Opatov praporščak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Minca2 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober in 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=all2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=all2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=all|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=all|253}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=all|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=all|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=all|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=all|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=all|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=all|260}}, {{fc|dlib|FHPRUF68|s=all|261}}, {{fc|dlib|9L693PM3|s=all|262}}, {{fc|dlib|VL6EJ503|s=all|263}}, {{fc|dlib|8FRF4A6R|s=all|264}}
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35}}
 
==I.==
Vrstica 2.265:
 
Vojaki so nesli Rovana iz hiše. Albertus se ni upal ugovarjati, nego šel med svoje prijatelje. In vso noč so praznovali sijajno zmago.
{{prelom strani}}
==XXXIV.==
Albertus pl. Lindeck je bil zopet opat v Zatčini. Menihi so mu brez obotavljanja obljubili pokornost. Samo dva sta se mu uprla, toda Albertus ju je dal vreči v ječo in vkovati v težka železja. S tem je bila končana naloga, ki jo je imel oskrbnik Svibenik kot pooblaščenec celjskega grofa in zapustil je s svojimi možmi zatiški samostan. Odšel je toliko rajše, ker mu Albertusovo postopanje ni ugajalo.
 
Novi opat je bil s svojim uspehom zadovoljen, zlasti ker je imel Rovana v rokah. Skrbelo ga je samo, kam da je izginil Hugon Alba. Da bi bil mogel uiti iz samostana, tega ni verjel, pač pa je mislil, da je Hugon kje v samostanu skrit. Zato je ukazal samostan strogo zastražiti. A te naloge ni poveril samostanskim uslužbencem, marveč hlapcem onih velikašev, ki so bili z njim prišli v Zatičino in ostali za nekaj časa tu, da bi opata varovali.
 
Prve dni ni mogel nihče v samostan in tudi iz samostana ni smel nihče. To je bilo posebno neprijetno Matiji Jazbecu. Ta je bil na večer, ko se je Albertus polastil samostana, spremil Hugona Albo, da je pobegnil, potem pa se ni vrnil v samostan, marveč se skril pri nekem kmetu. V samostanu ga ni nihče pogrešal, saj se je tam zdaj kar trlo ljudi, Matiji pa se je zdelo, da je pametneje, če ne pride na dan, dokler ne ve, kaj se je v samostanu zgodilo.
 
Šele v nedeljo so se odprla samostanska vrata in ljudstvo, ki je bilo silno radovedno, kak prevrat da se je izvršil, je trumoma hitelo v cerkev. Pri maši se je ljudstvu slovesno oznanilo, da je prejšnji opat odstavljen in da je zopet Albertus pl. Lindeck zatiški opat.
 
Tudi Matija se je bil vtihotapil v samostan. Izposodil si je kmetsko obleko in srečno iztaknil hlapca, s katerim sta bila dobra prijatelja. Ta mu je povedal, da je Rovan smrtno ranjen in da ga je dal novi opat vzlic temu zapreti v podzemsko ječo, katero stražijo tuji hlapci, tako da ni misliti na pomoč.
 
– Pravijo – je dejal hlapec – da pusti opat Rovana živega zazidati, češ, da je Rovan proti njemu po krivem prisegel.
 
Matije se je polastila strašna jeza. Najraje bi bil pohitel v cerkev in novega opata, ki je z nepopisno ošabnostjo sedel na svojem sedežu, kar pred altarjem pobil. Ali uvidel je sam, da bi bilo to obupen čin, ki bi nikomur ne pomagal, in začel je iskati novih sredstev, kako bi rešil Rovana.
 
Pred vsem se je splazil iz samostana in pohitel na smreški grad poročat patru Hugonu, kaj je izvedel. Modri menih je takoj uvidel, da se s pritožbami tu ne da dosti opraviti.
 
– Predno pridejo pritožbe na Dunaj, do dež. glavarja in do vizitatorja, predno jih ti rešijo, je lahko Rovan že stokrat mrtev. Poskusiti morava, da rešiva Rovana na kak drug način. A kako?
 
– Kaj ko bi kmete nagovorili, naj udarijo na samostan in naj Rovana siloma oproste.
 
– Ne pojde prijatelj, je žalostno menil pater Hugon. Kmetje so že deloma pozabili, kako krvavo jih je bičal Albertus kot opat, in ker je v samostanu toliko oboroženih tujcev, bi jim tudi zmanjkalo poguma. Časih je bil ta kmet neustrašen mož, a tlačijo in tarejo ga že toliko stoletij, da je izgubil vse moštvo.
 
