Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Miroslav Malovrh
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37}}
==I.==
Vrstica 2.429:
Matija je moral odvezati grofu Lambergu roke, da je mogel Gregorju odšteti obljubljene cekine. Na to se je Gregor zadovoljen odpravil na pot, Matija in njegovi spremljevalci pa so s svojimi jetniki krenili v gozd.
{{prelom strani}}
==XXXVI.==
Zatiški opat je togote divjal, ko so pripeljali pred njega znanega Gregorja in je ta povedal, kar mu je Matija naročil. Najpoprej je opat poslal dva viteza v Št. Lambert vprašat, kje da so grof Lamberg in njegovi spremljevalci. Šele ko se mu je sporočilo, da so že prejšnji večer zapustili Št. Lambert z namenom, da se vrnejo v samostan, in ker so na cesti našli dva njihova konja, ki sta si noge zlomila, je opat verjel, da je Gregor govoril resnico.
A še se opat ni udal. Sumil je takoj, da so napad izvedli smreški ljudje. Poslal je torej nekaj vohunov na smreški grad, če je Rovanov oče doma, med tem ko je sam pestil Gregorja, kdo da so bili napadalci.
Gregor j{{redakcija|o|e}} bil v samostanu na dobrem glasu, kajti hodil je pridno v cerkev in k spovedi ter tudi rad dajal za očenaše. Da je bil pa velik prebrisanec in znal divjačino loviti v zanjke kakor nihče drugi, tega ni v samostanu nihče slutil.
Gregor se je trdno držal in nikakor ni hotel poznati napadalcev. Povedal je le, da jih je dobil z jetniki vred v svoji koči in da so ga prisilili iti v samostan naznanit vso stvar.
– Kmetski so bili oblečeni, premilostni gospod opat, je pripovedoval, prav kmetski. Še nikoli nisem nobenega videl! Iz naših krajev niso, ker so govorili tako zategnjeno, nekako po hrvaški. Bog ve, od kod so prišli.
Opat je odredil, da gredo vsi samostanski uslužbenci preiskat gozdove v obližju, menihe pa je napodil, da so morali iti po hišah poizvedovat, če ljudje kaj vedo o {{redakcija|k|sk}}rivnostnih napadalcih in njihovih jetnikih ter o njih skrivališču. Toda vse to iskanje in poizvedovanje je bilo brez uspeha in tudi na smreški grad poslani vohuni so se vrnili s poročilom, da je stari bolehni Rovanov oče doma in da že več tednov ni zapustil svoje sobe.
A še se opat ni vdal. Njegovo sovraštvo do Rovana je bilo toliko, da bi bil rajši žrtvoval vjete tri viteze, kakor da bi bil Rovana dal iz rok. Poklical je prijorja Markvarda in se ž njim posvetoval, kako bi neznane Rovanove prijatelje ukanil.
– Kako da Rovan sploh še živi? se je jezil opat. Vsak drugi bi bil že davno izdihnil!
– Jaz se tudi čudim, je rekel prijor. V temni in vlažni podzemski ječi leži zdaj že skoro teden dni, hrane mu ne damo skoraj nič, samo nekaj malo mleka – le zardi ljudi, da bi ne postali nezaupni in nemirni – a vender ga ni konec.
– Kaj, ko bi ga zastrupili? je s hudobnim usmevom vprašal opat.
– Zdaj to več ne gre. Kje naj dobim strup? Sploh pa se mudi, da ne pride stvar na jasno. Vitezi se že itak jeze, ker so v strahu za Lamberga in njegove tovariše.
– Oj, kakšen bedak sem bil, se je togotil opat in se vdaril po čelu. Hotel sem se prav grozovito maščevati, sedaj pa, ko se je skoraj približal tako zaželjeni trenutek, sedaj mi iztrgajo sovražnika iz rok!
Zdaj je prihitel v sobo opatov kaplan in naznanil:
– Njena visokost vojvodinja Virida se je ravnokar pripeljala!
