Opatov praporščak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe= Povest je bila objavljena pod kratico F. R.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 14.–23., 25.–26. september, 30. september–2. oktober, 5.–14. oktober, 16. oktober–14. november ({{mp|leto|1903}}) 36/211–219, 221–222, 225–227, 229–237 in 239–264.
| vir= {{fc|dlib|ENM9SJP5|s=2–3|211}}, {{fc|dlib|RJ52H52A|s=2|212}}, {{fc|dlib|CJ57XLGA|s=2|213}}, {{fc|dlib|MB3RY9AC|s=2|214}}, {{fc|dlib|08FAELSS|s=2|215}}, {{fc|dlib|RR7P7Q4H|s=2|216}}, {{fc|dlib|3KZZ054U|s=2–3|217}}, {{fc|dlib|JH4998SM|s=2–3|218}}, {{fc|dlib|Q82NUA2Q|s=2–3|219}}, {{fc|dlib|S3OYBH6C|s=2–3|221}}, {{fc|dlib|1EIOKYEB|s=2–4|222}}, {{fc|dlib|3G2OMNGQ|s=2–3|225}}, {{fc|dlib|JUJ1V7K9|s=3–4|226}}, {{fc|dlib|DY0J4H04|s=2|227}}, {{fc|dlib|RZYX59DW|s=2–3|229}}, {{fc|dlib|L3FFEJTR|s=2|230}}, {{fc|dlib|HO2QE0VP|s=2|231}}, {{fc|dlib|KW0KF4DG|s=2–3|232}}, {{fc|dlib|2BBNGFNA|s=2|233}}, {{fc|dlib|YXXYHWP8|s=2–3|234}}, {{fc|dlib|JXX4XC38|s=2–3|235}}, {{fc|dlib|8FWTYQ9M|s=1–3|236}}, {{fc|dlib|0IKKF9J6|s=2–3|237}}, {{fc|dlib|ZC5QGV3U|s=2|239}}, {{fc|dlib|8NZGPBBT|s=2–3|240}}, {{fc|dlib|39MRPSDR|s=2–3|241}}, {{fc|dlib|LOWUQ3NL|s=2|242}}, {{fc|dlib|327XREXF|s=2|243}}, {{fc|dlib|DETESLBQ|s=2–3|244}}, {{fc|dlib|B09FLTJZ|s=2–3|245}}, {{fc|dlib|54QXU3ZU|s=2–4|246}}, {{fc|dlib|088F2DFP|s=2–3|247}}, {{fc|dlib|C10PVSF3|s=2|248}}, {{fc|dlib|65H742WY|s=2–3|249}}, {{fc|dlib|FGAXCI4X|s=2|250}}, {{fc|dlib|WVL0DTER|s=2–3|251}}, {{fc|dlib|NEDG6YQG|s=2–3|252}}, {{fc|dlib|MLPTNKWK|s=2–3|253}}, {{fc|dlib|VVIJV14J|s=2|254}}, {{fc|dlib|SL4SEKXU|s=2–3|255}}, {{fc|dlib|A0FVFV7P|s=1–2|256}}, {{fc|dlib|97R8VHDS|s=2–3|257}}, {{fc|dlib|O33RCUW8|s=2–3|258}}, {{fc|dlib|70JO5CR5|s=2–3|259}}, {{fc|dlib|67V1LYY9|s=
| obdelano= 1
| dovoljenje= javna last
Vrstica 13:
[[Kategorija:Dela leta 1903]]
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20|21|22|23|24|25|26|27|28|29|30|31|32|33|34|35|36|37|38|39|40|41|42|43|44|45}}
==I.==
Vrstica 3.022:
– Ali je to kaka pravica, da gre mož brez kazni od tod? Bog daj, da bi si na potu vsaj nogo zlomil!
{{prelom strani}}
==XLIV.==
V zatiškem samostanu sta zavladala strah in trepet, ko sta naenkrat pridirjala dva jezdeca na samostansko dvorišče in sporočila, da se bliža eksekucijska vojska pod poveljstvom Andreja Rovana, da zavzame samostan. Jezdeca sta v Rovanovem imenu zahtevala, da morajo biti odprta vsa samostanska vrata v dokaz, da se samostan prostovoljno uda.
