Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober in 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31}}
==I.==
Vrstica 1.983:
– Oh, te skušnjave, te skušnjave, je dvoumno vzdihoval kaplan in napravil križ. Na tihem pa se je smejal opatovi naivnosti, kajti bil je velik častilec ženskega spola in dobro poznal slast in bolest – skušnjav in se za nobeno stvar na svetu ni tako malo menil, kakor za svojo obljubo čistosti.
{{prelom strani}}
==XXX.==
Na dvorišču šentlamberškega gradu je Rovan učil grofico Heleno jahati, ali njegove misli niso bile zbrane in njegovi pogledi so vedno iskali, kje da se prikaže Margareta. Toda ni je bilo videti, pač pa je zapazil, da je vojvodinja pri nekem oknu opazovala, kako poučujejo grofico Heleno.
– Danes ste jako dolgočasni, gospod Rovan, je mlada grofica karala svojega učitelja. Kje pa so Vaše misli? Ali ste morda zaljubljeni?
– Ne, grofica, zaljubljen nisem, je skoro melanholično odgovoril Rovan.
– Ah to mora krasno biti, če je človek zaljubljen, je sanjarila grofica, Jaz sem že večkrat pokusila se zaljubiti, a ni šlo. A če mene kdo nesrečno ljubi – to je nadvse lepo. Ali se nočete v mene nesrečno zaljubiti, gospod Rovan? Melanholija Vam jako dobro pristaja. Jaz bi Vas povabila na svojo poroko. Kako imenitno bi to bilo, ko bi Vi pri poroki od nesrečne ljubezni vzdihovali. To bi gotovo prav znatno povzdignilo celo slavnost.
– Vi ste nenavadno človekoljubna dama, milostljiva grofica, se je norčeval Rovan, ali obžalujem, da Vaši želji ne morem ustreči.
<ins>–</ins> Mislila sem, da ste bolj galantni, je dejala grofica. Doslej je bil še vsak gospod v mene zalju{{redakcija|l|bl}}jen, kdor me je poznal. Celo pater Vinfrid, ki me je učil pisati in brati, je bil zaljubljen v mene. Pomislite – duhovnik! In kako globoko je vzdihoval in kako obračal oči! Cele tri mesece me je nesrečno ljubil!
S takim kramljanjem je minil čas pouka. Vojvodinja se ves ta čas ni premaknila od okna, nego pozorno opazovala Rovana.
– Lep mož je ta Rovan, mlad in cvetoč – in pravi vitez v vsem svojem obnašanju, je vojvodinja govorila sama sebi. Albertus je tudi še lep mož – ali mladost je izginila in z Rovanom se ne more primerjati.
Sanjavo je uprla glavo ob roko in motrila Rovana s pogledi, v katerih je trepetal plamen notranje razburjenosti in ljubavnega poželenja.
Ko je bil poduk končan in je Rovan z grofico Heleno šel proti grajščinskim vratom, prihitela je k njemu dekla in mu sporočila, da želi Margareta z Rovanom govoriti.
– Ali imate kake tajnosti? je zvedavo izpraševala grofica in ker ni dobila takoj odgovora, je kategorično izjavila: Jaz grem z Vami, gospod Rovan. Jaz Vas bom ščitila in branila, če bi Vam hotela Margareta kaj žalega storiti.
Rovan se je moral smejati, a ko je spremstvo mlade grofice sicer vljudno ali odločno odklonil, se je ta mogočno razkoračila:
– Tako torej – je rekla z velikim ogorčenjem – ravnate z menoj, ki sem Vam ponudila svoje varstvo in svojo pomoč. In Vi hočete plemič postati? To je grdo od vas, gospod Rovan, jako grdo. Jaz si to zapomnim. Odslej Vas bom prezirala.
In ko te besede niso napravile nikakega vtiska na Rovana, je začela grofica prositi:
– Vzemite me seboj, gospod Rovan; jaz sem tako radovedna ...
– Ali milostljiva grofica – če želi gospodična Margareta z menoj na samem govoriti, vendar ne morem Vas povabiti na ta razgovor.
– Pa pustite vrata odprta, da bom lahko prisluškoval{{redakcija|o|a}}, je šepetala grofica. Vsaj to storite.
– Ne, grofica, je rekel Rovan, ki je postal že nepotrpežljiv, tudi te želje Vam ne morem izpolniti.
– Dobro! Vi ste tiran! In to Vam povem – jaz vas nikdar več ne pogledam.
Grofica se je obrnila in stekla po stopnicah doli, medtem ko je stopil Rovan v sobo, katero mu je bila dekla pokazala.