– Ali Rovan je vendar kmetom pomagal, da so bile preklicane vse krivične tlake in dajatve, ki jih je bil naložil Albertus, se je togotil Matija. Že iz hvaležnosti bi se morali zavzeti za Rovana.
 
– Tudi iz hvaležnosti ne bodo ničesar storili, je rekel Hugon. Da, ko bi se jim zgodila kaka krivica, ko bi jih kaj posebno hudo speklo, potem bi se morda vzdignili. Iz hvaležnosti bodo pa samo po krčmah Rovana pomilovali, storili pa ne bodo ničesar.
 
Matija je od obupa tolkel s pestjo po mizi in škripal z zobmi.
 
– Kaj naj torej storim? Kaj naj poskusim? Svetujte mi, pater Hugon, saj ste moder mož, saj je tudi Rovan rešil Vas iz ječe.
 
– Ko bi mogel s svojo krvjo oteti Rovana, bi jo z veseljem prelil, je slovesno rekel pater Hugon. Kaj naj storiva, tega ne vem. Poskusiti morava vse. Za zdaj pojdiva v Zatičino. Jaz se oblečem kot kmet in upam, da samostanskim ljudem ne padem v roke. Potem bodeva po okolnostih spoznala, kaj da je storiti.
 
– Če že mečev ne moreva imeti, pa vzemiva vsaj nože, je menil Matija. Kdo ve, v kak položaj prideva.
 
V Zatičini je bilo po popoldanskem cerkvenem opravilu jako živahno. Vse krčme so bile polne ljudi. Matija in Hugon sta imela za spremljevalca dva hlapca s smreške graščine, a ker sta se bala, da bi ju spoznali si nista upala med ljudi. Skrila sta se za vasjo na kraju, od koder sta mogla kolikor toliko Zatičino opazovati, svoja spremljevalca pa sta poslala v vas poizvedovat.
 
– Glej, Matija, je rekel Hugon, tam-le stoji spomenik, ki ga je postavil opat Lavrencij. Ali veš kaj pomeni ta kamen.
 
– Ne, je rekel Matija. Ali ima kak poseben pomen.
 
– Zgodovinski pomen, je dejal Hugon. Ko so prišli pred stoletji menihi v ta kraj, so začeli zidati samostan najprej na tem mestu, kjer stoji ta kamen. Priletel pa je ptič in vedno kričal. Iz tega so menihi sklepali, da je to božji migljaj, naj se samostan sezida drugod. In tako se je zgodilo. Sezidali so samostan, kjer stoji sedaj, opat Lavrencij pa je na tem mestu postavil spominski kamen.
 
– Jaz pa mislim, je pripomnil Matija, da je kričanje tistega ptiča pomenilo, naj se menihi sploh tod ne naselijo in naj gredo kam drugam. Za ta lepi kraj bi bilo gotovo bolje, da se ni nikdar prikazal noben far. Prinesli so ljudem samo nesrečo in bili vedno prava šiba božja.
 
– In kmet je tako neumen, da to šibo še poljublja, je pristavil Hugon.
 
Proti večeru sta se končno vrnila moža, ki sta ju Hugon in Matija poslala v vas. Posebnega nista vedela ničesar povedati. Izvedela sta le, da je samostan zastražen in da nihče ne sme ne noter, ne ven.
 
– Samo mladi grof Lamberg in trije drugi velikaši so odjezdili v Št. Lambert, da obiščejo vojvodinjo Virido, je pripovedoval eden hlapcev, in se bodo kmalu vrnili.
 
Matijev itak široki obraz se je kar raztegnil, ko je slišal to novico. Oči so se mu zasvetile. Planil je kvišku, začel metati klob{{redakcija|n|u}}k v zrak in kričati na vse grlo: Rovan je rešen – Rovan je rešen!
{{prelom strani}}
==XXXV.==
Matija se je s patrom Hugonom splazil okrog Zatičine na cesto, ki je vodila v Št. Lambert, hlapca pa sta šla skozi vas. Dogovorjeno je bilo, da se snidejo pri oni hiši, v kateri so svoj čas obvezali Rovana, ko je bil zavratno obstreljen.
 
Matija je šel sam v hišo in je imel daljši pogovor z gospodarjem Gregorjem. Ta pogovor se je končal s tem, da je Matija vrgel na mizo srebrnik, ki ga je Gregor z velikim zadovoljstvom spravil.
 