– Kaj – Virida? se je čudil presenečni opat, a predno je mogel še kaj dostaviti je pridrvela v sobo grofica Helena in jokaje vpraševala:
– Kje je moj brat? Oh, povejte mi, kaj je z mojim bratom? Kaj morda še ni osvobojen?
Zdaj je vstopila tudi vojvodinja Virida. Njeno čelo je bilo mračno in s trdnim glasom je rekla:
– Kaj pa naj to pomeni, gospod opat? Čula sem ravnokar, da Rovana še vedno niste poslali na smreški grad. Ali mar hočete, da bi se Lambergu zgodila kaka nesreča?
– Oprostite, visokost, je odgovoril opat, ali moral sem se vendar prepričati, če so Lamberg in njegovi tovariši res ujeti.
– Razbojniki so jih medtem morda že usmrtili, je ihtela grofica Helena. Sploh ste pa vi hudoben človek, se je togotila mlada grofica. O, le glejte me, kakor hočete, jaz se Vas prav nič ne bojim. Vi nimate nič srca. Kaj Vam je pa storil ta ubogi Rovan, da ste ga vrgli v ječo?
– Tudi jaz ne razumem, zakaj Rovana tako preganjate, je rekla vojvodinja z veliko resnobo, in če še kaj vpoštevate moje želje, potem želim, da ga takoj izpustite iz ječe.
Opat je strmel in si ni mogel razložiti simpatij vojvodinje Viride in grofice Helene za njegovega praporščaka. Ukazal je prijorju Markvardu, naj da Rovana takoj spraviti na voz in odpeljati na smreški grad, vojvodinji pa je rekel:
– Radi mojega postopanja me ne smete prestrogo soditi. Rovan se je z orožjem v roki uprl mojemu ukazu.
– Rovan je le storil, kar je bila njegova dolžnost, se je oglasila grofica Helena. On je bil praporščak prejšnjega opata in je moral torej braniti svojega gospodarja. Vi pa ga preganjate, ker je branil pravico in poštenje.
Helena je bila vsa rudeča in se je kar tresla razburjenja.
– Miruj, Helena, je velela vojvodinja. Tako ne smeš govoriti z gospodom opatom.
– Ah, kaj opat, je rekla grofica. Meni je Rovan ljubši, kakor vsi opati.
Letele so še ostre pušice sem in tja. Ko se je začulo drdranje voza, je stopila Helena k oknu in uzrla na vozu Rovana.
– Poglejte, visokost, je zaklicala, kako je smrtnobled. In ves obvezan je! Ti ubogi revež!
V istem trenotku je že stekla iz sobe in po stopnicah na dvorišče.
– Gospod Rovan, ljubi gospod Rovan, je vzdihnila, prišedši do vozička, in solze so ji zalile oči. Ali me še poznate?
Rovan je počasi odprl oči in hvaležen pogled je zadel mlado grofico, ki je gladila njegove kodre in se tako sočutno sklonila k njemu.
– Kaj ne, da me poznate! je veselo vzkliknila. O, saj bodete ozdravili! Nič ne skrbite! Jaz bom vsak dan molila za Vas. In tudi obiskat Vas pridem, prav gotovo. In opatu sem tudi nekaj gorkih povedala, da veste.
– Hvala, grofica, je komaj slišno dihnil Rovan, grofica pa se je premagana sočutja sklonila k njemu in ga poljubila na čelo.
Voziček je počasi odrdral z dvorišča in krenil na pot proti smreški grajščini. Vojvodinja Virida, ki se ves čas ni odmaknila od okna, dokler je Helena govorila z Rovanom, se je zdaj obrnila in rekla opatu:
– Oprostite grofici njene besede! Dekle je razvajeno in se ne zna pristojno vesti. Vidim, da pri meni ni prave šole za njo in zato je pri prvi priliki pošljem nazaj k očetu.
