Opatov praporščak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober in 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=all2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=all2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=all|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=all|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=all|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=all|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=all|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=all|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=all|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=all|253}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=all|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=all|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=all|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=all|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=all|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=all|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=all|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=all|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=all|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=all|264}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29}}
 
==I.==
Vrstica 1.881:
 
Matijevo sporočilo je še povečalo splošno veselost in ljudje so naznanilo o novem opatu sprejeli z burnimi klici: »Vivat novi opat!« – »Vivat opat Peter!« se je razlegalo po samostanskem dvorišču in že ko se je bilo ljudstvo davno razšlo, so se čuli taki klici iz raznih hiš in iz krčem. Ljudstvo je povsod praznovalo odstavljenje opata Albertusa.
{{prelom strani}}
==XXVIII.==
Zatiški samostan je bil slavnostno okrašen z zelenjem in z zastavami. Tudi Zatičina sama je oblekla praznično obleko in od blizu in od daleč so vreli ljudje skupaj, da vidijo napovedani slovesni prihod in sprejem novega opata. Vse je bilo zbrano na cesti iz Ljubljane in pred samostanom, a nihče ni slutil, da je bil ponoči po tej cesti pridrdral zaprt voz, ki se je ustavil šele pred šentlamberškim gradom. Odstavljeni opat Albertus pl. Lindeck se je povrnil in se najprej oglasil pri vojvodinji. Že navsezgodaj je imel dolg razgovor z vojvodinjo Virido. Posledica tega je bila, da je vojvodinja ukazala vpreči in se je z Margareto odpeljala v Zatičino k sprejemu novega opata.
 
Proti poldnevu so se na ljubljanski cesti začeli prikazovati oblaki prahu, obenem so zazvonili samostanski zvonovi, menihi pa, katerim so se pridružili velikaši iz bližnje okolice, so prišli v vrste k vratom in se razpostavili na obeh straneh.
 
Bliže in bliže so se valili prašni oblaki. Razločevale so se že tudi posamične kočije in jezdeci. Tu in tam se je čul kak klic. In zdaj so ljudje, naj prej ženske in potem moški, padali na kolena in zaorili so klici: Vivat novi opat! – Vivat opat Peter!
 
In zdaj je bil sprevod v vasi. Pred sprevodom je jahal Andrej Rovan. V svoji desnici je držal opatov prapor in ponosno se je držal pokonci, kakor zmagovalec po dobljeni bitki. Vse se je ozrlo nanj, posebno ženski pogledi so viseli na njem in pričali, kako je ugajal ženskemu spolu.
 
Za Rovanom sta se peljala novi opat Peter Limbšak in prijor Markvard, potem namestnik deželnega glavarja in vicedoma, končno pa ostali menihi, ki so bili šli kot pooblaščenci na kapitelj v Rein.
 
Opat Peter – kateremu se je dobrohotnost brala z lica – je bil vidno ginjen, da ga je ljudstvo tako lepo sprejelo, dasi je odstavljeni opat tako grdo ž njimi ravnal, in blagoslavljal je s tresočo roko to ponižno, pred njim v prahu ležeče ljudstvo.
 
Matija Jazbec je bil edini, ki se ni hotel ponižati in ni hotel poklekniti. Stisnil se je za vrata, pri katerih je stal in se polagoma zadiral na ljudi, ki so bili tik njega.
 
– Šleve ste, se je Matija jezil, šleve, pa ne možje. Danes teden ste še podirali znamenja, ste hoteli razdejati samostan in cerkev in pokončati menihe, danes pa se valjate v prahu pred novim opatom. Ali je to moško? Kaj mislite, da bo novi opat take ljudi čislal in spoštoval njih pravice? Šleve ste, same šleve! In prav se Vam bo godilo, če bo samostanski bič zopet pel po Vašem hrbtu, čisto prav, ker ste šleve.
 