– Do polnoči si gospodar v hiši, je dejal Gregor. Dotlej lahko delaš, kar hočeš.
 
Gregor je na to poklical svojo ženo in jo povabil, da gre ž njim v Zatičino v krčmo. Žena se ni ustavljala in Matija je ostal sam v hiši.
 
Predvsem je poiskal nekaj količev in jih nekoliko obsekal, potem pa pobral vse vrvi, kar jih je bilo v koči. Vse to je vzel pod pazduho, zaklenil kočo in šel do ceste na stran, kjer ga je čakal pater Hugon s hlapcema.
 
– Doslej gre vse dobro, je dejal Matija z zadovoljstvom. Zdaj le hitro na delo.
 
Možje so se vrnili na cesto. Tam so na obeh straneh ceste zabili nekaj količkov v zemljo in napeljali čez cesto vrvi.
 
– Kakor strune so napete te vrvice, se je smejal Matija, in če bi sam zlodej prišel, bi se moral vjeti v to past. Zdaj pa le previdni bodimo in pazimo, da se nam kaj ne pokvari. Sedli so na stran ceste v senco, ki jo je dajalo grmovje, in čakali.
 
Noč je bila tiha. Noben šum ni motil miru, le v daljavi na strani proti Zatičini so se videle posamične hiše.
 
Moralo je biti že okolo enajsti uri, ko se je čulo od Št. Lamberta peketanje kopit. Kmalu na to se je tudi razločilo govorjenje in smejanje.
 
– Že gredo, je šepnil Matija. Zdaj vsak na svoje mesto.
 
Možje so se tiho splazili bližje k cesti. Vendar so gledali na to, da jih je skrivalo grmovje in da bi jih nihče ne mogel zapaziti. Matija je smuknil na ono stran, od koder so prihajali jezdeci, in je legel za grm. V rokah je imel dolgo šibo in je bil pripravljen udariti ž njo.
 
Počasi so se bližali jezdeci. Vsi trije so jahali vštric in se šalili ter smejali tako brezskrbno, kakor da zanje ni na svetu nobene nevarnosti.
 
– Zastonj si se trudil, ljubi Lamberg, se je čulo govoriti enega teh jezdecev. Jaz sem te opazoval ves večer. Margareta se še zmenila ni za tvoje laskanje. Ta ženska je brezčutna in nima srca.
 
– To je že v rodovini! Saj njen brat, zatiški opat, tudi nima srca, je rekel drug jezdec.
 
– Margareta je kakor rojena za samostan. Boš videl – čez nekaj let bo že kje opatinja in tedaj bo vesela, če boš ti Lamberg hotel k nji hoditi v vas.
 
Jezdeci so udarili v smeh. Ravno v tem trenotku so prišli mimo mesta, kjer je bil skrit Matija, in bili le še nekaj korakov oddaljeni od napeljanih vrvi. Previdno je Matija stegnil roko in z vso silo udaril konje s šibo po zadnjih nogah. Zaslišalo se je samo žvižg šibe in nekaj klicev. Konji so preplašeni poskočili – se zapletli v vrvi in cepnili na tla ter podrli s seboj jezdece.
 
– Hura – nanje, je zakričal Matija in planil iz grmovja in s »hura« so se odzvali njegovi pomočniki. Kakor volkovi na svoje žrtve so se Matija in njegovi tovariši vrgli na padle jezdece in jih zgrabili in, kakor bi trenil, so bili napadenci zvezani.
 
Matija je poruval količke iz zemlje in pobral vrvi. Dva konja sta vstala in stekla čez polje, dva pa sta obležala, ker sta si bržčas polomila noge.
 
Matija je stopil pred svoje jetnike, ki so bili presenečenja in strahu kakor okameneli in niso zinili niti besede.
 
– Gospodje plemeniti, jim je rekel Matija, ni se Vam bati nič hudega. Mi nismo razbojniki, marveč pošteni ljudje. Če greste zlepa z nami, se Vam ne skrivi niti las. Mogoče je sicer, da bomo to cesto z Vami olepšali na ta način, da Vas obesimo, ali to ni odvisno od nas, marveč od zatiškega opata.
 
Jetniki so se prestrašili in začeli prositi.
 
– Saj Vam vendar nismo ničesar storili, je dejal grof Lamberg. Nikogar ne poznamo tod! Zakaj ste nas napadli in zvezali?
 
– Vidite, gospodje, je dejal Matija, stvar je nekoliko zamotana, a lahko se izteče še prav dobro. Ali poznate praporščaka Rovana?
 
