Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober in
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24}}
==I.==
Vrstica 1.600:
– Rovan je Glogvica v dvoboju ubil.
{{prelom strani}}
==XXIII.==
Smrt Pavla Glogvica, ki je splošno veljal za ženina Margarete pl. Lindeck, je povzročila na šentlamberškem gradu nepopisno potrtost. Šele sedaj so si bili dvorniki na jasnem, da je položaj vsled dogodkov na pristavi postal skrajno resen.
Najbolj potrt je bil opat. Kar verjeti ni mogel, da je Glogvic mrtev, še manj pa, da ga je ubil Rovan.
Ves dvor je bil zbran v veliki pritlični dvorani, kjer je ležal mrtvi Glogvic. Pri vsi svoji razburjenosti so ljudje vendar zapazili, da je Margareta popolnoma hladna, prav kakor da je bil Glogvic zanjo povsem tuj človek.
Tudi vojvodinja Virida je prišla v dvorano, da izve, kako se je zgodil žalostni slučaj. Na njen poziv je Glogvicev spremljevalec poročal o dogodku.
– Glogvic je mene in mojega tovariša pozval, naj ga spremiva v Št. Lambert. Bil je jako vesel in srečen, ker mu je opat rekel, da se bo nocoj praznovala Glogviceva zaroka z gospodično Margareto. Že blizu Št. Lamberta smo srečali opatovega praporščaka Andreja Rovana. Ko nas je ta zazrl, je pognal svojega konja naravnost proti nam in nas ustavil.
– Ali je bil Rovan sam? je vprašala Margareta.
– Sam, je potrdil pripovedovalec. Ko sem mu pogledal v obraz, sem takoj slutil, da se nekaj zgodi. Tudi Glogvic je moral to spoznati, ker se je oziral po naju, če sva na njegovi strani.
– Gospod pl. Glogvic, je dejal Rovan, vi ste podel človek, brez časti in poštenja.
Glogvica je to žaljenje hudo zadelo. Ves rdeč je postal in zaklical:
– Ti nesramni hlapec, Ti se upaš mene žaliti?
Rovan pa je ostal miren in je …
– Zakaj ga ni Glogvic kar pobil, se je oglasil opat s trdim glasom.
– Morda ni imel poguma, je pripomnila Margareta.
– Rovan, je nadaljeval pripovedovalec, je torej ostal popolnoma miren, samo zaničljivo se je nasmehnil.
– Gospod pl. Glogvic, je dejal, za to, kar ste storili na samostanski pristavi, mi daste zadoščenja z orožjem. Vi ste onečastili mojo nevesto in zato Vas pozivljam na boj – na življenje in na smrt.
– In kaj je rekel Glogvic? je vprašala vojvodinja.
– Glogvic se je ustrašil in ni ničesar odgovoril, je dejal pripovedovalec.
– Zakaj pa vidva nista udarila na tega Rovana, je togotno zakričal opat. Trije bi bili vendar enega zmogli.
– Morda bi ga bili zmogli, je rekel pripovedovalec, ali gotovo to ni. Rovan je junak. Sicer pa se je Rovan tudi k nama obrnil in nama rekel:
– Če v boju z gospodom pl. Glogvicem zmagam, sem tudi Vama na razpolago.
– Kako je bilo dalje, je vprašala vojvodinja.
– Glogvic se je dolgo branil, je nadaljeval pripovedovalec. Celo psoval je Rovana. Ta pa se ni zato zmenil. Naposled pa mu je zavrela kri in udaril je Glogvica po ustih s tako silo, da je Glogvic skoro omahnil. In sedaj se je vnel boj. Glogvic je zgrabil meč in začel udrihati po Rovanu. Ta je imel jako kratek meč, Glogvic pa dolgega in zato sem mislil, da mora Glogvic zmagati. Toda Rovan se je spretno branil. Sicer ga je Glogvic nekajkrat prasnil po obrazu, ali do živega mu le ni mogel. Nakrat je Rovan planil kakor strela proti Glogvicu. Ta je Rovanu prebodel roko, Rovan pa mu je sunil svoj kratki meč v prsi. Glogvic je omahnil in padel.
– Zakaj mu nista priskočila na pomoč? se je srdil opat. Lepa junaka, ki ju navaden hlapec užene.
– Premilostni gospod opat, je dejal pripovedovalec, midva nisva razbojnika. Glogvic je bil dolžan dati Rovanu zadoščenje. Sicer pa Rovan ni hlapec, nego svoboden mož in če je bil vreden nositi Vaš prapor, premilostni gospod opat, potem mu mora vsak vitez in sam vojvoda dati zadoščenja.
– In kaj je bilo potem? je vprašala vojvodinja.