Ljudje pa se niso zmenili za Matijevo jezo in ko so bili vozovi izginili na samostanskem dvorišču, so se gnetli za vozovi in silili naprej, da bi še enkrat videli novega opata. Matija pa je v svoji jezi pobral kopita in šel iz vasi, ker ni mogel udušiti svoje jeze, da je narod tako nespameten in nemožat.
 
Prišedši v cerkev je opat šel naravnost k glavnemu altarju in se tam zatopil v tiho molitev. Okrog njega so stali menihi. Tudi Rovan je bil šel do velikega oltarja, kjer je na desni strani stal opatov sedež. Tu sem je postavil opatov prapor in se potem obrnil proti drugi strani. Prvi njegov pogled je zadel na nasprotni strani sedečo Margareto. Ta je Rovanu že ves čas, kar je stopil v cerkev, sledila z očmi. Ko se je Rovan obrnil k njej in jo je zadel njegov pogled, je hipno zarudela in povesila glavo in se ni nič več ozrla nanj.
 
Ko je opat opravil svojo molitev, je podelil ljudstvu še enkrat blagoslov, potem se poklonil vojvodinji in pozdravil Margareto. Ta razgovor je bil le kratek. Videlo se je, da novi opat ni vajen občevanja z odličnimi damami. Vtem ko je Albertus pl. Lindeck v vsaki kretnji kazal najboljše družbe vajenega plemenitaša, je bil novi opat okoren in plašen, kakor navaden menih, ki ne pride nikdar med spodobne ljudi.
 
Opat je v spremstvu menihov zapustil cerkev in šel v samostan. Zdaj se je tudi razšlo občinstvo na vse strani. Eden zadnjih, ki so zapustili cerkev, je bil Rovan, dasi je bil kot zopetni praporščak povabljen na obed v samostan, je vendar zajahal svojega konja in odjezdil na Smreko.
 
Vojvodinja in Margareta sta se po sprejemu novega opata odpeljali domov. Vojvodinja je bila precej razburjena in čim je bila z odstavljenim opatom sama, je dala takoj duša svojim čustilom.
 
– Saj je to čisto navaden kmet, ta novi opat, se je jezila vojvodinja. Obnaša se, kakor da ni bil nikdar med plemenitimi ljudmi.
 
– Duše je pasel in vino točil, se je norčeval Albertus, a ravno tacega opata sem si želel in zato sem tudi tega Petra toplo priporočal in tudi sam zanj glasoval.
 
– Jaz te ne umejem, Albertus, je dejala vojvodinja Virida. Pojasni mi vendar vso stvar.
 
– Prav rad in videla boš, da sem pametno postopal, je odgovoril odstavljeni opat. Vojvoda Viljem se je na tvoje priporočilo toplo zame zavzel in pisal vizitatorju, da se moram jaz primerno preskrbeti, tudi če ne bi bil več opat. Ko sem videl, da je Rovan odločen, pričati na vsak način proti meni, sem začel razmišljati, kako bi onemogočil vsako obravnavo, vsako pričevanje in vsako sodbo. Zato sem se odpovedal.
 
– Mar misliš, da bi te bili gotovo obsodili? Morda bi bil dobil le kako cerkveno pokoro naloženo!
 
– Ne! Rovan bi me bil gotovo pokopal in jaz bi bil odstavljen. Temu sem se umaknil. Jaz nisem ne, obsojen ne odstavljen. Pravico imam, ostati v zatiškem samostanu. Odkazati mi morajo novo hišo poleg cerkve v porabo. Pravico imam do lepih duhodkov in pravico, da lahko hodim iz samostana, kadar hočem in kamor hočem. To so dragocene pravice in jaz jih bom izkoristil. Novi opat ne pozna naših menihov in njihovih razvad, prijor Markvard je že danes njegov nasprotnik, ker ni sam postal opat. Kmalu bo imel Peter še drugih nasprotnikov, jaz pa si pridobim prijateljev. In prav ker so vse pritožbe proti meni pokopane, upam trdno – da bom čez leto dni in če mi ti pomoreš – zopet zatiški opat.
{{prelom strani}}
==XXIX.==
Novi opat Peter ni imel srečne roke. Komaj je bil slovesno instaliran, je že prišel v navskrižje s svojimi menihi. Opat Peter je namreč zahteval, da naj menihi žive po predpisih svojega reda. To menihom nikakor ni ugajalo in ko je opat celo prepovedal, ostajati čez noč zunaj samostana, je zavladala med menihi največja nevolja.
 
