Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober, 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264.
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=2–3|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=2–3|253}}, {{fc|dlib|VVIJV14J|s=2|254}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=2–3|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39|40|41}}
==I.==
Vrstica 2.724:
– Takoj grem, je odgovoril grajski kaplan in se odstranil iz dvorane. Kmalu za njim je šel tudi opat, a ni se še dolgo mudil v Margaretini sobi, ko je vstopil Andrej Rovan.
{{prelom strani}}
=={{redakcija|XV.|XL.}}==
Opat Albertus je peljal Rovana v zadnjo sobo Margareti odkazanih prostorov, češ, da ju tu ne bo nihče mogel motiti. Iz previdnosti je bil Rovan dal Matiji migljaj, naj za vsak slučaj ostane v njegovi bližini, ker se mu je zdelo, da opat vendar poskusi kako nasilstvo.
Albertus in Rovan sta si nekaj časa molče stala nasproti in drug drugega motrila, kakor bi hotela uganiti misli in čutila, ki ju navdajajo.
– Želeli ste z menoj govoriti, je končno zinil Rovan.
– Da, gospod Rovan, je sedaj dejal opat in s sladkim usmevom pristavil: Naš Gospod in Izveličar uči, da moramo sovražnikom odpustiti, in jaz se rad uklanjam tej zapovedi.
– Gospod opat, je prekinil Rovan ta uvod, ali bi ne bilo bolje, da govoriva odkrito in brez vseh zvijač. Vsaj zdi se mi, da tudi Vam te fraze ne prihajajo iz srca in da jih le rabite vsled privzgojene navade, kakor obče duhovniki.
Opata so te ostre besede jako neljubo zadele, ali bil je mojster v pretvarjanju in se ni dal lahko ugnati v kozji rog.
<ins>–</ins> Krivico mi delate, gospod Rovan, veliko krivico, je vzdihuje odgovoril in s povešenimi očmi hodil po sobi. Moje meso je slabo in moja kri je vroča. Časih me res premagajo strasti in tedaj pozabim na zapovedi našega Izveličarja in na ukaze naše presvete cerkve.
– Hinavec, je šepetal Rovan sam sebi in z vidnim preziranjem sledil po sobi šetajočemu se opatu z očmi.
– Ne tajim, da sem posebno Vam gospod Rovan storil velike krivice, je nadaljeval opat. To mi je resnično žal. Poznam Vas, da ste odkrit mož in pošten mož in zato bi storjeno krivico rad popravil.
Rovan se je molče priklonil, a ni ničesar rekel.
– Odpustiva torej drug drugemu in bodiva zopet prijatelja, je rekel opat in stopiviši pred Rovana mu je ponudil roko.
Rovan pa se te roke ni dotaknil, nego hladno dejal:
– Kar ste vi meni storili, se sploh ne more odpustiti, Vašega odpuščanja pa jaz ne potrebujem, kajti moja vest {{prelom strani}} mi pravi, da nisem ničesar krivičnega storil.
– Torej nečete biti moj prijatelj? je siknil opat. Torej ostanete moj nasprotnik?
– Da, gospod opat! Odkritosrčno Vam povem, da bom do zadnjega diha z vsemi močmi delal, da Vas odstranijo iz Zatičine, ker niste vredni, da ste duhovnik, kaj še, da ste opat. Vaše roke so krvave in če bi Vas hotel priznati kot božjega namestnika, bi moral izgubiti vero v Boga.
Opat je postal bled kakor zid, v očeh pa mu je žarel strašen ogenj. Neustrašeno je pa stal Rovan pred njim.
– Tako govoriš z menoj, dečko, je hreščal opat in s tresočo roko prijel Rovana. Dobro! Hotel sem biti velikodušen! Ali jaz znam biti tudi strašen. Čuvaj se!
– Storili ste že vse, kar ste mogli, da bi me ugonobili, je mirno rekel Rovan. Stregli ste mi celo po življenju in najeli posebne morilce. Vem, da bodete tudi zdaj poskušali vse, da me uničite. – Vaše grožnje so torej nepotrebne. Eno pa Vam povem: Dokler bom živ, bom delal na to, da se Vas odstrani iz Zatičine. In povem Vam tudi, da se le iz posebnih ozirov ne ravnam po načelu: oko za oko, zob za zob!
– Iz posebnih ozirov! se je rogal opat. Kolika velikodušnost! Ta posebni ozir se pač imenuje Margareta pl. Lindeck, kaj ne?
– To je moja stvar, je ostro odgovoril Rovan. Resnica pa je, da le iz posebnih ozirov nisem poiskal tistega zadoščenja, ki mi gre.