Opat ni ničesar odgovoril, a porogljivi njegov posmeh je razodeval, da je uganil pravi vzrok temu sklepu vojvodinje Viride, in spoznal, da je vojvodinjo obšla ljubosumnost.
Vojvodinja in Helena sta hoteli počakati v samostanu, če se vrnejo grof Lamberg in njegovi tovariši in zato jim je opat odkazal posebno sobo. Ko jih je zapustil, je hudobno smehljaje mrmral:
In vendar bom jaz triumfiral, četudi sta obe v tega domišljavega fanta zaljubljeni! …
Voz z Rovanom je bil že dosti blizu smreške grajščine, ko sta mu prišla naproti dva kmetska moža. Pozdravila sta voznika in ž njim spregovorila nekaj besed, skrbno motreč na vozu ležečega Rovana. Ko je voz izginil za ovinkom, sta jo udarila na stran in hitrih korakov šla v gozd. Pri nekem zaraslem griču ju je pričakoval Matija, kateremu sta naglo povedala, kar sta videla.
V tem griču je bila precej globoka votlina, v kateri sta Matija in pater Hugon s svojimi jetniki čakala na hlapca, ki sta bila poslana pazit, če pripeljejo Rovana res na smreški grad.
– Zdaj, gospodje, je dejal Matija, pa že lahko greste nazaj v samostan.
– Ali je torej Vaš Rovan prost? je veselo vprašal grof Lamberg.
– Da! Upam, da mi ne boste zamerili, da sem Vas toliko časa zadrževal. Pozdravite gospoda opata!
{{prelom strani}}
– Kdo pa ste? je vprašal grof Lamberg. Če ne vem, kdo da ste, tudi opatu ne morem povedati, kdo ga pozdravlja.
Zdaj res ni več treba, da bi Vam prikrival, kdo da sem, je poredno dejal Matija. Jaz sem grajščak na Hrvaškem, vitez Kozobradec, to pa so moji uslužbenci.
Matija je s tako nesramnostjo lagal, da nobeden jetnikov ni dvomil o resničnosti njegovih besedi. Razšli so se v prijateljstvu. Grof Lamberg in njegovi tovariši so odšli proti Zatičini, Matija pa jo je s svojimi prijatelji krenil na Smreko.
Popoldne je Matija sedel zamišljen v sobi, ki je bila pred Rovanovo spalnico. Zdravnik iz Višnje gore je bil pri Rovanu in Matijo je skrbelo, kaj da poreče zdravnik, bo li prijatelj okreval ali pa mu je sojena smrt. Iz njegovih misli ga je prebudila dekla, ki je prišla po stopnicah in polglasno prepevala.
– »Ko bi bila tičica ...«
– Jaz pa maček, je zarenčal Matija, pa bi bilo hitro konec tvojemu cviljenju.
– Beži no, klada debela, se je jezila dekla na Matijo.
– Jaz sem se v časti in poštenju odebelil, je rekel Matija, le glej, da bodo ljudje tudi o tebi tako rekli, kadar postaneš okrogla.
Dekla ni več slišala besedi, ker so prijezdili na grad grof Lamberg in grofica Helena z nekaterimi spremljevalci.
Matija ni bil še nikoli tako presenečen, kakor sedaj, ko sta grof Lamberg in njegova sestra stala pred njim. Kar verjeti ni hotel svojim lastnim očem.
– Kak slučaj! je vzkliknil grof Lamberg, Gospod vitez Kozobradec – veseli me, da sva se zopet srečala.
Gospica Helena ni v prvem hipu vedela, kaj naj pomenijo te besede. Ko pa je njen brat stopil k Matiji, ji je bilo takoj vse jasno in udarila je v smeh. Kar plesala je po sobi, tleskala v roke, se smejala, da so ji prišle solze v oči, in klicala vmes:
– Oh, vitez Kozobradec! Naš Matija – vitez Kozobradec!
Matija je bil nekoliko osramočen in še bolj jezen sam nase.