Margareta je bila sama v sobi. Hladno je odzdravila Rovanu in ga povabila, naj sede.
– Omenili ste včeraj neko pismo, gospod Rovan, je začela Margareta, a jaz nisem razumela, kaj ste hoteli reči. Prosim, pojasnite mi stvar.
– To je hitro storjeno, je odgovoril Rovan. Ko sem prišel v Rein, da bi bil zaslišan kot priča proti Vašemu bratu Albertusu, mi je prinesel hlapec vojvodinje Viride pismo, v katerem ste me prosili, naj ne pričam proti Vašemu bratu.
– Jaz da sem Vam pisala? je strmela Margareta. Jaz? Nikdar!
– Ne zamerite, plemenita gospodična, je rekel Rovan, ali Vašega začudenja ne razumem. Tu imam pismo. Shranil sem je za spomin.
Pri teh besedah je posegel Rovan v žep in izročil Margareti pismo. Margareta je komaj razgrnila pismo, ko je prebledela; pogledala je hitro na podpis in potem silno razburjena zaklicala:
– O, to je sramota, neodpustna sramota! – Gospod Rovan, prisegam Vam pri spominu na svojo mater – jaz tega pisma nisem pisala.
– Ne? se je čudil Rovan. Kdo pa? Saj je podpisano Vaše ime.
– Jaz tega pisma nisem pisala, je slovesno zatrjevala Margareta. Zgodila se je grda zloraba mojega imena. Ali hočete biti tako prijazni in mi prepustiti to pismo?
– Gotovo, plemenita gospodična, je rekel Rovan in veselo dostavil: In še prav všeč mi je, da Vi tega pisma niste pisali.
– Zakaj? se je čudila Margareta.
– Ker sem imel vse drugačne pojme o Vas in o Vašem značaju. To pismo je za Vas nekako poniževalno in to me je bolelo.
– Hvala Vam za te besede, je rekla Margareta in podala Rovanu roko.
Razgovor je bil s tem končan in Rovan je odšel. Komaj so se vrata za njim zaprla, je padla Margareta na stol. Solze so ji zarosile oči in njene tresoče ustne so mrmrale:
– Vojvodinja je zlorabila moje ime in me ponižala in osramotila, da bi rešila – svojega ljubimca!
Bolest in jeza sta jo tako prevzeli, da je začela bridko ihteti. Trajalo je precej časa, predno se je nekoliko umirila in mogla razmišljevati.
– Iz teh razmer moram ven – naj velja kar hoče, je končno rekla z največjo odločnostjo. Ven iz te gnilobe in pokvarjenosti. Prvega vzamem, kdor me zasnubi – naj bo kdorkoli, samo da pridem med druge ljudi in v drug kraj. Tukaj mi ni več ostati …
Ko je Rovan šel skozi vežo, je slišal iz kuhinje hrupen prepir, hripavo petje in glasen smeh. Med posli sta sedela Matija, ki je bil Rovana spremil v Št. Lambert in pa grajski kaplan in Rovan je slišal, ko je Matija kričal:
– In če ste stokrat blagoslovljen duhovnik, vendar ne poznate prave resnice. Vi pravite, da mož svoje žene ne sme posoditi nikomur!
– Nikomur! je kričal grajski kaplan. To je greh, smrtni greh!
– To ni greh, je trdil Matija. Če Vi to trdite, je to dokaz, da ne poznate svetega pisma.
Rovan je pristopil k vratom, ki so bila samo priprta in je pogledal v kuhinjo. Matija je imel pred sabo velik vrč vina, poleg sebe pa tolsto grajščinsko kuharico, ženo kočijaža Matevža, ki je tudi sedel za mizo in z odprtimi ustmi poslušal Matijev prepir s kaplanom.
– Ti boš mene učil, kaj je v sv. pismu, je kaplan zaničljivo zavrnil Matijo, ti, ki še brati ne znaš.
– Če ne znam brati, znam pa poslušati, in kar sem sam slišal, tega mi še opat ne utaji, je godel Matija.
– Kaj si pa slišal, Matija, je vpraševal kočijaž z veliko radovednostjo.
– To, kar ste že vsi večkrat slišali v cerkvi, je dejal Matija. Ali poznate očaka Abrahama?
Vsi so pritrdili, da poznajo Abrahama in da so že dostikrat o njem slišali.