Tudi so se menihi silno jezili, da je opat poslušal samo Rovana in po Rovanovem vplivu odpravil vse krivice, ki jih je kmetom naložil prejšnji opat. Vsled tega so se samostanski dohodki precej skrčili in ker je opat povrh še štedil, kolikor se je dalo, da bi poplačal po Albertusu prevzete dolgove, so morali menihi dosti skromnejše živeti, kakor so bili sicer vajeni. Albertus je nezadovoljstvo skrbno netil in previdno, a dosledno ščuval menihe proti opatu. Glavni njegov pomočnik pri tem delu je bil prijor Markvard. Ta se je iz jeze, da sam ni postal opat, sprijateljil z Albertusom in delal na to, da se odstrani opat Peter.
 
Opat Peter je po svoji instalaciji napravil najprej vojvodinji Viridi na šentlamberškem gradu obisk. Spremljal ga je pri tem obisku poleg njegovega kapelana tudi njegov praporščak Andrej Rovan. Vojvodinja je imela šele sedaj priliko se bližje seznaniti z Rovanom. Albertus ji je bil svetoval, naj na vse načine skuša pridobiti Rovana na svojo stran, da bi v trenotku, ko pride med Albertusom in Petrom do odločilnega boja, ostal nevtralen in zato je vojvodinja posvetila Rovanu veliko večjo pozornost, kakor bi jo smel pričakovati po svojem stanu. In da bi dobila Rovana čim bolj gotovo v svojo oblast, je vojvodinja odredila, da je bila pri sprejemu tudi Margareta navzoča.
 
Rovana je nenavadna ljubeznivost in pozornost, s katero ga je odlikovala vojvodinja, zelo presenetila in sumil je takoj, da ima vojvodinja kake posebne namene. Zaradi tega je bil previden in hladen. Z Margareto ni spregovoril nobene besede, pač pa z grofico Heleno Lambergovo, ki je bila pri vojvodinji na obisku. Grofica Helena je bila živahna in zgovorna mlada dama in je Rovana hitro zapletla v vesel razgovor.
 
– Veste, gospod Rovan, je rekla z naivno grandeco, jaz sem Vam zelo naklonjena in v dokaz Vam dovolim, da me učite jahati.
 
Rovan je bil tako presenečen, da ni hipoma vedel, kaj naj bi odgovoril, grofica pa tudi ni čakala odgovora, nego pohitela k vojvodinji in rekla proseče:
 
– Prosim, visokost, dovolite, da me uči gospod Rovan jahati. Že 18 let sem stara in še vedno ne znam jahati. Margareta pa jaše, kakor kak vitez. In Vi, premilostni gospod opat, Vi tudi dovolite.
 
Vojvodinja je smehljale prikimala, opat pa se tudi ni ustavljal.
 
– O, kar poljubila bi Vas za to prijaznost, premilostni gospod opat, se je veselila grofica Helena. Opat pa je zarudel do las in prišel v silno zadrego, prav kakor bi ga bilo strah, da se ga res dotaknejo cvetoča usta mlade grofice in si svojo dušo omadežuje z Bog zna kako velikim grehom.
 
Grofica je dobro zapazila to opatovo zadrego in poredno zaklicala:
 
– Nič se ne bojte, premilostni gospod opat – saj je dosti mladih gospodov, ki bi bili veseli, ko bi jih poljubila. In obrnivši se k Rovanu, je z veliko resnobo dostavila: Ali ni tako, gospod praporščak? Vi bi bili tudi veseli?
 
Rovan se je galantno priklonil in pristopil za korak bliže, kakor bi hotel pokazati, da je pripravljen sprejeti grofičin poljub, Margareta pa je bila nejevoljna, da se grofica tako neprisiljeno vede, in ji je očitajoče zašepetala:
 
– Helena, pomisli vendar – kaj pa delaš – take šale niso spodobne.
 
