Čudna zaroka: Razlika med redakcijama

dodanih 6.793 zlogov ,  pred 7 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= {{mp|naslov|Čudna zaroka}} <br><small>Humoreska</small> | avtor= Julij Bučar | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 18. januar 1905 (38/14), 1; 1...)
 
Brez povzetka urejanja
| naslov= {{mp|naslov|Čudna zaroka}} <br><small>Humoreska</small>
| avtor= Julij Bučar
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 18. januar 1905 (38/14), 1; 19. januar 1905 (38/15), 1; 20. januar 1905 (38/16), 1; 21. januar 1905 (38/17), 2—3
| vir= {{fc|dlib|TN2IYA1M|s=1|dLib 14}}, {{fc|dlib|K6TXRFDB|s=1|dLib 15}}, {{fc|dlib|GSG9RWF9|s=1|dLib 16}}, {{fc|dlib|O2AZ0DN8|s=2—3|dLib 17}}
| obdelano=4
| dovoljenje= javna last
se jej je, kakor da bi jej bil neviden
duh zašepetal v uho: Grešnica!
 
Grobni molk prekine Žagarjev
Tonček.
 
»Prmejtauženkat! Kej s' rejs Ti? —
P(i)eeter — Tratarjov P(i)eter! — Koku
s' pa vender s'm n(u)ot peršú — pa
kdaj, k(u)od — sej smo v'nder ceu
popoudne tlelele sedejl — ceu dan —
ja, cejlo nuč! — Tu nej m(u)ogoče! —
Ti — Ti — ahá — prou firbč'n s'm,
koku se b(u)o zdej ta svetnik zlizou —«
 
Očka Bobenček ga strogo zavrne.
»Nobene krivice nikomur, dokler ne
vemo, kaj in kako — soditi, obsoditi
je kaj lahko!« in proti Tratarjevemu
Petru obrnjen pravi z napol očitajočim
napol skrbnim glasom :
 
»Peter! — Peter! Kaj si res Ti?
Kakor da sanjam! Človek božji, kaj
pa to vendar pomeni?«
 
Tratarjev Peter je sedaj čutil potrebo,
da govori. Čutil je, da bi se
utegnil ta prizor narobe tolmačiti —
tolmačiti v kvar ubogi Metki in njemu
samemu. Z resnico na dan torej!
 
Vzravnal se je, je globoko zdihnil
ter pričel resno, prepričljivo:
 
»Bobenček! Vi ste pameten mož.
Kar se je danes godilo, povem brez
ovinkov, se je zgodilo zaradi Vas pa
zaradi Vaše Metke. Včeraj zvečer sem
prišel zadnji v gostilno, hoteč z Metko
brez prič malo pokramljati — —«
 
»Kaj s'm r(i)eku, kaj s'm r(i)eku
— tu je tista skrita lb(i)ezen — —!«
triumfira Žagarjev Tonček ter se udari
z obema rokama po kolenih.
 
»Tiho sedaj!« ga očka Bobenček
resno opominja<ins>.</ins> »To ni šala; stvar se
mora vsestranski pojasniti, ker ima svet
grd jezik.«
 
»Vedel sem,« nadaljuje Peter »da
Vi ne marate takih sestankov, zato sem
se moral semkaj priplaziti kakor tat.
Le par minut sem bil včeraj tukaj, ko
zaslišim od zunaj glasno govorjenje
znanih mi domačinov. Da bi ne dal
ljudem v zobe Metke in sebe in bi tudi
Vam prihranil nepotrebnih neprilik, mi
je šinila v glavo čudna misel. Človek
je časih kakor ob pamet, bore malo je
bilo časa premišljati. Videl me tukaj
še ni nikdo samega in zdelo se mi je,
da bi bil bližajoči se položaj Metki
skrajno neprijeten. Vpričo nje sem kar
švrknil še pravočasno v ta-le zaboj v
trdi nadi, da moram biti kmalu rešen.
Toda hudobec je vzel stvar v roke in
me je tiščal neusmiljeno v ozkem zaporu.
Ne verjamem, da bi bil imel pogum
v prisotnosti nepoklicanih oglasiti
se in s tem osmešiti sebe in Metko in
ko bi to trajalo ne vem kako dolgo.
Sedaj, ko so fantje pokrov preklali,
sem se moral podati na svetlo, pripravljen
na vse, kar se zgodi. Toda Metka,
očka, Metka je pri tem popolnema nedolžna,
vsa oslarija zadene edino le
mene. Kaznujte me, kakor hočete zasluženo
kazen rad sprejmem.«
 
Bobenček je to povest pazno in
resno poslušal. Ko je pa Tratarjev Peter
končal, se mu je lice razjasnilo. Očka
Bobenček in stari Tratar sta bila najboljša
prijatelja in je prvi imel tudi
mladega Petra v čislu. Niti trenutek ni
dvomil, da je Peter resnico govoril in
kakor se mu je ta zaradi prestane neprilike
v srce zasmilil, tako je že tudi
njegova glava, spoznajoč cel položaj,
našla pravo pot, da se negodne razmere
urede v zadovoljstvo vseh strank.
 