<ins>–</ins> Kaj plešete tu okrog, kakor svetopisemska Saloma pred Herodežem, se je jezil na Heleno. Kaj bi me morda tudi radi ob glavo spravili, kakor tista premetena Judinja sv. Janeza Krstnika?
Helene pa se ni nič prijelo. Sem in tja je švigala po sobi in brila norce in vsaka druga beseda je bila »vitez Kozobradec«.
Tudi grof Lamberg se je srčno smejal, ko je izvedel resnico. Matija pa je temu, njemu jako neljubemu prizoru naredil konec z izjavo:
– Le povejte opatu, če hočete, kdo da Vas je prijel in mogočnega opata prisilil, da je moral izpustiti Rovana. Tako dolge roke opat le še nima, da bi mene dosegel.
Zdaj je prišel iz Rovanove sobe višnjegorski zdravnik in naredil pogovoru konec. Helena in njen brat bi bila rad šla k Rovanu, a zdravnik tega ni dopustil, ker je bil bolnik še preslab.
– Pa prideva čez nekaj dni, je energično izjavila Helena. Jaz sem Rovanu obljubila, da ga obiščem, in svojo obljubo izpolnim.
– Prav kakor tista Judinja, tista Saloma, je mrmral Matija. In še zmešala ga bo, Andrejčeta, in še prav gotovo, kajti zala je, da bolj ne more biti. Škoda, da so minili tisti časi, ko je živel kralj David in svoje stare ude pri devicah grel. Ko bi bil jaz kralj, bi pri tej punci prav rad Davida igral.
{{prelom strani}}
==XXXVII.==
V zatiškem samostanu sta vladala zadovoljstvo in veselje. Opat Albertus je bil spoznal, da mora menihe pridobiti na svojo stran, če se hoče vzdržati na svojem mestu. Sklenil je ž njimi nekako pogodbo, s katero sta bili obe stranki zadovoljni, opat in menihi. Menihi so pustili opatu popolno svobodo, opat pa menihom. In zdaj se je zopet začelo tisto življenje v samostanu, kakor svoje dni: pijančevanje in vsakovrstne orgije, za katere so menihi dobivali ženske od vseh strani. Le senijor Andrej se teh razuzdanosti ni udeleževal. V začetku je pač celo poskušal, vplivati na opata, naj bi temu početju naredil konec. Večkrat je povdarjal, da se niti v poganskih lupanarjih v starem Rimu niso godile take brezstidnosti, kakor v krščanskem samostanu v Zatičini, ali svarila njegova niso ničesar pomagala.
Rovan je med tem ležal bolan na smreškem gradu. Zdravje se mu je obrnilo na bolje tako, da je časih že mogel posteljo zapustiti. Peter Hugon je bil odšel v Ljubljano, v Rein in na Dunaj, da na merodajnih mestih pove, kaj se je zgodilo v samostanu. Matija pa je ostal doma in je stregel Rovanu s tako skrbnostjo, kakor bi ne bil niti lastnemu sinu.
Pri drugem obisku, ki ga je napravil grof Lemberg s svojo sestro na Smreki, je bil Rovan že v stanu, zabavati se s svojima gostoma. Naravno je, da se je pogovor sukal največ okoli samostanskih razmer in grof Lamberg je šele zdaj izvedel popolno resnico o opatu Albertusu. Pri ti priliki je pa tudi spoznal značaj in mišljenje Rovanovo in ko sta se moža ločila, sta bila že dobra prijatelja.
Helena je bila tudi pri tem obisku živahna in vesela in je posebno Matija dražila.
– Vi se morate oženiti, Matija, mu je rekla. Vi bi bili izvrsten zakonski mož.
– Saj bi se rad, je odgovoril Matija s potuhnjeno porednostjo.
– Zakaj pa si potem ne izberete neveste? je vpraševala Helena.
– Tudi za nevesto bi vedel, a vzeti je ne morem.
– Kako da ne? Ali Vas ne mara.
