tako zelo smilil ... Samo pipec sem vzel, pa sem prerezal vrv. Drugega nisem mogel, mati, resnično nisem mogel ... Pa sem bil jezen na Bedanca in zato sem mu vrgel češarek na debeli nos, samo zato!"
A mati je vzdihovala, ker ji je bilo jasno, pa pride nesreča, velika nesreča. Že dosti je slišala o Bedancu in njegovi strahoti in grozoti. Zato pa je vedela, da preti Kekcu poguba in žalost, velika žalost. - "O, Kekec, nesrečni
{{prelom strani}} Kekec!" je vzdihovala in je bila vsa v skrbeh. "Da ne moreš nikoli pustiti svojih norčavih muh pri miru! Pa nam delaš skrbi, same skrbi ... Ali misliš, da Bedanec ne ve, kdo je rešil možička? Ali misliš, da ne ve, da si mu ravno ti vrgel češarek na nos? O, Bedanec pozna vsako sled. Samo po sledi pride še nocoj in te pograbi in te nemara še celo zadavi ... Kekec, Kekec! Samo skrbi in bridke žalosti nam delaš že nekaj let. Da moreš biti tako norčav in brez pameti ..." Kekec je molčal in je mislil sam pri sebi. Mater je poslušal in je rekel, ko je mati utihnila: "Ali mislite, mati, da me Bedanec pograbi? Saj me ne bo, ne bo ... O, dobro se znam skriti, da me ne najde nihče in tudi Bedanec ne. Le meni verjemite, mati! Rekli ste mi ravnokar, da pride Bedanec po mojih sledovih in me pograbi. A veste, mati, da grem zdaj iz hiše in zmedem sledove in stopinje, da jih ne najde in ne spozna nihče, niti Kekec ne ... Prav nič se ne bojte, mati! Saj se tudi jaz ne bojim ničesar, še najmanj pa Bedanca. Če hočete, pa grem in mu vržem še drugi češarek na nos, da bo še bolj pihal in robantil, kakor zdaj piha in razgraja tam v Mali Pišenci. Ali hočete, mati? Ha, ali hočete?"
Kekec se je udaril po kolenih in se je zasmejal. Zdrvel je iz kuhinje in je stekel po poti iz vasi. Kraj širokega pašnika se je ustavil, ozrl se je visoko gor na belo skalovje in je zažugal s pestjo. "Nemara gledaš dol na vas,
{{prelom strani}} Bedanec?" je zagodrnjal. "Pa se veseliš, da še nocoj pograbiš Kekeca ... Hehe, če se ti le pustim, če se ti le pustim ... Zmedel bom zdaj vse sledove, od pašnika naprej jih bom zmedel. Pa ti ne boš vedel potem, kdo ti je zaigral v gorah tako pošteno. Ne boš vedel, da je bil Kekec, o, ne boš vedel! In togotil se boš še huje, da boš kar skakal in boš klatil siromašne veverice s smrek ... Hehe, Bedanec! Ti še ne poznaš Kekca, prav nič ga ne poznaš." In Kekec se je obrnil nazaj proti vasi. Hodil je po poti sem in tja, tja in sem, da je popolnoma zmešal sledove. Pred hišo pa je zavpil materi, ki je gledala skozi okno: "O, mati! Vse sledove sem zmešal. Težko jih bo razbral Bedanec. No, če jih razbere, pa vendar ne zve, da sem ga ravno jaz nasukal v gorah. Glejte, mati, skozi vso vas pojdem in v vsako hišo pojdem, da bo moja sled vodila v vsako hišo. Pa nam me išče Bedanec v vsaki hiši! Nikjer me ne najde, ker nocoj bom spal pri sosedu na skednju ... Tako bom prekanil Bedanca, mati, ravno tako. Zato pa bodite brez vseh skrbi, mati!"
Kekec je zdirjal naprej v vas. In v vsako hišo je stopil in v vsaki hiši je voščil: Dober dan bog vam daj!" - Prst je položil na usta in je zbežal naprej. In tako je prehodil vso vas. Proti večeru pa se je priplazil domov. Skozi vrt je šel; med najvišjo travo je šel, da bi nihče ne zvedel, kako da je prišel iz vasi. - "Ne bo me zasledil Bedanec,"
{{prelom strani}} je rekel materi, ki je sedela vsa žalostna v kuhinja. "Nasukal sem Prisanka; tudi Pehto sem pošteno nasukal. A najhuje sem nasukal danes Bedanca. Hoj, to bo rogovilil nocoj po vasi in me bo iskal! Pa me ne najde, nikjer me ne najde ..." Kekec si je mel v svojem veselju roke in je žvižgal, žvižgal. Stopil je v izbo k Tinki, ki je sedela nepremično kraj mrtve mucike. Oči je imela Tinka vse objokane in se niti ozrla ni po bratcu. Kekec je zmajal z rameni, pa je odšel v sosednjo sobico. Vrnil se je s citrami in je sedel za mizo. Zavrisnil je lepo pesem, ki pa je bila žalostna, tako žalostna, da je pričela mala Tinka zdihovati. Ko je Kekec nehal svirati, je rekel kar naravnost: "Hoj, Tinkara! Zdaj poneseva muciko na vrt in jo tam zagrebeva. Kmalu se bo stemnilo in potem ne bo nič več časa. Kar dajva, Tinkara, da bo prej konec stokanju in jadikovanju."
