Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober, 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264.
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=2–3|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=2–3|253}}, {{fc|dlib|VVIJV14J|s=2|254}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=2–3|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=1–2|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=2–3|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39|40|41|42|43}}
==I.==
Vrstica 2.858:
Ko je bila Margareta sama, so jo premagala njena čustva tako, da ni mogla zadržati solza. Kar je videla okrog sebe, vse se ji je gnusilo; gnusilo se ji je početje opatovo, gnusilo početje vojvodinje Viride in gnusilo njeno lastno početje, da je namreč postala nevesta barona Jošta Galla, dasi je z vso dušo in z vsem srcem ljubila Andreja Rovana.
{{prelom strani}}
==XLII.==
Rovan je bil silno presenečen, ko ga je na Smreki obiskal grajski kaplan iz Št. Lamberta in mu povedal, da želi vojvodinja Virida ž njim govoriti. Rovan je izprva je mislil, da je to nova past, saj ni vedel, da je bil opat pripravil napad na njegovo osebo, ne da bi bila vojvodinja kaj vedela o tem. Kako se je torej začudil, ko mu je grajski kaplan razodel, da je vojvodinja zaradi tega poskušenega napada pretrgala vse zveze z opatom in da neče ž njim več občevati, pač pa želi, da jo Rovan obišče.
Že naslednjega dne se je odpeljal Rovan z Matijo v Št. Lambert. Šel je tem rajši, ker je upal, da vidi Margareto. In tudi Matija je šel jako rad v Št. Lambert.
– Kakor svetopisemski jelen po svetopisemskih vodah, tako kriči moj želodec po tistem laškem vinu, ki ga pijó v Št. Lambertu, je spotoma zatrjeval svojemu prijatelju. Kakor olje teče ta kapljica in ko bi vedel, da bi dobil te pijače v peklu, bi se še hudiču zapisal.
– Ti postaneš še pravi pijanec, je Rovan pograjal svojega spremljevalca. Saj tudi jaz čislam dober požirek, a zadnji čas si ti skoro vedno pijan, kadar te vidim.
Zdaj pa se je Matija resnično razjezil.
– Tako? je kričal in ustavil svojega konja. Tako govoriš z mano? Lep prijatelj si ti. Kadar sem pijan, me vsak hudič vidi, kadar sem pa žejen, me pa noben zlodej ne pozna.
In ker Rovanu Matijeva jeza ni čisto nič imponirala, se je mož še bolj raztogotil.
– Le norčuj se in zasmehuj me, je dejal Matija. Pa dolgo se ne boš. Še danes vprašam vojvodinjo, če me vzame v službo ali pa grofa Lamberga.
In nič več ni izpregovoril Matija, dokler nista prišla v Št. Lambert. Tam ju je sprejel grajski kaplan, ki je z veliko prijaznostjo prihitel Rovanu nasproti in ga pozdravil z neko posebno udanostjo.
– Srčno pozdravljamo novo zvezdo na šentlambertškem obnebju, je dejal kaplan in se Rovanu globoko priklonil.
Matija pa ni razumel tega izreka in se je torej začudil.
– Kakšna pa je ta zvezda? je vprašal kaplana.
– No, to je vendar gospod Rovan, je dejal kaplan.
Matija je strmel. Najprej je pogledal kaplana od strani, potem pa se je obrnil k Rovanu, ki je te komplimente popolnoma preziral, ter mu dejal:
– Torej taka je tvoja pravičnost. Mene si zmerjal, da sem pijan, temu božjemu namestniku, ki se ga je že na vse zgodaj navlekel, pa ne rečeš ničesar. Res, lepega prijatelja sem si izbral.
– Kako moreš reči, da sem jaz pijan, se je znesel kaplan nad Matijo.
– Kaj morda niste? je renčal Matija. Trezen človek vendar ne bo Rovana imenoval zvezdo. Ko bi bili že mene primerjali z zvezdo, bi nič ne rekel, zakaj včasih se mi nos res sveti, ali Rovana imenovati zvezdo, to je vendar neumno.
