Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober in 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26}}
==I.==
Vrstica 1.716:
– Do prve koče. Tam ga bodo ženske obvezale in mu dale na rano kaka zelišča. Potem ga peljem na smreško graščino.
{{prelom strani}}
==XXV.==
V zatiški okolici je zavratni napad na Rovana povzročil velikansko nevoljo in če bi se bil kdo postavil na čelo temu gibanju, bi bil lahko provzročil krvav punt. Kmetje so očitno govorili, da bi bilo najbolje užgati samostan in pobiti vse menihe in njihove zaščitnike. Ko bi bil Rovan le besedico rekel, bi se bili dvignili kmetje proti samostancem.
Toda Rovan te besede ni mogel reči, ker je ležal težko ranjen na graščini Smreka in se boril s smrtjo. Matija ga je bil z veliko težavo spravil domu, potem pa takoj odjahal, naravnost v Zatičino. Bila je že noč, ko je potrkal pri nekem znancu in ga preprosil, naj gre v samostan klicat patra Tiburcija, samotanskega zdravnika.
Ta se je nemudoma odzval, misleč, da je klican h kakemu bolniku v Zatičino. Komaj pa se je oddaljil nekaj korakov od samostanskih vrat, je skočil k njemu Matija.
– Gospod pater, je rekel, prosi Vas, da greste dobrovoljno z menoj na Smreko. Rovan je težko ranjen in potrebuje Vaše pomoči.
Menih je ugovarjal in se branil iti, ali Matija se za to ni zmenil.
– Če ne greste iz lepa, pojdete pa iz grda, je dejal Matija, zgrabil šibkega patra in ga po kratkem boju potegnil na svojega konja. Pater se je branil na vso moč, ali opravil ni ničesar.
Ko sta dospela na smreško graščino, je Matija rekel patru:
– Rovan je v smrtni nevarnosti. Opatov nemški strelec Vitold je iz ozadja ustrelil na Rovana in mu je pušica prebodla vrat. Opat je to naročil. Opat je poskusil Rovana usmrtiti, vi morate Rovana ozdraviti. Morate, – da veste! Tu se Vam nič ne zgodi in lahko ste brez skrbi. Samo toliko časa ostanete tu, da Rovan ozdravi. Če pa ne ozdravi, potem potem – se tudi vi preselite na oni svet. Tako – zdaj veste, pri čem da ste. Zdaj pa pojdiva k Rovanu.
Pater Tiburcij je ostal več tednov na smreškem gradu. Bil je dober zdravnik in se je resno trudil, da Rovanu reši življenje. In p{{redakcija|e|o}}srečilo se mu je tudi tako dobro, da je čez nekaj časa mogel Rovanovemu očetu in Matiji povedati, da smatra ranjenca za rešenega. Matija je bil tega sporočila tako vesel, da je šel v Višnjo goro in tamkaj tri dni in tri noči nepretrgoma popival.
Ko je Rovan toliko okreval, da je mogel iz postelje, so imeli na smreški graščini veliko posvetovanje. Matija je sicer Rovana silil, naj s kmeti napade samostan in vse pokonča, a ga ni mogel pregovoriti.
– Vse je res, kar praviš, je rekel Matiji, in če bi pobili vse samostance, bi storili dobro in Bogu dopadljivo delo, ali kaj, ko bi nazadnje le trpeli kmetje. Tudi pred 50 leti so se kmetje spuntali, a prišla je cesarska vojska in kmete premagala. In potem je prišlo maščevanje in kmete so klali in obešali, da je bila groza. Samo ker se mi kmetje smilijo, ker nečem, da bi zaradi mene prišlo na stotine ljudi v nesrečo, samo zato ne maram, da bi prišlo do punta.
Rovan je povabil nekaj svojih najzvestejših prijateljev k sebi. Med drugimi sta prišla tudi ubegli menih Hugon Alba, ki se je moral še vedno skrivati pred opatom, prijor Markvard in – razume se – da je bil navzočen tudi Matija. Posvetovali so se, kake korake naj sedaj Rovan stori.