Tinka je zajokala še enkrat. A Kekec je kar pokril pehar, da sestrica ni več videla mucike. Z desnico je prijel Kekec pehar, z levico pa citre. In napotila sta se s Tinko na vrt, kjer je izkopal pod široko češnjo grob. Spustila je Tinka pehar v jamo in je vrgla nanj šop svežih rož. Kekec pa je urno zasul grob in je položil citre na kolena. Zabrenkal je in zapel žalostno pesem. Tinka ga je gledala in poslušala. Sonce se je nagnilo k belim goram. Njegovi zadnji žarki so se iskrili nad vrtom in nad drevjem in nad svežim grobom, kjer je počivala lepa, bela Tinkina
{{prelom strani}} mucika, ki je znala tako lepo mijavkati. In tudi na Tinkin rdeči obrazek je gledalo sonce; a v njene oči ni moglo gledati. Saj so bile Tinkine oči polne solzá in tja niso mogli sončni žarki; tja so mogle samo grenke solze, ki so se kradle iz Tinkinega žalostnega srčeca ... Tisti večer se je splazil Kekec na sosedov skedenj. Tam se je zaril v seno in je hotel spati ram, ker je dobro vedel, da nocoj pride Bedanec v vas in poišče tistega nepridiprava, ki mu je zaigral danes tam v gorah tako pošteno. Zato pa se je Kekec kar potuhnil v seno in je bil prepričan, da ga Bedanec nikoli ne najde. Naskrivaj je strgal korenček; muzal se je in se posmehoval. A vendar mu je ležalo na srcu nekaj neprijetnega in ga je zbadalo venomer. In zaradi tega se je skoraj bal - bal se je Bedanca in njegovih strašnih, okrutnih rok. "Kaj, če me pa vendarle pograbi?" je premišljal sam pri sebi. "Hudo mi bo in grozno ... A kaj se bojim? Saj me ne najde - nikoli me ne najde, ker sem mu tako lepo zmedel sledove. Pa naj me išče, o, le naj me išče!"
In Kekec si je drgnil roke. Klobuk si je poveznil preko glave in zaprl oči, da bi zaspal. Zamislil si je očeta, ki je bil odšel danes v jutru preko gorá na Koroško na semenj. In skoraj žal je bilo Kekcu, da očeta ni doma, ki bi ga lahko branil. Toda česar ni, ni - in kaj bi se še dalje vznemirjal! - In Kekec je stiskal oči, da bi čimprej prišel k njemu zaspanec. Slišal je razločno Volka, ki je lajal
{{prelom strani}} tam na domačem dvorišču, skozi ozko lino je videl tri svetle zvezde, ki so svetile v jasno noč. Vse je spalo po zagorski vasi. Zato pa tudi Kekec ni mogel več bedeti. Kar na težko je zamižal in je zaspal ... Kekec se je nenadoma prebudil. Dregnil je klobuček z obraza in se je skobacal s sena. Ozrl se je skozi lino, pa je videl, da se je začelo jutro šele prebujati. Slišal je peteline, ki so prepevali vseokrog po vasi. A vse drugo je bilo tiho; zagorska vas je še spala v spokojnem snu. - "Glej, no!" je zagodrnjal Kekec in je otepal z obleke travnate bilke. "Jutro se dela in noči je konec ... Pa me vendarle ni pograbil Bedanec. Hehe, bog zna, kako je dirjal vso noč po vasi in je rogovilil in me iskal. Pa me bi našel, nikjer me ni našel. Moral se je obrisati pod nosom. Zdaj pa razgraja po gorovju, da so vse veverice pobegnile preplašene iz gozda ... Škoda, da ga nisem videl in slišal, ko je krevsal po vasi in je robantil, da se je kar svetilo po vasi. O, lepo bi se mu lahko posmehoval in mu strgal korenček, kot sem ga bil strgal teti Pehtari ... Pa ga nisem videl; škoda, da ga nisem videl ..."
Kekec je pogledal še enkrat skozi lino. Potem pa se je splazil s skednja in je stekel po poti proti domu. Danilo se je vedno bolj. Nebo je postalo sivkasto; le tam na vzhodu se je prikazal rdeč pas, ki se je širil vedno bolj po nebu. Vedno glasneje so prepevali petelini, tu in tam je že zamukala krava, zaprta v tesni hlev. - Kekec je prišel
{{prelom strani}} do doma in je bil ves vesel, ker bo zdaj lahko materi pripovedoval o Bedancu in njegovi jezici. Toda Kekec je obstal pred hišo in se je zelo začudil. Hišna vrata so bila odprta na stežaj. To pa se je zdelo Kekcu na vso moč čudno. Saj je vedel, da mati ne vstaja nikoli tako rano, pa tudi Jerica ne, a še najmanj Tinka. Deček je zmajal z glavo in je stopil v vežo: "Oj, mati!" je zaklical na ves glas. A nihče mu ni odgovoril. Strah se je polotil Kekca, da se mu je srce kar skrčilo. Planil je v izbo - nikogar ni bilo tam. Stopil je v čumnato, kjer je spala mati - a postelja je bila prazna in nikogar ni bilo v čumnati. Šel je v izbico, kjer je spala Tinka - a tudi Tinke ni bilo nikjer. Zdrvel je po stopnicah, da bi vsaj Jerico našel v podstrešni izbici. A Jerice ni videl nikjer, pa najsi jo je klical na ves glas.