– Rovan je stopil pred mene in pred mojega tovariša in dejal, da nama je na razpolago.
– In vidva sta to hvaležno odklonila! se je rogal opat.
Pripovedovalec je nekoliko zarudel. Opatovo očitanje ga je speklo.
– Odklonila, da, premilostni gospod opat, je rekel z odločnim povdarkom. Nama ni Rovan nikakega zadoščenja dolžan in midva njemu tudi ne, ker nisva bila pri tisti dogodbi na pristavi udeležena. Kat sta imela Glogvic in Rovan, to sta viteško poravnala in to naju nič ne briga. Sicer pa je samo častno za Rovana, da se je hotel tudi z nama bojevati, dasi je imel več ran in prebodeno roko.
Opat ni odgovoril, nego mrkih pogledov zrl predse v tla, pripovedovalec pa je nadaljeval:
– Ponesla sva Glogvica na grad, ker je bilo sem najbližje. Rovan je naju spremil do vrat. Tu se je poslovil. Dejal je, da je vsakemu na razpolaganje, kdor želi od njega zadoščenja.
V dvorani je zavladala tišina. Vsi so bili zaglobljeni v svoje misli, in nihče se ni zmenil za mrliča.
Čez nekaj časa je vstala Margareta. Pokleknila je poleg postelje in opravila kratko molitev, potem pa odšla. Kmalu so ji sledili tudi drugi. Posli so prinesli nekaj gorečih sveč in jih postavili kraj postelje, potem pa tudi odšli. Mrlič je ostal sam in zapuščen.
{{prelom strani}}
==XXIV.==
V zatiškem samostanu je smrt Pavla Glogvica povzročila nekako paniko, zlasti ker je bil Rovan napovedal, da tako, kakor z Glogvicem, obračuna z vsemi, ki so se udeležili orgije na samostanski pristavi.
Velikaši, ki so se mudili kot gostje in opatovi varuhi v samostanu, so nagovarjali opata, naj udari z oboroženo silo na smreško graščino in naj se polasti Rovana, velikaši bodo že poskrbeli, da Rovan ne bo živ ujet. Toda opat ni pritrdil temu načrtu, ker je vedel, da bi s tem povzročil splošen kmetski punt.
– Tako daleč naših kmetov še nismo pokristijanili, da bi smeli ž njimi početi, kar bi hoteli, tako je podučeval opat velikaše. V tem kranjskem kmetu tiči še mnogo poganskega duha, nekaj ponosa in upornosti ima še vedno. To sicer ni več, kar je bil nekdaj. Časih je bil kakor volk, če se mu je zgodila kaka krivica, zdaj smo mu vtepli že precej kristijanske sužnosti. Tako daleč pa ga le še nimamo, da bi poljubljal bič, s katerim se ga tepe. Čez nekaj stoletij bo drugače. Tedaj se bo kakor pes plazil pred vsakim duhovnikom, ali dotelj bo treba še mnogo dela. Kmetje imajo v Rovana neomejeno zaupanje, in če bi se mu kaj zgodilo, bi to mi krvavo plačali.
Velikaši so sprevideli, da ima opat prav, in zadovoljni so bili, ko jim je opat povedal, da že ima natančen in zanesljiv načrt, kako se na tihem odkriža Rovana.
Predvsem je opat dovolil zatiškim menihom, da so smeli zopet svobodno hoditi iz samostana. Svojim privržencem med menihi je naročil, naj hodijo med ljudi in naj jih pomirijo glede dogodkov na pristavi, obenem pa naj jih naščujejo proti Rovanu.
Menihi so bili nove svobode silno veseli. Pogrešali so jo težko in njihova nezadovoljnost je bila velika, kajti moliti in delati jih ni veselilo. Komaj je opat razglasil svojo odredbo, so se menihi kar usuli iz samostana. Hodili so po hišah in po krčmah, popivali cele noči in se časih s kmetskimi fanti tudi spoprijemali in pretepali. Živeli so divje in razuzdano, in četudi se je marsikdo s krvavo {{prelom strani}} glavo vračal v samostan, se vendar niso čisto nič premenili. Matere so začele strože paziti na svoje hčere in možje na svoje žene, ali vzlic temu se je zgodilo marsikatero nasilstvo, dasi so menihi zopet vtihotapili več žensk v samostan in jih kar tam pridržali. Da tako početje kmetov ni pomirilo, nego še bolj razdražilo, je umevno.
Obenem je pa tudi opat najel dva tuja, v zatiškem okraju neznana vojščaka, ki sta bila samo njemu na razpolago in sta dobivala samo od njega povelja. Prebivalci samostana se za ta dva nemška vojščaka, ki sta prej služila celjskemu grofu, niso dosti menili in nihče se ni brigal, kod da hodita in kaka naročila imata. Navadno sta popoldne zapustila samostan in se vrnila šele pozno ponoči.
