Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober in 5. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227 in 229–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20}}
==I.==
Vrstica 1.254:
Velikaši odjezdili. Opat pa je šel z Matijo proti hiši, kjer je ležala mrtva Polonica.
{{prelom strani}}
Ob postelji, na kateri je ležala Polonica, je klečal Rovan in močil roko svoje mrtve neveste z vročimi solzami. Kaj se je zgodilo, tega še ni vedel.
Opat in Matija sta prišla v kočo. Mirno in dostojanstveno je opat prekoračil prag in stopil v sobo. Cerkvena opravila je vedno izvrševal z neko posebno slovesnostjo in tudi zdaj je hotel imponirati ljudem. Hladno in ravnodušno je obrnil svoje poglede na posteljo. Komaj pa je zazrl Polonico, stresel se je, kakor da ga je spreletela mrzlica. Noga mu je zastala, glavo pa je nagnil naprej, kakor da ne vidi dobro in ne ve, če vidi prav. Oči so se mu izbulile in pogled njegov je postal plah.
– Le naprej premilostni gospod opat, je s trdim glasom, nekako zapovedujoče rekel Matija. In pozabivši vse dolžno spoštovanje, je zgrabil opata za roko in ga potegnil naprej.
Po opatovem obrazu se je razlila smrtna bledost in ozrl se je okrog sebe, kakor bi iskal pomoči. A videl je samo srdite obraze in temne, grozeče poglede.
– Ali morda poznate to revo, ki leži zdaj mrtva pred vami, je vprašal Matija.
– Ne – ne poznam je, je dihnil opat.
– Ne! Ali ste slišali ljudje. Premilostni gospod opat ne pozna tega dekleta, pa ga je več tednov zalezoval. Za tatinskega lovca se je oblekel ta premilostni gospod opat –
Rovan je slišal te besede. Počasi je obrnil glavo proti opatu, počasi se je dvignil s tal in se obrnil proti opatu. Ko je ta spoznal Rovana, so njegove ustne zatrepetale v smrtnem strahu in prstje so se krčevito zagrebli v kuto – čutil je, da gre za življenje in smrt.
– Gospod opat, je začel Rovan, povejte mi, kaj se je zgodilo s tem dekletom.
– Ne vem – jaz ničesar ne vem, je zatrjeval opat. Vedno sem bil dober s teboj, Rovan –
– Pustite to! Vi ste bili dobri z menoj, jaz pa sem Vam pošteno služil, torej sva bot.
– Verjemite, Rovan, jaz ne vem ničesar, je vnovič začel zatrjevati opat.
– Ste-li vi hodili preoblečeni za tatinskega lovca k Polonici? Da – ali ne?
– Da! je dihnil opat.
– Ste-li vi ukazali Jerneju Kosu in njegovim hlapcem, da so ugrabili Polonico in njeno babico?
– Da! je rekel opat, a koj pristavil: Obtoženi sta bili čarovništva, zato sem ju dal zapreti.
– In kaj se je potem zgodilo? je vprašal Rovan.
– Ničesar ne vem – meni je samemu neumljivo, kaj se je moglo zgoditi, je zagotavljal opat.
– Prisezite pri živem Bogu in pri zveličanju svoje duše, da ničesar ne veste, prisezite na svojo čast in na svoje poštenje.
Opata je spreletel zopet mraz, a le trenutek je omahoval, potem pa dvignil roko in zaklical slovesno:
– Prisegam!
Zdaj pa se je pririnila neznana ženska v ospredje in s hripavim glasom zakričala.
– Lažete, lažete, – opat je po krivem prisegel – duhovnik je po krivem prisegel!
Vse je sililo k tej ženi. Tudi opat je stopil k nji, prav tako Rovan in Matija.
– Kdo si ti? je vprašal Rovan žensko.
– Na pristavi služim. – Gospod opat me pozna – ti ljudje tudi.
<ins>–</ins> Če praviš, da je opat po krivem prisegel – moraš tudi vedeti, kaj se je zgodilo, je rekel Rovan.
– Seveda vem, saj sem vse sama videla. Oj, in kar se je to noč zgodilo, se je zgodilo že večkrat.
Ženska je natančno vse popisala, kar se je zgodilo na pristavi. Trepetaje radi take grozote so jo poslušali ljudje – trepetal je tudi opat, a tajiti ni mogel.