– Pač! prav rada me {{redakcija|I|i}}ma!
– Zakaj je pa potem ne vzamete?
– Kako, – ko jo je pa že drug vzel!
Grofica je strmela, Matija pa je smeje rekel:
– Da, grofica, tako nesrečo imam v ljubezni. Tista, ki bi jo jaz rad imel, je že omožena, druge pa jez nečem. In tako bom moral iti kot samec pod zemljo. Saj bo najbrž še Rovan samec ostal.
– Kaj, samec hočete ostati? se je čudila grofica, obrnivši se k Rovanu. Ne! To ne sme biti! Škoda bi Vas bilo!
– Kje naj pa dobim nevesto? se je šalil Rovan. Plemenitega stanu nisem, premoženja tudi nimam posebnega – katero dekle bi me hotelo vzeti?
Grofica pa je zarudela in v ljubki zadregi, ki jo je posebno Matija opazil z velikim zadovoljstvom, rekla:
– Le obrnite se do vojvodinje Viride, gospod Rovan. Ta je že oni dan pripovedovala, da zaprosi vojvodo Viljema, naj Vam podeli plemstvo in kot plemič bodete lahko dobili primerno nevesto. Mislim, da bi Vas vsaka rada vzela.
– Vi tudi, grofica? je vprašal Matija in napravil kar mogoče nedolžen obraz.
– Vi ste nesramni, je Matija zavrnila grofica. Jaz dobim ženinov, kolikor jih hočem!
– Vzemite Rovana, grofica, je nadaljeval Matija, katerega ni grofična nevolja čisto nič motila. Jaz ga poznam in vem, da bi bil pravi mož za Vas. Boljšega ne dobite, le meni verjemite.
Grofica je bila v veliki stiski. Kar žarela je in hudi pogledi so švigali na predrznega Matijo, ki pa se za vse to ni menil, nego se le smejal, kakor da je sam s seboj zadovoljen.
Rovan je priskočil grofici na pomoč in zasukal pogovor na drug predmet. In kmalu je bila grofica zopet pomirjena ter pazljivo poslušala Rovanovo pripovedovanje, kako je pred meseci potoval po Rimu in kaj je tam vse videl. Sedela je poleg Rovana in ga gledala kakor da je zamaknjena.
– Grofica je v tebe zaljubljena, je dejal Matija Rovanu, ko sta bila grof Lamberg in njegova sestra odšla. In ko je Rovan hotel nekaj ugovarjati, {{prelom strani}} ga je Matija odločno zavrnil rekši: Meni ni treba ničesar praviti. Zdrave oči imam in kar sem sam videl, tega mi nihče ne utaji.
In ker je Rovan molčal, je nadaljeval Matija:
– Srečo pa imaš pri ženskah! Prav pasjo srečo! Ves Št. Lambert je v tebe zaljubljen. Vojvodinja, grofica Helena in pa tista Margareta, ki je sicer tako hladna, da se zmerom bojim, da bi poleg nje zmrznil. Vidiš, ko bi bil jaz v tvoji koži, jaz bi že vedel, kaj bi storil. Vojvodinji bi se laskal, da bi mi najprej pomagala, potem bi pa vzel to drobno vešo, to grofico. Kadar pride k nam, je tako, kakor bi solnce posijalo v sobo. Poslušaj mene Andrejče, in vzemi Heleno. Denarja sicer ne dobi dosti, a vesela je vedno in taka žena, ki se ves dan smeje, je več vredna, ko sedem gradov. Če jo vzameš, Andrejče, pri moji veri, da ostanem pri vaju in bom vajine otroke pestoval.
Rovan na toplo prigovarjanje Matijevo ni ničesar odgovoril, nego molčeč povesil glavo. In misli njegove so zletele v Št. Lambert in prvič ga je obšla zavest, da ljubi – sestro svojega smrtnega sovražnika Margareto pl. Lindeck.
{{prelom strani}}
| |||