Prijor Markvard, sedanji najboljši prijatelj in zaveznik opatov, je takoj hitel v Albertusovo stanovanje, da se ž njim dogovori, kaj je storiti. Toda Albertusa ni bilo. Opatov kaplan je prijorju povedal, da se je Albertus že prejšnji dan s svojo sestro odpeljal in da ga od tedaj še ni nazaj.
Markvard je sedaj ukazal pripraviti vse, kar je treba za obrambo samostana. Prevzel je opatove posle in poslal jezdeca v Št. Lambert, naj se opat takoj vrne v samostan. Jezdec se je kmalu vrnil, a prinesel je novico, ki je v samostanu nastalo zbeganost še povečala, da je namreč opat pobegnil.
Menihov se je polastila jeza na Albertusa in sedaj seveda ni bilo več govora, da bi se samostan uprl eksekucijski armadi. Markvard je ukazal odpreti vsa vrata in odslovil v naglici sklicane kmete, z menihi pa se je dogovoril, da bodo vso krivdo zvrnili na Albertusa. Tudi nase ni Markvard pozabil in pregovoril je menihe, da bodo predlagali, naj se njemu poveri začasno vodstvo samostana, dokler ne bo izvoljen novi opat.
Komaj dobro uro potem se je približala vojska. Na čelu vojske je jahal Rovan, poleg njega pa je bil drug jezdec, ki je nosil prapor grofa Ortenburškega. Prebivalstvo, ki o samostanskih dogodkih ni ničesar slutilo, je prestrašeno drvelo skupaj, kajti vojaštva ni bilo nikdar veselo. Vojska pa jo je naravnost krenila v samostan, čigar vrata so bila na stežaj odprta. Na dvorišču so bili zbrani vsi menihi s prijorjem Markvardom, ki je v imenu reda izročil Rovanu samostanske ključe.
– Moja naloga, je dejal Rovan, ko je zbranim menihom naznanil sklepe preiskovalne komisije, bo kmalu končana. Ker se je samostan brez odpora in na prvi poziv udal, imam samo še eno poskrbeti, upeljati {{prelom strani}} moram začasnega vodjo samostana.
Zdaj je pristopil pater Konrad in rekel Rovanu:
– V imenu vseh sobratov prosimo, da se začasno vodstvo samostana izroči prijorju Markvardu, ki uživa zaupanje in ljubezen vseh samostancev in ima vse zmožnosti, da napravi red.
– Obžalujem, da tej želji ne smem ustreči, je odgovoril Rovan. Komisija mi je naročila, da izročim začasno vodstvo samostana patru Hugonu Albi.
Menihi so bili skrajno neugodno presenečeni in so burno ugovarjali, ali pomagalo jim to ni nič. Rovan je poslal samostansko kočijo na Smreko in kmalu se je pripeljal v samostan Hugon Alba in Rovan mu je slovesno izročil samostanske ključe in ga predstavil menihom in uslužbencem kot začasnega gospodarja zatiškega samostana.
Hugon Alba je takoj prevzel vodstvo samostana in začel svoje delo s tem, da je pregledal samostan. Našel je osem žensk, ki so priznale, da žive že več mesecev v samostanu. Hugon je dal vsaki nekaj denarja in jih odpravil iz samostana, potem pa zaukazal, da se morajo vsi menihi strogo in natančno ravnati po predpisih svojega reda.
Eksekucijska armada je že drugi dan zapustila samostan, a Rovan ni šel ž njo, nego je ostal na Smreki, ker se je bilo bati, da umrje njegov že dolgo časa bolni oče. A tudi Matija Jazbec ni odšel z vojsko, marveč se je preselil v samostan, ker ga je Hugon Alba imenoval začasnim zapovednikom samostanskih vojakov. To imenovanje je Matija z radostjo sprejel in je bil jako srečen in ponosen na svoje dostojanstvo. Še isti dan je odjezdil v Št. Lambert povedat znancem in prijateljem to novico. Ko sta sedela z grajskim kaplanom pri vrču rujnega vina in ko mu je plemenita kapljica razgrela kri, je začel delati najsmelejše načrte za prihodnjost.
– Pater Hugon, je dejal, mi je obljubil, da postanem praporščak novega opata. Kar je bil Rovan, to postanem jaz. Bog ve, če se potem še vojvodinja ne zaljubi v mene, kakor se je v Rovana.