– Ne, je odgovoril grof Lamberg. Slišal sem o njem, ne poznam ga pa ne.
 
– To je škoda, prav res, da je škoda, je menil Matija. Opata Albertusa pa poznate?
 
– Seveda ga poznam! je odgovoril grof Lamberg in njegova spremljevalca sta mu pritrdila.
 
– To je pa tudi škoda, je ravnodušno pripomnil Matija.
 
– Zakaj?
 
– Zato, ker je Rovan junak in poštenjak, opat pa zasluži vešala, je dejal Matija in pospešil korake. Kar Vam imam še povedati, Vam povem v ti-le hiši.
 
Prišli so bili do Gregorjeve koče in peljali jetnike v edino sobo tega ravnega poslopja. Matija je ukresal luč in se široko postavil pred plemenitaše.
 
– Lej lej, je rekel, kako zale ptičke smo vjeli. Eden izmed Vas je grof Lamberg, kaj ne?
 
– To sem jaz!
 
– Tako, tako! Me prav veseli, gospod grof, se je norčeval Matija. Vašo sestro, grofico Heleno poznam prav dobro. Lepa punca je, samo malo predrobna. In kako živa! Prav rad jo imam! Ko bi bil nekoliko mlajši, bi jo koj zasnubil, saj bo imela precej dote.
 
– Za Boga, je prosil grof Lamberg, kaj hočete od nas? Nikar se ne norčujte in povejte, kaj nameravate z nami.
 
– To je hitro povedano, je menil Matija. Slišali smo, da je praporščak Rovan težko ranjen in da ga je opat vrgel v ječo. Rovan je pa naš prijatelj in mi bi ga radi rešili.
 
– Jaz Vam dam svojo viteško besedo, da bo Rovan jutri prost, če nas takoj izpustite.
 
– Viteško besedo! se je rogal Matija. Ali ste slišali možje? Viteško besedo nam ponuja. Zatiški opat je tudi viteškega stanu in vendar njegova beseda še toliko ne drži, kakor moj pljunek. Ne, gospod grof! Na viteške besede in duhovniške prisege jaz že davno nič ne dam. Mi smo Vas prijeli zato, da Vas zamenjamo za Rovana. Če nam opat ne da Rovana, Vas vse tri še nocoj obesimo!
 
Zdaj je prištorkljal Gregor v hišo. Kakor bi bil silno presenečen, se je ustavil pri vratih in uprl roke v bok.
 
– Ho! je rekel. Ho! Kaj pa to? Kako pridete v to kočo? Pasja dlaka – to je moja koča? In kdo pa ste? Ali ste kristijani? Ali ste razbojniki?
 
Matija se je delal, kakor bi Gregorja ne poznal. Primaknil se je k njemu in se potem vrgel nanj. Gregor je takoj padel, kakor je bilo domenjeno, in se dal zvezati.
 
– Poslušaj me, mu je dejal Matija. Če boš pameten, ti bo dal vsak teh gospodov cekin.
 
– No! Vsak po cekin? Koliko pameti pa hočete?
 
– Molči in poslušaj. Ti pojdeš zdaj v Zatičino v samostan in boš dal poklicati opata. Rekel boš, da gre za življenje in smrt tistih vitezov, ki so bili danes v Št. Lambertu. Ali si razumel?
 
– Sem!
 
– Dobro! In dalje boš rekel opatu, da mora Rovana do jutri opoldne spraviti na smreški grad. Če tega ne stori, bodo ti trije gospodje jutri obešeni. Ali si razumel?
 
– Sem!
 
– No, potem pojdi.
 
– Zvezan vendar ne morem iti, je menil Gregor.
 
– Le pojdi, je dejal Matija. In da ti bo opat verjel, vzameš meče teh treh vitezov seboj.
 
Matija je svojim jetnikom odpasal meče in jih obesil Gregorju okrog vrata.
 
– Tako, zdaj pa pojdi!
 
Gregor pa se ni premaknil z mesta. Nekaj je mencal, potem pa dejal:
 
– No! Pa cekini? Zastonj ne posodim svoje pameti! Jaz že ne!
 
Matija je moral odvezati grofu Lambergu roke, da je mogel Gregorju odšteti obljubljene cekine. Na to se je Gregor zadovoljen odpravil na pot, Matija in njegovi spremljevalci pa so s svojimi jetniki krenili v gozd.
{{prelom strani}}