Vrstica 149 ⟶ 199:
"Ojoj!" je zasopel Kekec in zaskrbelo ga je. "Pa kam so izginili vsi navsezgodaj? V hiši jih ni - nikjer jih ni ... Nemara so na dvorišču ali v hlevu, ker je najbrž krava zbolela." - In je hitel na dvorišče, kjer je sšal njegov Volk tam gori ob ograji, v hlev je dirjal in je vpil - a matere in sestrice ni bilo nikjer ... Kekec je strmel, pa si ni vedel pomagati. Stopil je k spečemu Volku in ga je dregnil z nogo. Volk se je predramil, pa je gledal ves osupel na dečka.
"Volkec, ljubi Volkec!" ga je nagovoril Kekec v svojem strahu. "Ali veš, kam so izginili naši? Ali veš, ljubi Volkec?
{{prelom strani}} Glej, v hiši ni matere, pa tudi Jerice in Tinke ni nikjer ... Dej, ljubi Volkec, povej mi, kam so odšli naši? Saj si jih videl, gotovo si jih videl. Skrbi me, Volkec, skrbi ... Zato mi pa povej, da me ne bo skrbelo." Volk se je trikrat pretegnil in je dvakrat zacvilil. Potem pa je gledal s svojimi svetlimi očmi na dečka in niti zalajal ni. Kekec se je naslonil na ograjo in si je zakril obraz z rokami. Premišljal je in premišljal in si ni vedel pomagati. Toda bliskoma mu je šinila v glavo misel, da se je je Kekec prestrašil. Stresel se je po vsem životu in v svojem strahu je pričel gledati na Volka, kakor da bi bil prepričan, da mu more samo še Volk pomagati. In vedel je Kekec, dobro je vedel; ponoči je prirogovilil Bedanec v vas. Naravnost do Mežnarčeve hiše je prišel in je stopil v izbo. "Kje je Kekec, mati?" je vprašal. "Zagodel mi je Kekec prav pošteno včeraj v gorah. Zato pa sem prišel, da ga pograbim in zmikastim. Kje je Kekec, mati? Ha, kje je Kekec? Dajte ga sem, da ga zmikastim in ga v gorah privežem k drevesu, kakor sem bil privezal možička. Dajte ga sem, mati!" - A uboga mati je zajokala in je rekla, da Kekca ni doma. Bedanec je pa rogovilil in rogovilil. Vso hišo je pretaknil in ker ni našel Kekca nikjer, je pa šel in je pograbil mater. Pa tudi Jerico in Tinko je pograbil in je gnal vse tri visoko v gorovje. K drevesu jih bo privezal kakor tistega možička. Mati in Jerica in Tinka pa bodo jokale, oj, bridko jokale in hudo jim bo. A to
{{prelom strani}} vse zaradi Kekca, zaradi njegove norčavosti in tistih umazanih muh, ki Kekcu ne dajo nikoli miru. O, da je tako, da je tako! Kekec je skoraj zajokal, ko se je domislil vsega tega. Roko je ovil Volku okrog vrata, pa je govoril brezsmiselno: "Oj, Volkec, ljubi Volkec1 Hudo nama bo zdaj, strašno hudo ... Bedamec je odvedel ponoči naše ljudi, samo zaradi nesrečnega Kekca je bil ponoči tukaj. O, Volkec, zakaj se nisi zaprašil v Bedanca in mu nisi malo zrahljal dolge brade? O, Volkec? - Pa si spal, kakor sem jaz spal vso noč ... Kaj bo zdaj, Volkec? Ali naj sama gospodariva na domu? Pa če ne znava, ne znava ... A glej, Volkec! Kekec je prekanil tebe in Pehto in prekanil bo tudi Bedanca. Zapraši se Kekec za Bedancem, še zdajle se zapraši v gorovje. In videl boš, Volkec, da bo še vse dobro. Ne bojim se Bedanca! Češarek sem mu vrgel na nos, da je bil Bedanec kar zelen od jezice. Pa se nisem prav nič bal. In tudi zdaj se ne bojim, ko se zaprašim za Bedancem ... Resnično, resnično, ti moj ljubi Volkec!