– Hvala za toliko velikodušnost, se je smejal opat, ali tvojih posebnih ozirov ne potrebujem, oko za oko – zob za zob!
Opat se je obrnil in ponosno odšel, Rovana pa so zdaj premagala njegova čustva, padel je na stol in uprl glavo v roke.
Matija je bil videl opata oditi in je sedaj previdno odprl vrata.
– He, Rovan, ali si tu? je vprašal polglasno.
– Tu sem, se je oglasil Rovan. Idi in pripravi konja, da greva domu.
– Zdaj ponoči? se je čudil Matija. Poprej te pa ni bilo naprej spraviti! Kaj pa ti je hotel opat?
Rovan mu je na kratko povedal, kaj se je zgodilo med njim in opatom.
V tem so se vrata odprla in vstopila je v sobo Margareta. Bila je razburjena in zasopla. Uzrši Rovana je vzkliknila:
– Hvala Bogu – da Vaš še dobim!
– Oprostite, gospodična, je rekel Rovan spoštljivo, da sem se upal priti v Vašo sobo ...
– Vem, da Vas je moj brat sem poklical, mu je segla Margareta v besedo. Slučajno sem slišala, kaj je brat povedal vojvodinji o svojem pogovoru z Vami.
Matija je sprevidel, da je njegova navzočnost nepotrebna in se je vsled tega splazil iz sobe.
– Prišla sem, je nadaljevala Margareta, da Vas nekaj prosim.
– Ukazujte, gospodična, je rekel Rovan.
Margareta je bila v vidni zadregi in ni vedela, kako bi nadaljevala. To je obudilo Rovanovo pozornost in obšel ga je sum, da se nekaj proti njemu pripravlja.
– Kaj je Vaša želja, je vprašal Rovan in stopil k Margareti. Rahlo jo je prijel za roko in ni mu branila.
– Prosim Vas, je zdaj rekla Margareta, da greste koj sedaj iz grada – a tako, da Vas nihče ne opazi. Splazite se na vrt in odidite peš. Lepo Vas prosim.
– Ali se pripravlja name napad? je vprašal Rovan.
– Kaj se pripravlja, tega ne vem natančno, izvedela sem samo, da je opat ukazal Vas prijeti, ko pojdete od tod. Na dvorišču Vas čakajo, a če greste na vrt, Vas nihče ne vidi. Noč je temna in dež lije. –
– In Vi ste me prišli svarit, vi? je dihnil Rovan in čustvo blaženosti mu je objelo dušo. Stisnil je Margaretino roko na svoje srce in jo potem vroče poljubil.
– Idite, da Vam odprem vratca na vrt, je šepetala Margareta in Rovan je čutil, kako je trepetala po vsem životu.
Previdno sta šla po stopnicah doli v sobo, od koder je bil za vojvodinjo napravljen izhod na vrt. Matija je šel ven, Margareta in Rovan sta ostala sama.
– Margareta! je dihnil Rovan in pritisnil ljubljeno dekle na svoje prsi ter jo poljubil na čelo. Za trenotek je naslonila svojo glavo na njegovo ramo in vživala slast prvega objema, potem pa se mu je iztrgala iz rok.
– Ne upajte ničesar, je dejala, Vi ste sovražnik moje rodovine, jaz pa sem od danes nevesta Jošta barona Galla.
{{prelom strani}}
=={{redakcija|XVI|XLI}}.==
Margareta je vojvodinji odkritosrčno povedala, da je pomagala Rovanu pobegniti iz grada. Pripravljena je bila na ostra očitanja, in se zato ni mogla prečuditi, da se ji je vojvodinja začela prav prisrčno zahvaljevati in jo zagotavljati, da ji te usluge nikdar ne pozabi. Izkazalo se je, da vojvodinja ni vedela ničesar o opatovem naklepu. Opat ji je bil samo povedal, da je slučajno naletel na Rovana in se hotel ž njim sprijazniti, Rovan pa da mu je grozil s smrtjo. Opat pa ni prevaral samo vojvodinje, nego tudi njene ljudi, ko jim je naročil, naj se polaste Rovana in ga spravijo v ječo zatiškega samostana.
Vojvodinje se je polastila velik{{redakcija|e|a}} nevolja do opata in ko se je naslednjega dne opat zopet pripeljal v Št. Lambert, ga vojvodinja niti sprejeti ni hotela, nego mu je sporočila po Margareti, da pretrga ž njim vsako občevanje in si enkrat za vselej prepoveduje njegove obiske.