– Satan vseh satanov, je zakričal Rovan ves iz sebe, ko je ženska končala svoje pripovedovanje. Jeza mu je dala neznanske moči. Zgrabil je opata za vrat in ga z enim mahom treščil ob tla. In vsi so planili na opata in ga začeli biti s pestmi in mu pljuvati v obraz.
Rovan je bil iztrgal meč iz nožnice in ga zavihtel, a priskočil je Matija.
– Ne, ne, je zakričal in vjel Rovana za roko. Ubiti ga ne smemo {{prelom strani}} – opat je in vse bi nas ob glavo deli, če bi ga ubili.
– Zaslužil je smrt že davno, je zaklical sključeni starček, ki je gospodaril v ti koči.
– Mi ga ne smemo soditi. Ko bi bil stokrat zaslužil smrt – kaznovali bi samo nas. Mi smo le kmetje, on je pa duhovnik. Cesarski sodniji ga moramo naznaniti ta naj ga sodi.
Matija se je moral dolgo truditi, predno je ljudi prepričal, da bi jih zadela strašna usoda, če bi opata ubili. Naposled se mu je to vendar posrečilo. Rovanu je spravil svoj meč in obrnivši se k postelji, se je jokaje sklonil nad Polonico ter poljubljal njeno bledo lice. Matija pa je sunil opata z nogo in mu ukazal:
– Vstanite in spravite se od tod.
Počasi se je opat dvignil od tal. Niti besedice ni črhnil, ali iz njegovih oči so švigali plameni najstrahovitejšega sovraštva. Ker je čutil, da je minila največja nevarnost, se mu je vrnil tudi pogum in ošabno je stopal mimo ljudi iz koče. Nihče ga ni oviral, od postelje se je samo čulo Rovanovo šepetanje.
– Jaz se maščujem, Polonica, jaz se maščujem.
{{prelom strani}}
==XX.==
Od vasi do vasi je letela vest o dogodkih na samostanski pristavi pri Križni vasi in med kmetskim ljudstvom je začelo tako vreti, da je opat oborožil vse svoje ljudi in do sosednih graščakov izprosil pomoči. Vsa samostanu pripadajoča poslopja so bila zastražena in tudi v šentlambertsko graščino je opat poslal dvajset zanesljivih mož, da bi varovali vojvodinjo Virido in njegovo sestro Margareto. Vzlic temu pa je opat trepetal. Ni se samo bal, da izve vojvoda Viljem za njegova dejanja in da pride opat Angelus vizitirat samostan – še v večji meri se je bal, da se spuntajo kmetje. In ta strah je bil opravičen, kajti v neki noči se je na štirih konceh pristave pri Križni vasi pojavil rudeči petelin. Kmetje so bili pristavo vžgali ...
Rovan in Matija sta se bila umaknila na smreško graščino pri Zatičini. Preteklo je več dni, predno je Rovan premagal bolest, ki mu jo je povzročila Poloničina tragična smrt, a čim je prišel zopet k sebi, je tudi brez odlašanja začel delati priprave za – maščevanje.
Matija je hodil po vaseh in previdno netil plamen jeze, ki je bil nastal med kmetskim ljudstvom. Pravil je ljudem, kako razkošno in zapravljivi žive samostanci, in kmet, ki je moral rediti samostance, je s tem primerjal svoje lastno uprav pasje življenje. Dopovedoval je ljudem, da so vsi ljudje ustvarjeni enako in imajo zato enake pravice ter jim kazal, kako kričeča krivica je to, da so kmetje sužnji, tisti pa, ki pravijo, da so Kristusovi namestniki, jih tlačijo in molzejo neusmiljeno, izkoriščajo njihovo delo in uživajo vse sladkosti življenja.
Čez nekaj časa je začel hoditi z Matijo tudi neki tujec, slok, mlad mož – Hugon Alba, ubegli menih, katerega je bil Rovan rešil iz samostanske ječe.
Živel je od tedaj na graščini Svibno, kjer je poučeval oskrbnikove otroke, na Rovanov poziv pa je prišel na grad Smreko, da bi pomagal pri odstranitvi opata Lindecka<ins>.</ins> Hugon Alba je med kmeti vzbudil šele pravo nezadovoljnost, ker je na svojih potih in pri skrivnostnih sestankih ubiral tudi verske strune ter ljudi prepričeval, da so menihi pokvarili Kristusovo vero in da kupčujejo z vero.
Tako je rasel plamen srditosti med kmeti in zgodilo se je čedalje večkrat, da so bile samostanske njive opustošene, da so bila samostanska poslopja vžgana in da so bili samostanski uslužbenci napadeni in tepeni.