Ko je Žagarjev Tonček zopet skušal
nekaj blekniti, ga je očka Bobenček dobrohotno potolkel po rami rekoč:
 
»No fantje, zadosti ste slišali, da
lahko povzamete, da se je Peter v hipni
stiski le prenaglil, kar se lahko zgodi
najpametnejšemu človeku. Sedaj pa ne
potrebujem nič prič več. Mislim, da
imate vsega dovolj. Ceha je moja, škodo
na pokrovu tamle tudi jaz trpim. Lepo
jezik za zobe pa — lahko noč, fantje,
da se zopet vidimo!«
 
»Lahko nuč!« odvrne zgovorni Žagarjev
Tosček »Pa l'pu bohl(u)onej,
Peter, za veliku potrplejne! —«
 
Šli so, čeprav neradi. Ko so pa
korakali skozi vrata, je Žagarjev Tonček
s pomočjo svojih pajdašev zapel
pesem:
 
<center><poem>Zvejdu s'm nekaj novega
Od sojga dekl(i)eta zalublenga — </poem></center>
 
Tratarjev Peter je bil »fant kakor,
se šika«, ki je v sebi spajal telesne in
duševne vrline. Bil je temnolas dečko
visokega čela, ponosnega nosu. Resno
vrezane ustne pokrivale so brkice, ki
jih je predrzno vihal navzgor, vendar
ne po vzorcu nemškega cesarja. Zdrava
barva njegovih lic je bil dokaz rednega
življenja. V istini se Peter z drugimi
vaškimi fanti ni veliko pajdašil
marveč je sam zase pridno delal in s
tem porabil to, kar se je po skrbni naklonjenosti
svojega že starega očeta,
naučil, sebi in svoji rodni hiši v prid.
Vedel je, da mu bo v doglednem času
prevzeti gospodarstvo po očetu, vedel
je pa tudi »da človeku ni dobro samemu
biti". V Bobenčkovi Metki je zagledal
svojo zvezdo vodilko in ni se bilo treba
Bog ve kako pripravljati. Dobro sta se
poznala že prej; ena sladka beseda in
srčna pogodba je bila sklenjena. Toda
za resen nastop v običajni obliki je
manjkalo temelja, samostojnosti, treba
je bilo torej samozatajevanja — saj
smo slišali o Bobenčkovih nazorih pa
tudi o Metkini bojazljivosti — samozatajevanja
torej do dne slave in sreče.
Tako je vladala nekaj časa med Petrom
in Metko, skoro bi rekel, neka
tatinska, tihotapska ljubezen, katero je
moral Peter, prisiljen po tako čudnih
okolnostih, baš danes kot mlado devo
spraviti iz stare »mevtrge« na dan.
 
Ko je očka Bobenček videl, da ni
več nepoklicanih prič, se je Tratarjevemu
Petru prijazno približal rekoč:
 
»Peter, poznam Te že dlje časa
prav dobro, zato o Tvojih vrlinah ne
bom govoril. Ako sem Te prav razumel,
si mi Ti do sedaj nekaj po nepotrebnem
prikrival; rekel si, da si časih prihajal
zaradi Metke — —«
 
»Da, da, zaradi Metke« mu skoči
Peter v sladki nadi v besedo. »Ako
sem tajno postopal, mi boste oprostili.
 
Bal sem se zlobnežev, ki delajo iz muhe
konja, katerim ni sveta nobena stvar
na svetu; bal sem se za svojo Metko,
da bi mi jo bila zavest na veke ugrabila.
Kajti Metka me ljubi, kakor jaz
njo — —«
 
»Sedaj vem vse,« pravi nato očka
Bobenček<ins>.</ins> »Vidiš Peter, že sam sem
časih mislil, da bi ne mogel dobiti boljšega
zeta od Tebe in ako še nikdar,
si danes krvavo zaslužil. — No, Metka,
nič se ne skrivaj, kaj praviš pa ti k
temu?«
 
»Oče!«
 
Bobenček prime svojo hčerko za
roko položi to v Petrovo ter pravi:
 
»Pa bodita srečna! Do prihodnjega
predpusta bom že vse poskrbel — saj
imam. — Ne mudi se pa prav nič,
punca je še mlada in meni bo tudi
treba skrbeti za pomoč v starejših dneh.
S Tvojim očetom pa govorim takoj jutri.
Lahko prihajaš vsak dan semkaj, očitno,
in ni Ti več treba skrivati svoje ljubezni
po "mevtrgah".« —
 
Prvikrat v svojem življenju je presrečna
Metka pod pokroviteljstvom svojega
očeta v nočni opravi deviško sramežljivo
stisnila svojemu paprikovanemu
ljubimcu roko v znak trajne zveze.
 
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Dela leta 1905]]
[[Kategorija:Listek]]
[[Kategorija:Julij Bučar]]
1.374

urejanj