– Ali kar sem rekel, to je bilo le poetično povedano, se je jezil kaplan.
– Kaj je to poetiško, ne vem, je odgovoril Matija, neumno pa je bilo, to vem in na to prisežem.
Rovan se ni čisto nič vtikal v ta razgovor, nego pustil prepirljivca na dvorišču in šel v grad. Komaj pa je bil izginil za vratmi, je kaplan hitel pravit Matiji, zakaj je imenoval Rovana zvezdo in mu tudi povedal, da se je vojvodinja sprla z opatom in da neče več ž njim občevati. Matija je bil seveda jako zadovoljen s tem, kar je izvedel, kajti njemu se je zdelo, da bi Rovan popolnoma prav storil, če vi začel z vojvodinjo za nekaj časa ljubezen, češ, da bi to Rovanu gotovo prineslo veliko korist, grofico Heleno pa še vedno lahko vzame.
Kmalu sta kaplan in Matija sedela za vrčem one laške kapljice, ki je Matiji tako ugajala, in seveda na dolgo in široko razpravljala o tej isti stvari ter delala načrte za prihodnjost.
V tem je Rovan že sedel pri vojvodinji, ki ga je sprejela kar najljubezniveje in mu z veliko vnemo pripovedovala, da ni čisto nič kriva na napadu, ki ga je opat mislil nanj napraviti. In z veliko gorečnostjo je vabila Rovana, naj jo odslej večkrat obiskuje.
– Tako sama bom sedaj, je zdihovala vojvodinja. Margareta se v kratkem omoži, grofica Helena pa pojde k svoji teti na Štajersko. Kako potrebna bom družbe in tolažbe. Ali boste časih prišli sem, gospod Rovan.
Vojvodinja se je zaljubljeno stisnila k Rovanu, tako da je ta prišel v največjo zadrego in ni vedel kako bi se ubranil tega približevanja. Na srečo je prihrumela v sobo grofica Helena in naredila konec temu kočljivemu pogovoru.
Rovanu ni bilo obstanka v gradu. Rad bi bil prišel v dotiko z Margereto, {{prelom strani}} a ta ves dan ni zapustila svoje sobe.
– Tako čudna je že nekaj dni sem, je pripovedovala grofica Helena. Ko bi ne vedela, da je baron Gall njen ženin, bi mislila, da je nesrečno zaljubljena. Z nikomur ne govori, vedno je sama, večkrat ima objokane oči, a ko sem ji povedala, da ste vi tukaj, gospod Rovan, se je zaklenila v sobo in je rekla, da Vas neče videti. Kaj to pomeni? Kaj ste ji pa storili?
Rovan je ta dan prestal težke duševne boje. Po grofici Heleni je prosil Margareto, naj mu dovoli kratek pogovor, a Margareta mu je sporočila, da mu je že rekla, kar mu je imela povedati: »Ne upajte ničesar; Vi ste sovražnik moje rodovine, jaz pa sem nevesta Jošta barona Galla<ins>«</ins> – te Margaretine besede so šumele Rovanu po glavi in kar nič se ni zmenil za zvedava vprašanja grofice Helene, ki se ni mogla načuditi, da imata Rovan in Margareta neke skrivnosti.
Rovan je proti večeru zapustil grad, in sicer s trdim sklepom, da nikdar več ne prestopi njegovega praga. Še tisti dan je spisal pismo, s katerim je grofa Ortenburškega prosil, naj ga vzame v službo, in odločen je bil, da za vselej zapusti svojo domovino.
V samostanu je bilo ta dan vse pokonci. Prišel je bil generalni vizitator opat Castiel iz Bordone, da preišče razmere v samostanu in zasliši priče. Sprejeli in pogostili so ga sijajno. Opat je zaslišal vse tiste menihe, ki so bili svoj čas tožili Albertusa, a so bili sedaj vsi Albertovi prijatelji, in vsi so po vrsti prisegli, da so bile njihove tožbe neosnovane in neresnične in nobenega ni pekla vest, da so po vrsti po krivem prisegli. Albertus je bil opatu Castielu daroval troje lepih konj »za spomin« in mu odštel 200 srebrnikov za »potne stroške« in Castiel je odpotoval na Koroško v Vetrinj, kamor so bili sklicani tudi opat Angelus iz Reina, opat iz Kostanjevice in opat iz Cvetla.