Opat ni mogel razumeti, zakaj da se je vojvodinja nanj tako razljutila, saj je sicer vedno odobravala njegove ukrenitve, tudi če jih je storil brez njene vednosti.
– Vojvodinja mora imeti kak poseben vzrok, da se tako zavzema za tega Rovana, je menil opat, ko je sedel sam pri Margareti.
In začel je svojo sestro prav previdno, kakor je že znal, izpraševati o različnih posamičnostih, iz katerih bi mogel sklepati na ta vzrok. Margareta pa mu ni ničesar prikrivala, nego mu povedala, kako je vojvodinja z Rovanom rada občevala, kako ga je vedno vabila v Št. Lambert in ga sploh nenavadno odlikovala.
– To so pa jako zanimive stvari, je vzkliknil opat, ko je Margareta končala svoje pripovedovanje. Zdaj šele spoznavam, kako sem bil neroden, da sem se v zadnjih mesecih tako malo zanimal za dogodke v Št. Lambertu! In obrnivši se k svoji sestri, je dejal: Kaj ne spoznavaš, iz kacih vzrokov se vojvodinja tako zavzema za Rovana?
– Ne, je odgovorila Margareta.
– Zaljubljena je vanj, je krohotaje vzkliknil opat. Ko bi ne bila zaljubljena, bi se preklicano malo zmenila za tega Rovana, kajti dobrosrčna ni bila nikdar.
Margareta je strmela in bridka čustva so ji zalila srce. Sama ni umela, kako da ni že prej spoznala, da je vojvodinja zaljubljena v Rovana, a sedaj ji je bilo hipoma jasno, da je opat pogodil resnico in spomnila se je na nebroj malenkostnih dogodkov, ki so to potrjevali.
Opat je bil mož, ki je v vsakem položaju z bistrim očesom spoznal, kako mu je postopati, da varuje svojo korist.
– Margareta, ti mi moraš pomagati, se je obrnil k svoji sestri. Jaz potrebujem vojvodinjo, oziroma njeno podporo. Rovan postane ljubimec stare dame –
– Ne, je rekla Margareta odločno, Rovan ne postane njen ljubimec in če bi mu darovala Šent Lambert.
– Zakaj ne?
– Zato, ker ljubi drugo, je rekla Margareta.
– O, vem, da je sedaj še zaljubljen v drugo, se je smehljal opat, in sicer v tebe – le nič ne ugovarjaj, jaz vem to prav natančno – ali čim se ti poročiš z baronom Gallom, izgubi Rovan vero v pravo ljubezen in potem postane prav gotovo ljubimec starikave vojvodinje. Saj bi bil neumen, če bi ne izkoristil nagnenja vojvodinje Viride. Bogata je in vplivna in bo Rovanovo ljubezen sijajno plačala.
– Ne govori vendar tako, je protestovala Margareta. Jaz ne verjamem, da bi se Rovan prodal in tudi vojvodinja ni taka, kakor jo ti popisuješ.
– Kaj hočeš od mene poučevati o značaju vojvodinje Viride, mene, ki sem bil sam dosti let njen ljubimec, je s cinično odkritosrčnostjo rekel opat. Ta trud si lahko prihraniš. Nihče ne pozna vojvodinje bolj kot jaz in ker si domišljam, da tudi svet nekoliko poznam, zato sem prepričan, da postane Rovan Viridin ljubimec. To je pa zame jako nevarno, ker bo Rovan gotovo vporabil svoj vpliv proti meni.
– Vojvodinja mi je sama rekla, {{prelom strani}} da je že večkrat izpraševala Rovana zastran tebe, a on ni nikdar niti besedice rekel proti tebi, je pripomnila Margareta.
Opat pa ni verjel, da bi kdo mogel biti tako obziren in ne bi vsake prilike izkoristil v svoje namene.
– To le kaže, je dejal, da je Rovan jako premeten in da zna čakati. Ko bo njegov vpliv tako velik, ga izkoristi prav gotovo proti meni. Zato te prosim, ljuba Margareta pomiri vojvodinjo in vplivaj, da pridem zopet ž njo v zvezo.
– Kar je mogoče, to rada storim, je odgovorila Margareta, ali tega ne zahtevaj, da bi sodelovala pri takih spletkah.
Ko je bila Margareta sama, so jo premagala njena čustva tako, da ni mogla zadržati solza. Kar je videla okrog sebe, vse se ji je gnusilo; gnusilo se ji je početje opatovo, gnusilo početje vojvodinje Viride in gnusilo njeno lastno početje, da je namreč postala nevesta barona Jošta Galla, dasi je z vso dušo in z vsem srcem ljubila Andreja Rovana.
{{prelom strani}}
| |||