Volk se je vzpel ob Kekcu in je hripavo zalajal. Kekec pa je zdrvel z dvorišča; po potu je tekel na vso sapo proti pašniku, ki se je širil onkraj vasi. Sonca še ni bilo nikjer, samo na vzhodu je nebo vedno bolj žarelo. Svetloba se je širila od trenutka do trenutka po ozki zagorski dolinici in sem iz bližnjega smrekovega gozda je že prihajalo glasno in veselo ptičje petje. Tam v ozadju so pričeli
{{prelom strani}} rdeti beli snežniki v jutranji zarji. Živi ogenj je objel strme, nebotične skale, ki so se smehljale v svoji krasoti zeleni, zbujajoči se dolini. A Kekec se ni zmenil za vse to. Kekec je dirjal naprej in se ni ustavil niti enkrat. Onkraj pašnika je dospel na ozko stezo, ki je držala v hrib med nizkimi borovci do strmih skal, ki so zapiral tam vhod v dolinico. In na stezi je zagledal Kekec ljudi, ki so stopali polagoma navkreber. Kekec je zasopel na vso moč, ko je zagedal tiste ljudi. Hitel je samo naprej, samo naprej in je že skoraj dosegel tiste ljudi. In spoznal jih je takoj. Bedanca je videl, ki je stopal tam spredaj; mater je videl in Jerico in Tinko. Na vrv so bile navezane in Bedanec jih je vlekel za sabo po strmini. Kekec se je prijel za glavo, ko jih je zagledal. "Ovbé, ovbé!" je zasopel. "Kaj bo zdaj, kaj bo zdaj?" - Toda ni se pomišljal. Še bolj je zdrvel naprej in ko se je približal na deset korakov, se je ustavil in zavpil: "Bedanec, hej, Bedanec! Kaj vlačiš za sabo nedolžne ljudi? Ha, ali te ni sram, Bedanec? Tu je Kekec, ki ti je zaigral včeraj pošteno na gori. Iskal si me vso noč na vasi, pa me nisi našel in si rogovilil, da se je še celo naš Volk poplašil ... Tu je Kekec, tu! Njega naveži na vrv, če že ne moreš drugače. A nedolžne ljudi pusti v miru ... Ali si slišal, Bedanec? Izpusti jih, ti
{{prelom strani}} Jerico in Tinko! Rečem ti, da jih izpusti, pa bo lahko zamera, velika zamera." Kekec je pridrvel do matere, ki je bila prva navezana na vrvi. Sopel je na vso moč, ker mu je bil sapa pošla zaradi naglega diha. Niti z očmi ni trenil, ampak je vzel iz žepa svoj rdeči pipec. Kar šinil je z roko, pa je prerezal vrv, ki so bile nanjo navezane mati, Jerica in Tinka. Nato pa je stopil pred Bedanca, ki ga je gledal ves začuden in presenečen. Za črno, dolgo brado se je držal Bedanec in je gledal, samo gledal in strmel. - "O, ali me vidiš, Bedanec?" mu je govoril Kekec. "Pač sem se te nekaj bal sinoči in sem se zaradi tega skril pred teboj. Zdaj se te pa ne bojim nič več, kakor se te nisem bal včeraj, ko sem ti vrgel češarek na nos, ki ti je še danes rdeč od tistega češarka ... Kar naveži me na vrv in me vleci, kamor hočeš! A mojo mater in Jerico in Tinko boš pustil pri miru! Še je dosti češarkov na svetu in tudi drugih reči, ki so hujše nego češarki, pa te oprasnejo prav nemilo ... Pomisli, Bedanec, samo malo pomisli! A moje ljudi boš pustil v miru - to ti rečem zdaj, Bedanec, da mogoče še ne bo hujše zamere! Ali slišiš, Bedanec?"
Mož je gledal razjarjenega Kekca in se je še vedno držal za brado. Naposled pa se je zarežal in je zamahnil z roko. "A, ti si, Kekec?" je izpregovoril in je pograbil Kekca za vrat. "Mislil sem, da si paglava miška. A zdaj vidim, da si mačka, ki zna mogoče prav pošteno ugrizniti ...
{{prelom strani}} No, no - samo ne pihaj tako strupeno! Saj izpustim tvoje ljudi - naj gredo, kamor hočejo! A tebe navežem na vrv in te povedem s seboj. Glej, tako lepo te navežem, da boš zadovoljen in ne boš nič več pihal. In Bedanec je zadrgnil vrv okrog Kekčevega pasu. Napravil je zanko na drugem koncu vrvi in je potegnil Kekca za sabo. Deček se je zadržal z vso silo in je pogledal na mater in sestrici. "O, kar nič se ne žalostite!" jim je rekel. "Saj se ne bojim prav nič. Ničesar hudega mi ne napravi stric Bedanec. Dva dni me bo imel privezanega k drevesu. Potem me pa izpusti. In vse bo še dobro, o vse ... Samo meni verjemite in nikar se ne žalostite!"
Vrstica 168 ⟶ 228:
"Ti prebiti pobič!" se je zarežal Bedanec. "Kaj se onegaviš in me zadržuješ? Čakaj, potegnem te, prav pošteno te potegnem." - In Bedanec je potegnil vrv na vso moč, da se je Kekec opotekl in bi bil padel, da ni bil navezan na vrv. Tinka je zavrisnila na ves glas, a Kekec je ni videl več, ker ga je potegnil Bedanec okrog skale.
{{prelom strani}}
"No, lepo je pričel delati z mano," je zagodrnjal Kekec in polastila se ga je velika jezica. "Pa me vlecite, stric Bedanec, o, kar vlecite me! Mislite, da se bom cmeril kot se drugi paglavci? Ne poznate še Kekca in mogoče vam bo še žal, da ga ne poznate ... Prišel sem s češarki in neham skoraj gotovo s čim drugim. Češarki vam niso prišli nič kaj prav, a ono drugo vam pride še manj prav. O, le počakajte, stric Bedanec, in vlecite me, samo vlecite me!"