Čez nekaj dni je dobil Albertus pismeno obvestilo o tem, kar se je zgodilo v Vetrinju. Opat Castiel je sporočil, da ga je na podlagi pod prisego storjenih izpovedi zatiških menihov potrdil kot zatiškega opata, da pa je temu vizitator Angelus ugovarjal, ker ni bil zaslišan Andrej Rovan. Angelus je zahteval, naj se vrši nova preiskava in zasliši tudi Rovan, in ker opat Castiel v to ni privolil, so se Angelus in tovariši pritožili na generalni kapitelj.
Opata Albertusa pa to sporočilo ni vznemirilo. Zaznal je bil med tem, da je Rovan zapustil domovino. Kam je šel, tega ni nihče vedel, ker se je bil Rovan le pismeno poslovil od vojvodinje, Margarete in Helene, a v pismu ni povedal, kam da gre.
Pretekli so meseci. V samostanu so živeli razkošno in razuzdano in kadar je zmanjkalo denarja, je opat kmetom naložil novih bremen. V samostanu so imeli vse polno žensk in pijančevanje je bilo toliko, da časih še ob nedeljah ni bilo maše. Nevolja med kmetskim ljudstvom je rasla, ali zdaj ni bilo nikogar, ki bi se bil za kmeta zavzel, nikogar, ki bi ga bil branil.
Opat se je med tem zoper sprijaznil z vojvodinjo ali staro prijateljstvo se ni dalo več obnoviti. Vojvodinja je bila prepričana, da je Rovana pregnal iz domovine opat, in tega mu ni odpustila in ni hotela zanj nikakih korakov več storiti.
Helena je zapustila Št. Lambert. Kmalu potem, ko je bil Rovan odšel iz domovine, se je tudi ona odločila, da gre k svoji teti. Vojvodinja je bila vedno sitna. Margareta pa molčeča in žalostna, tako da veseli grofici v Št. Lambertu ni bilo več izhajati. Margareta je bila sedaj sama z vojvodinjo, kajti tudi baron Gall je bil šel na svoje posestvo, nevoljen, da je Margareta kar za pol leta odložila poroko in se ni dala pregovoriti, da bi se poroka prej vršila.
Prišla je jesen. Nekega dne se je Margareta sprehajala po grajskem vrtu, zatopljena kakor po navadi v svoje misli, ko se je po cesti od Vač prišedši jezdec ustavil pri zidu.
– Gospodična Margareta! je zaklical zaprašeni jezdec in se s konjem pomaknil bliže k zidu.
Margareta se je ozrla nanj in presenečena vskliknila:
– Matija!
Pristopila je k zidu, a Matija ji ni dal časa, da bi ga kaj vprašala, nego je rekel:
– Sporočiti Vam imam važne reči. Prosim, idite v grad!
– In – Rovan? je trepetaje vprašala Margareta. Matija pa je bil že pognal konja in zdirjal v grad.
{{prelom strani}}
==XLIII.==
Matijev pogovor z Margareto ni trajal dolgo. Povedal je na kratko, kar je imel sporočiti, potem pa hotel zopet odjezditi. Toda Margareta ga ni pustila proč. Spremila ga je k vojvodinji Viridi in ga pustila tam, med tem ko se je sama nenadoma odpeljala v zatiški samostan k opatu.
Vojvodinja je Matijo le malo poznala in je imela sploh navado, da je napram tujim ljudem nastopala jako dostojanstveno. Tudi Matijo je sprejela jako hladno, ali Matija je bil mož, ki sploh ni imel respekta pred nikomer na svetu in kateremu ni mogel nihče imponirati.
– Margareta mi je povedala, da ste prinesli važne novice, je končno začela vojvodinja, ker Matija, odkar je vstopil pri nji, še ni izpregovoril nobene besede, nego se je le ravnodušno oziral po sobi in motril pohištvo.