– Ali morda gospodu Rovanu ne privoščiš, da bi ga poljubila? se je krohotala grofica. Ali si morda celo ljubosumna?
 
Margareta je bila užaljena. Vstala je in osorno rekla:
 
– Take dovtipe si prepovedujem. Na opatove uslužbence pa Margareta pl. Lindeck ne bo nikdar ljubosumna.
 
Rovana so te prezirljive besede hudo spekle. Že je hotel tudi ostro odgovoriti, a grofica, na katero ni napravila Margaretina zavrnitev nikakega utisa, mu je prestrigla besedo:
 
– Nič se ne jezite, je rekla Rovanu in se ljubeznivo nasmehnila. Margareta je na Vas jezna, ker ste nasprotnik njenega brata. Malo se Vam je hotela maščevati, a bodite velikodušni in odpustite ji.
 
– Nimam vzroka, da bi bil razžaljen, je hladno, a jako resnobno odgovoril Rovan. Jaz nisem plemenitaš, nego res le preprost uslužbenec zatiškega opata. Sicer pa vem, da mi plemenita gospodična Margareta ni naklonjena in poznam tudi vzrok.
 
Margareta je slišala zadnje besede. Naglo se je obrnila k Rovanu in rekla:
 
– Motite se gospod praporščak. Prepir, ki sta ga imeli z mojim bratom, me nič ne briga, jaz se v ta prepir nisem nikdar vtikala in –
 
– Oprostite, gospodična, je pripomnil Rovan – pismo –
 
– Kako pismo? je vprašala Margareta.
 
Grofice Helene se je polastila silna radovednost. Stisnila se je bliže k Rovanu in Margareti, da bi ji ne ušla nobena beseda in šepetala:
 
– Kaj? – Pismo? – Kako pismo? – To je pa silno zanimivo! Hitro povejte, ker se opat že pripravlja na odhod.
 
Opat je bil res vstal in se je poslavljal od vojvodinje, tako da Rovan ni mogel več dati pojasnila, a bilo mu je všeč, da je tako prišlo, ker spričo grofice Helene ni maral govoriti.
 
Grofica Helena se je, ne meneč se za običaje, ki so veljali v plemskih krogih, oklenila Rovanove roke in ga spremila iz hiše.
 
– Torej, gospod Rovan – je kramljala, z najvišjim dovoljenjem {{prelom strani}} gospe vojvodinje in gospoda opata me morate učiti jahati. Jutri zjutraj začneva. Prosim, da ste točni. Če me boste ubogali, Vam spravim nekaj slaščic, če ne, Vas zadene moja nemilost. O, jaz znam biti jako nemilostna. To bodete že izkusili. In, veste, dobro me morate izučiti v jahanju. Veste, kadar dobim ženina, bom ž njim ušla zdoma na njegov grad. Oj, to bo izvrstno.
 
Opatu je spričo takega govorjenja kar kri šinila v glavo in pospešil je svoje korake kar je le mogel. Ko se je kočija odpeljala, se je grofica smehljaje priklonila do tal in opatu na svojih drobnih prstkih poslala poljub. Opata je to kar vrglo nazaj na naslanjač.
 
– Strašna ženska, ta grofica, je dejal poleg njega sedečemu kaplanu, ko je prišel nekoliko k sapi. Tako mlada – pa že tako pokvarjena. Celo meni je nastavljala mreže! Verjemite mi, to žensko si je izbral satan, da mu nalovi nekaj duš. Kake skušnjave je moral trpeti moj ubogi Rovan.
 
– Oh, te skušnjave, te skušnjave, je dvoumno vzdihoval kaplan in napravil križ. Na tihem pa se je smejal opatovi naivnosti, kajti bil je velik častilec ženskega spola in dobro poznal slast in bolest – skušnjav in se za nobeno stvar na svetu ni tako malo menil, kakor za svojo obljubo čistosti.
{{prelom strani}}