Vrstica 174 ⟶ 234:
Kekec se je ugriznil v ustna in je postajal zaradi silne jezice ves rdeč. Zapihal je kakor mucek, če mu izmakneš ulovljeno miško, pa je stopal za Bedancem. Samo ustna je šobil, sopel nevšečno in je krčil pesti ...
{{prelom strani}}
==3.==
Borov gozd je prenehal in Bedanec je privlekel Kekca na strmino, od koder se je lepo videlo na gorski potok, ki se je penil in šumel tam doli med belim prodom. Onkraj proda pa se je dvigalo strmo gorovje. Razdrto skalovje, le tu pa tam poraslo z nizkim, krivenčastim rušjem, je strmelo nemo in tiho v ozko sotesko, kjer je pel gorski potok svojo žuborečo, glasno petje. Tu pa tam je prerezalo skalovje nekoliko tesnih, globokih jarkov, koder je ležal sneg in se je svetil srebrno. Sonce ni sijalo pač nikdar v to ozko sotesko, kamor prihajajo samo plašne srne, da se napijejo bistre vodice ob drvečem potoku. Živa stvar se ne oglasi nikdar tod. Samo kralj snežnih planin se zaleti časih semkaj - orel, gospodar zagorskega sveta, se približuje tu pa tam v lahkem poletu. Nad sotesko kroži v ozkih krogih in se oglaša s svojim presunljivim, glasnim klicem, ki se razlegne stoglasno med mrtvim, nemim skalovjem. Zagledal je bil nekje na črni polici divjo kozo. Kakor blisk šine navzdol in divja koza nima niti časa, da bi pobegnila. Telo ji vztrepeče in lepe oči se ji ozro na kralja planin. A orel jo že zgrabi s svojimi silnimi kremplji in s svojim ostrim
{{prelom strani}} kljunom in jo ponese visoko tja gor med nepristopno skalovje, kjer ga čakajo lačni orliči - njegova deca, njegova kraljevska deca, ki bo v kratkem gospodarila s svojim očetom zagorskemu svetu. Kekec je gledal tja doli na gorski potok in se je spomnil, kolikokrat je že delal tam ob vodi mlinčke in je napeljeval vodo po lepih jarkih med peskom. Stopal je naglo za Bedancem, ki je delal velike korake in se ni ustavil niti za trenutek. Vrv se ni vdala niti enkrat, ampak ga je vlekla neprestano in neusmiljeno naprej. Kekec pa je bil slabe volje in se je onegavil brez prestanka. "Glej, glej - kako me vleče ta dedec!" je govoril sam pri sebi. "O, že me je imel v svojih krempljih Prisanek, pa tudi Pehta me je že bila pograbila. Saj Prisanek je vsaj govoril, pa tudi Pehta mi je privoščila prijazno besedo ... A ta dedec molči in molči in niti ust ne odpre ... Kaj, če bi mu zasolil pošteno, da bi vsaj zarežal, zarežal kot včeraj, ko je oprasnil češarek njegov debeli in veliki nos? Kaj, če bi poizkusil?"
In Kekec se ni pomišljal nič več. Potegnil je za vrv, pa je izpregovoril: "Stric Bedanec, ali me slišite? Vlečete me, vlečete, kakor da bi bil jaz teliček, ki ga vodite v mesnico, a ne Kekec, ki je pošten človek! Pa zakaj me vlečete, stric Bedanec? Ali samo zaradi češarka, ki vam je oprasnil rdeči nos? Ali samo zaradi možička, ki sem ga rešil vaših vrvi? - Dajte, povejte mi, stric Bedanec!"
{{prelom strani}}
Bedanec se ni okrenil in mu tudi odgovoril ni. zagodrnjal je samo nekaj nerazločnega in je še močneje potegnil Kekca za sabo. Pričel je naglo stopati po peščeni poti, ki se je vila med skalovjem navzgor, da ga je Kekec komaj dohajal. Neprijetno je zadrgnila Kekca vrv okoli pasu. Stiskala ga je nemilo, da ga je bolelo. "Saj me še zaduši ta neumna vrv, preden me Bedanec privede do konca poti," je premišljal sam pri sebi in je bil vedno bolj zlovoljen. "Huda mi bo predla še danes in jutri, ker je Bedanec dedec, ki ne pozna šale! Sam bog ve, kaj bo počel z menoj? Ali me priveže samo k drevesu, kakor je bil privezal tistega možička? Ali pa me še celo zadavi, ker je strašno jezen name! - O, ne bom se cmeril, še zanalašč se ne bom cmeril. Da ne poreče Bedanec, da se ga bojim in se mi bo posmehoval ... Bolje je, da mislim, kako bi se izmuznil iz teh vrvi, ki me tišče tako nemilo. Nočem ostati pri Bedancu vse dni, o zares ne! Že zdaj mi preseda, že zdaj, ko sem komaj pol ure v njegovih rokah. In kako mi bo še presedalo, to pa vedi sam bog!"