– Da, je odgovoril Matija, važne novice! Sicer sem pa že vse povedal gospodični Margareti.
– Kaj pa se je zgodilo? je vprašala vojvodinja nestrpno.
– Kar se je zgodilo, še ni tako hudo, je menil Matija, a kar se pripravlja, to je nekaj posebnega. V tem je zazrl Matija na omari veliko benečansko vazo. Ne meneč se za vojvodinjo, je pristopil k omari in pogledal v vazo, potem pa dejal: Čemu pa imate ta prazni lonec? Ko bi bil jaz grajščak na Št. Lambertu in bi imel take lonce, bi morali biti vedno polni vina. Saj pride lahko kak žejen popotnik z važnimi novicami.
– Vojvodinja je zdaj umela, zakaj je Matija tako malobeseden. Pozvonila je in naročila došli služkinji, naj prinese vina. Matijo je to naročilo jako razveselilo.
– Pa tistega ta laškega prinesite, je zaklical služkinji in obrnivši se k vojvodinji ji je rekel: Saj ste prav prijazna gospa! Midva se bodeva prav lahko {{redakcija|pr|r}}azumela.
Ko je imel Matija vrč z vinom pred seboj in se je okrepčal, je začel pripovedovati:
– Torej, da veste! Generalni kapitelj je sklenil, da se opata Albertusa začasno odstavi. Dalje je kapitelj naročil opatu kostanjeviškemu, opatu vetrinjskemu in vizitatorju opatu Angelusu, da vse tožbe, kar jih je bilo podanih proti opatu Albetusu, iznova preišče. Zaslišati se morajo pod prisego vse priče, tudi kmetje in ženske. Včeraj sta bila v Ljubljani že zaslišana cesarski notar Leutwin in pa oskrbnik zatiškega dvorca. Oba sta izpovedala tako slabo za opata Albertusa, da so opatje kot preiskovalni komisarji sklenili, se polastiti Albertusa in ga zapreti za toliko časa, da bo preiskava končana. Slabo kaže za Albertusa, prav slabo. Bog daj, da bi ga obsodili na smrt, saj drugega tako ni zaslužil.
– Kdo ve, če je to resnično, je menila vojvodinja.
– Kdo ve? Jaz vem! je rentačil Matija. Saj mi je Rovan povedal!
– Rovan? se je čudila vojvodinja. Kje pa je?
– Kmalu bo v Zatičini, je odgovoril Matija. Po naročilu opatov in na povelje grofa ortenburškega se s 40 jezdeci in 80 pešaki odpravi še danes v Zatičino, da zavzame samostan in zapre opata Albertusa. Potem pride komisija, da začne preiskavo.
Vojvodinje se je polastila silna razburjenost, kajti četudi ni bila več tolika prijateljica opata Albertusa kakor v prejšnjih časih, je vendar želela obvarovati nekdanjega svojega ljubimca preteče nesreče. Zato pa je želela izpraševati Matijo, kaj bi se dalo storiti, da se odvrne vsaj najhuje in Albertusa obvaruje sramote, obenem pa tudi obsipala Matijo s pohvalnimi besedami, da je prišel povedat, kaj se pripravlja.
– Res, vrl mož ste, Matija, je rekla vojvodinja, in jaz vam bom vedno hvaležna, da ste prišli naznanit, kar se je sklenilo za opata.
– E, kaj mislite morda, da sem rad prišel, je Matija ugovarjal teh pohvali. Še branil sem se! Kar se je dalo sem se branil, pa Rovan ni odnehal in moral sem iti.
– Kako? se je čudila vojvodinja. Rovan Vas je poslal? Vi niste iz lastnega nagiba?
– Ali, kaj pa mislite! Jaz da bi iz lastnega nagiba prišel svarit opata. Za ves svet ne! Meni bi se še dobro zdelo, če bi ga zaprli. Ali {{prelom strani}} Rovan ni dal miru, da sem naposled vendar šel.
To je čudno, jako čudno, je razmišljala vojvodinja. Rovan svari največjega svojega sovražnika. Kako naj si to tolmačim.