Hugon Alba je imel jako težko nalogo. Komisija mu je naložila, da preišče vse početje ubeglega opata Albertusa in vse razmere v samostanu ter zlasti vse okolnosti, ki se tičejo razmerja med Albertusom in odstavljenim opatom Petrom. Zasliševal je dan na dan različne priče in zaslišal na veliko nevoljo menihov tudi kmetske može in žene. Posebno pozornost je posvetil dogodku na samostanski pristavi, kjer je Polonica storila tako žalosten konec. O njeni babici se od tedaj ni nikdar več slišalo. Na pristavi so jo bili tedaj izpustili in od takrat je izginila brez sledu. Hugon je storil vse, kar je bilo mogoče, da bi jo našel, ker jo je potreboval kot pričo in naposled je obljubil nagrade deset cekinov tistemu, kdor starko najde.
Samostanski uslužbenci in kmetje so od tedaj neprestano iskali Poloničino babico in čez nekaj tednov se jim je res posrečilo, da so jo iztaknili pri nekem ogljarju v gozdu blizu Turjaka, kamor se je bila zatekla po dogodku na pristavi.
Z njenim zaslišanjem je bila obširna preiskava končana in Matija je dobil ukaz, da nese zapisnike vizitatoriju opatu Angelusu v Rein. Poloničini babici je Hugon ponudil večjo svoto denarja, a starka je vzlic svojemu uboštvu ni hotela vzeti.
– Na denarju, ki pride iz duhovniških rok, ni božjega blagoslova, je bil ves njen odgovor.
Ogljar iz turjaškega gozda pa ni bil tega mnenja in je z veseljem sprejel ta denar ter se zavezal, da bo do smrti dobro skrbel za Poloničino babico.
Matija, ki je odnesel zapisnike o dovršeni preiskavi v Rein, je imel naročilo, da počaka, kaj odloči komisija. Izostal je več tednov. Končno se je vendar vrnil in prinesel vest:
Opat Albertus pl. Lindeck je odstavljen za vselej in mora iti na samostansko pristavo v Weinhofu pri Gradcu, prijor Markvard in meniha Mihael in Ivan, glavni sokrivci Albertusovi, morajo delati tri leta profes v vetrinjskem samostanu, Peter Limbšak pa je pripoznan in potrjen kot zatiški opat.
{{prelom strani}}
==XLV.==
Peter Limbšak je bil zopet opat v Zatičini. Najnevarnejši njegovi nasprotniki, prijor Markvard in meniha Mihael in Ivan so bili zaprti v vetrinjskem samostanu, prejšnji opat Albertus pa je pod strogim nadzorstvom sameval na pristavi Weinhof pri Gradcu – potrt mož, ki ni bil v stanu še enkrat stopiti v bojno areno.
Matija je na priporočilo patra Hugona res postal praporščak zatiškega opata ali veselil se je svojega novega dostojanstva le prav malo časa. Kmalu je začel uvidevati, da je pater Hugon le imel prav, ko mu je rekel, da pride ura razočaranja, ker tudi najboljši opat ni nič vreden.
– Meništvo, je bil dejal takrat pater Hugon, se je preživelo in kakor je bilo svoj čas koristno, tako je sedaj škodljivo in vseld tega je tudi vsak posamezni menih le nesreča za ljudi, med katerimi živi.
Matija takrat ni prav razumel, kaj da je hotel pater Hugon povedati s temi besedami, ali čez nekaj časa se mu je le začelo svitati.
V samostanu so vladale sedaj nekam drugačne razmere, kakor za časa Albertusa. Menihi so se morali držati vsaj glavnih predpisov svojega reda. Pretepov in orgij ni bilo več, ali uzorno radi tega samostansko življenje še vedno ni bilo. Menihi so pogostoma hodili iz samostana in obiskovali kmetske hiše po okolici. Pri tem so vedno skrbeli, da so ujeli kaj drobiža za maše ali kake druge namene in denar navadno zapili. Tudi za obljubo čistosti se niso menili, čeprav je niso več tako očitno kršili kakor poprej. Zgodilo se je pa dostikrat, da so kmetski fantje zasačili kakega meniha na prepovedanih potih in mu kosti pošteno prerahljali.