Kekcu je bilo zelo neprijetno, da ga vleče divji mož tako hudobno in brezobzirno po strmini, in sram ga je bilo. Zato pa se je jezil vedno bolj in je premišljal, kako bi prav pošteno zagodel temu divjaku. Še ogledal ga ni več, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegel, da bo nasukal Bedanca še tako strašno, kakor še ni bil nasukal
{{prelom strani}} nikogar. Ker v svoji nevolji ni znal nič drugega, je pričel žvižgati veselo zagorsko pesem. A hipoma se je Bedanec okrenil, da je Kekec videl prav razločno njegov črno porasli obraz in njegove velike, srdite oči. "Ali mi boš tiho!" je zarežal Bedanec. "Kaj si izmisli nepridiprav! Žvižgati mi hoče in se posmehovati za mano ... Tiho, ti rečem! Če ne, te zasučem in te potrkljam po skalah ..." Kekec se je nevšečno namrdnil in je odgovoril: "Čemu bi pa ne smel žvižgati? Ha, stric Bedanec? Zakaj mi je pa bog dal usta in šobico? Saj tudi kos žvižga, še celo lepo žvižga. Pa bi jaz ne smel? - O, saj se ne posmehujem vam. Ta bi bila lepa, če bi se vam še celo posmehoval! Veste, stric Bedanec, samo dolg čas mi je, ker nimam nikogar, da bi z njim govoril; a vi samo molčite in nočete slišati dobre besede. Tako je, stric Bedanec! Vi še ne poznate Kekeca, pa ga boste še danes spoznali!"
"Žvižgal mi ne boš več, da veš, paglavec paglavi!" je zagodel Bedanec in je stopal zopet nazaj. Kekec se je namuznil naskrivaj in se je posmehnil. "Glejte, no! Pa sem ga le pripravil do tega, da je zinil živo besedico," si je govoril. "Nemara se bo pa še naučil dobro govoriti, če bo zadržal Kekca dalj časa pri sebi. Še celo gobezdati se bo naučil, kakor sem jaz gobezdal pri teti Pehti, ko sem služil pri njej in sem moral nemarnega volka krmiti s pečenkami ... Hm, žvižgati ne smem! Kaj pa, če bi
{{prelom strani}} poizkusil peti? Prav čedno pesemco mu zapojem, ki sem si jo izmislil na Kezinem grobu. Mogoče bo pa Bedanec zadovoljen s tisto lepo pesemco." <poem>
Vrstica 202 ⟶ 269:
Bedanec je kar cepetnil z nogo in je potegnil vrv, da se je Kekec prekotalil in je padel z obrazom naprej med pesek. "O, ti paglavec!" je zarjul Bedanec, ko se je deček stresel in se je prestrašil. "Pokažem ti, da se boš drugič znal norčevati iz ljudi! Ti nepridiprav! Kakšno pesem ti prepeva, kakšno noro pesem! Pa še posmehuje se mi za hrbtom, resnično se mi posmehuje, kakor da bi bil jaz bedak, a ne Bedanec ... Roka me že srbi in najrajši bi te pograbil in ti odtrgal glavo od vrata. Pa le počakaj še malo! Kmalu bova na višini - in preidejo ti petje in žvižganje in vse nore muhe! Samo malo še počakaj, ti nepridiprav!"
Kekec se je pobral s tal. Z roko si je obrisal pesek z obrata. Ozrl se je na razkačenega moža in ga je vprašal prav mirno in prostodušno: "Stric Bedanec! Zakaj ste
{{prelom strani}} me prekotalili tako neusmiljeno v pesek, da imam zdaj roke in kolena vsa opraskana? O, kako vas je mogla razdražiti lepa pesem, ki sem si jo izmislil na Kezinem grobu in se jo že stokrat prepeval na njenem grobu? A rečem vam, stric Bedanec, da je ta pesem tako lepa in mila, da jo je vsakokrat slišala mrtva Keza v grobu. Od smrti je prebudila ta pesem Kezo. Saj sem jo slišal vsakokrat, kako je v grobu meketala; mekeke ... Vi, stric Bedanec, se pa jezite in me mečete po tleh! Pa imate ušesa, stric Bedanec, in tudi Keza je imela ušesa. Kako je to, da ne morete slišati milih in lepih pesmi? Vas razkačijo lepe pesmi, a ubogo Kezo prebude od smrti ... Čudno, čudno - hm ..." A Bedanec se je še enkrat zarežal in je vlekel Kekca še bolj neusmiljeno navkreber. Ščemelo je Kekca vedno bolj okrog pasa, ker se je vrv vedno bolj zajedala vanj. Že je hotel zajavkati in prositi Bedanca, naj malo odneha. A Kekec se je premislil in se je kar ugriznil v usta. "Naká - še zanalašč ga nočem prositi," je dejal. "O, nočem mu pokazati, da me boli in nočem mu pokazati, da se ga bojim. Nemara bi se mi še celo posmehoval in bi se hvalisal, da sem se cmeril pred njim kakor naša Tinkara. Ne boš se hvalisal, Bedanec, o, ne boš se, dokler je Kekec živ ... Dvakrat si se že spotoma lepo razjezil. A čakaj, tudi tretjič se boš ..."