– Moje mnenje, je dejal prijor Markvard, je to, da se naj Rovan še enkrat pritoži na deželnega glavarja Hermana, na vicedoma, na vizitatorja Angelusa in na vojvodo Viljema. Zdaj pritožba ne more biti brez vspeha. Nemec Vitold, ki ga imamo v rokah, je pred pričami in pod prisego pripoznal, da ga je najel opat in mu obljubil petdeset cekinov, ako Rovana zavratno umori. Morilec ne more ostati opat enega prvih samostanov v državi. Opat Albertus pa ni samo morilec, nego tudi navaden slepar, ki je ogoljufal samostan za ogromno premoženje na korist svoji rodbini.
Vsi navzočniki so se močno začudili in od vseh strani so letela na prijorja vprašanja, če ima dokaze, da je opat slepar, in na kakšen način je opat prevaral samostan.
– Opat ni samo varal na ta način, da je od samostanskih dohodkov spravljal velike svote na stran, – je dejal prijor – varal je tudi na drug, posebno prekanjen način. Ko je bil pred nekaj meseci cesarski Leutwin v samostanu, sem takoj slutil, da se pripravlja nekaj posebnega, in čim nam je opat zopet dovolil, da gremo iz samostana, sem nemudoma začel poizvedovati, kaj da je bilo. Notar Leutwin je namreč moj stari prijatelj in bi rad videl, da se opata Albertusa odstrani. In notar Leutwin mi je razkril, kako sleparstvo je uprizoril opat, da pomaga svoji rodbini do bogastva.
Poslušalci so bili že jako radovedni in so silili v prijorja, naj pride vendar z barvo na dan.
– Kakor veste vsi, je dejal prijor, je opatov brat Friderik plem. Lindeck že davno zapravil vse svoje premoženje in je že več let berač. Opat je župnijo Žalec pri Celju podelil nekemu svojemu prijatelju s pogojem, da vse dohodke te župnije uživa Friderik pl. Lindeck.
– Ni mogoče, je vzkliknil Hugon Alba. To je vendar proti cerkvenim naredbam.
– Briga se opat za cerkvene postave, se je smejal prijor. Sicer pa s tem še ni storil največjega greha.
– Ali ima še kaj na vesti? se je čudil Rovan.
– Še nekaj! Poklical je cesarskega notarja Leutwina, naj napravi potrebna pisma, da je Friderik pl. Lindeck, ki je vendar berač, posodil samostanu sto tisoč goldinarjev, za kar je Frideriku in njegovi ženi zagotovljen užitek raznih samostanskih posestev. Posojilo je fingirano, a ker ima Friderik pisma v rokah, mu bo moral samostan ta denar plačati.
Vsi so strmeli nad tem razkritjem, prijor pa je nadaljeval:
– Tudi drugih dolgov je napravil. Izdal je raznim gospodom, ki se že več mesecev pasejo v samostanu, pisma, da jim je samostan za storjena dela dolžan večje in manjše zneske. Seveda ni nobeden ničesar zaslužil, nego so vsi opatu za ta pisma še nekaj odšteli. Povrh si je od vojvodinje Viride izposodil še 1400 gld. Na ta način si je napravil lepo premoženje na sleparski način.
– Kako pa to dokažemo? se je oglasil čez nekaj časa Rovan.
– Prav lahko – s pričami namreč. Pod prisego bodo že resnico govorile.
– Oh – menihi – pa resnico, je godrnjal Matija. Posveten človek že še pove resnico – pod prisego že – ali ti menihi –
– Le molči, Matija, ga je prekinil Rovan, saj vidiš, da sta med nama dva meniha. Ali hočeš tudi ta dva dolžiti, da bi po krivem prisegla.