– Torej slušajte, kaj poroča sv. pismo, je nadaljeval Matija. Abraham je imel ženo, kateri je bilo ime Sara. Z njo je šel v Egipt, kjer je vladal kralj z imenom Faraon. Ko je ta videl Saro, je vprašal Abrahama: Kdo je ta zala deklica? Abraham pa je bil lisjak in je rekel: To je moja sestra. In Faraon je vzel Abrahamovo ženo k sebi in je rekel Abrahamu: Naj ti da moj zakladnik toliko zlatov, oslov, volov in velblodov, kolikor hočeš. In Abraham je bil zadovoljen. Ali ni tako, gospod kaplan?
– Res je, je pritrdil kaplan, ali …
– Nič »ali«, se je togotil Matija. Abraham je svojo ženo posodil Faraonu, zakaj bi torej Matevž meni ne posodil svoje žene? Abraham je bil očak in tako imeniten mož, da je še v sv. pismo prišel, Matevž je pa čisto navaden kočijaž. Zakaj bi Matevž ne smel tega storiti, kar je smel očak Abraham?
{{prelom strani}}
Kaplan je bil že nekoliko vinjen in ni bil v stanu Matije zavrniti.
– Torej, Matevž, je vprašal Matija, ali mi prepustiš svojo ženo? Saj če bi ti bilo dolgčas po Maruši, lahko drugo vzameš. To je tudi dovoljeno.
– Ne, to pa ni dovoljeno, na noben način ni to dovoljeno, se je zdaj zopet oglasil kaplan in skočil s svojega sedeža. Vsak mož sme samo eno ženo imeti.
– Vidite, gospod kaplan, Vi sv. pisma prav nič ne poznate, je z veličastveno sigurnostjo dejal Matija. Prav nič ga ne poznate!
Kaplan je hotel ugovarjati, ali Matija ga ni pustil do besede.
– Le potrpite malo, je dejal, jaz Vam takoj dokažem, da je res tako. Le poslušajte. Ko je postala Abrahamova žena stara in ni imela nič otrok, se je začel Abraham nanjo jeziti, da je nerodovitna. Sara pa je imela prijateljico, ki ji je bilo ime Hagar. In rekla je Abrahamu, naj vzame Hagar za ženo. Abraham je tudi res tako storil in je imel dve ženi ob enem. Ko je Hagar prišla v blagoslovljeni stan, se je začela Sara z njo prepirati, tako da je Hagar zbežala. Ali angel Gospodov je šel ponjo in jo pripeljal nazaj. Tako stoji v sv. pismu. Če je smel prerok Abraham imeti dve ženi in če mu je še angelj Gospodov drugo ženo nazaj pripeljal, sme tudi Matevž vzeti še eno ženo.
In kaplan zopet ni mogel ugovarjati Matiji, ki se je zmagonosno oziral po navzočih poslih in se napihoval kakor kak pav.
Rovanu se je zdelo teh pogovorov dovolj in poklical je Matijo. Ta se je sicer težkega srca ločil od tolste Maruše, a slušal je vendar in je odšel z Rovanom. Kaplan pa si je privoščil krepak požirek rujnega vina in potem s hripavim glasom zapel pesem, ki se je v tistih časih prepevala po vseh samostanih:
<small><poem>
Aurum de Arabia
Thus et myrrham de Saba
Tulit in ecclesia
virtus asinaria
</small></poem>
(Zlato iz Arabije, kadilo in miro iz Sabe tlačijo v cerkveno bisago krepostni osli.)
Ko sta Rovan in Matija odjezdila proti Zatičini in je Rovan ošteval svojega spremljevalca, da so bile burke, ki jih je uganjal s pijanim kaplanom, neprimerne, je dejal Matija:
– Kaj za to, če je neprimerno, kar sem povedal, ko je pa resnično. Sicer pa sem pri tej priliki izvedel nekaj jako važ{{redakcija|u|n}}ega. V petek bo v Novem mestu tajen sestanek velikašev, kako bi odstranili opata Petra in na njegovo mesto zopet postavili Albertusa.
{{prelom strani}}
==XXXI.==
Rovan je s pomočjo Hugona Albe, ki je sedaj zopet bival v zatiškem samostanu, kmalu dognal, da pripravlja odstavljeni opat v samostanu revolucijo. Zbral je okrog sebe vse nezadovoljne menihe in ruval na vse strani, da bi izpodrinil opata Petra in sem sam vsedel na njegovo mesto.
Rovan je slutil, da mora biti s tem v zvezi tudi tajni sestanek v Novem mestu, na kater{{redakcija|i|ega}} so bili povabljeni različni velikaši in tudi deželni glavar grof Celjski. Ker je vedel, da sam ne pride na ta sestanek, je o njem obvestil grofa Ortenburškega, ki je tudi obljubil, da se ga udeleži.