{{prelom strani}}
In steza je vodila dalje med strmim, visokim skalovjem in med globokimi prepadi, ki je po njih šumela divja Mala Pišenca. A vendar je že moralo biti skoraj konec pota; zakaj onkraj škrbastih pečin se je prikazovalo nekaj zelenega. Kekcu se je razveselilo srce, ko je zagledal tisto zelenje. "Nemara je to goličava ali pa še celo smrekov gozd, kjer stoji Bedančevo domovanje," se je domislil. "Na, pa me ne bo več vlekel dedec na vrvi kot mesar telička v mesnico. Samo da me razveže in da bom prost, pa se potem že domislim česa bolj poštenega, da pokažem Bedancu pete. O, ne bo me zadržal Bedanec pri sebi - že zato ne, ker ne more slišati veselega žvižganja in lepega petja ... Ko pridem v njegovo kočo, pa iztuhtam vse, česar je treba. In ne boš mi branil, Bedanec, ko pride moj čas, ker niti utegnil ne boš. Pa boš gledal, Bedanec, strašno boš gledal, ko ti zagode Kekec svojo zadnjo poskočnico ..."
Kekec se je naskrivaj posmejal in si pomel roke. Z Bedanec sta stopila v temen predor med dvema črnima, vlažnima skalama. Kekec se je domilil plašnih sov in čukov, ki navadno domujejo v takih krajih. Kar ustna je našobil in je pričel oponašati z zateglim glasom sovino žalostno skovikanje; "Uhu-tevjém-tevjém-uhú ..."
Pred njim je presunljivo zakričal Bedanec in je skočil kakor nor naprej. Z obema rokama si je zatiskal ušesa in
{{prelom strani}} je bežal bežal. Kekec pa za njim. O, Kekcu se je zdelo vse tako kratkočasno, da ni mogel drugače, nego da je še s strašnejšim glasom ponovil mrtvaško skovikanje: "Tevjém-tevjém-uhú ..." Bedanec je kar skakal in je prevračal Kekca s strani v stran, da je deček že mislil, da si razbije glavo ob skalo. Zato pa je tekel na vso moč za Bedancem. Skozi predor je tekel in potem dalje po stezi, ki je držala med zadnjim skalovjem proti gozdu. Tedaj pa je Bedanec obstal. Z roko si je otiral znoj s čela in je glasno sopel. - "Pa kaj mu je padlo v glavo, da se je tako prestrašil?" se je začudil Kekec. "Glej ga, kako se oddihuje in gleda plašno nazaj v predor ... Hm, kar povprašam ga. Če mi pove, je prav, če ne, pa mi je tudi prav."
Vrstica 216 ⟶ 287:
In Kekec je stopil tik do Bedanca, ki je bil naslonjen ob skalo. Vprašal ga je, prav lepo vprašal: "Stric Bedanec! Pa zakaj ste se splašili? Zakaj ste dirjali tako hudo in ste me premetavali kakor žogo? O, mislil sem, da je nama medved za petami. Zato pa sem bežal tudi jaz, ker me je bilo strah kakor vas. Pa mi povejte, stric Bedanec, da bom vedel."
Bedanec ga je gledal nekaj trenutkov molče; potem pa je kar hipoma izpregovoril: "Ni bil medved, Kekec, o, ni bil medved ... Samo sova je bila; a sove se jaz bojim,
{{prelom strani}} tako zelo bojim ... Ali nisi slišal v predoru sove, ki se je oglasil s strašnim glasom? Ali je nisi slišal, Kekec?" "O, seveda sem jo slišal," je odvrnil Kekec. "Nemarno se je zadrla, da so tudi mene ušesa zabolela. Tudi jaz ne morem slišati sovinega skovikanja. Pa kdo ga rad sliši, kdo, vas vprašam, stric Bedanec? Pa mi povejte človeka, ki ima rad sovo!"
Vrstica 224 ⟶ 297:
"Stric Bedanec, čemu bi vam lagal?" je odgovoril Kekec. "Samo sova je bila ... Videl sem jo - na razpoki je sedela in je gledala na vas. Smejala se je menda vam, ker ste se je zbali in ste zbežali pred njo. Pa je še huje zaskovikala, še huje se je zasmejala, ker ste se je bali in ste bežali pred njo ... O, jaz se ne lažem, ampak govorim resnico, ker sem videl vse to na lastne oči. Le meni verjemite, stric Bedanec!"