Posebno so kmetje sovražili vojvodinjo Virido, ki so jo smatrali za glavni vzrok, da je Albertus še vedno opat v Zatičini ter počenja nekaznovano svoje grozovitosti, ali njena graščina je bila tako zastražena, da se ji ni dalo približati.
Rovan je medtem preskrbel, da so dobili grof Ortenburški, grof Celjski, opat Angelus v Reinu in vicedom v Ljubljani obširna obvestila o dogodku na pristavi in se je nadejal, da pride vsled tega do temeljite vizitacije. Toda motil se je. Niti odgovora ni dobil. Velikaši so bili vsi mnenja, da opatovo dejanje ni tako, da bi se radi njega delalo sitnosti temu visokemu cerkvenemu dostojanstveniku.
Tako so minili tedni in meseci in prišla je zima. Kmetje so se zdaj tu zdaj tam spuntali ali do skupnega nastopa ni prišlo in Rovan je izgubil upanje, da s tožbo ali potom kmetske vstaje dobi zadoščenje in naredi konec sedanjim razmeram. Zaupal pa ni tega nikomur, pač pa sklenil, da opata sam ubije.
Od tedaj je prav pogostoma, bodisi sam ali v spremstvu Matije, švigal okrog Zatičine in okrog šentlamberškega gradu, kamor se je opat večkrat vozil, nadejajoč se, da kdaj zasači opata in da ž njim obračuna.
Oskrbnik šentlamberške grajščine je bil v trdi zimi nagnal tlačane v gozd les sekat. Bilo je že temno, ko so se vračali domov. Rovan in Matija sta slučajno prišla od druge strani ravno v trenotku, ko so se kmetje zagnali na kočijo, ki se je pripeljala od Zatičine.
– Opat je! je zakričal Rovan in planil je naprej, da doide kočijo, katero so v tem kmetje naskočili od druge strani. V nekaj trenotkih sta bila Rovan in Matija pri kočiji, kmetje so bili že odprli kočijo in potegnili iz nje drhtečo žensko – opatovo sestro Margareto.
– Kje je opat, je vprašal Rovan, ko se je prerinil med kmete.
– Ni ga, so odgovorili kmetje, samo ta gospodična je v vozu.
– Škoda, da ni opata, je mrmral Rovan in se hotel odstraniti, a Margareta se je oklenila njegove roke.
– Gospod Rovan, je prosila, pomagajte mi – ne pustite me same v tej nevarnosti.
Kmetje so udarili v smeh in začeli zbijati šale.
– Lejte jo, to gospodično, so se rogali, zdaj je pa Rovan dober, da bi ji pomagal.
Grajščinska gospoda vživa kmetska dekleta, kmetje bomo pa vživali grajščinska dekleta, se je oglasil drug kmet. Le sem pojdi, punca, da se malo ogrejem na tvojih prsih, je dostavil in s krepko roko potegnil Margareto k sebi.
– Rovan! je zaklicala Margareta obupno in se branila napadalca z zadnjimi močmi.
Rovan je nekaj časa omahoval, bi li pomagal sestri svojega smrtnega sovražnika ali jo prepustil grozeči {{prelom strani}} ji usodi, potem pa se je obrnil k množici in rekel:
– Možje – mi imamo vojsko z moškimi, ne z ženskami. Ko bi imeli opata ali katerega teh velikašev v rokah, jaz bi prvi zgrabil za meč. Ta gospodična je sestra mojega največjega sovražnika; če se jaz ne znosim nad njo, jo tudi Vi lahko pustite.
Nekaj časa so kmetje ugovarjali ali naposled jih je Rovan vendar pregovoril, največ vsled tega, ker kmetje Margarete itak niso sovražili, nego so napadši kočijo mislili, da dobe v roke vojvodinjo Virido.
Ko so kmetje izpustili Margareto in se je ta hotela Rovanu zahvaliti, ji je Rovan pokazal hrbet in ne da bi zinil besedo, odšel. Matija pa mu ni sledil, videl je namreč, da je bil kočijaž pobegnil in vsled tega je ostal.
– Gospodična, je dejal, ker je Vaš kočijaž pobegnil, vas popeljem jaz domu. Meni lahko zaupate, saj sem Rovanov prijatelj.
Margareta je bila zadovoljna in je sedla v voz, Matija pa je pognal konje.
{{prelom strani}}
| |||