– Hm, je menil Matija, in se lokavo nasmehnil – hm, morda se je pa hotel vam prikupiti, visokost, ali kako se vam že reče.
Vojvodinja je kar zažarela radosti in hitro naročila nov vrč vina. In Matija se je podvizal izprazniti tudi ta vrč. Čim več je izpil te plemenite kapljice, tem zgovornejši je postajal in tem nesramnejše je lagal o čudovitih dogodkih, ki sta jih doživela z Rovanom v zadnjih mesecih.
– Samo eno je, je pripovedoval Matija, česar ne morem uganiti. Rovan večkrat zdihuje in poveša glavo – prav kakor delajo zaljubljenci. Ali v koga je zaljubljen, tega nisem mogel iz njega spraviti. To mora biti neka posebna skrivnostna stvar. Skoraj bi rekel, da mora Rovanova izvoljenka biti tako visokega stanu, da se nanjo še prav misliti ne upa.
– Iz česa pa to sklepate, je vprašala vojvodinja, ki je to Matijevo pripovedovanje poslušala z veliko slastjo in čisto nič zapazila dvoumnosti Matijevih besed.
– Iz različnih okoliščin, je dejal Matija. Če vprašam Rovana: »Zakaj ne vzameš svoje izvoljenke<ins>«</ins>, mi pravi z globokim glasom, kakor bi pel bile: »Loči naju nepremostno brezno«. Ali pa pravi: »Kako naj to vzamem, ko še svojih oči ne smem k nji povzdigniti.«
Vojvodinja je bila zdaj popolnoma prepričana, da je Rovan vanjo zaljubljen, in vesela je bila tega tako, da je Matiji stisnila tri cekine v roke.
Matija je denar z veliko radostjo spravil v svoj mošnjiček in sam sebi mrmral:
– Saj sem zmerom pravil, da ta ženska ni napačna. Kaj zlodja, da se je Rovan tako brani. Ko bi mene hotela za ljubimca, jaz bi se čisto nič ne branil. Še prav rad bi jo imel, če bi mi dala dosti pijače.
In oprijel se je – zopet svojega vrča in ni ga izpustil iz rok niti tedaj, ko je prihitela služkinja naznanit vojvodinji, da sta se pripeljala v grad Margareta in opat Albertus. Vojvodinja je takoj pohitela k njima in pustila Matijo samega v sobi. Ko je Matija izpraznil vrč, je polagoma sezul škornje in se lepo ulegel na svilnato blazino.
– Prav prijazno je tu-le je mrmral. Prav dopade se mi. In mirno je zaspal, kakor da leži na slamnjaku v svoji kamrici na Smreki.
Proti večeru so ga prišli klicat in moral je pred opata še enkrat povedat, kar mu je naročil Rovan.
Posledica tega razgovora je bila, da se je Albertus odločil za beg.
– K celjskemu grofu se zatečem, je rekel svoji sestri, tam sem popolnoma varen. Nekaj premoženja sem spravil na stran. Brata Friderika sem že preskrbel, ti se pa itak omožiš. Sicer pa ni še izrečena zadnja beseda in kdo ve, ako čez leto dni bom zopet kraljeval v zatiškem samostanu.
Opat je namesto kute oblekel vojaško obleko in ko se je zmračilo, je v spremstvu treh grajskih hlapcev zapustil Št. Lambert.
Ko se je pri slovesu zahvaljeval svoji sestri za pomoč v tej nevarnosti, mu je rekla Margareta:
– Bodi hvaležen Rovanu! Le njemu se imaš zahvaliti, da ne prideš v ječo.
Opat pa se je smejal in odgovoril:
– Ne Rovanu, nego tebi! Kaj misliš, da ne vem, da me je le iz ljubezni do tebe rešil ječe in sramote<ins>?</ins>
Vzpodbodel je konja in zdirjal s svojimi spremljevalci z dvorišča. Matija je gledal za njim in se jezil:
– Ali je to kaka pravica, da gre mož brez kazni od tod? Bog daj, da bi si na potu vsaj nogo zlomil!
{{prelom strani}}
| |||