"Ho-ho-ho-ho!" je zatarnal še enkrat Bedanec in je globoko zasopel. "Da ni na svetu sov, teh preklicanih sov! Pa bi lepo in mirno živel Bedanec na svetu ... A sove mi delajo preglavico in jaz se jih bojim in se jih ne
{{prelom strani}} upam pognati iz naših gozdov. Zaradi tega mi je glava težka in ponoči ne morem spati ... Sove debeloglavke, oj, sove prebite ..." Bedanec je strsnil trikrat z glavo in je zagodrnjal še nekaj nerazločnega, česar pa Kekec ni mogel razumeti. Nato se je pogladil po dolgi, črni bradi in se je obrnil proti gozdu, ki se je razpenjal nedaleč po hribu navzgor. Počasi je stopal zdaj Bedanec in se mi ni nikamor mudilo. Stresal je z glavo in je mahal neprestano z rokami. Kekec ga je gledal in se je smejal v pest. "Rekel sem mu, da ga je plašila sova," je govoril Kekec sam pri sebi. "Pa sem se mu znabiti lagal? O, nisem se mu lagal. Saj je skovikala sova tam v predoru, pa če je tudi prihajalo skovikanje samo iz Kekčevih ust. Glas je glas in naj pride že iz sovinih ali pa iz Kekčevih ust ... Kaj sem jaz kriv, da se je Bedanec tako zelo poplašil? Saj nisem kriv ničesar! Ali sem vedel, da se Bedanec boji tako strašnih grdih sov? Ničesar nisem vedel in zato tudi kriv nisem ničesar. Pa tudi lagal se nisem ..."
Kekec se je smejal v svojem srcu, da je kar poskočil. Gledal je Bedanca in se mu je vedno bolj muzal. "Da bi vedel, ti, Bedanec, da sem jaz posnemal sovo!" je nadaljeval v svojih mislih. "Da bi vedel ti, da sem te jaz prestrašil! Ne vem, kako bi me pogledal - prijazno gotovo ne ... Bog ve, zakaj se boji Bedanec sov? Zares mu niso
{{prelom strani}} mogle napraviti nič dobrega, ker se jih tako boji. Dobro, da vem, da se jih boji ... Še mu bo presedalo, da je privedel Kekca s sabo na svoj dom! Pa ne bo imel miru, nobene noči ne bo imel miru. Sove ga bodo strašile, da bo Bedanec nemara še glavo izgubil. Prav mu je, prav! V miru naj bi me pustil, pa bi bilo vse dobro. A naj spozna Kekca, ker že ravno hoče! V osmih dneh mu bo osivela brada in spominjal se bo, kdaj je vlekel Kekca na vrvi kakor telička, ki nima pameti in lepih muh, kot jih ima Kekec. Hehe, Bedanec! Presedalo ti bo še in me boš prosil, naj grem domov. Pa ne pojdem, naka, še zanalašč ne pojdem." Dospela sta do Bedančeve prostorne koče, ki je stala onkraj zelenih, košatih smrek. Tiho in mirno je stala tam samotna koča. Sonce, ki je že sijalo sem gori v to višino, se je lesketalo ob nizkih okencih in svetli žarki so trepetali vseokrog koče. Kekec je mislil, da ga povede Bedanec v svoj dom. A Bedanec je stopil samo k vratom in je pogledal, če so še zaprta. Nato pa je krenil skozi gozd. Do goličevja je vlekel Keca; do samotne bukve ga je vodil in je obstal tamkaj. Odvezal je Kekcu vrv od pasu in je pogledal za trenutek preko soteske - na ono stran, kjer je zelenela med belim skalovjem planotica. Zasmejal se je Bedanec škodoželjno in je pograbil Kekca za rame.
{{prelom strani}}
"Paglavec, zdaj boš videl, kaj zna in kaj je Bedanec," je rekel in je zagrabil debelo vrv. "Včeraj si se še nekaj grohotal in posmehoval ob tej bukvi. Meni si se posmehoval, ko si odvezal siromašnega možička od drevesa. A rečem ti, da se ti ne bo nikdar več ljubilo, da bi odprl usta in se mi posmehoval. Tu boš stal, tu boš stal in boš javkal in zdihoval. A nikar ne misli, da te kdo odveže. O, še najmanj pa misli na tistega možička, ki si mu nemara rešil življenje. Rečem ti, Kekec, da je tisti možiček tako bojazljiv, da pobegne pred vsako miško. Zato pa se ne zanašaj nanj, prav nič se ne zanašaj!"
"Stric Bedanec, slišite, stric Bedanec!" je odvrnil Kekec in se ni bal. "Kaj govorite tako? Saj se ne zanašam na nikogar, še najmanj pa na tistega možička ... Kaj jaz vem, kaj vam je napravil hudega! Zagledal sem ga tu k drevesu privezanega. Pa se mi je smilil, zelo smilil in zato sem prerezal vrv. Pa če bi bi bili privezani k drevesu vi, stric Bedanec, o tudi vas bi bil rešil, ker bi se mi smilili ... Zakaj se torej jezite name? Saj vem, da samo zaradi tistega češarka, ki vam je priletel na nos. Norčav sem bil, stric Bedanec, samo norčav in zaradi tega premislite, stric Bedanec, samo pošteno premislite! Saj se ne bojim! Če sem zaslužil, pa me ubijte, stric Bedanec, ako se
{{prelom strani}}
"Tiho bodi, pobič!" je zagodrnjal Bedanec. "Saj sem že slišal o tebi, da si gobezdav kot nihče na svetu. Če si premotil Prisanka in Pehto, nikar ne misli, da boš premotil tudi mene. Hudo ti bo, ti rečem, strašno hudo ... Spoznal boš Bedanca in kar naprej si izmišljaj molitvice, ki jih boš premolil pri Bedancu! Kar počakaj in malo zaveži jeziček, da ti ne bo migal tako urno in strupeno! O, kar počakaj!"
| |||