Edini Hugon Alba ni nikdar zapustil svoje celice, če ga niso klicala opravila, in občeval ni z nikomer, izvzemši Matijo. Ta je večkrat hodil k patru Hugonu na pogovore. Zapazil je kmalu, da je Hugon nesrečen v svojem stanu in počasi je izvabil iz njega njegovo skrivnost. Pater Hugon je bil izgubil vero. Ni več verjel, da je katoliška vera edina prava vera, spoznal je, da je med Kristusovimi besedami in med nauki rimske cerkve nepremostno nasprotje, obsojal je početje rimskih papežev in njihovih duhovnikov in obžaloval, da ni mogoče vzbuditi proti tem razmeram takega odpora, kakor ga je vzbudil Jan Hus na Češkem.
Počasi se je Matija seznanil s Husovimi nauki in oklenil se jih je z vso gorečnostjo. S temi nauki je primerjal dejanje in nehanje zatiških opatov in njegovih menihov in polagoma se je porajala v njegovem srcu velika nevolja proti menihom in tudi proti opatu Petru.
Ta nevolja pa se je spremenila v očitno sovraštvo, ko je videl, da opat strogo izterjuje vse, kar so bili kmetje dolžni dajati. Krivičnega ni zahteval ničesar, le to, kar je imel samostan pravico zahtevati. Za kmeta pa je bilo že to jako hudo, kajti bremena, ki jih je moral nositi, so bila silno velika, a zmagoval jih je tem težje, ker so jih menihi neprestano skubili in ker jih je bil prejšnji opat ljudstvo prav nečloveško odrl.
Matija se je hodil v Št. Lambert tolažit in kadar sta z grajskim kaplanom sedela pri vinu, je brezobzirno dajal duška svojim čutilom in svojim mislim. Nekega dne je prišel razburjen v Št. Lambert in je zahteval, naj ga pelje k Margareti, češ da ji ima nekaj važnega povedati.
– Kaj se je zgodilo, gospod praporščak, ga je prijazno vprašala Margareta.
Matiji se je jako dobro zdelo, da ga je Margareta imenovala gospoda. Lej, lej, je mislil sam pri sebi, saj le ni tako napačna ta gospodična, glasno pa je rekel:
– Nekaj se je zgodilo, kar Vas bo zanimalo. Bog mi je priča – prijatelj Vašega brata jaz nisem bil nikoli. Večkrat me je roka tako srbela, da bi ga bil najraje zadavil. Tudi zaslužil bi bil to.
– Pustite mojega brata v miru, je Margareta prekinila Matijo. Jaz ne zagovarjam njegovih dejanj, ali Vašega govorjenja ne morem poslušati.
– Lejte jo! Mene ne morete poslušati, se je čudil Matija. Pametno besedo zmerom lahko poslušate! Ali sem Vam jaz že kdaj kaj neumnega povedal? Sicer Vas bo pa res zanimalo, kar sem Vam prišel naznanit.
– Povejte torej!
– Poslušajte! Matija se je mogočno razkoračil in s povzdignjenim glasom rekel: Vaš brat, nekdanji zatiški opat, premilostni gospod Albertus pl. Lindeck, je zaprt.
Margareta se je prestrašila in ni vedela, ali govori Matija resnico, ali se šali.
– Kaj pravite? Zaprt? To vendar ni mogoče!
– Ali nisem rekel, da Vas bo zanimalo, kar sem prišel povedat, je triumfiral Matija. Pa me niste hoteli poslušati!
– Povejte vendar, kaj je na stvari! Kaj se je zgodilo?
– Hude reči so se zgodile, strašne reči! Vaš brat je najel človeka, da bi opata Petra zavratno umoril.
– To ni res, to ni mogoče, je k{{redakcija|l|r}}iknila Margareta v silnem strahu.
– Mogoče bi že bilo, je menil Matija. Vaš brat je ves zlodjev. Le {{prelom strani}} pomislite, da je bil najel dva nemška strelca, ki sta hotela Rovana umoriti.
– Šele pred nekaj dnevi mi je pisal moj brat, da se je udal v svojo usodo in se odpovedal vsem namenom in vsem nadam, kar jih je gojil, je jokaje pripovedovala Margareta. Zato ne verjamem, da bi bil res to storil, česar ga dolže.
Matija je postal nemiren. Solzá ni mogel videti.