– Napravite torej pritožbe, je nadaljeval prijor in izročil Rovanu natančen spis o vseh opatovih fingiranih dolgovih. Ta sleparstva, hudodelstvo na pristavi in napad na Vas – to skupaj mora opata strmoglaviti. Hudega se mu itak ničesar ne zgodi, a odstavljen mora biti.
– Pa še nekaj, je pripomnil Matija. Postavite v pismo, da mora opat postati mož, ki zna naš domači jezik. V samostanu so skoraj sami Nemci in opat sam lomi naš jezik komaj za silo. Kmet pa mora te ljudi rediti.
Markvard je temu predlogu veselo pritrdil. Bil je sicer tudi Nemec, a v dolgih letih svojega bivanja se je navadil slovenščine prav dobro za slučaj, če bi se upoštevala ta zahteva, je smel računati, da bo njemu samo na korist.
Zmenili so se, da sestavi Hugon Alba dotične pritožbe in da se pošlje pritožba tudi papežu v Rim.
{{prelom strani}}
==XXVI.==
Več mesecev po tem, ko je bil Rovan vložil svojo pritožbe, je prišel v Zatičino glasnik reinskega opata, vizitatorja Angelusa in kakor blisk se je raznesla vest, da je prišel dan odločitve.
Glasnik reinskega opata je prinesel celo vrsto pisem, za opata Albertusa, za prijorja Markvarda, za senijorja Andreja in za Rovana. In ta pisma so pomenila mnogo. S temi pismi je vizitator Angelus naročil opatu Albertusu, da mora priti na odgovor v Rein, Rovanu je naročil, da mora priti tja kot priča, prijorju Markvardu in senijorju Andreju pa je naročil, naj pošljejo menihi sedem bratov v Rein, ki bodo pooblaščeni, ne samo povedati svoje pritožbe proti opatu, nego tudi voliti novega opata.
Opatovi nasprotniki so triumfirali in vse ljudstvo se je veselilo ž njimi, da se vendar iznebi božje šibe v duhovski obleki.
Opat in vojvodinja Virida sta napela zadnje moči, da bi preprečila grozečo nesrečo. Opat je najprej sam poskušal pregovoriti menihe, da bi poslali v Rein njemu naklonjene može, ki bi ga branili, povrh je pa še vojvodinja poklicala različne uglednejše menihe k sebi in jih skušala pridobiti za opata. Prekanjeni menihi pa niso hoteli pokazati prave barve. Zagotavljali so vojvodinji, da so prijatelji opatovi in jih svečano obljubovali, da bodo volili po svoji vesti, in kakor jim bo narekoval sveti Duh. Vojvodinja se je dala s temi izgovori pomiriti, opat pa je poznal svoje ljudi in je dobro vedel, da za temi obljubami ničesar ne tiči.
Dne 6. julija l. 1405 so se zbrali menihi v veliki dvorani zatiškega samostana, da izvolijo svoje pooblaščence. Navzočen je bil tudi cesarski notar Andrej Leutwin iz Ljubljane, ki je sestavil zapisnik, in navzočen je bil tudi opat. Menihi so se napram opatu vedli jako spoštljivo in izredno prijazno, tako da je ta gojil novo nado, da zmaga.
Toliko bolj ga je potrl izid volitve. Izvoljeni so bili sami najhujši njegovi nasprotniki, na čelu jim prijor Markvard. Ko je cesaski notar naznanil izid volitve, je opat ves besen planil pokonci in zaklical presenečenim menihom:
– Še me niste odstranili in tudi če me strmoglavite, pride dan, ko vam to plačam.
Menihi pa so hinavsko zavijali oči, zdihovali, da jim dela opat krivico, in zagotavljali, da so volili tako, kakor jim je veleval sv. Duh. Ko pa je opat odšel, niso več prikrivali svoje radosti in so v zatiških krčmah slovesno praznovali svojo zmago.