Če je opat mislil, da ga bodo sedaj v borbi proti Rovanu podpirali tudi tisti menihi, ki so bili sicer njegovi nasprotniki, je bil v zmoti. Prijor Markvard je sam hrepenel, da postane opat in je novo svobodo, katero je opat podelil samostancem, porabil v to, da je začel na svojo roko tajno vojsko proti opatu. Sedaj je mogel zopet stopiti v zvezo s svojimi prijatelji v Ljubljani, z vicedomom in z grofom Ortenburškim in delati priprave, da odstrani opata.
Pri tem je predvsem računal na Rovanovo pomoč. Rovan je bil pravi mož, ki je mogel nastopiti proti opatu, in zato je prijor Markvard kar prežal na priliko, da se snide z Rovanom. A trajalo je dolgo, predno se je ta prilika ponudila. Rovan je namreč moral paziti na svojo varnost, kajti če bi ga bili opatovi velikaši v roke dobili, bi ga bili brez usmiljenja pobili.
Nekega večera pa se je priorju Markvardu vendar posrečilo, da je naletel na Rovana. Markvard se je iz Št. Lamberta peš vračal v Zatičino, ko sta prijezdila Rovan in njegov prijatelj Matija.
Matija je že od daleč spoznal priorja in ker ni bilo videti drugega človek, se je ustavil, da bi se s patrom Markvardom malo pošalil.
– Hali, prečastiti gospod, je Matija ogovoril Markvarda, po čim so pa zdaj odpustki? Kakor veste, imam zdaj vojsko s samostanom. Če bi se mi kaj primerilo, ne bi šel rad gorak v pekel, zato moram dobiti nekaj odpustkov.
– Tebi tudi odpustki ne bi nič pomagali, je osorno odgovoril prijor. Ti si že zapadel hudiču.
Matijo pa je osorni odgovor prijorjev razžalil in zato je tudi osorno odgovoril:
– Pojdem pa v Rim po odpustke. Rovan pravi, da se v Rimu za denar vse dobi. V pekel pa ne maram iti. Da veste! In zato ne maram iti, ker je doli preveč zatiških menihov. Jaz teh menihov že na tem svetu ne morem videti, kaj še da bi jih v peklu vso večnost gledal.
Markvard sploh ni poslušal, kar je besedičil jezni Matija. Pristopil je bil k Rovanu in ga povabil na zaupen pogovor. Rovan je bil koj pripravljen. Stopil je s konja in šel s prijorjem od ceste v stran, kjer sta se moža usedla in se zapletla v pogovor.
Matija jima je počasi sledil. Nakrat je njegovo ostro oko zapazilo, da se v grmovju, ki je stalo v bližini, nekaj giblje. Ustavil je konja in se obrnil nekoliko na stran, a tako, da je mogel grmovje natančno opazovati, v kolikor je bilo to v mraku sploh mogoče. A vse je bilo mirno.
Že je mislil, da se je zmotil, ko je Rovan nakrat bolestno vskliknil, iz grmovja pa sta skočila dva moža in se spustila v beg. V tistem hipu je pa tudi Matija vspodbodel svojega konja in kakor strela je švignil za beguncema. Ko sta moža čutila, da jima je Matija za petami, sta se ločila. Vsak je stekel na drugo stran. Toda Matija ni niti trenutek pomišljal, kateremu bi sledil. Potegnil je konja na desno – še nekaj skokov in konj je enega begunca podrl na tla. V tem hipu je tudi Matija skočil s sedla in prijel moža. Ne da bi govoril besedice, je Matija begunca privezal h konju in se vrnil tja, kjer sta sedela Rovan in Markvard. Ko je z jetnikom dospel na mesto, je videl strašen prizor.
Rovan je ležal na travi kakor mrtev, iz vratu pa mu je curljala kri.
– Zavratno je bil napaden, je prestrašeni prijor povedal Matiji. Puščica ga je zadela v vrat. Zdi se mi, da že umira.
Prijor je pokleknil poleg Rovana in začel glasno moliti. Matija pa je prijorja sunil v stran, odrezal kos svoje srajce ter obvezal Rovana. Po tem je brezzavestnega prijatelja vzel na roke.
– Peljite konja za menoj, je ukazal prijorju, in če bi se jetnik ganil, ga na mestu ubijte.
– Kaj pa hočete z Rovanom, je vprašal prijor.
– Do prve koče. Tam ga bodo ženske obvezale in mu dale na rano kaka zelišča. Potem ga peljem na smreško graščino.
{{prelom strani}}
| |||