– Veste, gospodična, je rekel, jaz tudi ne verjamem, da bi bil Vaš brat to storil, česar ga dolže. Ali dolže ga in zaprl so ga v strašno ječo – tako so mi pravili naši menihi – in pred sodnike pride kot morilec. Vizitator Angelus pa je šel na koncil v Basel, da spravi tudi to zadevo na razgovor.
– To je strašno, je ihtela Margareta. Ubogi Albetrus! Ko bi bil kriv, bi nič ne rekla, ali tako –
– Nič ne jokajte, je Matija tolažil obupajočo Margareto. Po mojih mislih se Vašemu bratu ne more nič zgoditi. Nekaj časa bo zaprt, to pa mu ne bo nič škodilo. Bo vsaj vedel, kako je v ječi.
– Torej tudi vi verjamete, da je Albertus nedolžen, je vprašala Margareta, kakor da je od Matije odvisna usoda njenega brata!
– Seveda verjamem. In če ne bodete jokali, Vam vse povem. Jokati pa nikar! Sicer grem takoj domov.
Margareta si je otrla solze in prisedla k Matiji. Položila je roko na njegovo ramo in nagnila nanjo svojo glavo.
– Saj ne jokam več, je rekla. Prosim, povejte mi vse, kar veste.
Matija pa se je nekaj obotavljal in začel cmakati z jezikom ter požirati sline.
– Kaj se je bilo treba jokati? Vaše jokanje me je tako ganilo, da se mi je kar grlo posušilo. Ali bi ne bilo mogoče dobiti kako merico vina.
Margareta je takoj pohitela iz sobe in se kmalu vrnila z velikim vrčem vina. In Matija je prijel vrč z obema rokama in si svoje suho grlo pošteno pomočil. Potem pa je vrč postavil pred Margareto in rekel:
– Pijte malo, gospodična. Vino Vam bo dobro storilo. Če sem jaz žalosten, ga toliko časa pijem, da postanem vesel.
Margareta pa ni hotela piti, nego je silila Matijo, naj pove, kar mu je znano o njenem bratu.
– Stvar je ta-le, je začel pripovedovati. Pred nekaj časom je opat Peter začel z okna svojega stanovanja klicati na pomoč. Vsi smo hiteli gori in našli tam nekega potepuha. Opat je rekel, da ga je hotel ta potepuh umoriti, on pa da mu je izvil bodalo iz rok in ga premagal. Meni se je takoj čudno zdelo, ker poznam opata in vem, da je strahopetnež. Tega potepuha so zaprli, a v ječi se mu prav dobro godi. To se mi je zopet čudno zdelo, a rekel nisem ničesar. Potem je opat tega potepuha zasliševal več dni, danes pa se je izvedelo, da je opat dal Vašega brata v Weinhofu pri Gradcu zapreti, ker je potepuh izpovedal, da ga je Albertus najel, naj opata umori.
Margareta je trepetaje poslušala Matijevo pripovedovanje.
– In kaj mislite, da je na celi stvari? je vprašala strahoma.
Matija se je nagnil k nji in šepetaje rekel:
– Jaz mislim, da je opat Peter najel tega potepuha, naj obdolži Vašega brata.
– Ali zakaj? To je vendar grozno! Saj mu moj brat sedaj ničesar več neče.
– Far je far, je modroval Matija in vsi so maščevalni. Albertus je svoj čas vrgel Petra v ječo, zdaj se je pa Peter maščeval in vrgel Albertusa v ječo. In da bi ga mogel dlje časa trpinčiti ali celo ob glavo spraviti, je najel tistega potepuha.
Margareto sta žalost in obup premagala tako, da se je glasno jokaje oklenila Matije in ihte prosila:
– Matija! – usmilite se me – pomagajte mi!
Matiji se je milo storilo. S svojo okorno roko je previdno gladil Margaretine lase in težko požiral, kakor da le siloma zadržuje solze.
– E, saj bi Vam rad pomagal, je rekel, a kaj, ko imam samo dolg jezik, pa prazno glavo.
Zdaj se je Margareta vzravnala.
– Ah – je zaklicala – k Rovanu pojdem – ta mi pomaga, če kdo na svetu, mi pomaga on.
– In jaz z njim, je navdušeno zaklical Matija.
Margareta je koj ukazala upreči in se je odpeljala na Smreko, Matija pa je odjahal v Zatičino.
{{prelom strani}}
| |||