Na shodu je bivši opat Albertus uprizoril veliko spletko. Zatrjeval je zbranim velikašem, da je bil siloma odstavljen, ne da bi se bila vršila kaka obravnava in ne da bi se bile zaslišale priče. Zahteval je, naj mu velikaši podpišejo pričevalna pisma, da so vse proti njemu izročene obtožbe neutemeljene. Edini grof Ortenburški ni podpisal tacega pričevalnega pisma, zahtevajoč, da se mora prej vršiti preiskava, drugi velikaši pa so brez obotavljanja to pismo podpisali.
Bivši opat Albertus je triumfiral in se zmagonosno vrnil iz Novega mesta v Zatičino.
Rovan je bil na dan sestanka prišel – preoblečen kot malomeščan – v Novo mesto in je tam od grofa Ortenbruškega izvedel, kaj se je zgodilo. Poročal je takoj o teh dogodkih vizitatorju v Reinu in tudi opatu Petru in že nekaj dni pozneje je dobil bivši opat Albertus z dne 19. avgusta 1405 datirano pismo, v katerem mu je opat vizitator Angelus grozil z izobčenjem iz katoliške cerkve, če takoj ne neha s svojim rovarjenjem.
Toda ta vizitatorjeva grožnja ni napravila na Albertusa nikakega utisa. Poslal je bil po svojem bratu pričevalna pisma plemenitašev vojvodi Viljemu na Dunaj in prosil, da naj vojvoda zaukaže novo obravnavo proti njemu. Priložil je tudi izjavo velike večine zatiških menihov, ki {{redakcija|bi|so}} bili nezadovoljni z opatom Petrom, ker je bil pošten in je zahteval, naj žive po predpisih svojega reda, ob enem pa je tudi vojvodinja Virida z vsem svojim uplivom delala na to, da se ugodi Albertusovi zahtevi.
Na obravnavo nista bila povabljena ne opat Peter niti bivši opat Albertus, pač pa je vizitator Angelus sporočil Rovanu, da naj pride v Rein, od koder pojde ž njim kot priča k obravnavi. Ta obravnava je bila na Dunaju. Poročevalec je bil opat Angelus iz Reina, sodniki pa so bili opat Albertus od Sv. Križa, opat Konrad iz Lilienfelda, opat Friderik iz Cvetlja, opat Joannes iz Vetrinja in opat Erhart iz Neuperga. Rovan je bil zaslišan kot priča in na podlagi njegovega pričevanja ter pismene izjave raznih zatiških menihov je cerkvena sodnija izrekla, da je Albertus pl. Lindeck kriv cele vrste hudodelstev. Vizitator Angelus je predlagal, naj se Albertus obsodi na zapor ali opat Erhard se je po vplivu vojvode Viljema temu uprl in je dosegel, da se je Albertusu novič zagrozilo z izobčenjem, če ne bode miroval, in zagrozilo, da se mu ustavi pripoznana provizija.
Ko je Albertus izvedel za to razsodbo, je divjal in vse njegovo sovraštvo se je osredotočilo na Rovana, čigar pričevanje je bilo odločilno za to razsodbo. Ali udal se ni v svojo usodo. {{prelom strani}} Skrivaj je zapustil samostan in nihče ni vedel, kam da je šel, niti vojvodinja Virida, kateri je sicer zaupal vse tajnosti. V šentlamberškem gradu je vsled tega nastala velika razburjenost, ki pa se je premenila v radost, ko je došlo pismo, da je bil Albertus sam na Dunaju in je s pomočjo dež. glavarja dosegel pri vojvodi Viljemu ukaz, da se mora opat Peter odstaviti in na njegovo mesto posaditi zopet Albertus pl. Lindeck.
Sicer je grof Ortenburški z Rovanom nemudoma pohitel v Ljubljano k vojvodi Ernestu in dosegel, da se izdani ukaz ni takoj izvršil, nego sta bila opat Peter in Albertus pl. Lindeck povabljena na obravnavo pred vojvodo Ernesta, a Albertus je svojega brata poslal na Dunaj, da podkupi dvornike, in je na ta način izposloval da je vojvoda Viljem ukazal Albertusa, če treba s silo, postaviti na mesto zatiškega opata.
V Zatičini so le malo vedeli o teh dogodkih, posebno pa ni nihče vedel, da je bil šel Albertusov brat na Dunaj in kak uspeh je dosegel.
{{prelom strani}}
| |||