Opat se je bil koj po volitvi peljal v Št. Lambert, kjer je imel z vojvodinjo Virido dolgo posvetovanje. Vojvodinja je nemudoma pisala vojvodi Viljemu in ga prosila, naj se zavzame za opata in mu vsaj zagotovi dostojno eksistenco, če bi ga že kapitelj odstavil.
– Ali ni nobenega sredstva, da bi se stvar preprečila, je končno vprašala Virida.
– Edino sredstvo, je dejal temnogledi opat, je to, da bi Rovan ne prišel pričat. Ali kdo naj to izposluje?
– Kaj, ko bi ga povabila k sebi in ga nagovorila, naj ne gre v Rein. Morda bi se ga dalo pridobiti.
– Morda … sicer ne verjamem, ali poskusi se to vendar lahko.
Vojvodinja ni odlašala in je poslala svojega dvornika viteza Barlettija po Rovana. Ker je Barletti Rovanu zastavil svojo častno besedo, da se bo neoviran vrnil na Smreko, je Rovan res prišel.
Ponosno je stal pred vojvodinjo in se vljudno, a možato priklonil njej in Margareti, ki je morala na izre{{redakcija|č|c}}no željo vojvodinje biti navzočna pri tem pogovoru.
– Slišala sem že mnogo o Vaših sposobnostih in vrlinah, gospod Rovan, je začela vojvodinja. Pravil mi je o njih gospod opat. Vi mislite, da je Vaš sovražnik. A temu ni tako. Opat je vaš prijatelj.
– O opatovem prijateljstvu, presvetla vojvodinja, sem se že sam prepričal, je z bridkim usmevom dejal Rovan.
– Vi delate opatu krivico, gospod Rovan, je ugovarjala vojvodinja. Veliko krivico mu delate.
– Če ste me zato poklicali, presvetla vojvodinja, da bi mi pripovedovali o opatovem prijateljstvu, potem dovolite, da grem. Kar je meni opat storil, to se da pravzaprav poravnati samo s krvjo, ali na dvoboj ga ne morem pozvati, ker je duhovnik, ubiti ga pa nočem, ker nisem razbojnik, nego pošten mož.
– Saj bi se vendar lahko poravnali ž njim, gospod Rovan, je menila vojvodinja.
– Nikdar! je zaklical Rovan. In ko bi moral živ na grmado – zadoščenje moram dobiti vsaj v tej obliki, da bo opat odstavljen.
– Premislite, je prigovarjala vojvodinja Rovanu, predno greste v Rein. Če ostanete tu in pustite, da se menihi med seboj poravnajo, vam obljubim, prositi vojvodo Viljema, da Vam podeli plemstvo.
– Hvala, presvetla gospa, je kratko odgovoril Rovan. Jaz sem rajši značajen človek brez plemstva, kakor plemič brez značaja.
– In tudi dobro službo bi Vam preskrbela. Lahko bi postali oskrbnik pri vojvodi Viljemu …
– Torej, podkupiti me hočete? se je razsrdil Rovan. Kaj mislite, da nimam nič časti v sebi, ker nisem plemič. Opat Albertus je zaslužil vešala. Zakaj sem mu prizanašal, tega sam ne razumem. Ali zaklinjama se –
Nakrat je Rovan umolknil in povesil glavo. Vojvodinja se je začudeno obrnila, da vidi, kaj je vzrok, da je Rovan umolknil in videla, da je bila Margareta proseče sklenila v roki in da je s svojim pogledom Rovanu prestrigla nit govora.
Čez velo lice vojvodinje Viride je šinil rahel smehljal in obšlo jo je neko veselo čustvo.
– Torej ti je vendar priti do živega, moj ponosni fantič, je šepetala sama zase in sedaj vem, da ne pojdeš v Rein.
Vojvodinja ni Rovana več zadrževala. Odslovila ga je s prav prijaznimi besedami in prav tako Margareto, potem pa je poslala po opata.
{{prelom strani}}
| |||